To je precej dobra razlaga, vendar pa mislim, da bi jo bilo treba dopolniti. Ne vem, če mi bo uspelo, že samo zato, ker je otrebno poznavanje teorije REI (iz knjige PSI). To, kar trdi ta “tvoja” teorija, da se otrok začne dobro počutiti ob nasmehu in spoštovanju matere, to ni ego. To je emocio, to je le eden od treh razumov, ki sestavljajo človeški um. Prvi je Instinkt, tretji pa je Racio, ki je edini zaveden del našega uma. otrok se še kako dobro počuti tudi takoj ko ga mati prvič podoji. Pri tem ne potrebuje nobenega nasmeha ali “lepe” besede. To je Instinkt. On se zavzema za občutke varnosti. Ko telo dobi hrano, se otrok počuti varno. Ta občutek mu daje Instinkt. Zaveden del Racio se začne razvijat malo kasneje. Racio je le del Ega. Je pa res, da je Ego po teorijii REI (Racio, Emocio, Instinkt) nekaj povsem drugega, kot je predstavljen v tej “tvoji”, ki je pomankljiva. Predlagam branje knjige ali pa vsaj osnovne pojme

To, kar opisuje teorija od egozatelebane, ni opis ega, ampak opis Emocia, ki pa predstavlja le 1/3 človeškega uma. Vsi trije umi skupaj pa v resnici tvorijo tisto, čemur teorija REI pravi EGO. Škoda je torej živeti v prepričanju, ki temelji na podlagi 1/3 resnice. Predlagam branje še česa drugega za razširitev obzorij.

Marko, kaj je resnica? Tisto kar govori neka teorija? Kdo postavlja sito sprejemljivosti teh teorij, če ne mi sami?

Kako so le znali čutiti in čustvovati nekoč, ko se niso obremenjevali s silnimi teorijami, temveč opazovali svet okoli sebe in prisluhnili sami sebi.

Bravo A65.

Marko, kaj je resnica? Tisto kar govori neka teorija? Kdo postavlja sito sprejemljivosti teh teorij, če ne mi sami?

Kako so le znali čutiti in čustvovati nekoč, ko se niso obremenjevali s silnimi teorijami, temveč opazovali svet okoli sebe in prisluhnili sami sebi.[/quote]
Resnica je to, kar sam verjameš, vendar to še ne pomeni, da je to absolutna resnica. Vsak pa prikazuje le svojo, za katero smatra, da je najbližja absolutni.
Saj svet tudi danes še vedno opazujemo, le da smo pri tem morda malo bolj precizni. Včasih so tudi verjeli, da je Zemlja ravna plošča, pa so ravno tako živeli. Danes imamo samo več informacij o svetu okrog nas, sebi. To pa še ne pomeni, da ne znamo več čustvovat ali pa opazovat. 🙂

In prav tako ne pomeni, da nas te teorije obremenjujejo. Njihov namen ni tak. Če koga obremenjuje, to še ne pomeni, da je to kaj slabega. Mogoče mu pa na dolgi rok koristi in ga osvobodi. Človeka lahko obremenjuje v svojem življenju marsikaj, pa to še ne pomeni, da ne zna živet, čustvovat. Kvečjemu pomeni, da se uči. Učimo pa se baje tako ali tako celo življenje, pa še dlje. 🙂

Če bi mislil Bit, bi rekel, da je človek sestavljen iz telesne gmote, uma in duha (Biti), pa tega ni napisal. Duha ne omenja, kar je lahko posledica neznanja, prepričanja ali pa napaka. Omenja le gmoto in um kot edini sestavini človeka. Um, ki ga izenači kar z egom, pa krsti kar za delček Boga, kar je nesmisel in ponižujoče za Boga.

Ego ni um, niti Ego ni Bit, Ego ni del Življenja. Del življenja je Bit. Jaz sem, ki je v vsakem človeku, nima nobene povezave s človekovim egom (vir; E. Tolle, Nova Zemlja, stran 40).[/quote]
Kaj pa potem JE ego ?
Pišeš samo kaj ni.[/quote]

Zelo dobro si vprašal, kaj ego ni. Ego ni moj um. Ego ni moja Bit. Ego ni del Življenja. Ego je le iluzija.

Del Življenja je moja Bit.

Na kratko; Ego ni Jaz sam, pri čemer je Jaz sam moja Bit, jaz, kot delček Življenja, torej življenje samo, delček Boga ali kakorkoli imenujete Jaz sam, ki je izvor vsega in v katerem vse obstaja in je vse, kar je.

Ego je le predstava, iluzija mojega uma, ki jo je oblikoval moj um o tem, kaj da bi naj jaz bil.

V obrazložitev in v razumevanje, da Ego ni um, da ego ni del Boga ali Življenja ali kakorkoli ga ljudje imenujejo, E. Tolle pravi;

Mnogi ljudje se povsem istovetijo z glasom v glavi, z neprekinjenim tokom samodejnega, prisilnega razmišljanja in in spremljajočih čustev. Tedaj rečemo, da jih je obsedel lastni um. Dokler se tega ne zavedate, imate premišljevalca za Sebe. Premišljevalec je um, ki ga vodi ego. Imenujemo ga z egom pogojeni um, ker je občutek sebe, jaza (ega!), prisoten v vsaki misli – v vsakem spominu, v vsaki razlagi, mnenju, stališču, odzivu in čustvu. V duhovnem smislu je to stanje nezavedanja. Vaše razmišljanje, vsebina vašega uma, je seveda pogojena s preteklostjo; z vzgojo, s kulturo, družibnskim ozadjem, itd. Središče celotne umske dejavnosti sestavljajo določene ponavljajoče se misli, čustva in vzorci odzivanja, s katerimi se najmočneje istovetite. Ta entiteta je v bistvu ego.
Kot smo že uvideli, kadar rečete “jaz”, se običajno to ne nanaša na vas, ampak na ego. Sestavljajo ga misli in čustva, klobčič spominov, s katerimi se istovetite, kot da so “jaz in moja zgodba”, vloge, ki jih nezavedno igrate, ter kolektivna poistovetenja z narodnostjo, versko pripadnostjo, raso, družbenim razredom ali politično pripadnostjo. Ego poleg tega vsebuje tudi osebna poistovetenja. Ne samo z lastnino, ampak tudi z mnenji, zunanjim videzom, določenimi zamerami ali predstavami o sebi kot o boljšem ali ne tako dobrem, kot so drugi, kot o zmagovalcu ali poražencu.
Vsebina ega je pri vsakem posamezniku različna, tada vsak ego ima enako strukturo in deluje po enakem principu. Z drugimi besedami, vsak ego je drugačen zgolj na videz. Globoko v sebi so vsi enaki. Na kakšen način so enaki? Živijo od istovetenja in ločevanja. Ko živite v utvarnem jazu, ki ga je ustvaril um, iz misli in čustev sestavljenem egu (v strukturi ega), je temelj vaše identitete majav, ker so misli in čustva že po naravi kratkotrajna, minljiva. Zato se vsak ego nenehno bori za obstoj, skuša se zaščititi in razširiti. Da bi vzdrževal misel o sebi, potrebuje nasprotno mnenje o “drugem”. Ideja “jaza” (pogojena z egom) ne more preživeti brez ideje “drugega”. Drugi ljudje so mi v največjem pomenu drugi, kadar jih imam za svoje nasprotnike. Na enem koncu te lestvice nezavednega vzorca je samodejna navada iskanja krivcev in pritoževanja (tudi neodobravanje), oboje pa je strategija ega za krepitev in vzdrževanje sebe) nad drugimi… Na drugi konec lestvice se uvrščata fizično nasilje med posamezniki in vojskovanje med narodi…

Poskusite ujeti, torej opaziti glas v glavi, morda prav v trenutku, ko se nad čim pritožujete (iščete krivce, neodobravate…) in ga prepoznajte kot to, kar je; glas ega, nič več, kot pogojen vzorec uma, misel. Kadar ga opazite, se zaveste, da vi sami niste ta glas, marveč tisti, ki se ga zaveda. V resnici ste zavest, ki se zaveda glasu. Zavest je v ozadju. V ospredju je glas, premišljevalec. Tako se osvobajate ega, osvobajate se (svojega) neopazovanega mišljenja. V trenutku, ko se zaveste ega, to v bistvu ni več ego, ampak le star, pogojen vzorec. Ego pomeni nezavedanje. Zavest in ego ne moreta soobstajati (obstajati istočasno). Star vzorec ali miselna navada lahko nekaj časa živi in se znova pojavlja, ker ima v zaledju še zagon tisočletij trajajočega kolektivnega človekovega nezavednja. A vsakokrat, ko jo prepoznate, oslabi.

Na kratko še tole, podobno je z zamero, s katero se hrani in krepi ego;

Če to odkrijete (pri sebi), zamero ozavestite tako na misleni, kot na čustveni ravni. Z drugimi besedami, zavedajte se misli, ki jo ohranjajo (zamero) in občutite čustvo, to je odziv telesa na te misli. Ne prizadevajte si zamero opustiti. “Prizadevanje”, da bi jo opustili, da bi odpustili, ni učinkovito. Odpuščanje se zgodi samodejno, ko spregledate, da zamera nima drugega namena, kot da krepi utvarni občutek jaza in vzdržuje ego. Spregledati pomeni – osvoboditi se. Jezusov nauk o tem, da “odpustimo svojim sovražnikom”, v bistvu govori o razgradnji ene glavnih struktur, ki jih pogojuje ego v človeškem umu.

In podobno je s stališčem, jaz imam prav, drugi se motijo, s kateri se hrani ego;

…Nič bolj ne okrepi ega kot to, da imate prav. Imeti prav je poistovetenje z miselnim načelom – torej stališčem, mnenjem, sodbo, zgodbo. Da bi vi imeli prav, je seveda potrebno, da bi bili drugi v zmoti, zato ego pripisuje zmoto drugim, da bi sam imel prav. Z drugimi besedami; zmoto pripisujete drugim, da bi si pridobili močnejši “občutek” jaza. S pritoževanjem in odzivnostjo lahko pripišete zmoto ne le osebi, ampak tudi okoliščini, ker s tem sporočate, da “se to ne bi smelo dogajati”. To, da imate prav, vas postavi v položaj umišljene moralne večvrednosti v odnosu do osebe ali okoliščine, katero presojate in odkrivate njene pomanjkljivosti. Ego koprni prav po tem občutku večvrednosti, saj se v njem razširja…

V zvezi s tem je povedal E. Tolle tudi;

…Kadar ego bije svoj boj, vedite, da to ni nič več kot utvara, ki se bori za preživetje. Utvara (ego) si zamišlja, da je vi. Sprva ni lahko biti pričujoča Navzočnost, zlasti ko ego preide v bitko za obstoj ali se prebudi čustveni vzorec iz preteklosti. Ko enkrat doživite Navzočnost (to je sebe, ki se Zaveda bitke ega za lastno ohranitev in iz daljave opazuje in prepoznava čustvene vzorce, ki hranijo in širijo ego), se njena moč (moč Navzočnosti) okrepi in ego izgubi svoj vpliv. V življenje vstopi moč, veliko večja od ega, večja od uma. Da bi se mogli osvoboditi ega, je potrebno le zavedanje, saj zavedanje in ego nista združljiva. Zavedanje je moč, ki se skriva v sedanjem trenutku. Zato jo lahko imenujemo tudi Navzočnost. Najvišji smisel človekovega obstoja, vašega obstoja, je prenesti to moč v svet. Zato osvoboditev od ega ne moremo imeti za cilj, ki naj bi ga dosegli v nekem trenutku v prihodnosti. Samo Navzočnost vas lahko osvobodi ega, navzoči pa ste lahko le Zdaj, ne včeraj ali jutri. Zgolj Navzočnost lahko razpusti preteklost v vas in preobrazi stanje vaše zavesti….

Še odsek iz Vse strukture so nestabilne, ker ego je struktura uma o predstavi o sebi, kaj da naj bi bil jaz, ki razblini dvom, ali je strukturna tvorba uma (ego), ki se pretvarja, da je Jaz sam, lahko delček neminljivega Boga;

Katero koli obliko prevzema ego, je njegova skrita nezavedna težnja, da bi okrepil predstavo o tem, kako si zamišljam sebe, fantomski jaz, ki se je rodil, potem ko je mišljenje – velik blagoslov in obenem veliko prekletstvo – postalo postalo prevladujoče in zatemnilo preprosto, a globoko radost povezanosti z Bitjem, Izvorom, Bogom. Ne glede na obliko vedenja ega, je njegova skrita motivacijska sila vedno enaka; potreba, da bi izstopal, bil nekaj posebnega, imel nadzor, potreba po moči, po pozornosti, po več in potreba po očutku posebnosti, torej potreba po nasprotovanju, nasprotnikih.
Ego vselej nejkaj zahteva od ljudi ali situacij. Vedno ima nekaj za bregom, vselej ima občutek, da “še ni bilo dovolj”, občutek nazadostnosti in pomanjkanja, ki ga je treba potešiti. Ljudi in razmere porablja, da bi dosegel tisto, po čemer hlepi. Celo takrat, ko mu uspe, ni nikdar dolgo zadovoljen.Njegovi silji si pogosto nasprotujejo in navadno razkol med tem, “kar hočem” in tem, “kar sem”, postane nausahljiv vir vznemirjenja in bolečine. Silovita in zdaj že klasična glasbena uspešnica “I Cant Get No) (Nikakor ne najdem potešitve) je presem ega. Čustvo, ki iz ozadja upravlja celotno aktivnost ega, je strah. Strah pred tem, da sem nihče, strah pred neobstojem, strah pred smrtjo. Vsa dejanja ega so navsezadnje usmerjena k odpravljanju tega strahu. A največ, kar ego zmore storiti, je, da strah začasno prikrije, na primer z intimnim razmerjem, novo lastnino ali zmago pri tem ali onem. Utvara (ego) vas ne bo nikdar potešila. Le če spoznate resnico svojega obstoja, vas bo ta (to spoznanje resnice) osvobodila.
Zakaj strah? Ker se ego poraja s poistovetenjem z obliko, globoko v sebi pa ve, da nobena oblika ni trajna, da so vse minljive. Zato ga vedno obdaja občutek negotovosti, čeprav je navzven videti prepričan vase.
Ko sem se s prijateljem sprehajal po čudovitem naravnem rezervatu v bližini Malibuja v Kaliforniji, sva naletela na ruševine nekdanje podeželske hiše…., sva ob strani ceste zagledala tablo, ki jo je tja namestila uprava parka. Na njej je bil zapis: POZOR! VSE STRUKTURE SO NESTABILNE. Svojemu prijatelju sem dejal; “To je pa globoka sutra (sveti izrek)”. In v strahospoštovanju sva obstala na mestu. Ko enkrat spoznate in sprejmete, da so vse strukture (oblike, torej, tudi ego) nestabilne, celo tiste snovne, ki se zdijo trdne, (kar pa ego, ki je le zbirka miselno čustveno odzivnih vzorcev in zgolj iluzijska predstava, ki jo je oblikoval um o tem, kaj naj bi bil Jaz sam), se v vas naseli mir. Kajti prepoznanja nestalnosti vseh oblik vas prebudi v dimenzijo brezobličnega, tisto, kar je onstran smrti. Jezus je to imenoval ” večno življenje”.

In še o tem, koliko je ego, minljiva iluzija, lahko nekaj enakega, kot Življenje, Bog ali kakorkoli to imenujete, ki je brez konca;

Ego nastane zaradi razkola v človeški psihi, ko se identiteta loči na dva dela, ki bi ju lahko imenovali “jaz” (ego) in “mene” ali “jaz” (ego) in “Jaz sam”. Torej je vsak ego shizofren, če to besedo uporabimo kot splošen izraz za razcepljeno osebnost. Živite s podobo o sebi, s pojmom “jaz”, s katerim imate odnos. Kadar govorite o “mojem življenju”, postane življenje omejeno s predstavo in ločeno od tega, kar ste. V trenutku, ko rečete ali pomislite na “moje življenje” in temu verjamete (v kolikor ne gre samo za jezikovni dogovor), ste že prestopili v področje utvare (ega). Če obstaja kaj takšnega, kot “moje življenje”, iz tega sledi, da sva jaz in življenje dve ločeni vsebini, torej lahko svoje življenje, svojo zamišljeno dragoceno lastnostnino, izgubim. Smrtnost postane zame resničnost, postane grožnja. Besede in pojmi razdelijo življenje na ločene odseke, ki zase ne premorejo nikakršne resničnosti. Lahko bi celo rekli, da je pojem “moje življenje” prva utvara o ločenosti, izvor ega. Če sta Jaz sam in življenje dve vsebini, če sem ločen od življenja, potem sem ločen od vseh stvari, vseh bitij, vseh ljudi. A le kako bi bil ločen od življenja? Kakšen “jaz” bi še lahko obstajal poleg življenja (poleg moje Biti)? To je povsem nemogoče. Torej ne obstaja nič takšnega, kot je “moje življenje” in življenje mi v resnici ne pripada. Jaz SEM življenje. Jaz in življenje sva eno. Drugače ne more biti. Kako bi torej lahko izgubil svoje življenje? Kako bi lahko izgubil nekaj, kar že od samega začetka ni moje? Kako bi lahko izgubil nekaj, kar sem? To ni mogoče.

Za zaključek bi navedle iz Nove Zemlje E. Tolleja:

…Brezštevilne stvari, ki se dogajajo in oblike, ki jih prevzame življenje, so kratkotrajne in minljive. Stavri, telo in ume in ego, dogodki, okoliščine, misli in čustva, želje, stremljenja strahovi, drame, nesreče in sreče s vrstijo in dajejo vtis, da so izjemno pomembni. A še preden se zavemo, jih že ni več, razblinijo se v brezoblično praznino iz katere so izšle, kot bi bile to le sanje. Obstajajo torej sanje in sanjavec teh sanj. Sanje so kratkotrajna igra oblik. To je svet, ki je relativno resničen, toda ne absolutno resničen. Tu je še sanjavec teh sanj, absolutna resničnost, v kateri oblike prihajajo in odhajajo. Sanjavec ni oseba; oseba je del sanj. Sanjavvec je podlaga, na kateri se sanje pojavijo, tisto, kar sanje omogoči. Je absolutno v ozadju relativnega, brezčasno v ozadju časa, zavest v obliki in izza ali nad obliko. Sanjavec je Zavest sama – to je to, kar ste resnično vi. Naš namen sedaj je, da se v sanjah prebudimo. Ko smo budni v sanjah, se zemeljska drama, ustvarjena z egom, konča, porajajo se prijaznejše in čudovitejše sanje. Nova zemlja.

…Radost Biti, edina resnična sreča, ne more priti do nas preko nobene oblike, lastnine, dosežka, človeka ali dogodka – prek ničesar, kar se dogaja. Ta radost nikdar ne more priti do nas. Izžareva jo brezoblična razsežnost v nas, razsežnost zavesti same in je torej eno s tem, kar smo.

…Tišina nima oblike, zato se je ne moremo zavedati z razmišljanjem. Misel je oblika. Zavedanje tišine pomeni biti tih (izklopiti um, glas ega v glavi). Biti tih pomeni zavedati se brez misli. Ko ste tihi v sebi, ste najbližje svojemu pravemu bistvu (svoji Biti). Ste tisto, kar ste bili, preden ste začasno prevzeli telesno in umsko obliko, ki jo imenujemo oseba. Ste tudi tisto, kar boste potem, ko bo oblika prešla. Ko ste v sebi tihi, ste tisto, kar boste še potem, ko bo oblika prešla. Ko ste v sebi tihi, ste tisto, kar ste onstran obsoja v času; zavest – nepogojena, brezoblična, večna.

Ego je torej neopazovani (neozaveščeni) um, glas v glavi, ki se pretvara, da je vi, poleg tega vključuje ego neopazovana čustva, ki so telesni odziv na vse, kar glas ega, to je um, govori. Nismo torej ego. Zato tedaj, ko ozavestimo ego v sebi, še ne vemo, kdo “smo”. Pomeni le, da vemo, kdo “nismo”. A s pomočjo spoznanja, kdo nismo, je odstranjena največja ovira (to je ego) za spoznanje samega sebe. Zvedanje ego razgradi in šele razgradnja ega da spoznanje o tem, da sem eno z Življenjem. Šele tedaj lahko začutim življenje v sebi in povezanost z vsem, kar življenje v sebi nosi, kot tudi eno z vsem, kar obstaja, tudi neživimi rečmi. Nihče nam ne more povedati, kdo smo. To bi bila le še ena predstava, ki nas ne bi spremenila. Za to, kar smo, ni potrebno nikakršno prepričanje, pravzaprav je vsako prepričanje ovira. Potrebno ni niti nikakšno spoznanje, saj že smo, kar smo. Vendar brez spoznanja to, kar smo, ne zasije navzven v svet…
Tega spoznanja bistva samega sebe ne more dati psihoanaliza, ta se ukvarja z vsebino človekovega uma, ki je pogojen s preteklostjo, to je s spoznaji O MENI, ne z mano, z mojim bistvom, z mojo Bitjo. Kar koli odkrije psihoanaliza, kar pove o meni, so to spoznanja o meni, a to nisem Jaz sam. Tisto, kar lahko odkrije, je le vsebina uma, ne moje bistvo, ne moja Bit. Preseganja ega pomeni preseganje te vsebine človekovega uma. Spoznanje sebe pomeni – biti jaz sam in biti jaz sam pomeni prenehanje istovetenja z vsebino, pomeni konec mojega ega in pomeni občutiti svojo Bit in začutiti enost z Bogom.

Dodajam; Sv Avguštin pa je dejal; ” Nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi (Bogu)”, z drugimi besedami, ko začutimo v sebi enost z Življenjem, se ego razgradi sam od sebe in ko ega ni več, se v nas naseli Zavedanje in mir. Tedaj smo eno z njim in počivamo v Bogu. Brez ega. Torej ego ni del Življenja.

Se opravičujem, ker je težko pojasniti na kratko stavek; Um ni ego in ego ne more biti delček Boga. Upam, da je razlaga razumljiva. Kogar zanima tema podrobneje, si lahko prebere knjigo Eckharta Tolleja, Nova Zemlja v celoti in večkrat zapored in se sam dokoplje do spoznanja o sememu sebi in temu, o čemer je bilo tu govora.

Bolj kot silne teorije imam rada preproste, slikovite razlage. Take, ob katerih bi si sede na pručki naslonil glavo na dlani in jih poslušal kot pripovedko, ki vije svoj logični tok. Koliko skritega v ljudeh se odstrne ob taki priliki! Nekateri tega ne pretočijo na papir … Včasih si rečem, da imam srečo, da mi je življenje prineslo na pot takšne učitelje.

P.S.
Pri forumski komunikaciji povem svoje mnenje. Če se na nadaljnje replike ne odzivam, to preprosto pomeni, da me ne moti, če imajo drugi drugačno razmišljanje oz. sem že predhodno izrazila, v katerem delu jim moj pogled ni enak.

Kot praviš, ego je iluzija…Ravno zato so tudi vse trditve okrog tega, kaj ego je ali ne, posledica nekega ega. 🙂
Kar pomeni, da je treba vse trditve jemati z rezervo in resnico najti v sebi.

Ego je kot nek posrednik med notranjim in zunanjim svetom. Na podlagi vseh informacij, ki jih nosimo v sebi ali jih dobimo preko čutil iz sedanjosti, ego s pomočjo uma, uporabi in informacije obdela na takšen način, da bodo njemu v korist.
Zato je ego velik manipulant. Je velik iluzionist, saj ustvarja iluzije oziroma navidezno resničnost, kot ego temu rad reče. 🙂
Je sposoben manipulirati s svojimi čutili, zato je izdelal tehnične zadeve….Je zmožen manipulirati s svojim telesom..Zato je izdelal razne nadomestke hrane……
Njegova slaba lastnost je, da mu ni veliko mar za življenje, ker je ločen od življenja in meni, da je bog in ima neomejene sposobnosti manipuliranja.

Kot praviš, ego je iluzija…Ravno zato so tudi vse trditve okrog tega, kaj ego je ali ne, posledica nekega ega. 🙂
Kar pomeni, da je treba vse trditve jemati z rezervo in resnico najti v sebi.

