ONA o rejništvu
Jaz bi podala samo nekaj pripomb v zvezi s stalnim prebivališčem. Tu po moje nekaj ne štima, saj če otrok dejansko tam prebiva, lahko tam prijavi stalno prebivališče tisti pri katerem prebiva. Na pristojni upravnie enoti. Pa tudi če je to za določeno dobo, npr. leto ali pet ali deset let.
Poskušajte se obrniti na gospoda Trnovška na Ministrstvu za notranje zadeve.
Samo Center bi tu moral dati soglasje. Lahko pa bi šlo tudi brez centra v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča teh otrok, ki jih morajo voditi vse upravne enote. Upravna enota mora po uradni dolžnosti voditi postopek ugotavljanja dejanskega prebivanja, že na podlagi vašega sporočila, da ta otrok dejansko prebiva pri vas in ima pri vas stalno prebivališče.
Poizkusite. Res bi vam svetovala gospoda Trnovška.
Ali pa kar direktno na Upravno enoto in zajtevajte postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivanja.
Saj zgubiti ni kaj.
Lep pozdrav in veliko moči. Sanjica.
Kup dopisov je romalo že iz našega združenja, pa tudi iz več ministrstev – nazadnje so utihnili.
Mi bi pa radi, da se zadeva reši “sistemsko” in ne, da se vsak rejnik bori za prijavo vsakega rejenca posebej. Vem, da je obsežen tekst, pa ga vseeno prilepim. To je zadnje dopisovanje na to temo – niso odgovorili, mi pa tudi nimamo povedati kaj novega.
Ministrstvo za notranje zadeve
Mag. Bojan Trnovšek
Štefanova 2 Ljubljana
Zadeva: Neupoštevanje ZPPreb – rejenci
Zveza: Vaš dopis 210-291/2005-2 (1333-06) z dne 27. 1. 2006
Zahvaljujemo se vam za vaš ponovni odgovor. Veseli nas, da vam je zadeva mar in da se z njo ukvarjate. Iz vašega zadnjega dopisa smo razbrali, da nas v nekaterih podrobnostih niste razumeli.
Nikoli namreč nismo trdili, da rejenci nimajo prijavljenega stalnega prebivališča. Imajo ga. Vendar napačnega. Ostaja namreč na naslovu staršev, kjer so nekoč stalno prebivali, z aktom rejništva pa tam ne prebivajo več. Sporno je zgolj navodilo MDDSZ (ki ga nočejo priznati, jasno pa ga izkazuje praksa), ki rejnike omejuje, da smejo rejenca prijaviti na svojem naslovu le začasno. Tako je večina rejencev tudi praktično prijavljenih začasno na naslovu kjer prebivajo stalno in stalno na naslovu kjer ne prebivajo stalno (velikokrat pa tja sploh nimajo več vstopa, ker je bivališče last tujih ljudi). Takšna ureditev povzroča predvsem rejencem, pa tudi rejnikom veliko problemov. Vendar problemi niso vzrok, so le povod za naša opozorila. Vzrok je nespoštovanje zakonodaje.
Prav tako nismo imeli nikakršnega namena skrbi za otroke preložiti na upravne organe. Jasno nam je, da upravni organ samo administrativno evidentirajo dejansko prebivališče. V večini primerov rejništva, pa ta evidenca ni točna.
Nikakršen posebni dogovor med rejniki, starši in CSD namreč ni več potreben, da bi smeli rejniki otroka stalno prijaviti na svojem naslovu. Samo dejstvo rejništva – odločitev CSD, pristanek staršev in pogodba z rejniki – je že jasen dogovor, rejnikov naslov pa je za rejenca tudi praktično in resnično “.. središče njegovih življenjskih interesov – kar je mogoče presoditi na podlagi njegovih poklicnih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave..”
Manjka le še prijava na upravnem organu, ki ustreza dejanskemu stanju. Te ni!
Poleg tega, da ni prav, ker ostaja prijava stalnega bivališča na naslovu stalnega bivališča staršev, pa smo opozorili še na neredko prakso, ko so rejenci prijavljeni na naslovih, kjer tudi starši ne prebivajo več. ZPPreb jasno določa, kaj v takem primeru, vendar pristojni tega ne storijo.
Zato opozarjamo in še vedno pričakujemo odgovor MJU.
MDDSZ se namreč na naša opozorila noče odzvati, čeprav od njih pričakujemo zgolj sistemsko ureditev, ali vsaj preklic navodila, ki CSD podučuje, da rejnikom dajejo napačna navodila o prijavi prebivališča in tako rejnike onemogočajo, da bi storili kar je prav. O tako pomembnih stvareh, ki so jasne, se v nasprotju z zakonodajo ne morejo in ne smejo (kakor bi komu »pasalo«) dogovarjati posamezniki. Sistem mora biti enoten za vse rejence, predvsem pa pravičen in v skladu z zakoni.
Prosimo vas, da nam v okviru svojih pristojnosti v naših prizadevanjih pomagate, saj gre zgolj za zadostitev zakonodaji, opisana praksa, ki prizadeva rejence, pa je nujno potrebna sprememb.
Lep pozdrav,Predsednica Združenja MOČ: Vida Berglez, univ. dipl. org.
V vednost:
— MJU
— Upravna inšpekcija
— Ministrstvo za pravosodje
— MDDSZ
— Predsednik Vlade
— Predsednik Države
— Varuh človekovih pravic
Videti je, da so stvari na tem podrocju resnicno neurejene, nase sluzbe od ministrstva navzdol pa toge in neokretne. Vse v slabo otroka. Ce bi imela otroka v reji, bi morala imeti pravico, da ga absolutno varujem in zanj vse urejam. Zato Vida, kar tako naprej!
Ena od resitev, za katero se mi zdi, da v Sloveniji zakonsko se ni mozna, je ‘odprta’ posvojitev, ko bioloski starsi, kljub temu, da je otrok pravno in formalno posvojen, obdrzijo dolocen nivo stikov z otrokom (kar je seveda zadeva soglasja med posvojitelji in bioloskimi starsi). Pogosto bioloski starsi sami izberejo primerne posvojitelje. Verjetno bi se na ta nacim stevilo ‘trajne’ reje vsaj nekoliko zmanjsalo (v dobro otrok!).
Pozdravljeni!
Zelo sem vesela, da nekdo na glas govori o vseh problemih, ki nastajajo z nastopom rejništva.
Tudi mene moti opredeljevanje rejništva kot začasni ukrep. Iz prakse se vidi, da to ne drži. In ko se v tem primeru govori o prehodu v posvojitev me zmoti to, da se govori o tem, da otroku odvzameš njegovo identiteto, možnost, da se sreča s svojo biološko družino itd. S tem se ne strinjam.
Otrokova realnost je, da prihaja v rejniško ali posvojiteljsko družino od drugje. Njegova realnost je, da se bo prej ali slej srečal z vprašanjem, od kje prihajam. Tudi posvojenec. Vprašanje je, kakako dobro so na drugi strani opramljeni posvojitelji ali rejniki. Ali je posvojitelj ali pa rejnik dovolj močan, da lahko z otrokom govori odkrito? Ima tudi dovolj informacij, da lahko o tej temi govori s posvojencem ali rejencem? Iskanje korenin je enako tako rejencem kot tudi posvojencem. In verjamem, da izjava vaših rejencev ga. Vida, da bi bili radi posvojeni, ni kar tako! In kaj se za nekoga, ki ima v reji otroka a ga je pripravljen tudi posvojiti spremeni? Mislim, da nič. Spremeni pa se zelo veliko na strani rejenca. Le ta se zaveda, da prihaja od drugje, da so njegovi biološki starši drugi, ve pa, da ima nekoga, na kogar se lahko vedno nasloni. Da ima neko stalnost in varnost.
In to je tisto, kar ti otroci najbolj potrebujejo: stabilnost, varnost, trdnost in seveda veliko mero pozornosti in ljubezni. Verjamem, da je vsakdo, ki se odloča za rejništvo ali za posvojitev tega sposoben.
Tem ljudem pa je vsekakor nujno dati možnost, da to izpeljejo.
Zapisala bom samo še to. V primeru, ko rejništva ne opravljaš poklicno, ne moreš za otroka koristiti bolniškega staleža, ko se otroka nemesti, je odvisno od tvoje iznajdljivosti, kako boš to speljal, da boš vsaj nekaj časa lahko prebil z njim, in še in še bi lahko naštevala … Občutek imam, da je skrajni čas, da se na tem področju nekaj zgodi – spremeni..
Ga. Vida, vam pa želim še veliko poguma in moči!
Saj se v večini rejništev ravno to pričakuje – da se otrok kar najbolj vključi v rejniško družino – da se družino gredo zares, ker tako vsi vedo, da se nikoli ne bo vrnil k staršem.. pa da vendarle ve, kje so njegove korenine. Pravim, da gre za prikrita (in plačana) posvojiteljstva in povsod lahko slišite: “saj je čisto naš, ne bi ga več dali” in takšne besede žanjejo odobravanje, ker se je ravno to želelo doseči..
Jaz pa mislim, da takšno sprenevedanje ni potrebno. Če hočemo otroka tako zelo zares in na daljše obdobje “vključiti” v drugo družino, dajmo raje to storiti s posvojiteljstvom! In mu obenem povejmo kdo so njegovi starši. Potem bi ga mogli posvojitelji zaščititi pred škodnim vplivom staršev – kar rejniki ne morejo.
Pa še prihranili bomo!
Ali ste se kaj ustavili ob izjavi gospe strokovnjakinje, ki nonšalantno navrže: ZAČASNOST, VESTE, TO JE ŽIVLJENJE!
Po moje ta skrajno kruta, površna, omalovažujoča in brezbrižna izjava izničuje vso problematiko dolgotrajne začasnosti sobivanja in zanika – za zdrav razvoj in varnost otrok – nujno trdnost in trajnost pomembnih odnosov.
Je že tudi to res, toda s pomočjo take splošnosti z enim stavkom pod preprogo pomesti vse zahteve po varnosti in pripadnosti, argumente o tehtnosti zagotovitve stabilnih odnosov, utemeljitve za imenovanje pristojnih in odgovornih oseb, vzglede za razmejitev pristojnosti in odgovornosti, potrebe po umestitvi in strokovni referenčnosti, nadziranju, spremljanju in evalvaciji rejniške prakse,…in s preprostim stavkom zavrniti z mednarodnimi dokumenti strokovno utemeljene in zagotovljene pravice otrok, je pa višek arogantnosti. Še sploh, če to izreče oseba, ki že desetletja »vedri in oblači« rejniško stroko.
Vljudno vas povabim še na našo spletno stran Združenja MOČ (posebno na forum): http://www.moc.si
Oh, draga Kitty, ko bi vi vedeli, kako zelo težko se je oglašati. Pri priči se pojavi množica, ki zatrjuje, da je sistem odlično zastavljen in tako tudi izvajan. Meni pa takoj nadenejo oznako, da blatim rejništvo in poleg oznake moram prestajati tudi pritlehne in nizkotne posege v moje privatno življnje in delo. Pravijo, da naj raje govorimo o lepih zadevah – vse drugo je blatenje.
A na žalost je tako samo zato, ker je rejništvo marginalna in nepoznana zadeva, polna predsodkov in stereotipov, ki jih hrabro in na glas uporabljajo ravno tisti, ki si tega ne bi smeli (že zaradi svojega položaja ali izobrazbe) privoščiti.
Težava je tudi v tem, da ni jasno za katero stroko gre in kdo je ta “stroka”.
Večina še vedno misli, da je rejencu od rejnika nudena socialnovarstvena storitev in misli, da sta rejenec in rejnik ustvarila novo družino “rejniško družino”. Temu seveda ni tako. Socialno varstvene storitve je morebiti deležen starš, ker on ne skrbi za otroka (seveda pa bi bil potreben tudi kakšne pomoči pri rehabilitaciji), otrok pa je deležen zgolj vzgojno varstvene storitve, ki jo izvaja izvajalec rejniške dejavnosti – rejnik v svoji družini. Če bi to zares vedeli tisti, ki bi morali, bi takoj postalo bolj pomembno vprašanje, zakaj je samo rejence dovoljeno varovati in vzgajati in nameščati po posebnih kriterijih. IZVAJALCI VZGOJE IN VARSTVA REJENCEV ne morejo in ne smejo izvajati vzgoje in varstva še za kakšne druge otroke. Berite: niso primerno usposobljeni in nimajo primernih nastanitvenih pogojev – vsaj v večini primerov ne – za druge tuje otroke -samo za rejence SMO DOBRI!!
Potem pa tiste visoko doneče besede, da moramo otroku privoščiti družino! Pa jo dajmo, če to želimo! Zaresno družino, če je tako prav!Dolgotrajna rejništva, ki se jim pa tudi nikoli ne bomo mogli ogniti, pa organizirajno po principu dolgotrajnosti takšnega sožitja!
Pa se že spet ponavljam – a vseeno nihče ne sliši!
Vem in to zelo dobro kaj pomeni tak ”boj”.
Sama se okoli rejništva namenoma ne oglašam več, čeprav me o tem zelo pogosto sprašujejo ker enostavno problematike ne poznam dovolj in zadnje kar bi si želela je, da izjavim kaj zgrešenega.
Poznam pa te občutke iz mednarodnih posvojitev in neplodnosti.
Ampak počasi se da. Je pa res pri tem potrebno izpostaviti samega sebe kar je na trenutke boleče, ampak na koncu pa poplačano, tako da se tudi vse to pozabi.
Kakor jaz vidim se o rejništvu vedno več piše in govori. Kar je zelo velik korak naprej in zahvala gre predvsem vam.
Sedaj pa počasi korak po koraku naprej. Idealno ne bo nikoli, ampak če se rešuje problem po problemu bo kmalu vsaj toliko urejeno, da bo za nič krive sončke poskrbljeno tako kot bi moralo vedno biti.
Oblast je trda ampak ni pa nepremagljiva. To zelo dobro vem.
Če pa lahko kje kdaj združimo moči bomo pa z veseljem pomagali. Jaz sama sem pač tiho ker se mi zdi prav, da se s to problematiko ukvarjate tisti, ki jo poznate.
Kitty!
Naše Združenje občasno piše “novičke”, ki jih pošilja na skoraj 100 naslovov, kjer so teh novičk željni. Zdaj (po več letih) že vemo, da je prvi korak (pri katerem smo šele – žal) ozaveščanje in spoznavanje problematike. Zato bi bili zelo veseli, če bi smeli svoja obvestila (ki so čisto neobvezujoča in jih lahko takoj brišete) pošiljati še na kakšen naslov – vašega?
In morebiti se nam preko tega foruma javi še kdo?!
Na naslov: [email protected]
Predlog:
če se strinjate lahko na našem portalu dodamo rubriko Rejništvo in se tam objavljajo članki. Portal je zelo obiskan, sicer namenjen neplodnosti vendar mislim, da bi večino zanimalo kaj več tudi o rejništvu.
Naš portal je ta:
Mogoče bi bila smiselna tudi povezava iz posvojitev.
mail zavoda pa [email protected]
Če vam je všeč ideja bom to v kratkem izpeljala, vi mi pa pošljite mogoče kaj že objavljenih člankov.
Če se vam pa ne zdi primerno pa nič hudega. Se bomo pa kaj drugega zmislili, če bo treba.
Odgovarjam malo z zamudo saj veliko dni preživim v bolnišnici.
Na portal sem danes dodala rejništvo in kar sem dobila na el. naslov.
Informacije za katere mislite, da bi bilo vredu, če bi bile objavljene mi pošljite na mail in jih bom sproti dodajala. Jutri bom pa uredila povezavo še iz strani o posvojitvah.
lp
Kar se nas (MOČI) tiče, smo zadovoljni, saj se naše Novičke objavljajo od Kitty, Vita aktiva, CNVOS, IUS, mediji… in tako počasi podiramo tabuje, predsodke, stereotipe…kaj več v današnjih razmerah ni mogoče.
Počasi tudi prihaja v bedednjak odgovornih, da bo pa vendarle morebiti potrebno rejništvo “nadgraditi”. Jaz verjamem, da se bo kmalu “začelo”, potem se bo pa odvrtelo s svetlobno hitrostjo – ker imamo prav!