Spoštovani!

Upam, da ste prav naslovnik in da mi boste vsaj malo pomagali…izničili vsaj del skrbi, strahu in panike. Sem namreč, v hudih skrbeh za nečakinjo, ki raste z mamo samohranilko. Pred nekaj dnevi smo izgubili očeta, nečakinja edinega moškega, njeno ikono in najomiljenejšega dedka. Oprostite za tale uvod, a vam želim prikazati popolno sliko, okoliščine, v katerih je moja družina. Ta hip s praznino in hudo izgubo. Živim v Ljubljani že 25 let, vsi moji pa v Bosni. Tarnamo sicer nad našim zdravstvom, toda o zdravstvu v BiH, ne bi izgubljala besed.
Nečakinja je stara 24 let, že kot dojenček je prebolela hudo vnetje ledvic in mehurja. Ima težave tudi z želodcem, saj se ob stresnih situacijah pojavijo slabost in bolečine v želodcu. Pri meni je bila v avgustu lani na obisku in sem jo peljala na samoplačniško preiskavo urina in krvi v Adria.lab, kjer so ugotovili prisotnost bakterije v urinu, ki naj bi ga morala potem zdraviti, a pri svojem zdravniku. Že neštetokrat je bila na infuziji, saj je zelo občutljiva, hiperemocionalna in ob vsaki stresni situaciji se ji zadnje mesece pojavijo slabost (brez bruhanja), driska, bolečine v ledvičnem delu, otrpelost rok in nog, pobledi, pritisk se ji zniža, pri tem pa je nenehno in zelo utrujena. Bila je tudi na ultrazvočne pregledu v Sarajevu, nekajkrat dala urin (kot sem že omenila), a so ji potem predpisali antibiotike, večkrat že…različne…ki so delno odpravili težave vsaj kar zadeva pogosto uriniranje… urinirala je tudi po desetkrat v uri, a le nekaj kapljic, in sicer pred približno dvema mesecema… Skrbi me toliko, da mi dušo razjeda, saj poznam okoliščine zdravstva v BiH in se bojim nepravilnega zdravljenja, napačnih diagnoz in napačnih antibiotikov. Trenutno jemlje (zaradi izgube najmilejšega dedka) Xanax- antidepresiv. Predpisali so ji prejšji teden dieto, le riž, čaj in petit beurre piškote. Prosila sem njeno zdravnico za vse napotnice, testi urinokulture naj bi bili to sredo. Pregledali smo ji ščitnico (ta je po ultrazvočnem posnetku pravilna ali zdrava), čakamo na EKG, nato pa naj bi šla še do internista. Res pa je, da vse to opravlja v majhnem kraju v Bosni, kjer še vedno delajo z zelo s starimi aparaturami, vse postelje in drugi predmeti so precej zarjaveli in so stari (včasih se vse skupaj zdi povsem nadrealistično, nekako z besedami nepopisno). Še enkrat oprostite za zelo, morda preveč izčrpmen opis vseh okoliščin, ki se vas morda niti ne tičejo, a vam o vsem pišem le v želji, da bi mi morda kakorkoli pomagali. Povsem obupana sem. Sem njena edina teta, ona naš edini otrok v družini. Sestra ima samo njo, ostala nam je še mama, ki je prav tako po očetovi smrti zelo oslabljena. Pomagajte, prosim! Strah me prebranega na spletu…vsi simptomi kažejo na akutno bolezen, ki je lahko celo smrtno nevarna. Bojim se, da ji lahko odpovedo ledvica. Bojim se zapletov, bojim se prepozne reakcije in površnih zdravnikov. Kri in vodo je dajala tako v Sarajevu, kjer študira, nato tudi v majhnem bosanskem mestecu, kjer ima stalno bivanje z mamo. Vsi izvidi naj bi bili solidni, le opozarjajo na vneteje mehurja, ki ga -kot sem že dejala-zdravijo z ekimi antibiotiki, ki se niso pokazali za učinkovite. Naslov teme je morda ali vsaj upam neprimeren. Prosim, predlagajte, svetujte, pomagajate, če le lahko in čim prej.
Hvala vam iz srca!
Ida

Spoštovani!

