Oh, ta tašča!!!
Zanima me, kakšne izkušnje imate ve – (vi) s svojimi taščami (dobre in slabe).
Lahko se oglasi tudi kakšna tašča in pove svoje mnenje o snahah.
Sem namreč v dilemi, ali ostati pri moževih starših ali ne.
Upam, da bom dobila dovolj odgovorov, ki mi bodo morda malo pomagali, da se bom lahko odločila, ali živeti pri tašči, ali si ustvariti dom, ki bo samo najin z možem in otrokom – (moževi starši imajo namreč novo hišo, ki je dovolj velika za dve družini – mi bi imeli svoje gospodinjstvo in bi živeli v podstrešnem stanovanju).
Se že veselim prebiranja vaših mnenj in izkušenj.
LP Mija
S TAŠČO SVA DOBRI PRIJATELJICI-ODKAR ŽIVIVA NARAZEN.ZA MOJE POJME JE ISTA HIŠA IN V NJEJ DVE STANOVANJI ODLOČNO PREBLIZU.DO KONFLIKTOV PRIDE S SOSSEDI,S SORODNIKI PA ŠE TOLIKO PREJ. JAZ IMAM SVOJO TAŠČO RES ZELO RADA IN SE ZA NASVET OBRNEM NAJPREJ K NJEJ,V ISTI HIŠI PA NE BI BILO TAKO.PO PRAVICI POVEDANO TUDI Z MOJIMI STARŠI NE BI ŽELELA ŽIVETI.DVE GENERACIJI V ISTI HIŠI,V SOŽITJU-PO MOJEM JE TO ZELO REDKO.PO MOJEM JE POTREBNO VELIKO STRPNOSTI…
Ko govoriš o dilemi, si predstavljam, da imaš (imata) tudi možnost živeti samostojno. Živi samostojno. Ne glede na to ali gre za starše ali tasta/taščo je skupno (tudi če imaš ločen vhod) življenje naporno, ker je potrebno stalno prilagajanje. Sam se čez taščo ne morem pritoževati, nikdar nobenih nasvetov&očitkov (tudi zato, ker me pozna in ve, da bi bil rezultat katastrofa) a kot sem omenil…
So tudi prednosti, kot npr. varstvo za otroke vedno pri roki in še kaka malenkost bi se našla, a po mojem mnenju ne odtehtajo miru, ki ga da odsotnost bližnjega kritičnega presojevalca. Ne poznam nikogar, ki bi živel pri svojih ali partnerjivih starših s posebnim veseljem. Gre izključno za pomanjkanje keša za nakup/najem stanovanja, oz. navidezno najlažjo/cenejšo pot, katere vse slabosti se šele z leti pokažejo, tudi nakopičijo in pustijo posledice na partnerskem odnosu. Go away!
L.P.
vsejeigra
Moje izkušnje s taščo so zelo pozitivne, vendar moram takoj povedati, da nikoli nisva živeli v istem gospodinjstvu. Na začetku zakona sva živela pri mojih starših v enodružinski hiši. Imela sva svoj vhod in tudi kuhinjo in nikoli se nismo prepirali, vendar se zdaj, ko sva v svojem stanovanju počutim veliko bolje. Mojim staršem se je sicer zdelo, da se ne vtikajo v najin zakon in celo trudili so se, da ne bi po nepotrebnem svetovali in predavali, a kot lastnikoma hiše, ki sta jo tudi sama zgradila se jima je zdelo normalno, da uporabljata kletne prostore, kjer sva si midva uredila lastne prostorčke, enako kot prej. Bila sta tudi užaljena, če sva kaj spreminjala in jih nisva prej vprašala.
Seveda je v veliki hiši to drugače. Če čutiš, da bi s taščo lahko bili prijateljici in sta na podobni valovni dolžini, zna biti to dobra kombinacija. Zagotovo je dobro imeti varstvo za otroke, če bi rad zvečer kam šel, kar lepo v hiši. Odločitev mora biti seveda tvoja, pri tem pa se zanesi na svoj občutek o tašči, kot o človeku. Če te kaj odbija, tudi če ne veš, kaj, potem se raje odloči za lastno stanovanje, če imaš možnost.
