Počasi prihaja ta opevana M. Modrci so mi premali in hlače tudi. Verjetno zaradi tega ker sem imela prejšnji mesec M samo 2 dni. Vedno bolj postajam depresivna, jezna sama nase in na ves svet.
Kaj vse na svetu bi dala da bi bilo drugače?. Iz srca čestitam vsem pozitivnim. Včeraj mi je prijateljica podarila sliko njenega sinka v mojem objemu. Tako zlato dete pravi sonček. Vendar zakaj ni moj, zakaj ……. Nikoli nisem nikogar obsojala za moj problem, nikoli. Toda želje so močnejše od pameti, čeprav pravim Eva tudi tvoj čas bo prišel. Seveda bo toda kdaj? Želim si ga sedaj !!! Vse tukaj smo pripravljene na materinstvo in vemo kako poteka kemija. Najbolj me jezi ker dosti žensk sploh ne ve kako zapleten je proces oploditve in donositve. Enostavno ne vedo, ker jim ni treba vedet zato ker mož z hlačami strese in je že noseča. Zakaj moramo ravno me hoditi po tej makedamski poti polni kamenja in jam, z vsponi in padci in zakaj je nekaterim namenjena lepa ravna cesta? Ne vem toda če bi bil tukaj kje bog pravični bi bilo drugače. Verjetno. Upam, da nisem zatežila toda to sem morala izpljunit.
Eva

Eva, kar izkašljaj se. Včasih pomaga.
Tudi jaz se velikokrat vprašam, zakaj se to dogaja nama. Imava vse materialne pogoje, na starševstvo pa sva pripravljena že nekaj let.

Po drugi strani pa sama sebe tolažim s tem, da mi gre in bo šlo na drugih področjih lažje. Poleg tega pa zdaj svoje telo veliko bolje poznam, kot sem ga pred leti. Če samo pomislim, da nisem imela pojma, kaj je ovulacija… ojojoj!

Eva, a si že pomislila na to: kaj pa če prejšnji mesec ni bila M?

Zelo dobro razumem vaše izpade, saj sem sama vse to prestajala, čeprav , sem imela enega otroka(14) povsem naravno, sem drugega dobila po desetletnni poti in to s pomočjo IVF. Verjemite, tudi za vas bo posijalo sonce, ne izgubiti upanja, ne obtožujte nikogar za situacijo. Pozitivno mišljenje veliko pomaga.

M.

Eva,

Jaz sem včeraj izvedela, da je prijateljica noseča. Nisem mislila, da bom kdaj ljubosumna nanjo, ampak sem. Prav zadelo me je, ponoči sem imela moro… Pa ji tako privoščim, vseeno pa ne razumem: nekaj let kontracepcijskih tabletk, potem pa si je zaželela otroka in evo ga…
Midva pa nekaj let načrtovanja, nobene kontracepcije, splav, pobiranje in spet jovo na novo… Po drugi strani si pa mislim: saj otrok ne more biti smisel življenja. Če bom tako obsedena s takimi mislimi, bom potem, ko bom enkrat imela otroka, hiperprotektivna in bom visela na otroku. To tudi ni v redu, a ne?

Zato dejmo mislit na kej drugega. In pozitivno naprej!! Da nam vsem čim prej posije sonček.

Svetlana

Draga Eva,

kot da mi bereš misli. Že velikokrat sem razmišljala in čutila tako kot ti. In vsak mesec težje skrivam čustva in razočaranje ob neuspehu.
Vendar sem prepričana, da bo tudi za nas posijalo sonce, zato kar korajžno naprej!
Sončen pozdrav Katarina

Me je matralo pa sem naredila test in je bila ena črta. Tako da ni “panike” . Punce vedela sem da matra tudi vas. Toda povem vam, sedaj ko vas berem mi je dosti lažje. Ve ste nepogrešljive.
Eva

Zdravo!

Tudi jaz se borim,da bi prišla do otročička. Lansko leto sem mislila, da je le končno prišla sreča. Prišla je, toda le za kratek čas. Imela sem splav po tretjem poizkusu IVF. To je bil zame zelo velik udarec.
Sedaj se pobiram in zbiram moči za nov postopek. Upam, da bom kdaj mama, saj leta zelo hito tečejo.

Adijo prijateljice. Želim vam več sreče.

Maja

Poznam kar štiri ženske, ki so prvič rodile tri pri 45 in ena pri 47. ne obupaj!

Drage punce,
za sabo imam podobne zgodbe mrcvarjenja kot mnoge med vami. In mi je hudo, ker vem kakšna grozljiva mučilnica je to in kako se muka stopnjuje. In kako ne moreš kar reči, da zdaj pa ne bomo več mislili na to in bo že. In se vam obrača od zdolgočasenih fac v bolnici, kjer bi lahko vse potekalo bistveno hitreje in….ki se jim ne sanja, kako boli vsaka drobnarija. Mene so dobesedno žgale v oči materinske knjižice na polici pri sestri pred ordinacijo, pa k.. reklame za razne vitamine, ki so jih na plakatih čakalnic izdatno pile zaobljene in neskončno srečne nosečnice. In se spomnim, kako sem se skoraj zjokala ob total nepomembnem dogodku: pred menoj v sprejemni pisarni je bila ženska, ki je pozabila doma zdr. kartico in se je tam razpištolila, da zakaj je brez nje ne pustijo na pregled, ki je obvezen 6 tednov po porodu – na katerega je prišla. In sem si mislila: ljubica draga, če bi jaz imela možnost priti na pregled in bi me doma čakal 6 tednov star otrok, bi šla ponižno po kolenih domov po to kartico na katerikoli konec Slovenije, samo da bi bilo vse to res…
Ampak tega nihče, ki ni doživljal podobnega, ne more niti v sanjah razumeti. In zakaj vam to pišem in sipam sol na rane? Zato, ker imam ravno malo časa zdaj, ko je moj mali cuker že v postelji in je pregled 6 tednov po porodu že zdavnaj za mano. In vam povem, da vem, kako je obupno hudo, ampak na koncu, ko se vse dobro izteče in lahko neobremenjeno pogledaš nazaj, vidiš: VSE JE NATANKO TAKO KOT JE MORALO BITI. NI NAKLJUČIJ. Če ne bi bilo mesecev mrcvarjenja, ki ga poznate, če ne bi bilo splava, ki ubija dušo in upanje, če ne bi bilo operacij in drugih posegov, bi morda nikoli ne imela točno tega otročka, ki ga neizmerno med vami bo dobila najlepšega na svetu. In če nam je bilo usojeno, da se do njega tako mučimo, je bilo z razlogom. To, kako mati, ki se je dolgo trudila za svojega otroka, občuti materinstvo, je največje poplačilo, kar si ga je usoda izmislila. In to boste spoznale, ko boste primerjale tiste ženske, ki zdaj zanosijo takorekoč ob pogledu na moškega. Takih občutij ne bodo nikoli imele. Da se razumemo – ne gre za količino ljubezni do otroka, ta ni nikoli vprašljiva ne glede na način zanositve – gre za preprosto globoko hvaležnost in neskončno radost.
Nepopisen občutek,
ki vam ga vsem privoščim,
ko bo prišel vaš čas.
ZAGOTOVO BO!
J

Že v enem od prejšnjih postov si tako lepo napisala (aja, tam, ko si govorila o občutkih ob ginekoloških obravnavah), sedaj pa spet. Vse, kar sem prbrala je 100% res.

Bravo! Dobro si strnila misli in mi polepšala večer. Že tako ves čas upam, ampak sedaj pa še bolj, ko sem prebrala tvoj post.