sin je star 22 let in ima OKM. že tri leta obiskuje psihiatra, v tem času
se je stanje že precej izboljšalo.
Sin ni dokončal šolanja, kar ga zelo obremenjuje, sicer pa redno hodi v službo.
Njegovo obnašanje do domačih je zelo nesramno, je zelo razdražljiv .Če mu naložimo kakšno
domače opravilo ga opravi z veliko nejevoljo ali pa sploh ne. Do svoje sestre se ravno tako obnaša
nesramno.
Doma smo bili z njim zaradi njegove diagnoze zelo popustljivi, kar je verjetno tudi pripeljalo
do sedanje situacije. Ker ne vem kako ga kaznovati, sem mu prepovedala domača kosila.
Vsi pogovori ki smo jih imeli, so za kratek čas izboljšali situacijo, potem pa je bilo vse po starem.

Prosim, da nam svetujete kako naj izboljšamo odnose s sinom. Pogovor z njim je skoraj nemogoč,
ker za vse krivi naju.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Razlogov za razdražljivost in nesramno obnašanje pri vašem sinu je lahko veliko, očitno pa je v neki stiski. Predstavljam si, da je tudi vam težko? Popustljivost je včasih potrebna, včasih ne. Vse je odvisno od konkretne situacije. Isto velja za vzdrževanje meja in kdaj kaznovati oz. na kakšen način. Situacija v kateri ste se znašli je rezultat družinske dinamike, doprinosa vseh članov in vsak nosi svoj del odgovornosti.

Glede na vaš opis vam težko povem kaj več. Predlagam, da si poiščete pomoč v obliki psihološkega svetovanja, kjer boste lahko več povedali o sebi, sinu in družini ali pa sami stopite v psihoterapevtski proces, kjer boste lahko bolje spoznali sebe, svoje reakcije in se naučili v določenih situacijah ravnati drugače, bolj smiselno. Navsezadnje mislim, da še vedno drži pravilo da lahko zgolj s spremembo samega sebe posledično spremenimo odnos drugih do nas in nikakor drugače.

Sem vam odgovoril na vprašanje?

Lep pozdrav,

Spoštovani.

