Omfalokela
Na merjenju nuhalne svetline so ugotovili, da ima moj otroček obsežno omafalokelo. Kasneje se je izkazalo, da ima še en kup drugih razvojnih nepravilnosti in mi svetovali splav, ker otrok tako ali tako ne bo preživel. Zanima me, če je še kje kakšna, ki je imela podobno izkušnjo v nosečnosti. A je res, da se to ne ponavlja? Jaz sem čisto panična, ker je bil to moj prvi otrok. Koliko časa traja, da ne jokaš več. ko pomisliš nanj?
jaz sem sicer mogla prekinit zaradi drugih nepravilnosti v 23 tednu.
Baje da je vse zgolj naklučje, ki se lahko naključno tudi ponovi ali pa tudi ne. To je tako kot igranje loterije.
Jokati pa nehaš prej kot bi pričakovala (jaz sem mislila da sploh ne bom nikoli nehala).
Sedaj po skoraj enem letu pa sem že skor Ok, tudi o novi nosečnosti že upam razmišljat zavestno.
Najhuje pri meni je strah kako bo naslednjič?
Mislim pa na otročka skoraj vsak dan. Samo sedaj mi ni več tako hudo.
lp
Venus
Draga MM.
Za sabo imam sicer drugačno izkušnjo (smrt hčerke tri dni po rojstvu), a še po skoraj štirih letih boli. Res pa je, da manj jokam. Izgleda, da je solz zmanjkalo.
Jokaj, dokler čutiš, da moraš.
Rada bi ti le vlila pogum, saj imam sedaj dva zdrava otročička. Držim pesti zate, da bi tudi ti prebrodila žalost v upanju na veselje, ki te gotovo čaka. Vso srečo ti želim.
Vidka
Draga M.M.
Tudi jaz imam malo drugačno izkušnjo kot ti, moja punčka je umrla v 26. tednu nosečnosti, vzroka ne ve nihče, kljub preiskavam, je ostalo naklučje… Najprej sem bila čisto na tleh, skoz sem jokala, mislila sem da me bo konec. S časoma je vedno manj bolelo in znova sem začela živet…. počasi, ampak vseeno sem…. Sedaj je 7 mesecev od tega in še vedno me boli, vsak dan mislim na njo, samo sedaj je ona moj angelček, ki bo povezana z menoj kjerkoli bom, na koncu pa bova zopet skupaj….
Pripravljena sem na novo nosečnost in razumem tvoj strah pred tem, kako bo drugič, strah, da se ne bi zgodilo znova….. ampak vseeno moramo naprej. Želja po otročku je tako velika, jaz si enostavno ne znam predstavljati življenja brez njih. ZApomni si pa eno, otrok ki ga boš imela, verjemi v to, bo deležen tolikšne ljubezni in spoštovanja, kajti zaradi izkušenj ki si jih dala skozi, boš najboljša mamica na svetu….
Tvoja pikica te čuva, kjerkoli je……
LP Monka
Lepo pozdravljena
Moj otrok je tudi imel anomalije, ki so jih odkrili na nuhalni svetlini. Ni imel popolnoma zaprte hrbtenice in na trebuhu je imel nekakšno cisto. Ko sem to izvedela, sem bila poponoma šokirana. Videla sem ga že na UZ, poslušala, kako mu bije srček, imela sem ga najraje na tem svetu. In potem sem se morala odločiti za splav, to je bila najhujša odločitev v mojem življenju. V 16 tedu sem ga v hudih mukah po šestnajstih urah rodila. To je bilo novembra. Danes je od tega pol leta, a še vedno boli. Počasi, prav počasi se pobiram in se sprašujem, zakaj se je vse to zgodilo.Pri obdukciji so ugotovili, da ni bila kromosomska napaka. Res pa je, da sem imela v prvem mesecu težko prometno nesrečo in da je bilo vse skupaj verjetno posledica tega.
Zelo si želim otroka, pa vendar se bojim, da bi bilo zopet kaj narobe. Sicer pa, v življenju je vedno tako, da je potrebno tvegati. Upam, da bo v naslednji nosečnosti vse v redu.
ne boj se bodi pozitivna tudi jaz sem lani novembra rodila v 28 tednu fantka, ki je imel hipoplastično levo srce…se vedno boli in ne bom nikoli pozabila nanj vsak teden mu prizgem svecko v parku zvonckov pa vendar mislim naprej in upam da sem zopet noseča…
ne obupaj, ne boj se živi dalje in videl aboš da bo vse v redu…to ti zelo želim…
Lepo pozdravljene,
hvala, da ste se mi oglasile. Vidim, da v svoji bolečini nisem sama. Vem, da me ve lahko veliko bolje razumete kot kdorkoli drug. Tudi jaz vas razumem. Želim, da nam vsem življenje nameni malo več sreče kot nam jo je doslej. Sprašujem se, zakaj se take stvari dogajajo nam, ki si otroka želimo, v družinah, kjer bi bil otrok ljubljen. Saj ne da komurkoli privoščim, da se mu zgodi karkoli slabega. Ah, še vedno so moje misli zelo negativne.
A veste kaj pa je največja mora. Z najboljšima prijateljicama smo bile skupaj noseče. Prva bo rodila avgusta, druga prve dni septembra, jaz pa bi morala zadnje dneve septembra. Že sedaj s solznimi očmi gledam njune trebuščke, ne vem kako bo kasneje.