Sama nimam tašče, imam pa mamo, s katero živimo v istem bloku, a imamo vsak svoje stanovanje. Zelo dobro se razumemo in si pomagamo, a če bi živeli v istem gospodinjstvu bi se verjetno požrli. Različne generacije, različni pogledi na življenje in na malenkosti, ki sestavljajo vsakdanjik… Zares ne poznam primera, da bi dve ali celo več generacij živelo skupaj složno in brez prevelikih prilagajanj. Skupno življenje se mi zdi zares zadnja sprejemljiva možnost, če res ni drugega izhoda.
Živim v hiši – dvojček – kjer je v enem delu naša družina, v drugem svakinja z družino, na vrhu pa je čez celo hišo tretje stanovanje, kjer živi tast z družino. Vsak ima svoj vhod in ločeno gospodinjstvo. Vidimo se le toliko, kolikor si to želimo in moram reči, da me v osmih letih, kar živim tukaj nikoli ni motil nihče. So pa vsi ljudje zaposleni in imajo dovolj svojih problemov, tako da se v nas res nihče ne vtika, mi pa ne v druge.
Z mojo mamo se razumem sijajno, vendar z njo živela ne bi. Prepriri in vtikanja v vzgojo otrok, navade okoli pospravljanja stanovanja, …. bi bili na dnevnem redu.
Najlepše je živeti sam in hoditi na obiske, ter tedaj biti strpen drug do drugega. Je pa treba preceniti, kakšni so ljudje v tvoji bližini. Jaz shajam dobro, v premnogih primerih pa ni tako.
Sama imam isti problem. Stanujem (sicer ne v istem nadstropju) pri moževih starših in počasi se mi že meša od vsega skupaj. Kljub temu, da imava z možem otroka to nikoli ne bo moj dom. Kot prvo sploh nimamo zasebnosti (vsak trenutek kdo vleti k nam), da ne govorim o vzgoji otroka (vse mu pustijo npr. lahko meče telefone in steklenice, ker noče jesti mu prirejajo zabave, da mu spravijo kaj dol, da ne govorim o sladkarijah, itd…) in temu, da si praktično ne upam nič spreminjat po stanovanju, ker kje pa piše, da bo kdaj najino. Tašča je dala celo jasno vedeti, da je to njena hiša. Po drugi strani, pa le nekaj km stran stanujejo moji starši z prazno hišo, vendar ne morem živet tam, kjer so umrli moji stari starši. Najrajši bi šla v blok, ker itak sovražim vrt in podobne zadeve.
Veliko sreče pri odločitvi!
Pozdravljena.
Če imaš kakršnokoli priliko, da živiš s svojo družino sama, jo izkoristi. Če ne, jo poišči. Mi živimo v isti hiši s taščo, čeprav imamo čisto svoje stanovanje. Te napake ne bi ponovila nikoli več v življenju. Tašča je lahko še tako dobra, vendar ne bo več, ko boste nekaj let živeli skupaj. Ker v življenju se dogajajo stvari, na katere gledamo vsak po svoje in zato je lepo, da živiš tako kot si pač želiš in ne, da ti drugi postavljajo pravila.
LP
Midva sva “pobegnila” kar dvema generacijama!
V veliki hisi zivijo moja tasca in tast ter se tascini starsi, zato sem lahko nazorno ze prej opazovala konflikte med njimi. Tascini starsi jo imajo se vedno za svojo neresno puncko, vmesavajo se v vse, je kot najstnica, ceprav ze odrasla zenska! Imajo pritlicni del, a nenehno hodijo gor, zlasti, ce tasce in tasta ni doma. “Pospravljat”. Pa tudi ni govora, da bi smela tasca sama prati – ves nadzor nad perilom vzpostavljata starejsa, kljub temu, da sta ze postarana. A s tem “bremenom”, ki ga imata na svojih plecih, imata pravico do izsiljevanja, nadzora itd. Nekoc sva midva ponoci oprala na tistem pralnem stroju “eno rundo”. Bil je tak cirkus, da ni za povedat. Tasca se je sprijaznila s situacijo, midva sva zbezala. Bilo bi poceni, a vsak tolar, ki ga zdaj odrineva za najemnino, se splaca! Gre pac za to, da starsi svoje otroke ne pojmujejo za odrasle in tudi svojega vedenja do njih ne spreminjajo. Ceprav se lahko dobro razumes, to vedno ostaja v ozadju.
