Pravijo, da izjeme potrjujejo pravilo.

Že 10 let živimo v hiši s taščo in tastom ter imamo celo skupno gospodinjstvo. Moram reči, da je vse OK. V takem načinu življenja vidim celo veliko prednosti. Lahko povem tudi to, da tašča kuha, pazita na otroke, jim pomagata pri odhodih v šolo, celo naloge naredijo skupaj, jih pazita vedno, ko želiva biti z možem malo sama ali kam iti sama… Skratka vse lepo in prav.

Lahko samo upam, da bom tudi sama vsaj pol tako dobra tašča in da se bova s snaho vsaj približno tako dobro razumeli.

Redko katera tašča (s tem mislim mamo od moža, ker so, ne vem zakaj, mame od žena drugačne) je tako OK, da bi bilo pametno živeti z njo.
Svoje tašče in tasta nisem poznala, ker sta bila že davno pred najino poroko pokojna, a ko poslušam zgodbe drugih ljudi, sem lahko samo vesela, da je tako.
Z mojimi starši pa se mož dobro razume in nikoli problemov.

Redko katera tašča (s tem mislim mamo od moža, ker so, ne vem zakaj, mame od žena drugačne) je tako OK, da bi bilo pametno živeti z njo.
Svoje tašče in tasta nisem poznala, ker sta bila že davno pred najino poroko pokojna, a ko poslušam zgodbe drugih ljudi, sem lahko samo vesela, da je tako.
Z mojimi starši, pa se mož dobro razume in ni nikoli problemov.

Po moje jo stegni dokler je še čas, ker skupno življenje s starši kogarkoli od partnerjev nikoli ni dobro.

Tudi jaz dobro poznam to sceno. Moja tasca, ki je sicer ze pokojna je bila super zenska, z njo sem se lahko pogovorila celo vec kot z svojo mamo. Vendar pa je res, da nismo ziveli skupaj.

Smo pa ziveli skupaj – nekaj casa – z mojimi starsi. To pa je postala kalvarija!
Na koncu sva midva koncno dobila svoje stanovanje in smo se lepo odselili. Pa vendar – se danes se vsake toliko casa z mojimi starsi skregamo, ker ne “znava vzgajati” hcerke, ker nimam vse kot iz skatlice (po mnenju moje mami – ceprav drugi pravijo drugace), itd.

Tako imamo 3x na leto tisino – ne govorimo – kaksnega pol meseca, ko pa se ohladita pa zecneta spet govoriti in marsikdaj se obnasa kot da ni bilo nic.

Torej moj nasvet je pojdita zase, ker vsak dan prezivet doma z starsi v skupnem gospodinjstvu ali pa z tasco, kakorkoli, je mene stal kar nekaj zivcev, zato tega ne privoscim nobenem.

lp manja

Sicer je odvisno, ali se z njimi razumeš ali ne, kakšni so oni- torej njegovi starši, koliko se ali se bodo vtikali v vas, itd. Je odvisno- nekateri se dobro razumejo tako, da živijo skuoaj, sam iz miojih izkušenj to odsvetujem. To je torej čisto individualno, lahko tudi poskusite, vendar jazt menim, da je bolje , da je vsak na svojem, če se le da. težava je lahko le to, ker mladi pogosto nimamo kam iti, le v najeme, ki so dragi.

Nisem se mislila oglasiti, vendar sem se odločila,da vseeno napišem nekaj svojih misli.
Tema “tašče” je verjetno najbolj oguljena tema po gostilnah, zabavah, družbah poročenih ali kakorkoli vezanih odraslih ljudi.
Moje izkušnje so, lahko bi rekla – pozitivna nula. Zakaj?
Z možem in dvema otrokoma smo živeli v podstrešnem stanovanju pri mojih starših dobrih 9 let, potem pa je moja mama, zaradi hude bolezni umrla. Priznati moram, da smo se zelo dobro razumeli, skupaj postorili kaj okoli in v hiši, si pomagali, se skupaj zabavali in letovali. Na kratko, “dihali” smo kot ena družina. Lahko rečem, ujeli smo se super, sploh zet in nova (moja)družina. Take odnose imamo še sedaj.

