Pozdravljeni.
Dolgo sem oklevala, ali vam naj pišem ali ne, pa sem se vseeno odločila zaprositi še za vaša mnenja.
Z možem sva skupaj dobrih 6 let in v tem času sva pridelala dva sončka. Od začetka je bila najina veza nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Tako kot sem ljubila moža, nisem ljubila še nikogar. Potem pa so na njegovem poslovnem področju nastale trenutne težave; zaradi teh težav se je zaprl sam vase in želel težave rešiti sam. Želela sem mu pomagati in se z njim pogovoriti o nastali situaciji, a me je “odrival”. Ko je situacija minila, sem čutila, da ni več tiste odkrite zaljubljenosti oziroma ljubezni, kot jo je izkazoval pred težavami. To me je zelo bolelo in dolgo sem vrtala vanj, kaj je narobe in kaj bi storila, da bi se stanje spet vrnilo v tisti nori ritem zaljubljenosti, vendar mi je ves čas zagotavljal, da je vse v najlepšem redu in da me ima neskončno rad.
Potem sem prvič zanosila in od tretjega meseca nosečnosti naprej ni več želel imeti spolnih odnosov z menoj. To me je grozno bolelo in sem mu to tudi povedala, a spremenil ni ničesar. Enostavno je zvečer gledal TV ali delal kaj za računalnikom, mene pa kot da ni zraven. V tem času sva se zelo oddaljila. Tudi po rojstvu otroka je bilo stanje cca pol leta nespremenjeno, potem pa se je sčasoma normaliziralo. Spolne odnose sva prvič imela šele 10 mesecev po porodu. Glede na to, da se imam za postavno žensko, me je to zelo prizadelo, ker se mi je zdelo, da to pomeni, da si me ne želi več. Ko sva razpravljala o tem, zakaj ne seksava, mi je vedno samo rekel, da nimava časa zaradi otroka. Potem pa mi je enkrat drugič povedal, da si me nekako ni znal predstavljati kot matero svojega otroka in kot seksualni objekt. Zatem sem zanosila še drugič in rodila, stanje glede bližine in spolnosti pa je bilo podobno kot prvič.
Ker sem vse mogoče pogovore okoli najine veze, okoli želja ki jih ima on in o mojih željah, načela pogovore že neštetokrat, pa nikoli nisem dobila nekega jasnega odgovora, sem zato (verjetno iz prizadetosti) sama pri sebi sklenila, da se take igre več ne grem. Ves svoj čas namreč porabim za službo in otroke, ter gospodinjstvo, medtem ko mož prosti čas, ki ga ni malo, porabi za TV, računalnik in podobno. In tako zvečer, namesto da bi se skupaj lepo imela, od utrujenosti zaspim.

Ni pa težav samo na spolnem področju, pač pa tudi na področju zrelosti in odgovornosti. Moj mož pri naši hiši namreč ne nosi odgovornosti za skoraj ničesar, pač pa se do mene obnaša, kot da sem njegova mama in da bom že sama poskrbela za vse. To me neizmerno jezi, sploh zato, ker vem, da je vsega sposoben tudi sam. Le potrditi bi se moral. Zaradi takega ravnanja ga tudi ne spoštujem več, kar sem mu lepo povedala, vendar pa se spremeniti noče.

In tako zadnje čase ugotavljam, da je od silne ljubezni na začetku najine zveze, ostalo le še prijateljstvo med nama. In če povem po pravici, sem preveč utrujena od službe, dveh malih otrok in gospodinjstva, ter preveč prizadeta v svojih občutkih, da bi si želela najino ljubezen oživiti. Ker se mi zdi, da sem cel čas samo jaz dajala, on pa je jemal, jemal in jemal….. In ker vem, da drugačen ne bo nikoli. Če se ni spremenil ob nenehnih pogovorih in razglabljanjih o najini zvezi, se tudi tako ne bo.

In kaj pričakujem od vas? Da mi vendarle svetujete, kako naj premagam samo sebe in svojo jezo ter prizadetost, ter kako naj spet najdem voljo, potruditi se za naju. In kje naj potegnem črto, če mož ponovno ne bo hotel sodelovati pri izgradnji boljšega zakona.

