Dragi Uroš,

popolnoma te razumem, kaj prestajaš, kako je, če te čustva in razum trgajo na dvoje, moja zgodba je skoraj identična tvoji. Sama sem bila v enaki situaciji, postavljala sem si enaka vprašanja, večina me je obsojala, kako sem lahko tako “egoistična”, nemoralna, nezrela,…Bilo je zelo težko obdobje, ki me je izčrpalo psihično in fizično, na glavo so se mi obrnile vse prioritete, ki sem jih skozi leta tako vestno postavljala, vse skupaj mi je zrušilo cel sistem. Tako kot ti sem po naravi precej razumski človek, ki ne mara prevelikih sprememb, ki je mislil, da zmore z razumom in veliko volje rešiti še tako velik problem v medosebnih odnosih. Kdor tega ne izkusi težko sodi in daje abstraktne (dobronamerne) nasvete v smislu: vzami se v roke, razmisli v miru, skuliraj se, odločitev je tvoja, bodi odgovoren in pošten do vseh vpletenih…ampak ne gre tako lahko, ker si takrat tako zmešan, da ne vidiš jasno niti za minuto naprej. Amorjev puščica ne izbira, zadane takrat, ko najmanj pričakuješ in če te zadane ob “nepravem” trenutku zna biti zelo boleča. Čisto vsakemu se lahko zgodi in takrat ugotovimo, kako zelo krvavi smo tudi mi pod kožo. Če želiš, lahko delim svojo izkušnjo s tabo, meni bi v tistem času konkretna izkušnja nekoga, ki je že bil v podobni situaciji, sigurno precej pomirila in bi mi hitreje pomagala pri odločitvi (ki sem jo globoko v sebi v bistvu poznala). Ker kljub temu, da “vse veš”, je v tistem trenutku res težko trezno pretehtati, ker tavaš in tavaš in tavaš… V veliki meri so res “krivi” podivjani hormoni in če bi bilo tako lahko, da bi imel gumbek on/off bi bila stvar že zdavnaj rešena. Upam, da boš čimmanj trpel. Če želiš mi lahko pišeš na [email protected], tukaj je premalo prostora, da opisovala svojo kalvarijo in kako se lahko takšne stvari odvijejo. Pri meni v bistvu v precej nepričakovani smeri… Je pa to bila izjemna izkušnja iz katere sem se ogromno naučila. Srečno.

Drago moje dekletce nemirnega srčesa.
Nič mi jih ni napela.
Spet nisi doumela bistva posta.
Nisem presenečen.

tudi sam sem ti mislil predlagati podobno kit M.
Če res hočeš otrokom dobro, kot stalno nakladaš, skušaj najti privlačne in pozitivne stvari v njihovem očetu.
Če jih ima malo, investiraj vanj s svoje strani, da jih bo pokazal oz razvil več.

Če boš vztrajala vsa zamorjena v družini, “zaradi otrok”, se doma kislo držala, ob tem pa veselo in mezikaje pogledovala za drugimi dedci, jim boš delala medvedjo uslugo.

Pa tudi če se bosta z možem kregala in žalila na samem, daleč od otrok.

Bodo oni to opazili, ne skrbi.

Skratka, ni mi namen se prerekat s tabo, ker ti itak ne potegne.
Rad bi le da poskušaš spet najti kaj pozitivnega v možu, že zaradi otrok.

Ja, ženske se res zelo spremenite v zakonu.
No ja tud moški se malo.

me veseli in to je po moje tudi najbolj važno…da človek malo razmisli, pogleda iz druge perspektive:)

mihau pa…nisem mu jih hotla ravno napeti, ker sem vesela, da obstajajo ljudje ki so tako samozavestni in zaupajo svojemu partnerju in ga spostujejo…dolga leta…če se prav spomnim…je rekel da je precej dolgo porocen:)

lepo je biti porocen:))) čisto nič dolgočasno…

pa še “notranji nemir”…v tebi sem našla nekaj sebe…čeprav nimam težav v zvezi z odnosom do moža…predvsem zase mislim, da sem z njim zgolj zaradi njega, otroci naju pa samo še bolj povezujejo….in pričakujem še veliko lepih let, ko bova spet sama,….ko bodo šli otroci po svoje…teh let se po svoje nekako veselim…ne rečem pa…na nimam kdaj kakega notranjega nemira:) pa ne da sem se zaljubila v kakega drugega moskega…kot rece mihau…hormonski nagon…to js jemljem kot del življenja, da se včas malo zagledamo v kako osebo…obstaja pa tak…prijetni “notranji nemir” upam da v vsaki zenski in vsakem moškem, in želim, da bi ga znali prijetno uporabiti…mogoče za poživitev zakona:)

Lp

Ce mene vprasas,ne ves sam kaj bi rad?Rad imas udobnost,kaj pa nic nima veze z ljubeznijo.Ce clovek hoce kaj pridobit,mora tudi nekaj riskirat,ter odvrect strah.Ne razumem zakaj te je strah se odlocit zanjo,nisi siguren v njo?V ljubezni ni nikoli garantije,lahko samo pridobis.
Ce bi njo res tako zelo imel rad ,bi se odlocil zanjo ali ni res?nekaj ti manjka in to je ta udobnost,navada,sigurnost?
Imam obcutek,da ti tako ugaja,dve osebi,njo ljubim?samo ne morem v stran od moje partnerke.Koliko se obremenjujes z tem,kaj drugi mislijo,in koliko se pocutis krivega,si se kdaj vprasal,koliko krivice delas tej ljubici?
Kaj ne pomislis na njena custva?In ti njo ljubis?
ZDI SE MI;da nekako lazes sam sebi.Premisli,poglobi se v sebe,mar ljubis to zensko samo zard tega,ker je nekaj novega?
Tudi ce se zato zensko odlocis,bos tudi prisel v cas vsakdanjosti,navade?In kaj bo potem?In ce njo ljubis?potem ne razumem,da njej lazes?pravzaprav obema?ni fer?ker ti ocitno ne ves,kaj bi rad?ljubiti je eno,dejanja so drugo!ali ljubis ali ne ljubis!sredine ni! zelim ti veliko srece v spoznavanju samega sebe,kaj zelis,kaj cutis in koga ljubis?lp