Najhuje je to, da leta in leta živiš z osebo z MOM pa zna on vedno vse obnit tako, da si ti kriva za njegove izpade, nasilje, żaljenje itd., ker si ga izzvala. Jaz šele zadnjih nekaj let vem, da gre dejansko za MOM osebo, prej sem samo vedela, da so njegove reakcije nenormalne. Saj ponavadi so te osebe najhujše za 4 stenami, prijatelji itak niso dolgo prijatelji, ker hitro pride do kratkega stika in prekinitev odnosov. Potem pa ostanemo me za 4 stenami, nad katerimi se izživljajo, čez dan ali dva pa kot,mda see ni nič zgodilo, me pa kuhamo mulo za prazen nič. Saj nihče, ki tega ne doživi, ne ve kako hudo je živet tako življenje, navsezadnje ti niti ne verjamejo ne, vtikat se pa sploh noče nihče. Jaz sem se obrnila tudi na njegovo osebno zdravnico pred nekaj leti. Sicer ga je poslala ob priliki k psihologu, šel je 1 x in rekel, da je plačal eno neumnost, da ta psiholog pojma nima. Skratka z njim je vse ok, vsi ostali pa res rabimo psihiatre in ne samo psihologe. Jaz sem sedaj na točki, ko sem vložila tožbo za ločitev. So se pa stvari zaostrili in je vsak dan nekaj novega . Na grožnje se niti več ne odzovem, sem popolnoma prekinila komunikacijo z njim. Izogibam se ga kolikor lahko. On pa si je takoj, ko je dobil tožbo za ločitev že iskal novo žrtev.

Pozdravljena žena1,

kot sem že napisala, so osebe z MOM izjemni igralci, lažnivci in manipulatorji. Prijatelji so po parih obiskih “zahvalijo za vabilo” in jih ni več naokoli. Nihče ni pripravljen gledati sprevrženega obnašanja, ki ga kaj kmalu opazijo.
Potem ostanejo redki posamezniki, ki te na samem potiho vprašajo: pa kako lahko še to prenašaš? Postane te sram, ker nimaš nobene pametnega odgovora.
Včasih se na samem vprašaš, če ti je tega res treba. In končno ti je po vsem hudem, zadosti.
Ko ugotovi, da se je “tvoje obdobje končalo”, se že ozira okoli, če je kakšna nova žrtev že “na dosegu roke.”
Ti osebki ne poznajo kesanja, obžalovanja in kritične distance do svojih dejanj. Ne znajo reči ne prosim, ne hvala in ne oprosti.
Ko naredijo kakšen “kažin” odvihrajo s prizorišča, se čez čas vrnejo, se obnašajo povsem neprizadeto in se smejejo kot kakšni cirkuški klovni.
“Razsuti ostali” začudeno gledajo, se kujajo in “življenje teče dalje.”
Ni druge, kot zbrati “ostanke ponosa, ki ponavadi leži po tleh” in oditi.
Lahko noč vsem.

Ja točno to, ljudje hitro opazijo njihovo nenavadno obnašanje, v družbi so vedno glavni in s svojim glasnim govorjenjem ne pustijo nobenemu do besede, spoznajo se pa itak na vse. Besedice oprosti pa itak ne poznajo, sicer to tudi nič ne bi spremenilo, ker se stvari itak ciklično ponavljajo. Mislim, da so res tako prepričani v sebe, da imajo samo oni prav in da smo za vse kar se mu dogaja krivi drugi.

Res pa je, da se prav nihče noče vtikat v tvoj zakon, čeprav bi si želel samo tople besede, razumevanje in oporo, ko ti je najhuje. Ljudje raje nič ne vedo, zatiskajo si oči, ko pa pride do tragedije, so pa njihove besede, da niso vedeli da je tako hudo. Kot da bi se me izmišljevale in se delale žrtve za prazen nič. Ko si toliko let v takem zakonu, sploh ne znaš več ven iz njega, saj živiš v slepi ulici iz katere ne najdeš izhoda. Oseba z MOM ti je leta in leta vcepljala v možgane, da si ti srž njegovih problemov, izpadov besa, jeze, nasilja, tako da potem res začneš verjeti v to. Nekaj se mora res zgodit, da se strezniš in postaviš zase.

Pozdravljena Žena1!

Da bi se kdo izpostavljal in se vmešaval v reševanje takšnih zakonov je iluzorno pričakovati.