Ego je kot nek posrednik med notranjim in zunanjim svetom. Na podlagi vseh informacij, ki jih nosimo v sebi ali jih dobimo preko čutil iz sedanjosti, ego s pomočjo uma, uporabi in informacije obdela na takšen način, da bodo njemu v korist.
Zato je ego velik manipulant. Je velik iluzionist, saj ustvarja iluzije oziroma navidezno resničnost, kot ego temu rad reče. 🙂
Je sposoben manipulirati s svojimi čutili, zato je izdelal tehnične zadeve….Je zmožen manipulirati s svojim telesom..Zato je izdelal razne nadomestke hrane……
Njegova slaba lastnost je, da mu ni veliko mar za življenje, ker je ločen od življenja in meni, da je bog[/u] in ima neomejene sposobnosti manipuliranja.[/b][/i][/quote]

Menim, da v vsem tem, kar sem zapisal, ne gre za trditve, mnenje ali stališče, niti propagando neke teorije, niti miselni konstrukt nekega drugega ega, čemur bilo potrebno verjeti. Gre za preprosto za zapis dejstva, spoznanja, zavedanja, kaj ego je. Kot si ugotovil, ima vsakdo pri sebi možnost zavedanja tega dejstva, kar je tudi edino možno razumevanje vsega, o čemer je bilo govora. Vsakdo lahko spozna, da ni “glas v njegovi glavi” (ego) on sam, ampak da je on sam tista zavest, ki to dejstvo vidi, se ga zave in spozna.

Za Boga bi težko ugotovili, da mu ni mar za življenje, ker je Življenje samo. Je torej ego Bog? Ni, samo meni, da je.

In še glede neomejene sposobnosti manipuliranja ega; Tudi Zlo ima neomejene sposobnosti manipuliranja… Ego sposoben vse tega; sebičnosti, pohlepa, neiskrenosti, nepoštenja, laganja, manipuliranja, sovraštva, varanja, želje po moči, oblasti, nadzoru, nagnjenosti k nasilju. Vse to je le oblika ega, ki je povsem neosebna. Pomeni, da je ne smemo zmotno jemati kot del sebe ali kot del drugih (ne smemo ga zmotno zamenjati za svojo identiteto ali identiteto drugih), je le del, ki nima nič s tem, kar je drugi, nima nič skupnega s tem, kar sem jaz v svojem bistvu. Glede na to, česa je ego sposoben in kaj vse se dela, da je, je ego povsem blizu zadnjemu, to je Zlu.

Z drugimi besedami je povzetek;
v vsakem človeku je Življenje in Zlo, vendar ima vsakdo možnost premika od mišljenja k zavedanju in s tem k zavedanju in spoznanju, kaj ego pravzaprav je. Vsakdo ima torej možnost odločiti se živeti kot suženj ega ali svoboden brez njega.

Zabavno je brati te teorije. Pred PSI bi se v marsičem strinjal ali pa bi se mi zdelo zanimivo. Vendar PSI vse tole bolj razumljivo pojasni. Vidva še vedno govorita o Emociu, ki je le del človeškega razuma, torej le eden od treh razumov. Dobro, Robi je med drugim omenil tudi Racia, le da se tega ni zavedel. 🙂 Zavedni del je Racio, dva nezavedna dela pa sta Emocio in Instinkt. Vsak od teh vidi svet po svoje in se bori za prevladi. Vsi trije skupaj pa tvorijo EGO. Če se ti trije razumi med sabo razumejo, se mi dobro počutimo, če se preprirajo med sabo, se slabo počutimo. Podobno kot če se imamo konflikt s partnerjem ali pa pa prijateljem. Človek se sprejema, ko se se razumi med sabo uskladijo, si prisluhnejo in se ne sprejema, ko se razumi med sabo “tepejo”. Če recimo želite skočiti s padalom iz aviona in si dobro prisluhnete, lahko v svoji glavi slišite vse tri razume, odvisno tudi od razmerja, ki vlada (torej človekovega značaja). Insitnkt se bo močno spraševal o smiselnosti tega skoka, glede na to, da se človek lahko pri tem ubije, poškoduje in bo storil vse, da ne bomo skočili. Emocio se požvigža na to, njemu je pomembna akcija, adrenalin, njegova naloga ni, da si dela preveč skrbi okrog zdravja. Racio, on bo verjetno razmišljal, če je toliko plačal, bi morda bilo zdaj res dobro tudi skočiti ali pa bo jezen, ker je toliko plačal a tako nesmiselno stvar. Zato med padalci, adrenalinci najdemo večinoma ljudi, ki jim vlada Emocio, se pravi, da ostala dva ne prideta prav do besede in on odloča o tem, če se bo skočilo ali ne. Nekako tako.

Vsi trije razumi skupaj so še vedno le glas v glavi, mar ne?

