Urejanje
ODZVATI SE JE TREBA NA PRVI UDAREC
objavil Nataša Arčnik Šurlan dne 14. september 2011 ob 20:06

Ko se lepega jutra vstaneš po neprespani noči in se zaveš, da svet okoli tebe ni pravi svet po katerem hrepeniš in ko se zaveš, da poleg tebe že več let spi moški, ki ga malodane mrziš……otopiš!

Ko se sedaj po štirih letih ozrem nazaj vidim, koliko trpljenja in zmogljivosti smo sposobne ženske.(seveda mi bodo moški oporekali) Ko človek ostane pri tridesetih letih brez avta, stanovanja, premoženja, dostojne izobrazbe, ponosa, samozavesti in praktično na cesti z dvema mladoletnima otrokoma potem veš, da je nekaj šlo zelo narobe. Poraja se vprašanje zakaj ženske ostajajo v takšnih razmerjih? Zaradi strahu pred spremembami v življenju. Ko je urnik ustaljen vemo kaj nas čaka, čeprav je velikokrat v ta urnik vnešeno ne samo psihično ampak tudi fizično nasilje. Študije so pokazale, da ženska povprečno sedemkrat odide preden zares odide. Potem je tukaj še eno zelo pomembno vprašanje kako je do tega sploh prišlo? Zaradi slabih vzorcev, ki jih dobimo kot otroci od staršev in nas nezavedno spremljajo skozi vse življenje.

Jaz sem imela srečo, da sem spoznala te zmotne vzorce in jih želela zavestno spremeniti, saj jih nisem želela prenesti na svoje otroke. Ne rečem ni bilo lahko, še zdaleč od tega, vendar vsak mali korak, čeprav je bil milimeterski, mi je napolnil dušo in srce z srečo.

Moj moto je, da se v življenju vse da urediti in lahko postaneš uspešen, samo volja je potrebna in velikokrat polna mera potrpežljivosti. Ko v enem letu spoznaš dvaindvajset žensk takšnih in drugačnih, šele takrat spoznaš, kaj vse se dogaja za zaprtimi vrati in kaj je pravi smisel življenja. Zato ženske nihče vam nima pravice odvzemati bilokakšne pravice, pa naj je to pravica gibanja, izražanja, strmenja k boljši izobrazbi…

Svojo kratko zgodbo nisem napisala, da bi pričakovala usmiljenje ljudi, ampak, da pomagam ženskam ki so na razpotju in ki še vedno ostajajo. Ni mi žal svojega preteklega življenja, saj zaradi dogodkov, ki so se mi zgodili sem danes to kar sem; ponosna, samozavestna in polna življenskega elana za premagovanje novih ovir.

Na koncu gre največja zahvala Vilmi, Mateji, Mileni, Cvetki in seveda vsem ljudem, ki so mi na kakeršenkoli način pomagali, da sem najdla zopet stik sabo.

SOS telefon, pomoč ženskam-080 / 11 55

VHG telefon-051 200 083

Nataša ponosna in vesela sem, da sem bila lahko tvoja svetovalka. Vsakič, ko lahko delam z nekom, ki ima tako veliko željo po tem, da bi se spremenil, zaživel srečnejše in boljše življenje, da sprejme dejstvo, da bodo osebne spremembe naprej prinesle bolečino, žalost, strah in še marsikaj nato pa bodo le prinesle tisto pravo svobodo, notranjo srečo in mir, sem presrečna. In delati s teboj je bilo zelo prijetno in zelo učinkovito. Vesela sem, da imaš tako pozitivno naravnanost in si lahko zelo dober zgled, da se vedno da in zmore, če je le volja. Imela si veliko ovir in vse si premagala in jih še premaguješ. Čestitam ti Nataša in hvala za zahvalo.

…rabim pomoč, da stvari v glavi postavim na pravo msto. Pa nimam nikogar, ki bi mi pomagal, nikogar od bližnjih. Trpim ekonomsko in psihično nasilje, tudi fizično, ki je zdaj po intervenciji policije manjše. Bojim se ga. Sicer vem KAJ moram storiti, a ne vem točno KAKO in priznam da si ne UPAM. Neneho mi grozi z raznoraznimi stvarmi in me spravlja v jok in ob živce. Točno ve s čem me bo uničil. Ne upam vložiti ločitve, ker živimo skupaj. Kdo mi lahko kako pomaga?

Strah, strah, strah. Uf. Popolnoma nas ohromi, paralizirala. Včasih je celo tako močan, da mislimo, da nam bo onemogočil, da sploh dihamo. Nato potrebujemo tople, nežne besede, ki nam rečejo: “Vse bo v redu, vse bo še dobro. Zmoreš. Marsikaj si že naredila v življenju in še marsikaj boš, le tako naprej. ” in podobni stavki. In če nimamo nikogar, tako kot pravite vi, si lahko sami sebi podarimo te stavke. Prav tako je pomembno, da kadar nas je strah, da se skoncentriramo na dihanje in ga zavestno poglobimo, saj je značilno, da strah povzroča plitko dihanje le to pa nas še bolj hromi.
Značilnost nasilnega odnosa je ta, da nasilnež osami žrtev, ji prekine stike s sorodniki, prijateljicami,… saj jo ima tako bolj pod nadzorom. Vendar si stike lahko na novo vzpostavite. Pomislite s kom ste se v preteklosti dobro razumeli. Naj vam ne bo nerodno poklicati in preveriti, če si še oseba želi stikov z vami in če si jih želi, povedati o svoji situaciji in prositi za pomoč. Pri tem poslušajte svoje srce, kdo je oseba, ki vam lahko pomaga. Močni ste, ker ste poklicali policijo. To, da ste jo poklicali, je edino prav. In upam, da jo boste ponovno, če bo prišlo do napada na vas. S tem, ko ste poklicali policijo, ste prišli v kontakt tudi s CSD, vsaj tako naj bi bilo. CSD je po uradni dolžnosti zadolžen, da skupaj z vami naredi varnosti načrt, načrt za prihodnost. Oni so tisti, ki vas podpirajo. S tem, da se potem na CSD tudi dogovorite ali boste odšli v varno hišo, kar se mi zdi v vašem primeru potrebno. Saj boste v varni hiši dobili mir, podporo, informacije, na podlagi katerih se boste lahko odločali glede prihodnosti in delali korake v smer, ki si jo želite. Torej moj nasvet: 1.) Pomislite s kom bi lahko vzpostaviti odnos – bodisi sorodniki, sosedje, bivše prijateljice,… s katerimi ste imeli že v preteklosti dober odnos in ki bi jim lahko zaupali, kaj se vam dogaja. 2.) Če še ne sodelujete s CSD, pojdite sami na CSD, kjer živite in povejte, kaj se vam dogaja 3.) Lahko pokličete nas 051/200083 ali kakšno drugo organizacijo (http://www.zavod-emma.si)

Torej gremo naprej, prvi korak ste že naredili, no ne samo prvi, že malo več, zdaj pa samo še naprej, naj vas strah ne hromi, naj vam bo spodbuda. Zaupajte, da zmorete. Že ko sem prebrala vaše napisane besede, sem v njih začutila, da ste močna oseba. Kajti ne mislite, da močne osebe ne občutijo strahu. Občutimo ga vsi. Močni ljudje so tisti, ki sledijo zastavljenim ciljem in se ne ustavljajo, četudi gre vse narobe. Kajti “iti vse narobe” so samo občasne- začasne faze. Srečno!

Najprej hvala za odgovor. Strah pred morebitnimi potezami moža me popolnoma ohromi, čeprav nekje čutim, da je to eno samo napihovanje in prazne grožnje – ampak me zlomi. Zdaj sem še brezposelna in čepim doma, ker mi vedno vzame avto, sme pa kar daleč od mesta. On je meni točno to naredil – osamil me je in če sedaj s kom skušam navezati stike in slučajno grem kam s kolegico me kar naprej kliče po telefonu. Doma ne da denarja več kot 150 eur, jaz bi pa morala plačati vse položnice in še kupovat hrano. Počutim se kot neka sužnja, ki mora vse naredit – skuhat, posravit, prat, likat, čisti, delat na njivi – ponižana sem. Stiki se že nekako vzpostavijo, vendar jaz se ne zmorem odpret kar tako, poleg tega pa – če verjamete ali ne – noben se noče vtikat v družinske zadeve drugih. Policijo je takrat poklicala svakinja (po moji privolitvi), ampak ker ima kup svojih težav se drži vstran. Tašča in tast ravno tako pravita – to se morama sama zmenit – ampak z njim se ne da pogovarjat, on mene vseskozi izsiljuje in ponižuje. CSD ni posegel vmes, ker ni bilo prijave s strani policije, ker me je mož takrat nekako “prepričal” z raznimi grožnjami, da nisem podpisala zapisnika, ki je bil narejen na podlagi prijave.
Rada bi bila močna, rada bi se tega rešila in zaživela svobodno, brez nenehnega ekonomskega in psihičnega pritiska in strahu, da nas bo napadel tudi fizično, če ne bo nekaj po njegovem. Pri meni je tudi obupna finančna situacija, ki pa je tu na forumu ne želim razlagati. Več dejavnikov je, ki mi preprečujejo določena dejanja. Se mi pa zdi, da bi precej lažje naredila nekatere korake, če ne bi živeli skupaj.
Hvala.

…..Saj zato pa bi bilo dobro, da pridete v varno hišo…. Saj pokličite nas.
Dobra finančna situacija ni pogoj za vstop v varno hišo. Če vam je kaj v tolažbo, naj vam povem, da večino žensk, ki pride k nam, ima finančne težave, veliko od njih ima razne hipoteke, kredite, nerazdeljeno premoženje. Pride trenutek, ko se zavejo dejstva, da so najbolj pomembne stvari v življenju in obenem tudi osnovne: notranji mir, svoboda, življenje v nenasilju,…takrat gredo in se ne ozirajo več, kaj vse bo prinesel njihov odhod. Potem tukaj rešujemo stvari. Večina zadev se reši celo bolje, kot bi jih ženske rešile, če bi ženske ostale doma.

Hvala za vaš ponovni odziv.

Pozdravljeni! Žal je pri nas spet prišlo do fizičnega nasilja, tako da sva hčerko morli poklicati policijo. Izdan je bil ukrep prepovedi približevanja za 10 dni. Kaj zdaj naprej? Na CSD so mi rekli, da naj dam za podaljšanje do 60 dni, ker bo zaradi teže dejanja po vsej verjetnosti potrjen, poleg tega obstaja tudi možnost za trajno izselitev – baje da to obstaja.
Moram povedat, da imam psihične posledice in se moža bojim. Žal sta pa nekako otroka proti temu, da dam to vlogo za podaljšanje prepovedi. In zdaj sem na vagi med otrokoma in tem kar potrebujem jaz – mir da si uredim življenje naprej.
Z možem zdaj ne smeva imet stikov, pa bi vseeno rada govorila z njim glede ločitve. Podala sem namreč že vlogo na sodišče. Mož mi je precej grozil s tem, da me bo nagnal iz te hiše (njegova dediščina, meni jo je prepisal z darilno pogodbo),jaz bi pa morala plačevat hipotekarni kredit, ki ga je sicer vzel on, ampak ga ni plačeval in ga moramsedaj jaz ker sem bila porok.
Kaj mi svetujete, kako naj ravnam? Vseeno bi rada stvari rešila na nek sporazumen način, že zaradi otrok.

Spoštovana gospa,

Tudi meni je žal, da ste ponovno doživeli nasilje. Mi je pa zelo v redu, da ste poklicali policijo.
Če vas prav razumem, ste lastnica hiše, tako da lahko zahtevate trajno izselitev nasilneža. Če bi bil on delni lastnik oz. solastnik nepremičnine ali v celoti lastnik, potem bi lahko na sodišču vložili zahtevek za največ šest mesečno izselitev nasilneža iz hiše, (ki se jo da v izrednih primerih še podaljšati za nadaljnjih šest mesecev).
Kar se tiče odločitev ter tega kdo jim mora sprejemati, vas bom vprašala ali mislite, da sta otroka dolžna, sposobna in če jima je v korist, da sprejemata odločitve namesto vas? To so odločitve, ki jih morate sprejemati samih in te odgovornosti ne smete prenašati na njiju. Seveda se bosta lahko otroka upirala in jima ne bo všeč, toda na vas je, da precenite kaj je prav, po pomoč pa se lahko obrnite tudi na CSD ali koga od odraslih, ki mu zaupate. V bistvu so vam na CSD-ju že predlagali podaljšanje za 60 dni.
Pravite, da potrebujete mir, pa bi že kar govorili z možem glede ločitve. Nekaj vas vleče k njemu nazaj kajne? Ste že slišali za odvisnost od odnosov. Ko moški grdo delajo s svojimi partnerkami, so do njih nasilni, njih pa vedno znova vleče nazaj, pod krinko tega, da je tako bolje za otroke, da jim bodo dale še eno možnost,…Svetovala bi vam, da vzamete v roko kakšno od knjig Sanje Rozman kot so Peklenska gugalnica, Zaljubljeni v sanje pa od Robin Norwood Ženske, ki preveč ljubijo.
Prav tako je nerealno pričakovati od njega, da se bosta lahko sporazumno ločila, če gre za nasilni odnos potem ni možnih sporazumnih ločitev razen, če gre partner v svetovalni proces.
Svetujem vam, da vložite podaljšanje prepovedi približevanje ter da si vzamete čas zase; da si najdite pomoč in podporo za ločitev, za ravnanje z otroki in da še nekaj časa nimate nikakršnega stika z nasilnežem. Prekinitev nasilnega odnosa je prvi korak, eden najpomembnejših, a ne edini potreben, da se stvari uredijo, normalizirajo in da se odpravijo posledice nasilja.

Spoštovana,
Doživljate hudo nasilje, psihično in fizično. Tako je hudo, da ste skupaj s hčerko poklicali policijo in možu je bil izrečen 10 dnevni ukrep prepovedi približevanja. In sedaj, ko moža ni, imate že občutke krivde, bi že radi »urejali« zadeve z možem sporazumno. Pa vse do sedaj to ni šlo, kajne?
Potrebno je bilo ukrepanje s strani ustreznih institucij!
Vem, strah vas je. Še vedno, ali pa celo bolj, se bojite moževih groženj. Zbegana ste, prestrašena, obupana. Poslušate otroka in jima želite usteči. Vse bi radi rešili hitro in čim manj boleče. Globoko v sebi pa čutite, da to ne bo šlo.
Prvi stavek, ki ste ga napisala je »da sva s hčerko morali poklicati policijo«. To pomeni, da je tudi otrok (pa ne vem koliko je star) uvidel, da je nekaj zelo, zelo hudo narobe, da ste ogroženi, da se bojite drug za drugega!
Osebno vam želim in upam, da boste zbrali toliko moči, da boste napisali vlogo za podaljšanje prepovedi približevanja. Tako boste dobili tisto kar si najbolj želite: mir in pa čas, da si začnete urejati življenje naprej. S pomočjo odvetnika (če imate nizke finančne prihodke zaprosite za brezplačno pravno pomoč), tožbo, ki ste jo že vložili na sodišče, dopolnite še z zahtevkom za delitev premoženja. Premoženjske zadeve se običajno ne rešijo prav hitro. Postopki trajajo kar nekaj časa, vse je treba dokazovati in menim, da je pomembno, da imate pri tem ustrezno pravno pomoč. Tudi glede na to, kar ste napisala: darilna pogodba, hipoteka, odplačevanje, porok…zadeve niso videti preproste.
Srečni in pogumno.

Milena Š.

Danes sem dobila sklep o podaljšani prepovedi približevanja še za 35 dni. Vlogo sem podala samo jaz, sklep pa obsega tudi prepoved za hčerko. Hčerka se s tem ne strinja, ker je polnoletna in bo prosila za to, da bo lahko imela stike z očetom. Tega ji ne morem braniti in ji tudi nisem, je pa bial danes zelo jezna na mene. Ves čas sem imela občutek, da sta otroka na moji strani, neštetokrat sta mi rekla – naredi že kaj!, zdaj ko pa sem, je pa vse narobe, da hočem očeta potunkat in podobno.
Kaj je z mano narobe!?? Kaj delam narobe? Končno sem upala povedat nekaterim ljudem, ki so mi pripravljeni pomagat, odločat se seveda moram sama, kaj se mi dogaja leta, kaj trpim in česa več ne želim, zdaj pa sem nekako prišla navzkriž z otrokoma, ko se prej nismo nikoli prepirali. Zdaj sem spet čisto sesuta, mi lahko svetujete kje na štajerskem se lahko obrnem po psihološko pomoč. Morda potrebujem napotnico osebnega zdravnika?
Zdaj bom en dan ponovno klicana na CSD, me pa zanima, če mi lahko malo poveste kakšni so postopki naprej – nekaj sem slišala o nekem skupnem sestanku (policija, CSD, oba zakonca?)
Predlog glede delitve oz. nedelitve nepremičnine (plačujem kredit od moža) sem podala že v sami vlogi, ga bom pa še dopolnila, prav tako sem dobila že takso, ki sem jo tudi že plačala – v glavnem ne odstopam od ničesar, postopki tečejo naprej, samo ti dnevi so tako hudi in težki, da se mi včasih zdi, da ne bom zdržala.
No, saj otroka se oba pogovarjata z mano, ampak sta rekla, da se ne postavljata na nobeno stran, ker me je po svoje prizadelo.
Prosim še kakšen nasvet, mnenje. Hvala.