Previč: ljudje so zmedeni od nasprotujočih si dejanj in morebitnih izjav, enega ali drugega. Kako pa naj zunanji opazovalci realno presodijo, kaj je res in kaj ne? Vsak sam ve, kako težko mu je in drugi teh občutkov ne delijo z njim.

Drugič: zakaj pa bi se sploh vmešavali. Vsaka opredelitev za enega ali drugega prinese s seboj zamere z ene ali druge strani. In ljudem, ki niso v tem “špilu” tega res ni treba. “Družinski prijatelji” so samo obstranski opazovalci in če jim je na piknikih, skupnih dopustih in ostalih dejavnostih lepo, bodo poleg. Ko pa se bo “hišica iz kart” začela podirat, jih bo odneslo 100 km na uro. Pregovor pravi: podgane prve zapustijo ladjo.

Saj nekateri ostanejo, te poslušajo, tudi potolažijo, ampak njihov obseg pomoči je zelo omejen. Vsak(a) sam(a) se mora spopasti s tem in težavo trajno razrešit.

Vsako prelaganje rešitve na poznejši čas, človeka samo dodatno izčrpava in slabi. Poleg vseh tegob, ki te tarejo, se zelo hitro pojavijo kakšne bolezni. Meni naprimer je zelo padla imunska odpornost. Kar naprej sem imela vesmogoča prehladna obolenja, pojavil se mi je dermatitis, črevesne težave. Vse to je povezano z psiho in pr vsakem posamezniku odpove tisti člen, ki je najšibkejši.

Ko se takole “cajtaš” z lekadoli, linexi, vročim čajem, c vitamini in ležiš ves vročičen in preznojen po odejo se začneš samospraševat: zakaj, zakaj in čemu. Ko najdeš do sebe pošten odgovor, si že veliko naredil. Uvidel svojo situacijo v pravi luči. Takrat si že napravil prvi korak, ki mu bodo slej ko prej sledili še drugi.

Oditi z dvignjeno glavo, z zavestjo, da nisi ti prav ničesar kriv. Da so ti te občutke krivde, počasi in vztrajno vbijali v glavo, ker si ji pač to dovolil. Ko je odločitev zrela za realizacijo, je treba samo močno zaloputniti vrata za seboj, izklopit mobi ali pa zamenjat staro št. za novo.

Težko, ampak uresničjivo.

Živjo,

Naj se še jaz javim tukaj, sem moški, ki je pozno, ampak veliko prepozno ugotovil, da je bil zaveden in zmanipuliran od svoje žene, ki je bila res volk (zdaj pravim pošast) preoblečena v ovco (če bi rekel da je ovca, kar se tiče čustvene inteligence potem bi užalil to lepo žival).

Naj povem, da sem kot (mislim, da kolko tolko normalen) moški nisem nobeden šovinist in sem strogo proti kakršnemu koli nasilju, še predvsem proti nasilju nad ženskami, ampak pri takih okoliščinah pa je treba stvar v kolikor se zgodi pogledati bolj objektivno in biti pozoren in ne soditi prehitro:
Iz doživetega, videnega in naučenega lahko trdim sledeče:
(seveda v prenesenem pomenu in ne mislim dobesedeno)
V kolikor je ženska (ali pa moški- pa ne mislim na sebe, ker toliko me je pa še skupaj, da bi ovladal situacijo)ki je bila pretepena oz. Fizično zlorabljena in se na ves glas, vsepovsod in dere okrog, da je bila pretepena, čeprav je bila vedno dobra in najboljša in naredila vse za drugega, da je ljubeča in pridna žena, skratka oh in sploh in če sem včasih sem ob takih novicah takoj obtožil moža, da je slabič in brezveznik potem bi danes resnično pogledal zadevo bolj objektivno…

Če bi to kar sem jaz doživel kak moški, ki je “od tam dol” in bolj hitre jeze, bi se to lahko končalo z veliko zlomljenega materiala (ne mislim, vaz, pohištva, krožnikov, itd.)!!!

