Okrevanje pri motnjah hranjenja
Pozdravljeni,
stvar je popolnoma enaka ne glede na to za kateri spol se gre – v bistvu je v ospredju podpora, verjetno pa mislite, da gre pri moških v načinu vedenja in odnosa malo drugače kot pri ženskah. Dejansko lahko vse kar preberete upoštevate tudi za vašega fanta oz. prijatelja. Še vedno menim, da bi bilo najbolje, da se obrnete po pomoč h kakšnemu strokovnjaku – lahko pokličete tudi na KOMZ – klinični oddelek za mentalno zdravje. Tam delajo z obema spoloma – tudi z moškimi, če želite informacijo konkretno za moške, vendar menim, da ni bistvene razlike. Obrnete se lahko na Karin Sernec, ki je predstojnica oddelka na KOMZ-u in strokovnjakinja na področju motenj hranjenja. Številko poiščite preko neta oz na vrhu spiska sporočil v temi Pomoč v različnih krajih po Sloveniji. Ona vam bo zagotovo vedela svetovati kaj lahko naredite oz. vam odgovorila na vprašanja, ki vas zanimajo.
Vse dobro,
lp
Tatjana
Pozdrav,
Mene pa zanima kakšna je pravilna reakcija ko bolnik noče jesti…s partnerjem se zadnje pol leta ubadava z njegovimi motnjami hranjenja (prejema tudi pomoč psihoterapevta) in…sedaj je nehal hujšati, vendar se nikakor ne zredi (mogoče 2, 3 kile, do prejšnje teže, pa mu jih manjka več kot 10) vsakodnevno vidim da je premalo in ne vem kako bi morala reagirati. siljenje seveda ne pride v poštev…pa vendar, nekaj najbrž moram reči? ali moram to ignorirati in pustiti, da bo sam pričel jesti več…? kako je s športno aktivnostjo?mislim, da bi mu pomagala pri samopodobi in počutju, vendar si ne upam predlagati, ker se bojim, da je njegova teža prenizka oz, da bo potem shujšal…
Hvala za kakršenkoli nasvet(res iskreno hvala). Pika
Joj, sem mislila, da je moj fant edini s tako težavo.sram me je priznat, da se po tvojem pismu MikiMiška, malo bolje počutim-manj osamljeno. želim vama vse dobro!
Draga Pika,
največ kar lahko narediš je dejasnko že to kar delaš – mu stojiš ob strani. Glede na to, da hodi k psihoterapevtu bo s tem naredil največ za sebe. In že dela. In terapevt mu bo pri tem pomagal. To je res dobra oblika pomoči. Bo pa potreben čas. Za nas, ki opazujemo svoje bližnje je resnično grozno, ko jih gledamo tako suhe in jim ne moremo pomagati. Pa bi vse vzeli nase, če bi lahko. Ne moremo in prav je tako. največ kar lahko zase narediš, ker tu ne gre zanj, temveč zate, je to, da si poiščeš pomoč, kako botš to obdobje zdržala ti. Skupino za bližnje mislim, ali vsaj kako individualno svetovnaje za svojce, 1 ali dva srečanja, da si odgovoriš na ta vprašanja s katerimi se spopadaš. Pravim, da je to zate, ker on prejema že vso pomoč, ki jo potrebuje. Da pa se boš ti v vajinem odnosu počutila močno, pa je prav, da okrepiš sebe-potem boš vedela kako ravnati.
Svetujem ti, da ta vprašanja, ki jih imaš postaviš g. Ani Ziherl 01/25-11-602 dela v Ženski svetovalnici v Ljubljani ali pa poklčeš ga. karin Sernec na KOMZ v Ljubljani. Številko poišči na netu. Odgovorili ti bosta na vsa vprašanja.
