OKM, pa tudi realni strah
Pozdravljeni!
Pišem vam, ker sem se znašla v situaciji, iz katere ne vidim izhoda, posledično pa sem vsak dan bolj tesnobna in se bojim, da se bom kmalu zlomila. Pravzaprav bi bilo moje življenje lahko zelo lepo, saj sem v partnerski zvezi, ki me osrečuje, imam otroka, imam stanovanje, službo…pravzaprav skoraj vse o čemer sem vedno sanjala. Mene pa kljub temu hromi strah pred okužbami. Bojim se, da bi se sama, še bolj pa me skrbi, da bi se moj otrok okužil s hepatitisom b, in sicer od mojih staršev, s katerimi smo veliko v stikih. Dejansko obstaja manjša verjetnost, da bi se moj oče in preko njega tudi mati okužila s tem virusom. Njima se zdi to nemogoče, ker ne kažeta nobenih bolezenskih znakov, zato ne pristaneta v to, da bi opravila teste. Če to omenim mami, sem deležna samo kritike, vzbujanja slabe vesti pri meni ipd., očetu pa se pravzaprav bojim sploh omeniti, ker vem, da bi bilo samo še huje kot pri mami. Sama sem zato v hudi stiski, ker smo do sedaj živeli pri njih, zdaj ko smo pa na svojem pa mi vsak obisk pri njih povzroča hude skrbi, zaradi katerih ne morem spati, saj prav nič ne upoštevata dejstva, da se ta virus prenaša tudi s slino in prav nič ne pazita na higieno. Celo otrokove sveže rane sta se dotikala z oslinjenimi prsti, čeprav sem jima oporekala. Sicer ju imam rada in ne morem prekiniti stikov z njima, prav tako bi to imelo zelo slab vpliv na otroka. Naša družinica sicer lahko opravi cepljenje, vendar bomo popolnoma zaščiteni šele po enem letu. Takrat tudi lahko opravimo teste in se prepričamo, če se v preteklosti nismo okužili. Vendar se mi zdi, da ne bom zdržala toliko časa, ker sem že v precej slabem psihičnem stanju. S partnerjem si tudi zelo želiva otročička, pa se ga bojim imeti, ker se mi bo zmešalo, če bo v stikih s starimi straši, saj se otroke cepi šele ob vstopu v osnovno šolo. Vrtim se v začaranem krogu, iz katerega ne vidim izhoda, in postaja vedno huje. Zdi se mi, kot da sploh nimam pravice do svojega življenja, kar se čutim dolžno, da smo v stikih, čeprav mene ti stiki ubijajo. Tako malo bi bilo treba, da bi bila jaz mirna in da bi bili v dobrih odnosih, da bi z veseljem prišla na obisk ali tja na počitnice poslala svojega otroka. Da bi lahko spet mirno postala mama. Sedaj pa razmišljam samo še o tem, kako se prebiti čez dan, brez, da bi se zlomila.
Lep pozdrav, Želim_biti_spet_srečna
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo.
Kolikor sem razbral iz vašega sporočila govorite o strahu, da bi se vaš otrok prek staršev okužil s hepatitisom B. Ali sumite, da obstaja realna možnost za okužbo?
Občutek imam, da je vaš poudarek na starših, ki ne upoštevajo vaših želja, v tem primeru testiranja. Govorite tudi o občutku, da nimate pravice do svojega življenja, saj se čutite dolžno, da ste v stikih, hkrati pa vas ti stiki ubijajo. Si predstavljam, da je to grozen občutek!
V primeru, da ne gre za realno grožnjo za okužbo, so morda vaše težave (kot pravite OKM) povezane s čim drugim, delno tudi z odnosi s starši. Morda se tu skriva več odgovorov.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni!
Hvala za hiter odgovor!
Kolikor sem se pozanimala pri strokovnjakih s tega področja, obstaja majhna, vendar realna možnost za okužbo. Moji starši pa o tej bolezni in načinih prenosa ne vedo kaj dosti, prepričani so tudi, da so zdravi, ker nimajo simptomov. Za njih je to dovolj, ne poslušajo nobenih argumentov, celo jeziti se začnejo name in me prepričevati, da je z mano nekaj narobe, če jih skušam prepričati v nasprotno. Oni razmišljajo nekako tako, da pač raje uživajo v življenju, dokler lahko, da nočejo vedeti, če je kaj narobe z njim… Jaz pa sem popolno nasprotje, saj se prepričam, pa četudi obstaja majhna možnost, da bi bilo kaj narobe, ker preprosto stvari ne morem odmisliti in živeti v dvomu.
Sicer je res, da sem v preteklosti imela kar hude težave z OKM in sicer prav na področju okužb in umivanja, vendar nekako znam ločiti, kdaj je možnost okužbe praktično nična in kdaj gre za dejansko možnost, saj se o spolno prenosljivih boleznih že veliko informirala in govorila tudi s strokovnjaki.
Tudi o odnosih s straši sem veliko razmišljala. Mislim, da je problem tudi v tem, da sem po neuspeli zvezi v preteklosti, bila precej odvisna od staršev. Službo sem sicer imela, vendar sem živela pri njih in na njihove stroške. Sama sem sicer želela prispevati za položnice in prehrano, vendar sem na njihovo željo, ta denar varčevala. Želeli so, da varčujem, da grem lahko čim prej na svoje. V tem odnosu sem se počutila zelo podrejeno. Velikokrat mi je bilo rečeno, da dokler živim v njihovi hiši, nimam prave besede in bom morala igrati po njihovih pravilih. Grozen občutek je to poslušati, ko se približuješ tridesetim letom, imaš svojo službo in denar, dobro skrbiš za svojega otroka. Veliko je bilo tudi očitkov v zvezi z bivšim partnerjem, da sem bila neumna, ker ga se je tako hitro zgodil otrok in partnerja še nisem dobro poznala, da bom težko preživela sama, ker po razhodu ne bo več dveh plač ipd. Veliko pritiskov je bilo tudi, v času, ko sem bila samska, torej preden sem spoznala novega partnerja, v smislu, da to pa res ni življenje, če je človek sam, da naj si najdem nekoga, da bom sicer osamljena in nesrečna, težko se bom preživljala ipd. Pa tudi sedaj, ko sem z novim partnerjem zaživela skupaj, se zdi, da jim ni preveč všeč, da se je skupno življenje začelo prehitro (po petih mesecih) ipd. Midva sva začutila, da si tega želiva, da sva na to pripravljena in po “poskusnem mesecu” se zdi, da je bila odločitev pravilna. Se pa večkrat sprašujem, če je normalo, da se pri svojih letih še vedno bojim, kaj bodo na neko mojo odločitev rekli oziroma kako bodo nanjo odreagirali moji starši.
Lep dan vam želim! Želim_biti_spet_srečna
Pozdravljeni,
slišim, da se starši vtikajo v vaše življenje, kot, da ne bi bili odrasli in samostojni. Hkrati pa je tudi vam pomembno kaj si starši naredijo, mislijo in tudi povedo. Na ta način ste odvisni in nesamostojni. Sprašujete se ali je to normalno. Morda je bolj pomembno kako je vam ob tem? Kolikor sem razbral vas to bremeni in to je nekaj, kar se mi zdi pomembno za vas.
Težave z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM) in nesamostojnostjo lahko izhajajo iz vaših preteklih življenjskih izkušenj, seveda tudi s starši. Za razrešitev potencialnih težav vam predlagam, da obiščete (psihoanalitičnega) psihoterapevta, kjer boste lahko več povedali, predelali in tudi razrešili.
Sem vam odgovoril?
Lep pozdrav,