Recimo jaz sem veliko kasneje izvedel, da je mene, čeprav ji nikoli ampak res nikoli nisem niti zagrozil je mene v svoji okolici obtoževala, da se me boji (kar v tri dni) in še več, pri zakonskemu svetovalcu je tako naglumila zadevo, da ji je po 6 mesecih obiskov še on rekel, da naj se neha vesti kot zlorabljena ženska, saj je nisem nikoli zlorabil… Danes vem, da je to ona v svoji glavi občutila zato ker sem jo v družbi, kjer je natvezila toliko enih laži (predvsem brez smisla, vendar vse v njeno dobro – recimo kredit za njen avto sem seveda plačeval jaz ona pa govorila, kako je to zajebano in kaj vsega se mora ona odrečti zaradi tega, seveda je imela svojo plačo izključno za svoje potrebe – družinski stroški, vključno z vrtcom za hčerko so viseli na meni) vedno malo popravljal ker me je kot moža bolelo, da niti enkrat ne omeni vsaj da to počneva skupaj… Ona, ona in samo ona… Družba pa ji seveda zavida kako je sposobna in da jo jaz samo nadiram… Zato vam polagam na srce, če ste se odločili, da jih zapustite kar je edino prav potem morate računati tudi z tem, da vas bo zapustila večina skupne družbe…. Res te spravijo skoraj v blaznost

Ja res je grozno, ko poskušaš razumeti, kaj hudiča se tukaj dogaja in ne moreš in ne moreš doumeti, da lahko kdo reagira na tak način kot to poćnejo MOMovci. Najprej traja, ker ti ni nič jasen , ko te končno začne grabiti jeza traja še nekaj časa, da greš čez to, kriza je potem, ko te tudi to mine in dejansko vidiš, koliko časa, energije, denarja in vsega ostalega si zapravil za človeka, ki nima vesti, empatije, ki ga zanima samo on sam, četudi pri tem gazi čez trupla bližnjih, slej ko prej pa greš tudi čez to, se pobereš, otreseš prah iz oblačil in zakorakaš v novo življenje. Če se pri tem kaj naučiš in resetiraš še sebe, da ne prvlačiš podobnih ljudi se ti obeta dobro in kvalitetno življenje s dobrim in kvalitetnim novim partnerjem. Več, kot lahko za sebe upa oseba z MOM, ki nikoli ne bo našla sreče in miru, ker je ne more. Ti imaš vsaj upanja in možnost, da to narediš 🙂
GittaAna

Pozdravljeni,

končno, po letu dni vzponov in padcev, ki sem jih doživljala z osebo, ki ima očitno MOM, sem naletela na tale forum, spoznanje, potrditev in hkrati olajšanje. Bi pa bila vseeno vesela mnenja moderatorke, saj sem ves čas nekako iskala potrditev strokovnjaka.
Ne bom dolgovezila in opisovala izpadov, ki sem jih doživljala. Rada bi le nekakšno potrditev o mejnem vedenju partnerja, ki me je docela izčrpalo. Torej, ko sva se pred letom spoznala, me je obdal z enormnim oboževanjem in ljubeznijo, s svojimi dejanji in izpovedmi me je ponesel v višave; bila sem zanj idealna, lepa, pametna, ves naj naj… Nemudoma me je predstavil vsej svoji okolici, staršem, prijateljem, otroku… Je ločen, star petdeset let, zelo dobro materialno preskrbljen, prijetnega izgleda, z obilico prijateljev, vodi uspešno lastno podjetje; visoko funcionalna MOM, izgleda. Tudi jaz nisem ravno uboga revica, imam visoko izobrazbo in svojo uspešno firmo, prijetnega izgleda. Ampak, vsa zanesenost odnosa je začela izgubljati čar, ko sem dojela, da mi je partner začel omejevati moj življejski prostor… Naenkrat se nisem smela več družiti s svojimi prijateljicami, vsi moji prijatelji so bili zanj potencialni moji posteljni partnerji, pa saj sploh nisem imela več časa za nikogar, ker me je klical “non stop” in nikakor ni razumel, če se kdaj nisem nemudoma oglasila na telefon…posesivnost. Vzdevek kurbe, mi je nadel kar tako; prvič, ko sem se vrnila z rojstnega dneva moje dobre prijateljice, kamor ni bil povabljen, saj sva komaj dobro začela hoditi. Bistvo, kar bi želela izpostaviti je, da je bil sposoben preklopov iz zelo ljubečega, idealnega razpoloženja v totalno agresijo, žalitve in poniževanje brez meja!! Bil me je sposoben ponižati do neskončnosti; jaz sem bila v začetku presenečena, tiho, nato so mi pritekle solze in na koncu obup. Nikoli ni odnehal,dokler me ni totalno sesul, ni mu bilo dosti, da me je užalil,hotel me je ponižati in izčrpati do onemoglosti, dokler nisem padla na stopnjo apatije in suicidalnih misli…ki jih nisem izrazila!!!, in ko je dosegel to stopnjo podrejenosti, me je objel in mi rekel, da me ljubi in se je vedel, kot da je vse v najlepšem redu. Jaz sem bila seveda sesuta še več dni, on pa je bil zadovoljen!?? Bila sem zaslepljena, slepila sem se sama in tudi on. Takšni izpadi pa so se kar vrstili. Bili so vse pogostejši, že na dva tedna… Njemu so se zdeli čisto normalni?? Normalno mu je bilo, da me je vrgel iz hiše, da so letele stvari okoli mene.. Začela sem se ga bati, kar se mu je zdelo neumno inje dojel, kot izsiljevanje. Bala sem se, kdaj bo spet znorel zaradi narobe povedanega stavka ali napačnega razumevanja. Sama sem delala v firmi zelo veliko in sem bila izčrpana, pa tega sploh ni videl oz. ni hotel videti, bil je popolnoma brez empatije in obveljale so njegove odločitve. Prekipelo mi je šele tedaj, ko mi je telo pokazalo, da je dovolj; ko sem dobila nevrogene driske, slabosti, nespečnost, glavobole, ki jih do tedaj nisem poznala. Gorje, če nisem bila pripravljena imeti z njim spolnega odnosa.. se je zgodilo, da sva prišla na morje, pa nisem bila pripravljena na seks in me je poniževal s k…in grozil, da me bo vrgel iz sobe in me poslal z vlakom domov…otroške igrice, ki so me spominjale na otroka, ki ne dobi igrače in se nato meče na tla! Spričo njegovega obsesivnega vedenja, sem se počasi distancirala. Ob njem sem doživljala “čista nebesa in popoln pekel”, zelo izčrpajoče, kar mi je totalno porušilo notranje ravnovesje, stabilnost in vplivalo na mojo samozavest. Bil je človek brez meja, ki mu je dovoljeno vse, brezmenjo žaljenje in agresivni izpadi. V družbi je bil cenjen v glavnem zaradi denarja, zabavnosti, znal pa je pokazati svojo nadvlado in žaljenje tudi tam…narcisoidnost? Odšla sem, pa mu ni bilo nikoli jasno, zakaj le, saj sem bila zanj idealna partnerica…tako je rekel. Žalostno je le to, da mi je zapustil rane v srcu, ki kar nočejo izginiti.
Na forumu sem prebirala o podobnih vedenjskih značilnostih ljudi, tako da sem nekako dobila zadoščenje in pomiritev. Vseeno bi rada slišala še kakšno besedo moderatorja.
Hvala.

Vivien

Pozdravljeni!

Mene pa zanima predvsem nekaj stvari. Zanima me ali se z MOM človek že rodi oz. jo ima zapisano v genih ali pa je možno, da se razvije sčasoma tekom življenja in kot posledica raznih okoliščin?

Primer; po prebiranju vaših komentarjev sem spoznala, da ima očitno tudi moj partner MOM. In ker takšno obnašanje in poniževanje pusti posledice na sočloveku, se mi zdi, da tudi jaz začenjam razvijati to motnjo.

Enostavno več ne znam odreagirat na določene njegove izbruhe in se mi s tem zdi, da se spuščam na njegov nivo. Včasih same sebe več ne prepoznam; tudi všeč si nisem taka.
Se pa tako odzovem šele po dolgotrajnih provokacijah.
Ko pogledam pet let nazaj in se primerjam v današnjem stanju, niti sebe več ne prepoznam kot iste osebe, a iz tega začaranega kroga ne znam, njemu pa situacija tako odgovarja.

Pa še nekaj stvari me zanima:
Recimo, da pride do situacije v kateri partner reči napravi to ali pa ono in se ti tega držiš. Ko to storiš, pa začne z grdim obnašanjem, da pa on tega že ni rekel ali pa storil kakšne stvari in pri tem tako trdno vztraja, da na koncu človek res začne razmišljati, pa kaj je zdaj to, kaj se dogaja.
Če slučajno še malo vztrajaš pri tem, da je pa ja on tako želel, pa lažeš, si vse samo človek nisi itd.

Saj ne vem ali je to MOM ali kaj drugega.se mi pa zdi ta motnja najboljša razlaga za enostavno nesprejemljivo obnašanje.

