Imam sestro staro 3 leta. Ob porodu je bila nekaj časa brez kisika, ker je mama krvavela (placenta previa), potrebno je bilo tudi oživljanje. deklica je kmalu začela kazati velik zaostanek v svojem razvoju, nekaj časa so sumili tudi sindrom zahajajočega sonca (težave pri koordiniranju oči oziroma po domače povedano non stop je gledala s tabelimi). Shodila je pri dobrih dveh letih, zdaj obvlada hojo tek, cepetanje, tudi fina motorika ni tako slaba. Je še ne sama. Velik zaostanek pa je na verbalnem področju: triletnica še vedno ne izgovarja celih besed ampak samo zloge. na primer vo = voda, cece = televizija, …
Poleg tega se kažejo tudi motnje v osebnostnem razvoju, saj si neprenehoma grize nohte, hudi izpadi trme, grizenje, oralna faza še vedno v teku (vse da v usta), uničevalnost in agresivnost. deklica redno obiskuje razvojno ambulanto in psihologinjo. Mama je doma, tako da je tudi deklica doma. Zdaj pa razmišljamo,da bi bilo mogoče dobro, da jo damo v vrtec, da bi ji omogočili socialni stik z vrstniki, da bi se lažje naučila socialnih veščin, … Ali je sploh možno ozirma varno takega otroka dati v vrtec, glede na to, da lahko vsak trenutek kaj poje (barvice, žebljički), da ne je sama, ne pije sama? Kakšne so sploh možnosti za pomoč takemu otroku. razvojna ambulanta ji namreč čisto nične koristi, ker vedno dobi izpade trme in celo uro, ko so tam, kriči in ne naredi ničesar, kar sicer doma naredi oz. zna.
Še to, psihologinja je ocenila, da je zdaj na nivoju starosti približno enega leta in pol.

Glede na opisane težave bi se sama odločila za dober razvojni vrtec. Integracija je dostikrat precej kruta zadeva. Socialnih veščin se naučiš v toplem, spodbudnem okolju, med sebi enakimi. Tam lahko deklica občuti zadovoljstvo ob napredku. V klasičnem vrtcu bo vedno zaostajala, to boli, zelo boli. Za delo z vašo deklico je potrebno tudi veliko znanja. Vzgojiteljice ga nimajo, ker se o takem delu niso izobraževale, pa še čas in številčnost skupine jih omejuje.

Otroci s posebnimi potrebami so naši sončki, le pogumno naprej. Pa ne pozabite na čas, ki tako hitro polzi mimo nas. Naši sončki še lahko nadoknadijo izgubljeno med bitko za življenje, samo ogromno volje, znanja in vstrajnosti potrebujejo. Ne ostajajte doma, pomoč čaka pred vrati.

Mijaka,

nekatera vedenja, ki jih opisujete pri deklici so razvojno pogojena. Mnoga pa so najbrž stopnjevana prav zato, ker deklici manjka verbalne komunikacije, ki bi ji omogočala izmenjavo izkušenj in izražanje sebe na verbalen način. Otroci, ki so kakorkoli ovirani pač morajo iskati drugačne načine sporočanja o sebi, svojem počutju, željah in podobno. In pri tem so pogosto lahko grobi in “neprijetni”. Njihove izkušnje so namreč pogosto takšne, da se morajo na nek način “boriti”, da so razumljeni (da nekaj dosežejo dovolj hitro, da se jim takoj ne odreče neka stvar, da se jim ne ponuja nekaj kot nadomestek. česar sploh niso želeli ipd.

Po moje bi bilo zelo smiselno opraviti postopek usmerjanja otroka s posebnimi potrebami. Na ta način boste pridobili za deklico oblike dodatne strokovne pomoči, ki bodo zagotovo ugodno in spodbudno usmerjale njen razvoj.

Lep pozdrav
Francka