Na drugi strani pa imamo še druge starše (njegove), ki pa so pravo nasprotje. Mene niso nikoli sprejeli kot hčer, tako kot so moji njega, kot sina. Res, skregali se nismo nikoli, ker to nisem dovolila jaz. Imela pa bi nešteto vzrokov, saj sem bila jaz, moj mož (njihov sin) in najini otroci (njihovi vnučki), nemalokrat prizadeti zaradi njihovih besed ali ravnanj. Poštena moram biti do njegovega očeta, ki je precej drugačen, ko nima svoje žene poleg. Takrat celo malo pokaže, da nas ima vendarle rad. Tašča pa svojo “ljubezen” do nas razkazuje samo v prisotnosti drugih ljudi. Očetu zamerim samo to, da ni toliko možaka, da bi razmišljal s svojo glavo tudi v njeni prisotnosti.

No, dobro je to, da so me starši učili, že kot otroka, da bo vsakdo za svoja dela nekoč polagal račune. Zato smo tudi mi vso to zadevo okoli naše “preljube” tašče vzeli na ta način. Ne želimo ji slabo (ker se lahko vrne kot bumerang nazaj nam), ne dovolimo ji, da se vtika v nas in tudi mi ne vanjo. Če misli, da dela tako prav in lahko še vedno mirno in dobro spi, naj ima veselje. Važno je, da se mi razumemo in imamo radi, pa čeprav to njej ne diši. Danes, ko so otroci malo zrasli pa stoka, da je vedno sama, da jo vnuki ne pridejo nič pogledat, kaj bodo pa sosedje rekli itd. Mi vemo, da si je ljubezen svojih vnukov potrebno tudi prislužiti, ker samo dejstvo, da je neka ženska babica, še ne pomeni, da jo morajo vnuki imeti radi. Sicer pa niti kot mati in kot tašča ni bila nikoli za vzgled.

Moža je nekaj časa to bolelo, nato pa se je tudi z mojo pomočjo sprijaznil s tem. Škoda je samo, da se ženske (če govorimo o taščah) nočejo zamisliti, da kar posejejo, to tudi žanjejo, pa čeprav jim tista žetev ni po godu. Takrat je pa jok in stok, smilijo se same sebi in ugotavljajo, zakaj jih je doletela taka “krivica”, da imajo same nehvaležneše okoli sebe, pa tolikoooo
so storile za njih.

Tema o tašči
Jaz mož in otrok živimo v veliki hiši zraven tašče in tasta, ampak imamo vsak svoja vrata lahko povem, da taščo imam zelo dobro, mislim, da takšnih tašč je zelo malo. Tašča in tast oba dva sta uredu, tašča mi hodi vedno v trgovino mi kupi kaj ji naročim pa mi nikoli noče vzeti denarja. Tast pa mi urejuje vrt, ker ima veselje in ni mu dolgčas.Nikoli se nista vtikala v najine zadeve, jaz nikoli ne povem tašči naj mi kaj skuha za kosilo pa mi vsak dan kuha in mi prinese tako rekoč vse pod nos. Mene tašča ima kot za eno kraljico ampak seveda, če je pa treba kam zapeljati recimo zdravniku ali kam drugam ji pa vedno ustrežem pravijo, da roka roko maže.Za mojo taščo bi pa povedala,,da naj živi še mnogo let in da, jo nebi zamenjala za drugo taščo nikoli
Tako, da je moja TAŠČICA SUPER ŽENSKA.
ŽELIM PA ISTO VAM OSTALIM; DA IMASTE LEPO ŽIVLJENJE VSAK PO SVOJE: L. p. Anita

iiiiii