Pozdraljena Ali je možno!
Strokovnjaki se še niso povsem strinjali ali je MOM prirojen ali posledica hudih travmatskih doživetij, vendara so si večinoma enaki, da je verjetno kombinacija obojega.

Vendar to kar opisuješ pri sebi ni MOM temveč precej klasična reakcija na nekoga, ki ima MOM. Ena od pomembnih uradnih definicij, kaj je to osebnostna motnja je da pomembno vpliva na medsebojne odnose, v smislu, da ne vpliva samo na tistega, ki jo ima, temveč tudi na njegove bližnje.

Po mojih izkušnjah še noben, ki je imel v svoji bližini nekoga z MOM, ni odnesel brez posledic. Njihova nihanja, sprevaračanja, izpadi so tako izven doživaljnja “običajnih” ljudi, da jih to ponavadi povsem spodnese. Še posebej ker delajo usodno napako, da presojajo vedenje, čustvovanje in vse ostalo oseb z MOM po svoji lastni podobi, ker mislijo, da oni na podoben način doživljajo stvari in se nato glede na to odzovejo. Ampak oni so preprosto drugačni.

Igrica “karkoli narediš ni prav” v kateri ne more nikoli zmagati, pa če jim ugodiš ali ne je ena od značilnih iger, ki se igrajo v takšnih odnosih. Prav tako je značilno, da nikoli ne prevazamejo odgovornosti za svoje dejanja, misli in čustva in da nikoli, ampak res nikoli niso ničesar krivi, četudi jih zalotimo s prsti v marmeladi. Tarkat ponavadi sledi napad, čustveno izsiljevanje ali karkoli pač pomaga, da nas zmede in pozornost in krivdo preusmeri na nas. Tudi to, da na koncu začneš dvoimiti v lastno percepcijo je ena izmed značilnosti bližnjih z MOM ali narcistično motnjo.

Morda bi bilo dobro, da si prebereš knjigo Ne stopajte po prstih _ Kako ponovno vzeti življenje v svoje roke, če ima nekdo mejno osebnostno motnjo. Tam boš našla dosti odgovorov na svoja vprašanja in knjiga je napisana na dovolj poljuden in še vedno strokoven način, da jo zlahka bereš.

Si pa dobrodošla tudi tukaj z vsemi vprašanji.

GittaAna

Hvala za vaš odgovor GittaAna.
Točno tako je kot ste napisala, “karkoli narediš ni prav”. Prav tako se mi že zaradi vsega tega stresa in življenja pod pritiskom pojavljajo fizične težave, da psihičnih sploh ne omenjam. Pa ne znam ali ne zmorem narediti konca.
Toliko težje je najbrž ker veza traja že dolgo let in je moja prva resna zveza.
Me pa zelo zanima še ena stvar; kako v bistvu sploh odreagirati, ko vidiš, da se pripravlja nov izpad?
Namreč, če ne zdržim več in začnem kričati še jaz včasih pripelje celo do fizičnega obračuna. Če sem umirjena in se ne pustim sprovocirati, ter odgovarjam z nasmeškom pa začne s podlo igro, poniževanjem, žalitvami, v bistvu pritiskati na najšibkejšo in bolečo točko. In po tem človek težko ostane umirjen, saj ta “MOM BOLNIK” pri poniževanje ne izbira sredstev.

Zdi se mi, da zgolj iskanje “pravega” načina, kako odreagirati tik pred izbruhom ne bo dovolj, ker v takšnem primeru ni pravega načina, ker karkoli storiš bo narobe in če se odloči, da bo izbruhnil je povsem vseeno kaj narediš.

Edino kar lahko sprememiš si ti, tvoje notranje dogananje , tvoj notranji odziv, tvoje videnje vsega skupaj in ko sam sebe spraviš vasj malo v red, ko v sebi dojameš, da takšnega vedenja ne dovoliš in si ga ne zaslužiš, ko v sebi vidiš da izbruhi v resnici nimajo nič s teboj , temveč z njim, ko v sebi vidiš, da te v bistvu potrebuje veliko bolj, kot ti njega in ko v sebi čutiš, da je to kar se dogaja tako bolno, da se odločiš da boš narediil konec ( ali s postavitvijo meja ali z odhodom) šele potem se lahko kaj zares spremeni.

Do takrat pa mu s svojim vedenjem sporočamo, da lahko počne karkoli paše pa ne bo posledic ( ker mu ne postavimo meja) in ker so MOMovci čustveno na stopnji nekaj letnega otroka je ta ples približno takšen, kot če bi majhnemu otroku dopuščali da počne karkoli mu paše in se na vsak njegov izbruh odvzali tako, da bi mu ustregli. Takšen otrok bi hitro postal mala pošast in takšni postanejo tudi MOMovci ( ali narrcisi) če mu ne postavimo meja ( pa kakršne koli že zaležejo.

Takšne so vsaj moje izkušnje.
GittaAna

Sicer ne vem kako dolgo je odkar je postala ta tema aktualna; se je začela; toda zaradi stisk doživljajočih v zakonu z MOM partnerjem sem začela prebirati forume na to temo in naletela tudi na ta sestavek.

Ja Gemma, se popolnoma strinjam s teboj. Tudi moj mož pokaže svoj pravi obraz samo ko je z menoj, med štirimi stenami. Nikakor pa ne pred drugimi. Tako izpade človek, ki podeli svojo stisko ob takšnem človeku nekomu, ki ga sicer pozna, kot da je z njim nekaj hudo narobe. Enostavno ne moreš z nikomer podeliti, ker ti nihče ne verjame.
Pred nekaj dnevi sem kontaktirala nekega prijatelja in mu povedala za težave z mojim možem, češ, toliko da ve, ko se bo z njim srečal, da v resnicni ni takšen kakršen se bo prikazoval. Na koncu koncev je izpadlo, da sem zelo slaba oseba, da tako slabo govorim o možu, s katerim je imel on dve uri prijetnega pogovora. Mi ni preostalo drugega, kakor da sem tiho.

Lepo prosim gitoANO,če mi lahko posreduje e naslov od gospr doktorMoje Zvezdane Drnovšek!Ali pa njeno direktno tel št,Imam hude probleme s sinovo boleznijo MOM¨!Nujno!HvalaLahko kar na moj meil [email protected]!Že v naprej se vam zahvaljujem!LP,Jožica KajtnaKje pa se naj prijavim,ker to sem jaz?

Pozdravljena Jožica!
Na forumu je bolje, če si anonimna, saj tako lažje pišeš. V forum se lahko registriraš ( tudi anonimno) na prvi strani med over net in potem je forum tudi lažje brati, saj sproti vidiš kaj si že prebral in kaj je novo, poleg tega pa lahko ostalim ( ki so registrirani) pošlješ tudi zasebna sporočila.

Elektronska pošta Dr. Dernovškove je [email protected].

GittaAna

Pozdravljeni,

Da ne odpiram novo temo.

Relacija starš in MOM otrok mi je rahlo kaotična.
Lastna dognanja in izkušnje.

Starši moje MOM partnerice se kar trudijo, da se ne vrne domov. Ne vem ona jim govori po telefonu da jo uničujem, uničujem njeno zdravje, zanemarjam, ne spoštujem, psihično teroriziram pa ne vem katere izraze še uporablja. Njihov odgovor: za kreg sta potrebna dva, potrudi se sej bo ratalo, mi ne bomo večno živeli kdo ti bo pomagal, ….. Skratka 1001 kaj naj naredi da zveza obstane in da se ne vrne domov. Doma neke prostorske stiske nimajo in sta dve sobi s 15-20 m2 kjer se prah nabira. Ne vem, da se bo meni otrok pritožil s tako močnimi argumenti (besednimi seveda) Takoj rečem prostor je, razmisli in sporoči, pogoje domovanja oz obnašanje v moji hiši so ti pa znani.
Ne vem – po obiskih hrepenijo sploh vnukov samo ko pa se reče, življenje pri njih pa je obrat za 180 °
Full me tole bega.
Kakšne imate vi kaj izkušnje..

..da si je ne želijo “nakopati na glavo”, ker zagotovo vedo in vidijo več, kot si ti in ona mislita. Nekje na tem forumu je nekdo napisal (mislim, da ravno GittaAna), da se vsi, ki se lahko, odmikajo od MOMsterjev in njihovih dram, ker so tako uničujoče in tudi naporne, da še tiste, ki nimajo “skoraj nič z njimi” izčrpavajo. Zato pa dajejo take nasvete “da sta za špetir kriva oba”, ker si zelo želijo, da ostane tako kot je. Sicer jih oni dobijo v svoje življenje ali prostor in tega si res ne želijo. Da pride nekdo, ki ti obrne na glavo ne samo mir, ampak tudi vse ostalo!? Kdo si le želi tega?

