Spoštovani,

Pri sinu najstniku opažam simptome OKM. Kaže se kot ritual pogostega umivanja rok/zobne ščetke (mora biti točno določeno zaporedje), izredno dolgo tuširanje in določeni vedenjski izrazi (potreba po pozitivnih potrditvah, pretiran stresni odziv ob določenih situacijah). Sama se spopadam z anksioznostjo in vem, kako zanič se človek lahko počuti. Drugače je izredno inteligenten in empatičen fant. Nima težav s pristopanjem do ljudi, skratka za zunanjega opazovalca vse ok. V pogovoru sem omenila, da vidim, da se dogajajo stvari, ki ga očitno spravljajo v stisko, da se drži teh ritualov. Govorila sva o vsiljivkah, o njihovi teži, o prisotnosti tesnobe, o tem, da jo vsi doživljamo, da obstaja OKM in da obstajajo načini, da si lahko pomagamo. Sicer me je s smehom odpravil, da to že ne, a hkrati kasneje dodal, da bi mogoče 50% mojih besed le veljalo. Rada bi mu pomagala, da si olajša to breme, da bo lahko živel normalno, z zavedanjem, da lahko poskrbi za svoje mentalno zdravje. Kar v bistvu sprašujem je, kdaj se obrniti na pomoč oz. kdaj je ta “moment”, da stopiva do pediatra? Koliko biti “sitna” s pogovorom o tem? Zaenkrat ne želi, da o tem spregovorim z njegovim očetom, a vem, da to moram, da mu kot starša lahko pomagava, tudi v družinski terapiji, če bo potrebno. Jezna sem nase, da tega nisem prepoznala že prej, ker ko gledam sedaj za nazaj, se je anksioznost pojavila že kdaj v preteklosti, a sva s pogovori to prekrmarila oz.predebatirala stvari, ki so ga skrbele. Hvala za kakršnokoli usmeritev/nasvet.

Pozdravljeni,

iz vašega pisanja je čutiti veliko občutljivosti za sinovo notranje dogajanje in hkrati precejšnjo obremenjenost z lastnimi vprašanji, ali ste naredili dovolj in ali ste kaj spregledali. To je zelo razumljivo. Pri starših, ki so sami že v stiku s tesnobo, se pogosto pojavi dodatna odgovornost in tudi krivda, ko podobne znake opazijo pri otroku. Pomembno pa je, da se tu nekoliko ustavimo. Tesnoba in prisilni rituali niso nekaj, kar nastane zato, ker starš ne bi pravočasno ukrepal, temveč so pogosto izraz notranjih konfliktov in napetosti, ki jih otrok ali mladostnik še ne zmore drugače predelati.

Rituali, ki jih opisujete, imajo praviloma funkcijo uravnavanja notranje stiske. Ne gre zgolj za navado ali trmo, temveč za poskus, da bi z zunanjim redom in zaporedji obvladal nekaj, kar je znotraj bolj kaotično ali ogrožajoče. Pri inteligentnih in empatičnih mladostnikih se to pogosto kaže zelo neopazno, ker navzven delujejo prilagojeni, uspešni in socialno spretni. Prav zato so lahko dolgo časa spregledani, tudi s strani zelo skrbnih staršev.

Kar se tiče vprašanja, kdaj po pomoč, bi rekel takole. Ne čakamo na trenutek, ko je stanje neznosno ali ko se življenje povsem zoži. Smiselno je razmišljati o pomoči takrat, ko rituali začnejo jemati čas, energijo in notranjo svobodo, ter ko se tesnoba ne zmanjša več zgolj z razumevajočim pogovorom. Iz vašega opisa se zdi, da se ta meja že kaže. To še ne pomeni, da je z njim nekaj hudo narobe, temveč da sam s svojimi notranjimi napetostmi morda potrebuje prostor, ki ni samo domač in starševski.

Glede pogovorov z njim velja biti previden. Ne gre za to, da bi bili sitni ali da bi ga prepričevali, da ima težavo. Bolj dragoceno je, da ostajate odprti, da ga občasno povabite k razmisleku, brez pritiska in brez zaključkov. Njegov smeh in hkratno priznanje, da ima morda prav vsaj deloma, je pravzaprav dober znak. Kaže, da nekaj že sam sluti, a še ni pripravljen, da bi to povsem priznal, niti sebi niti vam. To je v adolescenci zelo pogosto.

Vprašanje vključitve očeta je občutljivo, a pomembno. Razumem vašo zadrego, a hkrati velja, da nositi to sami dolgoročno ni dobro ne za vas ne za sina. Tudi tu ni nujno, da gre za razkrivanje podrobnosti ali za dramatičen pogovor. Lahko gre za to, da oče ve, da se sin sooča z več notranje napetosti in da bo morda potrebna strokovna pomoč. To ni izdaja sinovega zaupanja, temveč ustvarjanje varnejšega okolja, kjer odrasli prevzamejo odgovornost.

Ob tem bi vas nežno povabil, da ste pozorni tudi nase. Vaša anksioznost in vaša skrb sta del tega odnosa. Otroci pogosto zelo natančno zaznajo notranja stanja staršev in jih včasih tudi nosijo namesto njih ali skupaj z njimi. To ni obtožba, temveč povabilo k razmisleku, kako bi bilo tudi vam v pomoč imeti prostor, kjer lahko razbremenite lastno napetost in krivdo.

Na koncu še to. Zdravila in hitre vedenjske rešitve pogosto obljubljajo veliko, a redko naslovijo jedro notranje stiske. Dolgoročno ima več smisla razmišljati o poglobljenem psihoterapevtskem procesu, kjer lahko mladostnik v svojem tempu razišče, kaj ga od znotraj pritiska in česa se pravzaprav boji. Pediater je lahko prvi korak, a naj bo to bolj vrata naprej kot končna rešitev.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj