Pozdravljeni,

včeraj sem v reviji Jana (rubrika Pisma bralcev) opazila pisanje Katarine Žarki – moderatorke tega foruma.

Z zbranimi izpovedmi žensk, ki so zaključile zvezo s partnerji je želela izpostaviti problem nasilja moških nad žensko, bivšo ženo, bivšo partnerko.

Zanima me, zakaj Katarina Žarki kot kontradikt fizičnemu nasilju moških v prispevku ni izpostavila psihičnega ter verbalnega nasilja, ki ga hote ali nehote po prekinitvi partnerske/zakonske zveze izvajajo (v glavnem)ženske. Iz in zaradi maščevalnosti, obupa, žalosti, osamljenosti…..

Avtorica je (morda zaradi osebne prizadetosti) sveže razvezane moške predstavila kot nesocializirane, nečloveške pošasti, ženske pa kot trpeče žrtve.

Malce več trezne objektivnosti, prosim.

pisma nisem prebrala, ampak imas prav tole o zenskah.
tudi mi smo vcasih nevede tiste, ki pritiskamo na (bivse) partnerje, ki smo prizadete in iz te prizadetosti res nemalokrat postanemo nasilne-verbalno in psihicno.
zase vem, ko sem 5 mesecev vedela za lazi in spletke bivsega, takrat sem bila ob njem prava razvalina.
nicesar mu nisem verjela in v vsem sem mu nasprotovala. sploh nisem bila jaz, ob njem je iz mene bruhnila najslabsa plat cloveka, tista obramba neke duse, ki je bila do konca poteptana.
in s tistim nasprotovanjem sem sigurno izvajala neko psihicno nasilje nad njim,priznam.
ampak kaj naj pa zenska naredi drugega kot se se z zadnjimi mocmi brani, kaj drugega kot zagovarja svojo pravicnost, postenost in vdanost?
ce je moski tisti,zaradi katerega je prislo do razpada zveze,se mi zdi normalno,da bo zenska nekako odreagirala.
saj je v prvi vrsti on tisti,ki je storil napako, s katero je prizadel zensko,zaupanje,vero in spostovanje,neke sanje. zame je tudi to nasilje, pa ceprav ni opredeljeno.
lp

Katarina, ali morda lahko objaviš to pismo tudi na teh straneh, da bomo vedele o čem govorimo. Hvala.

Mami, krasno napisano. In resnično. Kajti ravnokar se mi to dogaja. Verjamem, da tudi jaz izvajam psihično nasilje nad bivšim, ker se je težko sprijazniti, da te lahko zapusti s 4 mesečnim otrokom. Nimam pravega opravičila za to, vendar niti ne vem, zakaj bi ga iskala. Trenutno še nisem kos situaciji, ki me je doletela, vsega me je pomalem strah. On pa pač živi iz dneva v dan. Malo tu, malo tam. Z otrokom ima stike, jih niti ne mislim preprečevati.
Lahko pa bi napisala cel roman o njegovem psihičnem nasilju nad mano in na žalost posledično otrokom. Pa tukaj ni pravo mesto za roman.
Strinjam se, da je psihično nasilje tudi to, ko nekdo svojemu partnerju laže, in te je pri tem pripravljen gledati tudi v oči. In ni nikoli pripravljen sprejeti odgovornosti za svoje napake. Vsi jih delamo, kajne? Razlika med nami, ljudmi, pa je, da sprejmemo polno odgovornost za svoje napake ali pa jih zanikamo. Tudi to je psihično nasilje. Neopredeljeno, sicer.

Pa še to: omenjenega članka nisem prebrala. Bi bilo fino, da ga nekdo tukaj prilepi.

mami…dobro povedano in se popolnoma strinjam….

A zakaj: ker so uničene, prizadete, ker jih je strah. Zelo lepo je mami to opisala.

Moje mnenje je, da moškega, ki se je odgovorno odločil za zvezo z neko žensko, ki v tej zvezi tudi vztraja in se posveča družini, ženska ponavadi ne bo zapustila. Dobro, je kakšna izjema, ki pa zgolj potrjuje pravilo. Torej je njegovo nagajanje in izvajanje nasilja potem, ko ga je partnerka zapustila ali vrgla čez prag, nedopustno. Ker tega skoraj zagotovo ni storila brez razloga.

tole je to famozno pismo. najbrž se bo katera prepoznala v katerem od odlomkov, mislim ,da sta dva (en je moj) iz tega foruma. za vsemi temi zgodbami stojijo ženske z imeni in priimki in jih (razen ene) poznam dobro.
za protiutež temu pismo pa si lahko preberete na mojem blogu 8ki je seveda javen in na katerem pišem tudi o sebi in o zogdbah drugih) tole

http://katarina.blog.siol.net/2007/03/06/ko-ocim-pretepa-otroka/

Pismo:

Glede na zadnji dogodek, ki se je zgodil v soboto v Zdenski vasi, ko je 35-letni moški ustrelil bivšo ženo, njeno mamo in očeta, se čutim dolžno javno opozoriti na problem nasilja v času razveze in po njej.
Psihično in fizično nasilje po razvezi / razpadu izvenzakonske zveze sploh ni redek pojav, še več, zelo pogosto se ženske leta in leta v strahu zbujajo in hodijo spat. Absolutno premalo se polaga pozornosti tej zelo boleči in travmatični izkušnji, posledice pa so dostikrat usodne tako za starše in otroke, kot za ožje sorodstvo. Vsakega moškega, ki grozi bivši ženi / partnerki, bi morali jemati sila resno in vsako prijavo nasilja prav tako. Ker pa se teh groženj ne boji nihče razen družinskih članov, lahko potem v časopisih beremo zgodbe, kot je bila sobotna.

Za ilustracijo, kakšne travme doživljajo družine po nastanku enostarševske družine, vam predstavljam nekaj izpovedi na smrt prestrašenih žensk:

1. Ko sem šla sama stran od partnerja, je on potreboval 4 leta, da je dojel, da se ne bom več vrnila, da sem šla dokončno. Štiri leta me je zasledoval, prisluškoval telefonu, “kampiral” pred blokom, nagajal pri stikih tako, da je vzel eno hčerko, druge pa ne. Enkrat je prišel v moje stanovanje, mi strgal vse obleke in me pretepel. Spet drugič sem prišla po hčeri, pa mi ju ni hotel dati. Ko se je kalvarija po štirih letih končala, sem bila popolna psihična razvalina.

2. Res se po ločitvi moški čisto spremenijo, pokažejo svoj drugi, najbolj negativni jaz. Res postanejo pošasti. Meni se je zgodilo, da sem se ga na trenutke celo bala (kaj takega, se mi v vseh letih, ko sva bila skupaj ni nikoli zgodilo). Dokler zadev nisva papirnato uredila, mi je grozil, da ne bo pristal na dogovorjeno preživnino, ko sva se kaj bolj “udarila” si je celo drznil groziti, da bo naredil vse, da bo dobil skrbništvo nad malo … ob takih trenutkih mi je dvignilo piskr.

3. Pri meni je bilo kar pestro. Imeli smo vse sorte. Najprej grožnje, nato jok in stok in prošnje. Se vrtimo v začaranem krogu. Po otroka ne pride, oziroma hoče da hodimo skupaj vsi štirje. Smo šli enkrat skupaj na pico, pa sem pred otroki poslušala, da imam drugega, da se kurbam, da smo ga odjebali … Brezzveze. Enostavno ne vem kakšno pot naj uberem, da si ga vsaj malo spravim iz glave. Te dni bo verjetno dobil tožbo za ločitev, potem bo pa joj. Me je že sedaj strah njegove reakcije.
Si je zabil v glavo, da mu ne dam otrok in tut ne pride nič ponju. Zdaj traja vse skupaj že ene osem mesecev. Ne vem kako dolgo bo še. Včasih me čist sesuje. Sem prav utrujena od vsega kreganja. Ej če bi mu jaz delala take scene, bi mi že zdavnaj zavil vrat.

4. Končno sem vložila tožbo za ločitev. Še vedno živimo v istem stanovanju. Zdaj sedi v dnevni sobi na kavču in najini 10 letnici govori, da ga boli srček, ker ga mama zapušča. Da tudi nje nimam rada in da sem pokvarjena. Da ga bom pustila samega im da bom tudi njo (hčerko) uničila. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Vsak dan me je strah prihoda domov. Ampak stran moram, ker ne morem več živeti v taki laži.

5. Če ga prijavis da ti grozi…Imas price??? Ni dovolj, da jim sam poves, kaj se dogaja. Glavno je, da vsi zacnejo delat, ko te vec ni….In tega je po mojih izkusnjas veeliko. Res vsi tega ne naredijo, vendar pa se zgodi….In vsi imamo pravico do zivljenja, mar ne?
Kje pa so tukaj otroci? V dobro njih bi se morale zadeve na sodiščih in CDd-jih urejat hitro in profesionalno. Navsezadnje se postopki lahko vlecejo mesece in mesece in med tem casom so otroci in zena prepusceni sami sebi in nasilju, verbalnem ali fizicnem. Ker otroci niso dodeljeni nobenemu, torej so “vreča” za premetavanje. In to…….ni lepsega…Nihce ti nic ne more, nihce ti nic ne pomaga, ker sta se porocena, on ne rabi dajat denarja, ceprav ne zivite vec skupaj…Kadar zeli, mu moras dat otroke, saj so vendar njegovi in sta se porocena……torej ima enako pravico kot mati. Ce ne skocis, tako kot rece, mu preprecujes stike, javlja socialni…otroke pa vidi koliko hoce in kdaj hoce. Samo dogovor je pomemben. Ampak to se vendar ne da. Kdo pa bi potem napadal in se izzivljal????? Nikoli pa ne vemo kaj nas ob taksnih ljudeh caka??????

6. Od partnerja sem se odselila oktobra. In od takrat živimo pod nenehnimi grožnjami ( od samomora, pa da nas bo vse sesul itd). In tudi otrokoma govori, da se bo ubil na dvorišču, da naj vsi skupaj umremo, da nas bo vse zažgal…) in podobno. Med drugim tudi to, da za njega otroka ne obstajata, dokler živimo stran. Kakšen smisel ima to. Otroka znervirana, jaz v strahu, on pa lepo okrog s prijatli. Zraven pa ne veš, kaj je res sposoben narediti.

Vse te ženske so ali so bile potencialne žrtve svojih mož. Večini uspe in po čudežu preživijo vse divjanje in maltretiranje moškega ega, nekaterim pač ne. Prepričana pa sem, da vsi moški in ženske potrebujejo strokovno podporo pri takem življenjskem prelomnem dogodku kot je ta.

Nobena ženska ne bi smela umreti zato, ker je zapustila moža in noben otrok ne bi smel trpeti, ker sta šla starša narazen.

Lep pozdrav,

Društvo enostarševskih družin Starševstvo plus
predsednica Katarina Žarki

jararaja:
osebno nisem prav nič prizadeta, imam zelo soliden odnos z očetom svojih hčera in prav nobene potrebe po “maščevanju”.
V javnosti se ogromno govori o nasilju, maščevalnosti in onemogočanju stikov mater očetom, o psihičnem in fizičnem nasilju PO razvezi, ko ženska že gre stran in so tako stiki kot vse ostalo urejeni in ni nagajanja, pa se NE GOVORI.

Nisem predstavljala VSEH moških (zakaj posplošuješ??), ampak sem želela pokazat, kaj vse se dogaja PO razvezi.

Še en od člankov, ki bo ženskam naredil več škode kot koristi.
Članek začne sicer z splošno frazo o psihičnem in fizičnem nasilju..na splošno v družini, nato pa (preobrat ) nasilje dobi spol. Tipična pisunska manipulacija.
Ne zanikam nasilja nad ženskami …potrebno je o njem pisati ..več in bolj pošteno…
Toda takomu članku dajte nalov NASILJE NAD ŽENSKAMI.. in ne nasilje v družini.

Članek se zaključi z sledečo mislijo” Prepričana pa sem, da vsi moški in ženske potrebujejo strokovno podporo pri takem življenjskem prelomnem dogodku kot je ta.” Ja jo potrebujejo ..ampak ne take kot jo dajete vi.. Zakaj ne ,pa preberite na forumu na postu CSD. Pa še o zadnjem odgovoru, glede osebne prizadetosti . To , da ti misliš , da imaš “vredu “odnos s svojim bivšim, to ni nobena referenca, da imaš v glavi vse na pravem mestu.
Če bi bilo vse tako poštimano…pol ne bi bil bivši.

ja, fotr, ti že veš.

to ni nasilje v družini, ampak nasilje bivšega partnerja nad bivšo partnerko in v določenih primerih tudi nad otroci. ja? ločiš?? vmes je beseda BIVŠI?
da si pa osebno prizadet … to pa ni moj problem.

Glede na to, da se še nikoli najbrž nisva srečala in da ne veš, kaj počne naše društvo in kaj se dogaja v podpornih skupinah mislim, da nimaš prav nobene osnove da govoriš o našem društvu in članih in podpori in pomoči poniževalno in negativno.

Glavni problem je, da ne znaš poslušati. Tedaj ko cela Slovenija trobi o izsiljevanju BIVŠE partnerke, ki je pripeljalo do tega da se je njenemu tipi stemnilo pred očmi…začneš govoriti o nasilju..in to v kakšnem kontekstu? ..V kontekstu, da so pač moški prasci… SO in veliko jih je… Ogromno ..preveč . Cel teden pa je Slovenija govorila o nasilju….. O psihičnem nasilju…in če si sposobna prelistaj nekaj Časopisov ,videla boš , da to nasilje ni imelo 100% ženskega spola, kljub temu, da je bila ženska tista , ki je stvar gonila do skrajnosti.. Zato je marsikdo take čalanke jemal resno. In ti tukaj govoriš o psihičnem nasilju….isključno moškega spola. Malo preberi DR Majo Rus Makovec.
O osebni prizadetosti pa sledeče.. Če dobijo policaja,ki se ukvarja z zvodništvom, ga bodo šutirali iz policije. Če bodo dobili avtoprevoznika…se mu ne bo zgodilo nič… Nekateri poklici so pač podvrženi strožjim kriterijem. In tako je prav.. So pač poklici, kjer je možnost zlorabe oblasti prevelika.
Ampak CSD je tu izjema…
No in tu je velika razlika med nama….

fotr, ne toliko nestrpnosti. Zadnjic si mi tako lepo napisal, da imam obcutek, da si dober in toleranten clovek.
Vsako zivljenje pise svojo zgodbo. In normalno je, da je v zvezi vedno eden, ki je “mocnejsi” in hoce dokazat na najbolj podel nacin nesposobnost drugega partnerja. Ni vazno kaksnega spola je, to se ne bi smelo dogajat. Tudi zenske bi jaz ravno tako strogo kaznovala kot moske, ce bi ugotovila verbalno ali fizicno nasilje nad drugim ali celo nad otroci. In verjemi, da na lastni kozi dozivljam manipulacije z druge strani in to zelo velike. Omenil si eden poklic v svojem postu! Ne morem ti vec napisat, ker bi lahko bilo prepoznavno. Verjemi, da ni vse tako kot naj bi bilo.

In imam obcutek, da si ti tisti, ki sprejemas manipulacije z druge strani in verjemi, da mi je zelo zal….
Vcasih imam obcutek, da je dobrota velika sirota…

Franka

fotr, srečna tista,ki te je zgršila.Da ne rečem tista, ki se te je znebila.

