… ampak v hlače. Pižamo pravzaprav. Doma imamo 4,5 letnico in 2,5 letnico. In ta večja hčerka še kar, kaj vem zakaj, se občasno polula. Je že minilo tudi tam mesec, dva meseca, ko se ni polula niti enkrat (razen na kahljico), se je zbudila, me poklicala, pa smo šle. Ali pa je celo noč lepo prespala, zjutraj pa šla lulat. In potem pride obdobje, dan, dva, tri, ko se polula, in mislim, da se niti ne zbudi. Ali pa se zbudi? Pokliče me ne.

Zakaj, in kako naj ravnam v teh primerih. Do sedaj sem imela že vsa razpoloženja, od tega da sem rekla (in mislila) se pač zgodi, pa do tega, da sem se s tem obremenjevala (in si ne znala razložiti).

Prosim vas, kaj naj si mislim ob tem. Ima moja hčerka težave?

Spoštovana o tem je na tem in forumu starši staršem že veliko napisanega.

Večina otrok resda ne moči več postelje pri petih letih. Samo po pogovoru z učiteljico sta v vsakem 1. razredu najdeta 1-2 otoka, ki še vedno močita posteljo.

Bodite potrpežjivi, otrok ne moči postelje nalašč, ampak mu je to huda težava.

Govorim iz lastnih izkušenj kot otrok, ki je dolgo močil posteljo in kot mama, katere zdrav otrok je prenehal močiti posteljo med 8 in 9 letom. Če pa je nahoden ali pa zvečer veliko popije, je pa postelja tu in tam še vedno mokra.

Ne grajajte ko je otrok moker, niti ga ne hvalite ko je suh. Imejte ga radi in bodite neskončno potrpežljivi.

lp Ana

It,

povsem se strinjam s tem, kar je napisala Ana.

Otroci še zelo pogosto občasno močijo posteljo, razlogi so zelo različni in najpogosteje jih niti ne odkrijemo, kar ste sami napisali “Ne znam si razložiti”. Ljudi stvari, ki si jih ne znamo razložiti zelo motijo. Vedno želimo imeti razlago, da lahko na stvari vplivamo. Če ni razlage pa ne vemo, kako naprej.

Včasih starši povedo, da razumejo, da se to otroku zgodi, da sprejmejo močenje kot občasen pojav, ki bo seveda minil, da pa je “sitno”, ker večji ko je otrok bolj je postelja mokra, več je dela.
Tudi vi ga imate z obema še malima deklicama veliko in to pomeni dodatno delo.

Poskušajte si ga olajšati morebiti s kakšno podlogo, če se vam to zdi pomembno ali potrebno.

Sicer pa je res potrebno samo počakati, ne se s tem kaj posebej ukvarjati, naenkrat boste ugotovili, da že zelo, zelo dolgo ni več teh težav.

Lep pozdrav
Francka

Hvala za odgovor, obema.

Res je (čeprav nekako ne morem temu verjeti), da pravi hčerka, da ne ve, kdaj lula (se polula). Torej, da šele ko je mokra, šele takrat ve, da je lulala.

In moram hkrati priznati, da mi je to težko sprejeti. Vedno se sprašujem, v takšni situaciji, kdaj sem kot mati zatajila. Kot da sem jaz tista, ki povzročam otroku neko neugodje ali problem, zaradi česar se polula. Pa čeprav se dnevi (vsaj jaz tega ne vidim) ne razlikujejo med seboj. Se pa trudim ne kazati (svojega) problema.

It,

nikar ne dvomite o svoji materinski vlogi. To ni posebej smiselno, niti učinkovito (obtoževati sebe za nekaj, kar ima lahko toooooliko različnih- praviloma prehodnih- izvorov). Ta hip in skozi te informacije, ki jih o vaši zadevi imam bi rekla, da gre mogoče bolj zato, da ima mlajšo sestrico, ki se še “lahko” polula, seveda če še ima ponoči pleničke. V tem pač ni velike znanosti , še posebej pa tega ne krivite sebe.