Sem učiteljica violine v glasbeni šoli. Že šesto leto zapored učim deklico, ki naj bi imela OKM. Včeraj sta starša že drugič ali celo tretjič prišla s prošnjo, da bi zamenjali učiteljico. Načeloma smo se kar dobro razumeli in se pogovarjali. Pred kratkim smo zaključili s velikim projektom, nastop godalnega orkestra, ki ga tudi vodim, v katerem je sodelovala tudi ta deklica. Nasplošno se ne smatram za tečno, pesimistično, slabonamerno.. osebo. Vse učence želim naučiti, ne glede na talent, jih navdušiti nad glasbo, jih motivirati za delo, a treba je zahtevati.. Najbrž veste, da se inštrumenta ne da naučiti brez redne vadbe… Skratka, ta orkester je vse sodelujoče zelo povezal med sabo, na vaje so radi hodili (včasih sem tudi norela – imam podobno vlogo kot trener) in po koncertu so bili neizmerno zadovoljni in nasmejani. Tudi program sem izbrala njim primernega – teme iz risank. Vsi so bili zadovoljni, a ko sem njej rekla ˝saj si bila tudi ti nasmejana po koncertu..˝ je rekla ˝Ja, ker je konec..˝..
Na vaje orkestra je sicer hodila redno, a nikoli si ni ali sproti ali po vaji zapisala napotke v note.. Večino stvari tudi ni odigrala. Na individualnem pouku je redno nepripravljena. Vsako snov posebaj jo ocenim (tako kot druge učence), a ocenjevanje v naprej napovem. Pri Nauku o glasbi je bila baje redno brez domače naloge, kar so včeraj starši na pol zanikali, saj naj ne bi razumela snovi. Da je bila brez naloge sem izvedela od učiteljice, ki jo poučuje in ji stoodsotno zaupam, sicer pa mora biti vse zabeleženo v dnevniku. V tem šolskem letu je prišla na šolo nova učiteljica in baje se je deklica zapičila, da bi jo pač učila ona. Vem, da na veliko pišem, a morate videti celotno sliko. Punca že več let trdi, da se boji vaje s klavirjem. Za vajo s klavirjem mora biti izvedba predvsem ritmično dobro izvedena, v nasprotnem primeru jo ˝vrže ven˝. A vse ritmične napake, na katere sem jo opozarjala prej, je kratkomalo spregledala in igrala po svoje. Letos sem ji za prvi nastop omogočila več vaj s klavirjem, da bi se le navadila in premagala strah… Do zadnjega dne je igrala ritmično narobe, na nastopu pa pravilno in potem mi je še zabrusila ˝saj na nastopu je bilo pravilno…˝, s prizvokom ˝kaj boš pa zdaj?˝..
Njeni simptomi bolezni so, da ne sme videti sadja. Nekajkrat sem jo videla izvajati neke rituale pred ali po vaji.. zato sem letos na urnik dala 15 minut pavze pred njeno uro, da bi se ona lahko v miru pripravila na pouk, med tem časom tudi jaz odidem iz učilnice. Redko je 15 minut prej tam. Na začetku najinega dela, pred 6 leti, sem njeno violino lahko držala brez problema, po kakih 3 letih pa kar naenkrat ne. Potem je imel moj kolega enkrat vaje z mojim orkestrom, njemu je dala violino. Dala jo je tudi sodelavki… kar naenkrat tudi meni..
Skratka.. Zmešana sem, nevem kako delati z njo. Najraje bi jo dala drugi učiteljici, a to nekako ni moj stil. Nikoli nad nikomur ne obupam. Tukaj se mi zdi, da se punca zmišljuje in manipulira prav z vsemi, starši, učitelji. V šoli ji baje gre brez učenja. Stara je 13 let. Pametna punca. Skladbe, ki so ji všeč se nauči, pa še to malo po svoje. Tehničnih zadev pa pač ne. To niso neke posebnosti, ampak značilnosti vseh otrok. Po naravi so vsi bolj ko ne leni, le da se le-ti ne norčujejo iz mene in mi zatrjujejo, da so vadili če niso. Meni se vse skupaj zdi čisto normalna zadeva, ki se dogaja pri vseh pametnih otrocih, ki lahko določeno dejavnost do neke faze pripeljejo brez učenja in pri tem ne izoblikujejo delovnih navad, potem se pa začnejo problemi…
Danes sem prebirala informacije o OKM na spletu.
Mogoče imam prav, mogoče nimam, ampak jaz tega otroka več ne morem učiti. Karkoli sem želela narediti dobrega, se je zarotilo proti meni in včeraj sem izpadla res grda pred starši. Nisem psihiater, ne psiholog ali zdravnik, da bi se lahko s tem ukvarjala. Rada imam glasbo in skušam jo približati tudi drugim. Ampak kaj pomeni ta bolezen, da moraš takemu človeku vse dopuščati? Da za njega ni pravil? Mislim, da ji bom naredila več škode kot koristi. Mogoče, ali pa najvrjetneje, jo obsojam po krivem.. Ne vem.
Moram zastaviti vprašanje, kajne?
Ali je sploh dobro za take otroke, da obiskujejo javno glasbeno šolo, s svojimi normami, zahtevami, pravili.. ? Na koncu šolskega leta je izpit za vse nekako enak, vsi igrajo pred komisijo in neko znanje že morajo doseči…

Upam, da Vam je vsaj približno jasno kaj sem želela povedati in vprašati…
V naprej se zahvaljujem za odgovor

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Ob branju sem dobil občutek, da se vas je ta deklica v nekem delu dotaknila. Če sem vas prav razumel vas je na nek način zavrnila, ker si želi k drugi učiteljici? Hkrati vam tudi kljubuje.

Kaj si vi želite? Želite še naprej delati s to deklico?

Lep pozdrav,