Spoštovana POGUMNA
BRAVO in še enkrat BRAVO. Kljub vsem pomislekom, ki ste jih imeli, kljub želji otrok, kljub vsem strahovom, ste zmogli in ste naredili nekaj za sebe. In potem ko ste pričakovali, da boste imeli nekaj miru in v miru razmišljali in se odločali kako naprej, ste ponovno doživeli nove obremenitve, strese, pritiske, očitke in to od tistih, ki jih imate najraje.
Če grem po vrsti:
Hči naj kar zahteva, da za njo prepoved ne velja, če tako želi in če je to varno za njo.
Otroka sta prav gotovo na vaši strani. Pomagala sta vam takrat, ko ste pomoč najbolj potrebovali, ko je bilo najbolj hudo, sta pa odrasla in se odločata tako kot si želita. Otroka imata dva starša, mamo in očeta. In vi ste jim lahko samo mama, oče pa jim je lahko samo oče, pa kakršen koli že je in kar koli jim že nudi.
Težko je to razumeti in sprejeti. Sploh pa v obdobju v katerem ste trenutno vi, ko ste ranljivi, prizadeti, čustveno preobremenjeni, ko si tako želite, da imate na »svoji« strani ljudi, ki vam veliko pomenijo. Ločiti je potrebno vaš odnos z možem-partnerski odnos in vajin odnos, ki ga imata kot starša-starševski odnos. Ta dva odnosa sta si popolnoma različna, a ju večkrat kar »zmešamo« in ne znamo postaviti meje med njima. Partnerski odnos je pri vas v fazi, ko ga spreminjate, ko ga želite prekiniti in na tem tudi že delate. Starševski odnos pa je »vseživljenjski odnos«, ki ga praktično nikoli ne prekinemo, samo faze v katerem je, so različne. Mogoče je pri vas v tem trenutku prednost, da sta otroka že tako velika, da ni potrebno, da bo sodišče odločalo, kako bodo potekali stiki otrok s staršema, komu od staršev bosta dodeljena v vzgojo in varstvo, …, nekaj vam bo na sodišču »prihranjeno«.
Zelo pozitivno je, da sama razmišljate in si tudi želite ustrezno svetovalno strokovno pomoč. Potrebujete pogovor, potrebujete nekoga, ki bo na vašo celotno situacijo pogledal z »drugim« pogledom, strokovnim pogledom, ki vam bo vaša stanja, ki jih dan za dnem doživljate in premagujete, znal obrazložiti, vam povedal, da je to normalno, da ni z vami nič narobe, da vas bo opolnomočil… Na CSD lahko v okviru njihovih storitev zaprosite za osebno pomoč. Povprašate jih tudi za informacijo, kje bi se ustrezna pomoč še dobila v vašem kraju, bodo pa to najbrž vsi strokovnjaki, kjer je potrebno njihove storitve plačati. Preko osebnega zdravnika in napotnice, ki vam jo izda, lahko poiščete pomoč psihologa. Možnost je tudi, da preko interneta odprete seznam združenj zakonskih in družinskih terapevtov v Sloveniji in preverite kakšne storitve so na vašem območju in če vam bi ustrezale. Predlagam vam, da se obrnete na Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani, ki ima v okviru svoje dejavnosti svetovalno delo za osebe, ki so doživele ali ki doživljajo nasilje. Pokličete lahko na našo telefonsko številko 051-200-083. Pa še bi se kaj našlo. In zopet bom rekla kar korajžno vprašajte, pobrskajte po internetu, posvetujte se…in izberite.
CSD ima po zakonu o preprečevanju nasilja v družini naloge in zadolžitve, ki jih mora izvesti in nuditi tako žrtvi kot povzročitelju nasilja. Njegova naloga je, da skliče multidisciplinarni tim za obravnavo nasilja v družini. Tim izdela oceno ogroženosti žrtve, pripravi načrt pomoči, ki jo žrtev potrebuje in spremlja njegovo izvajanje. Tim ne sestavljajo samo strokovnjaki s CSD, ampak tudi z drugih področji z namenom, da dobite čim bolj celovito in učinkovito pomoč in zaščito.
V zadnjem delu ste omenili zadeve, ki ste jih že sprožili na sodišču: razvezo zakonske zveze in delitev skupnega premoženja. Upam, da imate pomoč odvetnika, da vam bo ustrezno svetoval in pomagal.
Verjamem vam, da so za vas dnevi hudi in težki, da vas že vsaka malenkost, beseda, ki jo »ne želite« slišati, prizadene. A verjamem tudi, da imate podporo pri svojih otrocih. Otrokoma jasno povejte kaj je vaš cilj, kakšne so vaše želje. Življenje je vaše in naj bo tako kot si ga vi predstavljate, naj bo zadovoljno. In če bo mama zadovoljna,vesela, pozitivna, bosta tudi otroka.
Srečno