Starejši otroci včasih hočejo še dudico, čeprav so jo že zdavnaj opustili ali se vedejo kot mali dojenčki, čeprav že zdavnaj niso več. So še pa tako blizu tega prijetnega življenjskega obdobja, da si kdaj pa kdaj pač privoščijo vedenja, ki za njih niso več primerna po naših odraslih predstavah, po mejnikih v razvoju; so še pa bila npr. pred letom ali letom in pol. To ni nič neobičajnega, nenavadnega ali, da bi bil zato nekdo kriv. Prav tako ni škodljivo, dokler odrasli to sprejemamo kot normalno pot k odraslosti, iskanja in normalna občasna odstopanja.
Mladi šoferji tudi naredijo več napak pri vožnji kot dolgoletni vozniki, pa se jim zato ne vzame takoj vozniško dovoljenje ali se sprašuje, kaj je narobe.
Otrok pač še deluje po principu ugodja. Še celo odrasli včasih to počnemo: jok, cepetanje, stiskanje pesti, grizenje ustnice in podobno – pa zato nismo nič manj odrasli, zreli. To je pač normalna reakcija na življenjske situacije.

Razumljivo je, da deklica začuti, da je mokra šele takrat, ko se je zadeva že zgodila – zbudi jo neprijeten občutek mokrote.

To s čimer boste deklici pomagali in ji boste v podporo je, da uživate v njenem razvoju, napredku, jo pohvalite za vedenja, ki jih že zmore, ji dovolite stvari, ki jih mlajši hčerki še ne. Mlajša ima še mnoge ugodnosti, ki jih starejša pač naj ne bi več potrebovala, zato pa ji sporočajte, kako ste ponosni, ko ji lahko zaupate to ali ono, kako je že velika, kaj vse že zna in zmore ipd. Ob teh izkušnjah se bo deklica veselila svojega “odraščanja”
in bo želela pokazati vedno večjo zrelost.
Pustite lulanju, da samo izzveni.

Veselite se svoje materinske vloge, zagotovo imate ob deklicah veliko dokazov, da jo opravljate dobro in uspešno.

Lep pozdrav
Francka

Živjo,
tudi jaz imam deklico, ki bo čez 12 dni star 5 let pa ima še vedno ponoči plenic. Svojo pediatrinjo sem večkrat vprašala kaj naj pa mi vedno vpraša ali je kdo v družino dolgo lulal, pa je res moja sestra. Zdravnica mi je rekla naj ji pač dam še vedno plenico in ko bo pol leta suha potem se je odvadila. In tako tudi delam, nikoli pa ne bom uporabljala sistem da bo brez plenica in jo bom potem ponoči zbujala. Ko bo prenehala bo pač prenehala.
Lp,
Paloma

Tudi jaz sem dolgo ponoči lulala v posteljo (do 8 let) in se še danes živo spomnim, da se mi je takrat vedno sanjalo, da sedim na stranišču. Čista resnica.

Lucy,

rada verjamem vaši izkušnji. Tudi sama jo imam, eno samo, ampak povsem podobno vaši.
Predpostavljam, da gre pač za to, da se mehur napolni, da dobimo impulz, da je potrebno odvesti tekočino, da pa (še) ni dovolj močan, da bi nas prebudil v celoti. Z moralnega vidika pa najbrž naši možgani situacijo rešijo tako, da sanjamo, da smo na stranišču. Pravzaprav zelo enostavno in zagotovo minljivo.

Hvala za vašo izkušnjo.

Lep pozdrav

Francka

Lep pozrav.

Ja, moja hčera je do zdaj (spet) lahko rečem da kar celi mesec lepo pridno prespala noč, zjutraj pa na kahlico. Sedaj pa zopet lula. In kaj lahko naredim? Seveda se zopet sprašujem, kaj se dogaja v njeni glavici, pa vsaj iz našega družinskega kroga ne vidim nič takega, kar bi lahko recimo psihično vplivalo na njo, da bi posledično lulala. Ni mi jasno, zakaj lahko skoraj mesec dni lepo počaka na jutra, potem pa spet ne. Če lahko sklepam, ve, da se bo polulala in ve, da se polula, ampak enkrat to pove, enkrat pa ne. Zakaj tisto enkrat pa ne, kaj jo ustavi, da ne reče, mami, lulat, pa ne dojamem in ne dojamem.

Pa še moja izkušnja glede lulanja (se res o tem dosti sprašujem), da sem v času, ko sem izpostavila ta problem (vsaj za mene problem), sanjala, da me zelo tišči, in da sedim na kahlici (sedaj pri 29 letih), ampak nisem mogla opraviti potrebe. Potem sem se zbudila in odhitela na stranišče. Zelo zanimiva izkušnja, ki pa si jo ne znam čisto razložiti. Mogoče imamo mi odrasli nek mehanizem, da kljub potrebi, se zbudimo oz. zadržimo do prebujanja, otroci pa še ne čutijo takšne nuje. Ne vem.