No, moja izkušnja je prav nasprotna. Živela sem kar nekaj let z možem, zdaj že bivšim, ki ima nedvomno resne simptome MOM/NOM (sicer ne diagnosticirano) in še hudo zlorabo alkohola. Psihično in fizično nasilje me je dobesedno uničevalo, kar so najprej “opazili” znanci, sorodniki in tisti redki prijatelji, ki so še ohranjali stike z nama. Ko je navedeno preseglo vse meje še znosnega, sem se odločila za odhod.
Nisem mogla verjeti, koliko “začasnih bivališč” mi je bilo ponujenih, če bi jih potrebovala. Skoraj vsak, ki sem mu povedala, da nisem več zdržala, je rekel…lahko prideš h nam za kolikor časa hočeš. Nisem potrebovala nič od ponujenega, ker sem imela sama svoje nepremičnine. Le tistih nekaj kritičnih mesecev, ko me je bilo strah njegovegih “vabil na nove medene tedne”, klicev in groženj, da se bo obesil, sem preživela pri prijateljici v drugi državi, dobesedno v ilegali.

Nič od groženj o obešanju se ni zgodilo. Le kmalu je našel novo žrtev in se ji “obesil za vrat”. Danes lahko tole pišem malce bolj duhovito. Moja pot k meni nazaj je bila dolga in mučna. S pomočjo terapevta sem se spopadala z bolečimi razlogi, zakaj sem pristala v tem zakonu.

Takšna je moja izkušnja. Zagotovo bodo kaj napisali tudi ostali, ki so odšli iz razmerji “od raja do pekla”.

Meni se zdi, da so možnosti dve:

Da so tudi sami precej disfunkcionalni. Moja mater je tudi bila polna usta besed o vnukih, pa meni, pa…ampak ko sem nekoč predlagala, da grem za nekaj mesecev k njej med selitvijo iz nekod – nekam) ni bilo šans, milijon izgovorov, zakaj ne, četudi se je prej nenehno pritoževala, da nas premalo vidi.

Druga pa je, da so njeni starši čisto normalni, ampak da svojo hčerko poznajo dovolj, da vedo, kaj to pomeni in da bodo od sedaj naprej oni tisti, ki bodo morali prenešati njene drame, pa si želijo na stara leta mir…

Verjetno je še kakšna možnost, jo bo prispveval še kdo.

GittaAna

Pozdrav vsem, ki imate težave z osebami z MOM,

z veseljem vam sporočam, da nefukcionalno ali pa srednje funkcionalno MOM mamo lahko preživiš in ostaneš normalen, čeprav bi rekla, da samo pod pogojem, če se, takoj ko je mogoče, odseliš in prekineš stike, potem pa, ko te je strah in se grozno počutiš, veliko bereš, delaš, razmišljaš in narediš vse, da si popolnoma neodvisen. Če imaš srečo, da pomaga kakšna stara mama ali teta- toliko bolje. Njeni prijatelji te gledajo kot izdajalko, seveda, ker jim je mama tako in tako razložila vse grozote o tebi, ampak misliti si moraš, da niso pomembni.Po mojih izkušnjah se na MOM osebe sploh lepijo ljudje, ki ti ne morejo nikakor pomagati. Meni so šli njeni prijatelji tako na živce, da ne morem povedati, izbirala si je same neprilagoljene zgube, hudo je pa bilo, kadar se je srečala s kakšnim, ki me je poznal iz šole, fakultete, kakšne moje dejavnosti, z ljudmi iz mojega sveta. Pred nikomer se ni zadrževala. Povedati je treba, tistim, ki so zate res pomembni, v kakšnih težavah si se znašel. Če ti verjamejo prav, če ti ne, pa je treba sprejeti, da moraš pač pustiti stvari nerazjasnjene.