Alenka, prosim, sporoči mi koliko časa si čakala na izvide. Kam so ti izvide polslali? Danes mineva že 38. dan od najbolj črnega dne v mojem življenju, a izvidov še nisem dobila.
pozdravljena,prebrala sem tvojo pošto in se spomnila svojih muk pred 21 leti.Moj sinek se je rodil normalno v 9 mesecu,anomalijo so videli šeli pri porodu.Rodil se je z omfalokelo,črevesje je imel zunaj trebuščka,ni imel trebušne stene.Vse to so mu lepo z operacijo spravili nazaj,to sploh ni bilo toliko hudo kakor je bila sepsa po operaciji,potem so začele težave,ki so trajale do 1 leta starosti,umrl je 15 dni po prvem rojstnem dnevu,pa ne zaradi omfalokele.Nobenih obdukcij nisem dovolila in ni mi žal.Bili smo z možem na citigenetskem zavodu na vseh preiskavah in rekli so nama,da se naslednji otrok lahko rodi brez napake, 5% možnost,da bi tretji bil spet z anomalijo,čeprav sva zdrava oba.Po 4 letih sem rodila sinka zdravega kot riba 4kg težkega,ki je danes star 16,5 let in je pravi cuker,nisem se odločila za drugega otroka,ker me je malo bilo strah, malo pa zato da lahko tega razvajam in uživam v njegovem otroštvu.Tudi danes ko grem ne sinov grob me oblijejo solze po 21 letih,lahko bi rodila še 5 otrok pa mi njega ne more nobeden nadomestiti.lepo te pozdravljam,bodi močna
Draga Venus!
Izvide boš dobila, a boš morala malo drezati. Pri meni je bilo tako, da mi je ginekolog povedal domnevni izvid. Mislila sem, da ima on izvid v svoji kartoteki.
Potem sem menjala ginekologa, …
Skratka cel cirkus. Čez čas pa se je v meni porodila želja, da bi izvedela vsaj spol otroka, težo… In tako sem začela sprva plaho poizvedovati za obdukcijskim izvidom. Klicanje v bolnišnico, informacija, da se izvid ne daje pacientu (beri staršem!). Drezala sem počasi in odločno in izvid mi je končno “zrihtal” moj ginekolog na črno. Neki sestri je obljubil kavo ipd.
Kako sem bila vesela izvida, se ne da opisati. Zdaj vem vsaj to, da je bil fantek. To mi pomeni največ, več kot domnevno postavljena diagnoza.
Torej Venus, ne pusti se…
Alex pa bi napisala še to, da nikoli ne bi želela rojevati otroka drugače kot po naravni poti. Vsaj spomin na to, kako sem ga rojevala, mi je ostal. Žal se nisem poslovila od otroka. Hvaležna pa sem zdravniku, da je pospešil (zvišal odmerek oksitocina) rojevanje in res ni trajalo 16 ur, ampak 6 ur.
Prvega fanta sem izgubila v 19. tednu.
Nikoli tudi jaz ne bom pozabila svojih dveh otrok, želim si le kakšnega tu z menoj na zemlji.
Vsem želim vse dobro. Saj veste, sonce se včasih skriva za oblaki. Ampak je!
Lepo pozdravljene,
Jaz tudi izvidov od obdukcije od mojega sinka še nisem dobila, pa je od tega že pol leta. Novembra, ko sem v ljubljanski porodnišnici splavila, so mi obljubili, da bodo rezultati v treh mesecih. Pa ni bilo vse skupaj nič. Skoraj vsak teden sem klicala gospo dr. Šinkovec, ki je delala obdukcijo in mislim, da se je res potrudila in vse opravila marca meseca. Res je zelo prijazna in pripravljena tudi vse razložiti po telefonu. Izvida pa mi niso poslali, ker baje tega ne pošiljajo staršem, čeprav ne razumem, zakaj ne. Povedali so mi le to, da ni bila kromosomska napaka. Sedaj čakam, ali me bodo povabili na kakšne dodatne preiskave ali ne. Verjamem, da so zdravniki res preobremenjeni, a čas tudi teče in res ne moremo čakati v nedogled na en samcat izvid. Jaz bom sedaj poskušala preko ginekologinje dobiti vse to, če se osebno tega ne da zmeniti.
Svetujem ti, da pokličeš in prosiš, da bi vse skupaj pospešili, ker čene boš čakala tudi eno leto ali več.
Verjamem pa, da bo tudi za nas enkrat posijalo sonce, ki se je sedaj malce skrilo za oblaki, da bomo tudi me v naročju držale zdravega otroka.
moja kolegica je pol rodila februarja in fantka tako kot je biu moj otroček in ti povem da je ta otrok za mene nekaj najlepšega in ona tako kot njen mož razumeta mojo izgubo in mi dovolita malo materinskega izliva ob njinem otročku, ki je meni zelo zelo poseben…
nikoli ne morem jokati poleg njega vedno me prelivajo samo lepa čustva in si samo še želim ponovnega poskusa…
želim ti najbolje v naprej
Tudi jaz imam prijateljco, ki je rodila približno ob istem času kot jaz. Spoznali sva se v bolnišnici in sva sedaj zelo dobri prijateljici. Njen otrok mi je pomagal skozi najhujše trenutke, ker sem ga lahko pestovala in nekako “človeško” prerinila skozi to hudo obdobje. Prav zares se ji zahvaljujem za to!