Hvala za vsakršno mnenje.

Zopet se vam javljam, ker je zopet moja starejša hči (kar po dolgem času) zopet začela ponoči močiti posteljo.
Glede na to, da prvič nisem napisala, da sem nekje pred dvema letoma z hčerkama odšla iz neuspele partnerske veze, se mi zdi, da bi to mogoče pa le dalo drugačen vpogled na situacijo. Sedaj živim (tudi že skoraj dve leti) v novem partnerskem odnosu, in moram reči, da smo našli skupen jezik, da sem z odnosom zadovoljna, srečna pravzaprav, da se moj novi partner zelo veliko ukvarja predvsem s starejšo hčerko, da ga ima le ta, obe pravzaprav, zelo rada, je rada z njim, z njim se lahko igra vse te domišljijske igrice, ko je ona sneguljčica, moj partner pa princ, ali paček, ali čarovnica… pač po potrebi. Tako da mislim, da lahko mirne vesti rečem, da je tudi ona rada z njim, oz. ga ima rada.

Prav tako pa lahko tudi čisto mirne vesti rečem, da ima rada svojega očka, torej bivšega partnerja. Tudi k njemu gre rada, je rada z njim, je pa res, da zna včasih kaj njegova mama oz. kdo iz družine reči kaj čez mene (ker sem bila jaz tista, ki sem odšla od bivšega partnerja), kar mi pove v kontekstu, da ona ne bo šla domov k meni oz. da ima atika raje kot mene oz. kaj podobnega. Potem seveda pride nazaj domov, me je vesela, se prav tako rada crklja, in nič več ne omenja kakšnih podobnih želja, kot jih je imela, ko je bila čez vikend pri bivšemu (živi s svojo materjo) in se je od tam z mano pogovarjala po telefonu (in izrazila vse napisano).

Je pa sedaj, po skoraj mesecu in pol nepolulanih noči (in 4 dni sta bili sedaj pri njunem atiku) spet začela lulat. Je bolj neubogljiva zvečer, pije več tekočine, noče lulat pred spanjem…, noče iti niti spat, pravzaprav.
Je to vseskupaj povezano med sabo, ali ni?

Hvala za mnenje.

P.S. Še to, moja mlajša hči pa se zbudi med spanjem, me pokliče, gremo lulat in ne moči več postelje. Že kar nekaj mesecev.

It,

Že iz vaših prejšnjih pisem sem opazila, da vas hčerkino lulanje kar precej obremenjuje, pravzaprav pomembno bolj, kot bi bilo potrebno. V prvem pismu ste napisali, da se polula občasno in da je lahko tudi mesec ali dva suha, potem pa spet.
Se zdi, kot da se je to sedaj zopet ponovilo po dveh mesecih. Osebno bi rekla, da nič hudega. Imeli pa ste tudi 2 meseca časa, da jo lepo, občasno pohvalite (pač, kakor presodite, da je dobro) npr. Lepo, postelja je suha. Ali samo: »Prima« – ko postiljate in podobno. Upam, da ste se tega tudi posluževali.
Navedli ste nekaj novih podatkov, vendar si tudi na tej osnovi ne bi upala stvari bolj konkretno povezovati.
Mogoče bi bilo dobro, da se ob priliki o zadevi pogovorite z hčerkino zdravnico. Vtis imam, da ste zelo zaskrbljeni in da o zadevi veliko (preveč) premišljujete. S tem pa jo delate pomembno in bojim se, da se bo na tej osnovi fiksirala. To pomeni, da se bo ustalila v hčerinem vedenju. Tako deklica ne bo suha niti takrat , ko bi z vidika lastnega razvoja vendarle lahko bila.

Kar pa se tiče načina, kako se o vas govori pri očetu vaših deklic pa bi bilo prav, da na CSD prosite in tudi dosežete skupen razgovor (vi in bivši mož). Ne glede na to ali je to kakorkoli povezano s hčerkinim močenjem postelje ali ne, to ni vzgoja in skrb za otroke. Bolj bi rekla, da je ustvarjanje problemov in to celo od tretje osebe (bivša tašča). O tem bo moral bivši mož premisliti in stvari urediti.

Lep pozdrav,
Francka