Vedi pa, da tvoj partner bo v redu. Dela na sebi in to je največ kar lahko narei in ti ga pri tem lahko vzpodbujaš. Več ne moreš – kako ga vzpodbujati, pa lahko konkretno zveš od omenjenih oseb.
vse dobro ti želim,
Tatjana
Pozdravljeni,
rabila bi vašo pomoč. Rada bi pomagala prijateljici iz Hrvaške, ki ima hude probleme z anoreksijo. Problem pa je še večji, ker menda na Hrvaškem nimajo ustrezne bolnišnice. Hoteli so jo poslati v neko psihiatrično bolnišnico v Zagrebu, ona pa bi rada to rešila brez tablet. Ima voljo in želi si ozdraviti. Starši so jo hoteli zato poslati v Slovenijo na zdravljenje, pa so našli samo eno bolnišnico, kjer pa pride en dan oz. ena nočitev 100 eur, kar je za njih malo predrago. Jaz pa se na te zadeve ne spoznam kaj preveč, zato sem zasledila tale forum in bi vas prosila za pomoč, kam jo usmeriti oz. v katero bolnišnico naj pokličem, kjer bi sploh hotli vzeti bolnico iz Hrvaške.
Hvala in lep pozdrav!
Jana
Pozdravljena Jana, sama se sicer ne spoznam na sistem zdravljenja pri nas v primeru, ki ga opisujete vi, vendar pa bi bilo dobro, da si pridobite te informacije na dveh koncih. Menim, da je najboljši kraj za bolnišnično zdravljenje motenj hranjenja Klinični oddelek za motnje hranjenja na Zaloški cesti v Ljubljani. Kontaktno številko poiščite med temo oblike pomoči po Sloveniji. Kar se tiče glede plačila teh storitev, ker je iz druge države, pa se potem lahko obrnete na Vzajemno in preverite kakšne so možnosti zavarovanja oz. pred tem govorite kar z vodjo oddelka Karin Sernec na KOMZ-u. Njo tudi lahko povprašate kaj vam svetuje, ker je res strokovnjakinja na svojem področju in vam bo glede tega znala odgovoriti.
Če boste potrebovali še kaj kar pišite.
lp
Tatjana
En lep pozdrav!
Sama sem imela težave z bulimijo (5let), šla sem po pomoč k psihiatru, ki mi je predpisal Salipax…na začetku je deloval, a sem bila utrujena, nič se mi ni dalo, bilo mi je slabo (ja jasno mi je, da gre za stranske učinke)…kakorkoli kmalu ni več pomagal in šla sem nazaj v začarani krog…
Nato sem se odločila za drugačen korak in se na svoj način rešila težave, brez psihiatra…
Če katero zanima kako je meni uspelo, brez bolnišnice, psihiatra ipd,… naj pove, pa jo kontaktiram, kakor ji pač najbolj ustreza!
LP
zdravo, mene tudi zanima, kako si se tega rituala znebila, seveda vem da mi ne boš podarila čarobne palčke, vendar pa bi mi resnično prišel vsak nasvet prav, in bi bila zelo hvaležna.
lp
moj mejl: [email protected]
čao
lep pozdrav,
sama se ubadam z motnjami hranjenja že 15 let.pride obdobje ko sem uredu in obdobje ko sem na dnu.trenutno sem na dnu,in bi se rada tega rešila.
rada bi to premagala sama,brez zdravil in bolnice….
prišla sem do točke,ko ne morem več tako naprej….
veliko bi mi pomenilo če bi mi povedala kako si sama premagala to zahrbtno bolezen.
hvala ti,lp
teja
Tudi jaz bi rada sodelovala.Sama imam motnje že 12 let.
Moj mail: [email protected]
Prosim oglasite se,lp
Pozdravljeni,
ne boste vejeli, imam 45 leti in kot zgleda že 20 let bolujem za motnjami prehranjevanja, pa še vedela nisem…. Verjetno je to čisto “normalno”, da se sami tega ne zaveno. Zadeva je prišla tako daleč, da sploh ne morem več “normalno” jesti, ker me začnejo kar neki vetrovi, pa napenjanje, verjetno je ves naravni prebavni proces porušen. Aja, visoka sem 164 cm in imam 44 kg, sem mati 21 let starega sina, ki pa je OK!