..res komentar na mestu glede na zadnje dogodke v Zdenski vasi naprimer..ki pa niso osamljen primer..poglejte statistike o družinskih umorih. Fizično nasilje kot je npr. umor bivše partnerice-matere otrok, npr. konkretno v tem primeru gospe Jožice, pa res lahko enačimo s tem da mu je npr. gospa mogoče kdaj ko jo je pretepal rekla da je nasilen prasec ali kaj podobnega…zato malo več trezne objektivnosti s tvoje strani. Avtorica opozarja na zelo resen problem, ki sploh ne bi smel obstajati. Zato je tvoj komentar zelo zaskrbljujoč.

A mogoče sporočaš da kakšen umor bivše žene pa res ni nič takega proti masovnemu psihičnemu in verbalnemu nasilju bivših žen, partneric…

Za tiste, ki mojega posta niste uspele razumeti:
NE zagovarjam/opravičujem nasilja v nobeni obliki.

Moj komentar izraža zgolj zaskrbljenost nad nevidnim psihičnim nasiljem, o katerem se ne govori, je pa enako nevaren kot vidno fizično nasilje.

S prekinitvijo partnerske zveze res nimam izkušenj; v zvezi sem že 23 let, ob branju tu pa se mi porajajo misli tipa: le kako, kljub čustveni vpletenosti, odrasli ljudje ne zmorejo doumeti, da se človek zaljubi in tudi odljubi. Da se zveza začne, pa se tudi konča.
Včasih tudi zaradi premajhnega vložka nas samih vanjo.

ljudje se navadno poročijo/vežejo v resno partnersko zvezo za vedno. Pri tebi je ta “za vedno” 23 let, pri drugih samo 5, 7 ali 15. Razlika med tvojim “za vedno” in našim je v tem, da tvoj še traja, naš pač ne.
Kdo je kriv, kdo ni kriv? Pri zvezah, kjer se je za vedno vezal s srcem in dušo samo en partner, je vsekakor primarno kriv tisti, ki se v resnici ni vezal za vedno, ampak samo za gospodinjstvo in otroke.
To so tisti, ki imajo vedno poleg “uradnega” partnerja še vsaj enega ljubimca/ljubicov in tisti, ki niso Partnerji, ampak večni gostje, patriarhi, diktatorji. Saj vsi vemo ,kaj pomeni beseda Partner in vse, kar odstopa od tega, ni partnerstvo.
Če se drugi ni pripravljen prilagodit Večnemu gostu, patriarhu, ipd. pač ne more živet z njim.

Navadno se pred vezanjem ljudje nekaj časa tipamo in spoznavamo.
Zanimivo veliko ljudi zavestno ne želi prepoznati partnerjevih napak oz. jih celo povzdigne na nivo simpatičnosti.

Zelo dobro, realno in življenjsko povedano!

Se pridružujem tvojemu mnenju Katarina. Glede napak pa Jararaju bi rekla tole..nihče ni brez njih..ideali obstajajo samo v teoriji..zato so napake vedno prikladen izgovor za tiste ki se jim ne da truditi in kot si sam dobro napisal vlagati v odnose.

To kar opisuje Katarina je resnično tista razlika ki ločuje zveze ki trajajo od tistih ki se končajo.

jararaja: tipičen primer tega, kar hočeš povedati ti (če se ne motim) je ženska, ki že pred poroko ve, da njen parter pije in da pije vedno več, pa si zatiska oči in pravi, da ga bo že spremenila potem, ko bosta poročena. nam je zdaj vsem jasno, da ga najverjetneje ne bo, (ne pravim, da ga 100% ne bo), ampak ona bo pa to spoznala čez leta. in se mogoče na koncu ločila od njega. ampak tudi ta ženska si ne zasluži maltretiranja po ločitvi.

jaz sem res govorila samo o nasilju po ločitvi. o nasilju v dvostarševski družini pa pišejo na drugem mestu. mi smo enostarševske družine.