Velikokrat ne uspeš in se ti tudi zdi, da boš videti nora, če boš vsakemu, ki te postrani gleda, razlagala, da nisi šla živet sama zato, ker si okradla mamo in te je vrgla na cesto, da ne bi ti vrgla nje, ker da si nasilna in manipulativna in želiš njeno stanovanje zase in svojega fanta. Včasih je dovolj reči, na žalost mama, fant, mož, ni normalen, normalna, ti/vam bom povedala, razložila, ko bom lahko, če bo takrat še aktualno, ni pa res, kar se govori o meni …

Predvsem bi rada povedala vam vsem, da se da preživeti in ostati normalen, samo vstati je treba vsakič, ko ti spodrsne, da misliš, da si sam kriv, in iti naprej z zavedanjem, da tako pač je in da moraš naprej, pa čeprav sam. Delo in študij, to je bila moja pot. Eno leto sem pa samo jokala. Imela sem fanta, ki mi je nastavil ramo, poznal je mojo mamo, vedel je, da ne jokam kar tako. Ko sem izjokala vse in nekomu, ki mi je verjel, povedala, je bilo lažje. Nisem vedela, kaj z mamo je, vedela sem le, da je nekaj narobe.

Potem sem slučajno govorila s strokovnjakinjo, ko so bili moji otroci že odrasli, povedala sem ji, da je bilo hudo in kako, ona pa mi je rekla: ” Našteli ste skoraj vse simptome MOM.” Začela sem brati in zdaj vem o tem že skoraj vse. Pa še kar raziskujem, rada bi mamo razumela še bolj, čeprav je ni več na tem svetu.

Je pa nekaj, kar bi vas vprašala: kdaj in kako se MOM pojavi. Kaj konkretno dela otrok z MOM. (Laže? Krade? Se zanemarja? Nastopa?) Vem, kaj se dogaja kasneje, ampak ko so še majhni- me zanima, kako se to kaže, če se, pri otrocih. Gledam slike, ko je bila moja mama otrok, in si ne morem zamisliti, ali je že takrat kazala kakšne znake. Videti je popolnoma normalen ljubek otrok. Gledam jo z njeno mamo in se sprašujem, ali je to, kar mi je pripovedovala o babici, ravno taka laž, kot laži, ki jih je drugim pripovedovala o meni … vem pa tudi, da ni nedolžnih, tudi babica je imela svoje hude izkušnje in slabosti, njena mama in oče sta bila tudi trda, pa se trda nista rodila … To je kot veriga!

Zdaj je hudo daleč za mano, premišljujem pa še vedno. Vesela sem, da mi je uspelo verigo disfunkcionalnosti in motenj prekiniti, da gredo moji otroci lahko zdravi in uspešni naprej in vsem, ki trpite zaradi ljudi z MOM, želim, da pridete na suho in zmagate. Meni je to uspelo s popolnim odmikom, delom in študijem ko sem bila še mlada, nagonsko sem šla v to. Vedela sem, da se moram mame bati, ker je nevarna. Če sem jo videla na ulici, sem šla na drugo stran … kasneje tudi že brez jeze, samo iz zavedanja, da se moram reševati sama, ker me drug nihče ne bo … Če bi ji pustila, bi mi uničila družino, tako da sem jo popolnoma odrezala za vedno … Pa pokopala sem jo, ko je prišel čas. Ker je nihče drug ni mogel ali hotel.

Da bi človek odpustil, mora razumeti, da bi razumel, mora odpustiti. Vse to pa lahko naredi ne da bi se izpostavljal tem revežem in ogrožal sebe.
Vesela bom, če mi bo kdo odgovoril na vprašanje o otrocih z MOM.
Srečno vsem.

Pozdravljena!
Načeloma se lahko MOM diagnosticira šele po adolescenci, saj je mnogo vedenj podobnih pubertetniškim izpadom. Tudi moje osebno mnenje je, da lahko MOM vedenje zares prepoznaš šele potem. Ti ljudje čustveno nikoli ne odrastejo in četudi so navzven odrasli so , kar se njihovega čustvenega sveta, še vedno kot otroci. Vse se vrti okoli njih, imajo podobne izpade, strahove, želje, potrebe. Zato se i zdi, da v njihovem otroštvu ne moreš vedeti v kaj se bo kaj razvilo, četudi poznam kar nekaj otrok in najstnikov, za katere sumim, da se lahko razvije v to smer. Ampak kot sem rekla, nisem strokovnjak in ne vem.

Kar se pa družinske zgodovine tiče bi bila pri vseh MOMovcih zelo previdna in bi vse, kar pripovedujejo stokrat preverila še drugje. Moja momster mati si zgodovino izmišlja sproti, Nekatere stvari so bile približno iste, ko sem jih preverile, nekatere diametralno nasprotne, nekatere povsem izmišljene. Zato je res dobro vse preverit.

GittaAna

Bi