pozdravljeni,
pred dvema letoma sem spoznala fanta, s katerim pa nažalost nisva več skupaj. on mi je pokazal nekaj za kar sploh nisem vedela da lahko pri nasprotnem spolu pričakujem, bil je zelo pozoren, pisal mi je verze, katere je sam napisal, kar tako kupil kakšno rožico in zraven obesil listek z napisom, da me ima rad. zmeraj mi je govoril kok sem lepa (njemu pač) me pri tem božal po obrazu in me gledal globoko v oči. večinoma sem prespala pri njemu, ker živi v hiši, tako da kadarkoli si je zaželel, da sem ob njemu sem takoj prišla. ob njemu sem začutila in ugotovila, da prvič zares ljubim, sem ljubljena in zaljubljena iz vsega srca. imela sva veliko skupnih lastnosti, za katere pa je razumel kot da tekmujem z njim. ker sem odraščala brez očeta, sem bila navajena, da se tudi kakšne moške stvari lotim sama, npr. kaj pršravfat itd.. pa mu tudi to ni bilo všeč, sicer sva se kasneje o tem malce pogovorila, tko da je to bolj stranskega pomena, pa vseeno. rekel mi je naprimer, da nikoli ne bo bil z žensko, ki ima višjo izobrazbo, kot pa jo ima on (je nimam)ker naj bi bil moški tisti, ki bo preživljal družino, itd.
mine mesec dva, greva na morje, bolj ali manj kr neki, neka nezadovoljstva pa spet v redu in spet ne, potem pa je prišel en večer ko sva se odločila, da greva malo do portoroža, en najlepših večerov z njem do sedaj, imela sva se čudovito, pogovarjala sva se od prihodnosti (iluzija), otrocih, hiši…
prideva zvečer nazaj v apartma in imava najboljši se… do sedaj, strasten ljubezniv in nežen hkrati. ok, prideva nazaj v ljubljano v resničen čas in svet in le nekaj dni po tem se on odloči, da ne more biti več z mano, da imava različne interese, češ jest grem rada v kino, pa na morje kampirat, pa sploh kam potovat medtem ko pa je za njega do slovenske meje že skoraj predaleč od doma, pa nebi rekla da je kakšna pretirana navezanost na mamo ali očeta, sploh ne, dokaj v mejah normale.
u glavnem, nekaj zelo bolečega, sicer je rekel da nima namena imeti punce vsaj še dve leti in jo zares nima, vendar kaj pa zdaj, dve leti bo mimo
no po tej prekinitvi sva si še nekaj dopisovala, ugotovila, da en brez drugega ne moreva, vendar ni bilo iz tega nič, ker sem bila malce preveč vsiljiva, sem pač človek ki potrbuje topel objem, nekoga ob katerega se stisnem ko zvečer zaspim, nekoga kateremu se potožim če mi kaj ni prav, verjetno tudi to potrebujem zato ker mi je v otroštvu manjkal oče, kaj pa vem.
no med tem ko je on bil brez partnerice, pa sem jaz imela dve kratki zvezi, sicer je bilo z moje strani resno, vsaj pri prvem vendar se ni obneslo, pri drugem pa sem ugotovila, da dokler nosim njega v srcu za drugega prostora ni.
naj omnim še da sem po tistem bila kar nekaj časa v rahli depresiji in se mi dostikrat pojavlja še sedaj, kasneje me je še sam nekaj sms-al, kot da me pogreša, vendar ni bilo iz tega nič. jest ga občasno s kakšnimsms-om malce pobazam ( tko s kkšnim nevtralnim sms-om), glih tok da ne pozabi čisto name, vsakič ko se srečava me pozdravi in je prijazen do mene, vendar se pa bojim da kaj več kot le to se ne bo zgodilo.
mislim vem da ga imam še vedno rada, ne vem če ga ljubim, morda si želim da bi še enkrat poiskusila, da vidim, sama spoznam da res nisva za skupaj.

sej vem polno enih stvari, nejasnih razlag, težko je vse napisat, vendar spomini so premočni, ali imate kakšen nasvet, kako se mu približat, če se mu sploh naj???

najlepša hvala za potrpljenje in vaš nasvet

loretty

Loretta,

vse kar se nam v življenju zgodi ima nek svoj namen. Čeprav je slabo in žalostno ne obupaj, nekdo ti želi nekaj sporočiti. Za nekaj je že dobro. verjetno boš znala izbirati, mogoče te čaka še kakšna preizkušnja in se moramo utrditi…Bog ve kaj vse se nam bo še zgodilo, vendar nikoli ne obupaj, da za nekaj mora biti dobro. In v sebi imej samo pozitvno misel, kajti vse se začne v naših glavah, sprejemajmo vse kar se zgodi, kajti brez nesreče ne bi mogli razumeti srečo in obratno.

Svet je sestavljen iz polarnosti in brez noči, ne bi bilo dneva. Ne bi sse mogli veseliti svetlobe, če ne bi obstajala tema. In tako ima vse svoj smisel, zato moramo sprejeti vse. V sebi pa imeti željo po dobrem in pozitivno misel.

še Peterpan je letel in kapitan Kljuka, samo dobro misel je mogel imeti.

Vse je mogoče, ampak za vse smo potrebni mi sami.

Primož