Verjetno bom rabila strokovno pomoč, ker ne vem, če imam dovolj moči, da bi to zmogla po tolikih letih sama.
Tudi to se zgodi!
Pozdrav,
Se zgodi
Pozdravljeni “Se zgodi”,
prav imate, marsikdo si tega kar ste si priznali vi, ne zmore priznati. Priznanje, da nam je težko in da imamo težave, nikoli ni prepozno. Še vedno si lahko pomagate in kot berem vam odločnosti ne manjka. Vaša racionalnost vam bo koristila pri delu na sebi in prav imate, poiskati strokovno pomoč, je tisto kar morate narediti zase, če želite, da se ta začaran krog prekine. Pri reševanju motenj hranjenja ni v ospredju vprašanje moči. Verjamem, da imate moči dovolj, vendar je okrevanje proces, kjer potrebujemo pomoč druge osebe – terapevta. Sami ne moremo videti vseh stvari, ki se nam dogajajo in jih težko razumemo, drugače nihče ne bi rabil pomoči na tem svetu. Pa jo.
Raziščite kaj bi prišlo v poštev za vas – individualno svetovanje, podporna skupina, psihoterapija. Lahko greste na Žensko svetovalnico ali Muzo, lahko pa po spletni strani poiščete tudi psihoterapevtsko pomoč.
Če vas bo kaj posebnega v zvezi s tem zanimalo pa sem tu za vas.
Želim vam vse dobro.
Lep pozdrav,
Tatjana
pozdravljeni!
imam 14 let, 171 cm in 51 kg.
z motnjami hranjenja se spopadam 5 mesecev, rada bi spet normalno jedla, a ne morem
stalno štejem kalorije in zelo malo jem + preveč telovadim
shujšala sem 5 kg, sama se sebi še vedno ne znim suha, ampak bi se vseeno rada rešila teh težav
jem samo sadje in zelenjavo
kalorije štejem tudi sadju, tehtam se prepogosto
kaj naj naredim?
hvala za odgovor
Pozdravljena Veronika,
ne vem, če si prebrala zgornji članek, kjer opisuje razloge, da okrevanje traja dalj časa. Če še nisi ti ga priporočam. Bodi potrpežljiva do sebe. Pri motnjah hranjenja ne gre za to, da človek ne bi imel dovolj volje, da bi se uprl hujšanju, stradanju. To je začaran krog. Hrana je samo kar je vidno navzven, da se dogaja s teboj. Bistveno je vprašanje kaj je razlog, da si začela hujšati? Kaj te je gnalo v to? Če boš želela prenehati stradati in jesti običajne obroke, bo potrebno soočenje s temi razlogi. Vendar boš pri tem potrebovala pomoč. Si kdaj razmišljala, da bi še komu zaupala to težavo poleg foruma? Je kdo v bližini tebe, ki mu lahko zaupaš – kakšna odrasla oseba?
Namreč, da bi lahko počasi opustila ta vzorec hranjenja, boš potrebovala pomoč. Strokovno pomoč. Vključitev v terapijo, svetovanje, na pogovore k psihologu – eno izmed tega. Da 1x na teden po 1h greš k nekomu, kjer govoriš o sebi, kakšni problemi te mučijo, s čim se spopadaš in ti pomaga pogledati kako bi jih rešila. Ta oseba mora vse kar poveš zadržati zase – to lahko preveriš na prvem srečanju, kot tudi to, če je kaj kar pač mora povedati.
Lahko pobrskaš po internetu, če pa bi potrebovala kakšno pomoč pri informacijah, se lahko obrneš tudi name.
Izredno zgodaj si se zavedla tega problema s hrano in si ga priznala. Bodi ponosna nase, da si ne zatiskaš oči in vidiš, da to je težava, ki ne bo izginila sama od sebe. Kaj praviš, boš zmogla narediti naslednji korak?
LP
Tatjana
najprej hvala za odgovor!