Tudi jaz ti bom svetovala isto kot ostali. Ne glede na to kako dobro se razumeš s s taščo/tastom, če živite skupaj bo zagotovo prišlo do konfliktov. Nemogoče je, da bi imeli vsi enak pogled na vzgojo otrok, pospravljanje hiše in okoli nje, na čas, ki naj bi ga prebili skupaj in druge stvari. In ko bo prišlo do konflikta, boš verjetno morala popustiti ti, ker gre za njeno hišo.
Moja bodoča tašča je zelo simpatična in se od začetka super razumeva. Ampak vem, da če bi živela pri njih bi se verjetno že takoj skregali. Njen problem je, da na svojega sina še vedno gleda kot na 5 letnega otroka, pa čeprav ima 25 let. Zato misli, da mu mora (pa tudi meni) svetovati celo to kaj naj si zjutraj obleče ko gre v službo. Ko je še živel doma in sem jaz prespala pri njemu, mi je zavrelo vsakič, ko sem slišala, “a ti ne bo prevroče v tem?” ali “daj obleci drugi pulover”,… Znorela bi če bi to morala prenašati ves čas. Še za to da sva jo naučila trkati, ko je prišla v njegovo sobo, sva rabila več let.
Zato sva se kljub temu, da so stroški veliki odločila kupiti stanovanje. Kredite bova sicer odplačevala 10 let, ampak sva vsaj na svojem.
Meta, vse predobro poznam to sceno. Tudi sam živim pri ženinih starših, velika hiša, lasten vhod, odnosi so bili večinoma kar O.K…. ampak, no in ta ampak uničuje živce.
Za naklonjenost&pozornost otrok se moram boriti, saj je pri babici bolj zabavno, dosti manj jim teži kot nadležni starši, ki kar naprej nekaj vzgajajo, jih razvaja s sladoledi in drugimi slaščicami…
Preden sem se preselil tja, sem kar precej denarja vložil v adaptacijo stanovanja in opremo (zaljubljen bedak), nato sem se zavedel, da nimam nikakršnega deleža (niti žena ni solastnik), žena pa ima še brata, ki mu njegovega deleža ne bova sposobna izplačati v gotovini, torej bo potrebno vse skupaj prodati… čemu potem vlaganja…
Potem je prišlo še do zakonskih nesoglasij in krize in seveda sem imel predvsem jaz sodnike/tožilce vedno pri roki. Počutim se vse bolj tujca, pritepenca v tuj svet in stanovanje mi je vse manj “moj dom”. Tudi jaz nisem navdušen nad vrtom in vsemi opravki okoli hiše (za razliko od žene) zato sem pred 2 leti začel sam varčevati za stanovanje. Če ne bo šlo drugače, si bom (upam) v 3 do 4 letih sposoben kupiti svoje stanovanje in v skrajnem primeru bom tam v miru živel sam.
L.P. vsejeigra
Moj bivsi je tudi zivel z mamo in blizal se je tridesetim, pa je vselej skrbno pocakala v vezi (tudi ce je gledala TV, je vstala za ta “dogodek”), kadar sva se kam odpravljala, da si ga je ogledala in pokomentirala, kako je oblecen. Sram je bilo pa mene, njej ni bilo nerodno. Trkati je nisva naucila, odselila se nisva – no, pa sem ga potem pustila…
Res velja rek, da morta bit tašča doma tako daleč, da ne more na obisk v copatih. Tudi mi živimo s taščo in tastom, pa bi bilo bolje, da ne bi. Tudi s svojimi starši ne bi živela. Poleg tega je v hiši še mama od tašče. Zdaj pa nej povem razmerja stanovnj: tašča in tast imata trosobno mansardno stanovanje (100 kv.m.), babica ima sama (100 kv.m.), mi smo pa trije pa imamo najmanše stanovanje(50 kv.m.). Pač tako je. Zadovoljiti se moramo s tem kar imamo, ker za kaj bolj udobnega nimmao dnarja.