Hvala za mnenja.
mamica dveh sončkov

Zelo mozno je, da je moz padel v nekaksno custveno crno luknjo zaradi tezav v sluzbi. Proti malodusju pomaga dejavnost; zato s tem, da doma nic ne dela in ne nosi odgovornosti, svoje pocutje samo se slabsa in se samemu sebi smili v svoji pasivnost pred televizijo in racunalnikom. Takoj pravicno razdelite gospodinjska dela in poiscite strokovno pomoc za pare. Ce strokovne pomoci in pravicne delitve del ne bo sprejel, se locite, ker od takega kot je, nimate cisto nic.

Zelo dosti krat je za prebrat, da mozje zgubijo navdusneje nad intimo, ko njegova zena postane se mama.. Res me zanima zakaj je to tako?! In malo me je tudi strah – saj ne mores vedet, če bo tvoj tudi postal takšen – saj še sam ne more vedet… …

Kaj vem – tako kot ti je napisala predhodnica… nimaš kaj dosti sama za nardit, če ne dobiš nekega odziva… ni pa vredno trpet ne… … Učitno je res zapadel v neko bedo in še sam ne zna iz nje…
Probaj mu pomagat…morda bo en čas rabil. da bo sprejel pomoč…Pojdita na kakšen pogovor…

No vse dobro ti želim

Kot opisujete, ste praktično za vsa domača opravila vi prevzela odgovornost. Ob tem se počutite zelo osamljena, razočarana, besna in hkrati zelo utrujena, saj preveč odgovornosti in oprav leži na vas. Od vašega moža pričakujete, da bo tudi sam prevzel odgovornst za katero opravilo, vendar se to ne zgodi. Sprašujete se: “Ali moram biti res za vse sama?”

Vaša jeza, ki jo čutite, vam daje dovolj moči, da se odločite drugače in prenesete odgovornost tudi na moža, ter s tem prenehate biti žrtev.
Ko boste resnično začutila, da vam je dovolj, da vse delate sama, mož pa poseda in mu ni mar za vaš trud, bo začutil tudi vaš mož. Ko boste vi v sebi dovolj prepričana, da si takšnega odnosa do sebe ne dovolite več, bo v vaši družini in v vaše zakonu vse drugače in to tako kot boste vi hotela. Vaš mož bo v prvi vrsti moral sprejeti odgovornost očetovstva in svoje vloge v zakonu kot moža. Ni vam še dovolj, da skrbite za vse, ob tem pa nimate časa niti “zadihat”. Preprosto bo mož moral sprejeti odgovornost, da je tudi on oče vaših otrok in kdaj tudi sam dat otroke spat.

Jeza vaju zelo močno druži. V njej se srečata, to je temelj vajinega odnosa. Je način, kako zbežita drug od drugega, mož v svoj svet užaljenosti in vi v jezo, ki jo izražate namesto moža. Ta čutenja vaju zelo zavezujejo in so dobra obramba, da ne začiutita svoje ranljivosti, drug ob drugem. Ni prostora za intimo, zato tudi spolnost ne more zadihati.

Preseči nivo odnosa v katerem se nenehno vrtita pomeni povedati si stvari, ki jih doživljata drug ob drugem, brez kričanja in kritike. Pomeni se umiriti, vsesti k možu in mu povedat, kaj doživljate ob njem, ko vas odreže, kako se počutite, kako ste sama, razočarana, osamljena in žalostna, v svetu v katerega, ga nenehno kličete z jezo in kritiziranjem, on pa se umika, ker se besa in kritike na svetu najbolj boji. Televizija in računalnik je zanj rešitev, da ne začuti svojega strahu in osamljenosti. In ne bo vam povedal, kaj doživlja, če se vi v sebi ne boste umirila. V vajinem odnosu bo moral nastat prostor za pogovor in sočutje, kar je podlaga za prijeten intimen odnos, po katerem oba tako hrepenita.