članek sem že prebrala 🙂
razloga za moje početja sta dva. eden izmed njiju je to, da v življenju nisem imela dovolj izbire, vse mi je bilo določeno in tako je moralo biti narejeno, edino, kar sem lahko nadzirala je bil vnos hrane (to mi je povedala psihoterapevtka)
drugi razlog so hude družinske težave, s katerimi se še nisem povsem soočila
o mojih težavah sem se zaupala prijatelju, od katerega sem pričakovala razumevanje, ki ga logično nisem dobila
najbolj me muči to, da me nobeden ne razume, zato večkrat rečejo, da delam to zaradi pozornosti. sama vem, da to ni res, ker pozornost sovražim
trenutno tehtam 49 kg, kar pomeni, da nazadujem
jem resnično malo, ali skoraj nič, vendar vsaj ne bruham
če se bo to nadaljevalo še nekaj mesecev, vem, da mi sledi bolnišnica
prejšni teden sem odkrila nekaj, kar mi pomaga, rezanje. vem, da se sliši nesmiselno, ampak v tistem trenutku mi res pomaga. upam le, da se to ne bo sprevrglo v obsedenost
živim sama z mamo, s katero se ne dobro razumem. sestra je v kopru, oče pa v ljubljani in ju le redko vidim.
mama je opazila, da malo jem in, da sem izgubila na teži, vendar sem jo prepričala, da sem zdaj v redu, čeprav nisem, ker nočem, da jo skrbi, ker je imela v življenju že preveč hudega.
torej, mami se ne morem zaupati, sestri bi se mogoče lahko, a je nekako podobno z njo
očeta pa ne vidim skoraj nikoli
razdvojena sem medmsuho postavo in nadaljevanjem tega kar počnem, ali močnejšo postavo in normalno hranjenje
seveda, sem izbirala prvo možnost, čeprav, bi rada da se to konča, ker že tako povzročam preveč skrbi drugim
lp, veronika
Draga Veronika,
žal mi je, da se srečuješ s tako težkimi stvarmi v svojem življenju. Ja, kadar nam nekdo jemlje našo pravico do odločanja in odloča namesto nas, to nikoli ni lahko. Iz napisanega sem razbrala, da si v odnosu s psihoterapevtko prišla do kar pomembnih ugotovitev. Še hodiš k njej? Psihoterapija je dobra oblika pomoči za reševanje osebnih zgodb, ki jih tiščimo v sebi. Seveda pri motnjah hranjenja je potrebno spremljanje tudi psihiatra, osebnega zdravnika – namreč zato, ker pride kot sama veš do hudih posledic zdravstvenega stanja in tu psihoterapevti nimajo dovolj znanja na tem področju. Niso namreč zdravniki, vendar pa je ta oblika pomoči za celjenje duševnih ran res dobra. Torej predlagam ti, da sodeluješ tako z osebnim zdravnikom še naprej in da ponovno hodiš k psihoterapevtki, če si vmes prenehala. Kako se ti to zdi?
Žal mi je, da te prijatelji ne razumejo. Na žalost to ni tako redko. Ljudje, ki ne poznajo bolezni kot so motnje hranjenja, ne razumejo, da ne gre za iskanje pozornosti. In prav imaš – s tem ne iščeš pozornosti. Verjetno ti res ni lahko, ko nimaš nikogar od bližnjih, ki bi mu lahko zaupala. Vendar naj ti to ne vzame poguma. Dovolj je že, če čutiš, da te razume terapevt – za začetek. To je lahko dovolj.
Res ti mora biti težko, da ne moreš drugače izraziti svojih občutkov kot z rezanjem. Verjamem, da je zate smiselno – če je to edini način, ki si ga zaenkrat našla, da lahko daš ven kar je v tebi. Žal je tako, da se tudi rezanje lahko stopnjuje in postane kot vsakodnevno orodje za lajšanje pritiskov, ki so znotraj tebe. Kako pa to izgleda – kje se režeš in s čim? Kako se počutiš tik pred tem in kako potem? Misliš, da bi lahko našla kaj drugega, kar bi bilo vsaj približno učinkovito kot rezanje, da bi ti bilo lažje? in da pri tem ne bi poškodoala sebe? Razmisli malo o tem.