Dve besedi: zbeži stran!
Sama imam sicer super taščo, zelo dobro se razumeva, vem pa, da če bi imela možnost živeti z njo pod isto streho, bi bilo vse drugače. Tam se vse konča.
Midva imava srečo, da imam jaz svoje stanovanje in tega res ne moreš primerjat z ničemer drugim. Mislim, da je velika večina, če ne že vsi, proti temu, da bi živeli pod isto streho.
Zelo zelo redki so tisti, ki so zadovolnji s tem. Ali si prepričana, da bi ti bila ena izmed njih?
Odločitev pa je seveda tvoja. Pa srečno!
V bistvu so si vse zgodbe zelo podobne. Zivljenje vec generacij pod isto
streho se ne obnesem je kvecjemu lahko zacasna resitev. Veliko zvez
in zakonov je slo (tudi) zaradi tega po gobe.
Imam prijateljico, ki ima svoje stanovanje in tudi podobne izkusnje (zdaj
zivi sama) in se je zaklela, da prihajajo zanjo v postev le se moski, ki
tudi imajo svoje stanovanje…..
Jaz, mož in hčerka smo pet let, od mojega 25. leta živeli pri tašči. Od tistega trenutka, ko se je pričelo skupno gospodinjstvo in od rojstva prvega otroka, je bil en sam cirkus. Kljub temu, da me je tašča imela rada, vsaj tako je pravila in občasno tudi pokazala, me je kar naprej kritizirala, med gospodinjskimi opravili kot tudi z vzgojo in prehrano otroka, katerega si je iz prevelike ljubezni hotela kar prisvojiti. Kar naprej sem se morala besedno boriti z njo. Mož se je vsakič postavil na mojo stran, da sem jo vsaj lahko prenašala. Vtikala se je v moževa in moja oblačila, ker sem bila in sem še vitke postave, mi je kar naprej trobila, da sem preveč suha, le kaj bodo sosedje rekli v stilu “ali ta mladi nič ne daš jesti”, moji nasveti so ji bili tja v prazno, še posodo je raje pomivala sama, ker jo jaz po njenem nisem znala dobro in še in še, skratka, vsakdanje malenkosti. Sploh pa mi je dala vedeti, da je ona gospodar njenega stanovanja, čeprav je tudi mož kdaj pa kraj kaj vložil vanj. Vse stroške smo si pravično razdelili, tako da sem imela vsaj dober občutek, da ji nič ne odžiram, razen morda njenega sina oz. moža (verjetno vse to izhaja iz nezavedne ljubosumnosti na edinca). Ko sem v drugo zanosila, smo se preselili v stanovanje, za katerega sva sama privarčevala, hvala bogu. Od takrat se je pričela pravljica. Sama sva svoja gospodarja, vzgoja otrok po najinem prepričanju. Kar se pa obiskov tiče, jih skoraj nič ni (~3 x na leto), čeprav stanuje 1 km stran, poleg tega se v takem številu tudi dobimo pri mojih starših ali na kosilu v kaki gostilni. Pa še spoštuje me in ima dobro mnenje o meni, saj se me je navadila, saj ji dobro pedinam edinca. Pripomb name nima več, saj me premalo vidi in ve, kaj in kako počnem vsakdanje stvari v življenju.
Hay,
Jaz sem presrečna, da sva se odločila in odšla na svoje, celo preselila sva se iz Štajerske v Ljubljano. Tako so sedaj in tašča in starši, kar precej oddaljeni in morem reči, da je super.
Ne poznam niti en par (pa jih poznam kar precej), ki bi živel skupaj s starši ali taščo in bi bil ful zadovoljen.Konflikti so povsod; le da so nekje večji, drugje manjši.
Lp