Upam, da ste prav naslovnik in da mi boste vsaj malo pomagali…izničili vsaj del skrbi, strahu in panike. Sem namreč, v hudih skrbeh za nečakinjo, ki raste z mamo samohranilko. Pred nekaj dnevi smo izgubili očeta, nečakinja edinega moškega, njeno ikono in najomiljenejšega dedka. Oprostite za tale uvod, a vam želim prikazati popolno sliko, okoliščine, v katerih je moja družina. Ta hip s praznino in hudo izgubo. Živim v Ljubljani že 25 let, vsi moji pa v Bosni. Tarnamo sicer nad našim zdravstvom, toda o zdravstvu v BiH, ne bi izgubljala besed.
Nečakinja je stara 24 let, že kot dojenček je prebolela hudo vnetje ledvic in mehurja. Ima težave tudi z želodcem, saj se ob stresnih situacijah pojavijo slabost in bolečine v želodcu. Pri meni je bila v avgustu lani na obisku in sem jo peljala na samoplačniško preiskavo urina in krvi v Adria.lab, kjer so ugotovili prisotnost bakterije v urinu, ki naj bi ga morala potem zdraviti, a pri svojem zdravniku. Že neštetokrat je bila na infuziji, saj je zelo občutljiva, hiperemocionalna in ob vsaki stresni situaciji se ji zadnje mesece pojavijo slabost (brez bruhanja), driska, bolečine v ledvičnem delu, otrpelost rok in nog, pobledi, pritisk se ji zniža, pri tem pa je nenehno in zelo utrujena. Bila je tudi na ultrazvočne pregledu v Sarajevu, nekajkrat dala urin (kot sem že omenila), a so ji potem predpisali antibiotike, večkrat že…različne…ki so delno odpravili težave vsaj kar zadeva pogosto uriniranje… urinirala je tudi po desetkrat v uri, a le nekaj kapljic, in sicer pred približno dvema mesecema… Skrbi me toliko, da mi dušo razjeda, saj poznam okoliščine zdravstva v BiH in se bojim nepravilnega zdravljenja, napačnih diagnoz in napačnih antibiotikov. Trenutno jemlje (zaradi izgube najmilejšega dedka) Xanax- antidepresiv. Predpisali so ji prejšji teden dieto, le riž, čaj in petit beurre piškote. Prosila sem njeno zdravnico za vse napotnice, testi urinokulture naj bi bili to sredo. Pregledali smo ji ščitnico (ta je po ultrazvočnem posnetku pravilna ali zdrava), čakamo na EKG, nato pa naj bi šla še do internista. Res pa je, da vse to opravlja v majhnem kraju v Bosni, kjer še vedno delajo z zelo s starimi aparaturami, vse postelje in drugi predmeti so precej zarjaveli in so stari (včasih se vse skupaj zdi povsem nadrealistično, nekako z besedami nepopisno). Še enkrat oprostite za zelo, morda preveč izčrpmen opis vseh okoliščin, ki se vas morda niti ne tičejo, a vam o vsem pišem le v želji, da bi mi morda kakorkoli pomagali. Povsem obupana sem. Sem njena edina teta, ona naš edini otrok v družini. Sestra ima samo njo, ostala nam je še mama, ki je prav tako po očetovi smrti zelo oslabljena. Pomagajte, prosim! Strah me prebranega na spletu…vsi simptomi kažejo na akutno bolezen, ki je lahko celo smrtno nevarna. Bojim se, da ji lahko odpovedo ledvica. Bojim se zapletov, bojim se prepozne reakcije in površnih zdravnikov. Kri in vodo je dajala tako v Sarajevu, kjer študira, nato tudi v majhnem bosanskem mestecu, kjer ima stalno bivanje z mamo. Vsi izvidi naj bi bili solidni, le opozarjajo na vneteje mehurja, ki ga -kot sem že dejala-zdravijo z ekimi antibiotiki, ki se niso pokazali za učinkovite. Naslov teme je morda ali vsaj upam neprimeren. Prosim, predlagajte, svetujte, pomagajate, če le lahko in čim prej.
Hvala vam iz srca!
Ida

Spoštovani!

Težko bo vse, kar opisujete, od Xanaxa prek otopelosti in utrujenosti do ponavljajočih se vnetij mehurja spraviti na skupni imenovalec.
Po eni strani niso ponavljajoča se vnetja mehurja pri mladi ženski nič posebnega, ampak v sklopu vsega, kar navajate…
Verjetno bi bilo smiselno, da zaradi ponavljajočih se vnetij mehurja obišče urologa, da se izključi katerega od prirojenih vzrokov, ki bi jih bilo mogoče operirati.
Glede drugih težav pa bi bilo pametno, da obišče internista – kot navajate, ga že namerava.
Pravzaprav se zdi tu ključen internist. Internist se po eni strani ukvarja z ledvicami (nefrolog), internist je tisti, ki bi morda znal te težave spraviti na skupni imenovalec (čeprav upam, da mu to ne bo uspelo, da torej ni neke bolj ali manj resne bolezni, ki bi vse to pojasnila). Internist lahko reče, da ne gre za kakšno moderno bolezen prebavil – na primer celiakijo (gastroenterolog), da ne gre za kakšno bolezen nadledvičnic ali hormonskega sistema (kakšne epizodične hipokaliemije, prizadetost katere druge od endokrinih žlez, ne nujno ščitnice…). Omenjate “neštetokrat je bila na infuziji”? To najbrž ni primarno urološki problem, ali se je to razčistilo.
Skratka, poskusi naj pri enem ali različnih internistih. Dvomim, da je Xanax pravi odgovor na težave v tej starosti.

Če internisti ne bodo našli ničesar, se je morda smiselno posvetiti zdravemu življenju in ukvarjanju s športom. Pridobivanju kondicije. Morda hitri hoji? Ali je zelo suha ali morda obratno – naj se poskusi kvalitetno prehranjevati – poskrbi naj za primerno telesno težo, fizično naj postane čim močnejša.

Pa še to – seveda je tudi oprema bolnišnice pomembna. Ampak bolj pomemben bi bil izkušen zdravnik internist, ki bi jo pregledal in nato zasluti, uganil v katero smer gredo njene težave in ji pomagal – to ni odvisno od zarjavelosti postelj temveč od izkušenosti, razgledanosti in zavzetosti zdravnika.

Vso srečo!

Hvala vam za prijaznost.

Po vsej izvidih je moja nčakinja zdrava, edina postavljena je , da je anksiozna. Hm… zanimivo, najbrž res…toda …domnevam, da to ni in ne more biti dokončna diganiza za vse njene ponavljajoče se težave. Zdaj hodi k študentskemu psihologu v Sarajevo, vnovič je dala urin in kri, pri ginekologu pa naj bi ugotovili, ači gre za infekcijsko obolenje… Potem pa najbi je poslali na slikanje ledivic…ali nekaj takšne, Torej, v primeru, da izkjlučijo zgoraj navedbo infekcijo. Priporočate ultrazvok…ali kako se že lahko najbolje ugotovi, kaj se dogaja z ledvicami?

Hvala vam i z bolečega srca ..z žalostjo ob izgiubi očeta ..hudo načetega in ranjenega…
P.S. Kateremu zdravniku naj se osebno obrnem po nasve ali pomoč ob izgubi ljuebečega starša?

Hvala in vse dobro!
Ida

Spoštovani!

Najprej vam moram izreči sožalje.

Hvala za vse dobre besede, žal v vašem primeru res ne vem odgovoriti ali pomagati (vaš tekst za forum sem nekoliko skrajšal). Gre za snov, ki je preprosto preveč obsežna in kompleksna za enostavne kratke zapise na internetu.

Glede preiskav sem jih nekaj napisal že zgoraj, predvsem pa se o preiskavah odloča zdravnik potem, ko bolnika pregleda. Če bolnik meni, da bi si zaslužil druge preiskave, naj se o tem pogovori ali pa, če težave ostajajo in se zdi, da pri enem zdravniku pač ni poti naprej, pač poišče drugega. Prav mogoče je, da bo drugi zdravnik pogledal na problem iz drugega zornega kota in predlagal druge preiskave.

Ob žalovanju je smiseln nasvet izkušene osebe, ni nujno, da je zdravnik. Lahko je izkušen osebni, splošni zdravnik, lahko psiholog, lahko psihiater, lahko zgolj izkušen človek, ki je pripravljen preprosto biti zraven.

Ob izgubi najbližjega je izjemno pomembna socialna mreža – možnost, da imaš bližnje, s katerimi se lahko pogovarjaš in ti lahko pomagajo. Vendar pa to ni dovolj. Tudi sam moraš pokazati nekaj energije, volje in se lotiti “dela”, saj zgolj žalovanje in zapiranje “not” ne vodi drugam kot v pretrganje svoje mreže in propad. Na drugi strani pa z aktivnostjo in delovanjem tkeš svojo mrežo, z izkušnjami, ki jih taka življenska situacija povzroči, lahko veliko tudi daš, ne le sprejemaš. Normalno je, da se zjokaš. Lahko tudi večkrat na dan. Vendar moraš pri tem poskrbeti, da tvoj organizem in tvoje delovanje v družbi gredo naprej. Da tudi daješ, ne samo jemlješ. Opazujem žensko poznih srednjih let (nekaj pod 60), ki je tragično v prometni nesreči izgubila moža. Po več kot letu dni se vsakič, ko nanese beseda na to, zjoče. Vendar tudi vsak dan teče. Redno vodi tečaje joge. Ker je upokojena, skrbi za hišo in vrt. Pomaga otrokom. Je aktivna, se trudi. Ni lahko, vendar se ni zapustila in se bori naprej. Pravzaprav postaja vzgled.