Verjamem, da ti misli divjajo – suha-debela-suha-debela,… in potem narediš vse, da bi se umirila in da ne bi bila debela. V svojo škodo na žalost. To ni nekaj kar bo izginilo čez noč. Ravno zato je potrebna strokovna pomoč, potrpežljivost, so vzponi in padci med tem, ko raziskuješ kaj je dobro, kaj ne, kaj deluje, kaj ne,… ne gre čez noč in ni enega recepta. Je pa dejstvo, da v psihoterapiji lahko raziskuješ kaj se da, kaj se dogaja in kako bi te občutke in ostalo kar privre na dan, lahko počasi začela izražati tako, da ne bi šlo v tvojo škodo in škodo telesa.
Resnično ti želim vse dobro.
Z najlepšimi pozdravi,
Tatjana
še vedno hodim ja 🙂
režem se z rezilom od šilčka. najprej sem se le malo po stegnu, potem še malo po levi roki, nato v območju medenice in nazadje še pri gležnju
najprej sem svojo bolečino nekako sproščala z pisanjem. napisala sem tudi do 6 strani naenkrat, potem ko sem odkrila rezanje, to ni bilo več dovolj. sejdaj pa poizkušam vse, da bi prenehala z rezanjem, ker sem opazila, da se je tudi to stopnejvalo. točno pred tem, ko se zarežem ne mislim popolnoma nič, le na to, kako mi bo odleglo, ko se bom zarezala, nikoli ne pomislim na to, kako s tem prizadanem druge. uro ali dve po tem, se največkrat zgražam nad tem kar sem naredila, na koncu pa ugotovim, da si najverjetneje to zaslužim.
zadnjič, sem se spraševala, če bi se sploh lahko še kdaj navadila na normalno življenje, ker v bistvu ne živim normalno že od 8 leta.
po eni strani bi rada, da se vse to neha, ker si tega ne zaslužim, po drugi pa ravno obratno.
najlepša hvala za vse! lp
Draga Veronika,
nihče si ne zasluži takšne bolečine kot so jo drugi prizadejali tebi in kot jo ti sedaj čutiš. Tudi ti si ne zaslužiš tega, da raniš sama sebe, ker nisi slaba punca in nisi naredila nič narobe. Kot si opazila tudi sama se rezanje in samopoškodbe stopnjujejo. Poskušaj o tem spregovoriti s terapevtko h kateri hodiš. Mogoče bosta skupaj lažje našli kako bi drugače lahko sprostila pritiske, ki se v tebi naberejo kot z rezanjem.
Nič ni nenavadnega, da si ne moreš predstavljati kako bi lahko bilo drugače, če pa je način življenja kot ga poznaš sedaj postal del tebe. Vendar to ne pomeni, da ni možno živeti drugače. Je pa potreben čas, da boš lahko odkrila kaj to pomeni zate. Dvojnost, ki jo čutiš v sebi je tudi običajna. Trenutno so motnje hranjenja nekaj kar poznaš in so del tebe. Postale so način kako preživeti neko težko situacijo, obdobje, del življenja, ki si ga dala skoz. In s tem so postale edina rešitev, ki jo zaenkrat poznaš. V terapiji postopoma odkrivamo kako bi lahko drugače ravnala in preizkušamo razne možnosti. Da bi naenkrat opustila trenutno vedenje do sebe, tudi ne bi bilo dobro, ker potem bi ostala brez. Iskanje rešitev gre z roko v roki z motnjami hranjenja. Skušaj biti do sebe čim bolj potrpežljiva in na terapiji predelovati kar se ti vzbudi. In zapomni si, ti nisi nič kriva, da se ti dogaja to kar se ti dogaja!
Želim ti vse dobro,
Z najlepšimi pozdravi,
Tatjana