Seveda se sem. Saj sem prebral del knjige PSI. Res nisem cele, sem pa začetek, kjer definira te osnovne pojme. Tiste zgodbe v nadaljevanju pa so predolge…:)

Ni čisto tako…Prioriteta je tista nezavedna slika, ki sestavlja naš temelj o sebi in svetu v katerem živimo. Ta Racio in Emocio pa so le orodja, ki nam pomagajo pri realizaciji naših prepričanj in notranji resnici.
Na podlagi človekovih prepričanj in načinu življenja, pa potem le mi sklepamo kdo nekomu vlada.

Jaz temu rečem opazovalec. Mi smo opazovalci našega miselnega pretoka in ostalih funkcij naše biti.

Problem je v poistovetenju..Pa čeprav je v poistovetenju tudi pogoj za samozavedanje.
Ker ima človek veliko večjo širino samozavedanja in s tem poistovetenja, ima zato večji ego, kot pa ostala živa bitja. Širina samozavedanja pa je kot neka amplituda našega delovanja. Kar pomeni, da je človek sposoben tako dobrih in plemenitih dejanj, kot hkrati tako slabih in zlih, kot nobeno drugo živo bitje.
Večkrat je bližje zlu ravno zaradi poistovetenja ter posledično strahu, da bo izgubil to s čimer je poistoveten in kar si lasti. Zaradi strahu in ogroženosti, pa se človek bori ter izvaja zlo.

Ja, površno gledano res, ampak ni tako preprosto. Vsi trije razumi oziroma njihov način razmišljanja so ključ do tega, kako sprejemamo neke odločitve, kako prihajamo do nekih zaključkov in kako vidimo svet okrog sebe. Če pa se poglobiš v to, pa lahko ta glas razcepiš. To je tako, kot da bi se delavci in šef med sabo pogovarjali o neki rešitvi in bi potem skupaj izbrali neko rešitev. Ta rešitev je potem tisto, ki jo “slišiš”, kot skupek razmišljanj. Če pa bi vprašal šefa, kako je prišel do rešitve, pa bi ti lahko povedal kateri delavec je dal kakšno idejo oziroma predlog. Na koncu pa je seveda šef odločil kako bo, tudi če se kateri od delavcev s tem ni strinjal. 🙂

Jaz temu rečem opazovalec. Mi smo opazovalci našega miselnega pretoka in ostalih funkcij naše biti.

Problem je v poistovetenju..Pa čeprav je v poistovetenju tudi pogoj za samozavedanje.
Ker ima človek veliko večjo širino samozavedanja in s tem poistovetenja, ima zato večji ego, kot pa ostala živa bitja. Širina samozavedanja pa je kot neka amplituda našega delovanja. Kar pomeni, da je človek sposoben tako dobrih in plemenitih dejanj, kot hkrati tako slabih in zlih, kot nobeno drugo živo bitje.
Večkrat je bližje zlu ravno zaradi poistovetenja ter posledično strahu, da bo izgubil to s čimer je poistoveten in kar si lasti. Zaradi strahu in ogroženosti, pa se človek bori ter izvaja zlo.[/quote]

MI smo Bit.

Jaz temu rečem opazovalec. Mi smo opazovalci našega miselnega pretoka in ostalih funkcij naše biti.

Problem je v poistovetenju..Pa čeprav je v poistovetenju tudi pogoj za samozavedanje.
Ker ima človek veliko večjo širino samozavedanja in s tem poistovetenja, ima zato večji ego, kot pa ostala živa bitja. Širina samozavedanja pa je kot neka amplituda našega delovanja. Kar pomeni, da je človek sposoben tako dobrih in plemenitih dejanj, kot hkrati tako slabih in zlih, kot nobeno drugo živo bitje.
Večkrat je bližje zlu ravno zaradi poistovetenja ter posledično strahu, da bo izgubil to s čimer je poistoveten in kar si lasti. Zaradi strahu in ogroženosti, pa se človek bori ter izvaja zlo.[/quote]

Čisto blizu si temu, kar bi rad povedal. Vendar bodi pozoren pri izrazih poistovetenje in zavedanje (samozavedanje).

Človek se nezavedno poistoveti z egom, kot da je ego Jaz sam.

Zaveda se lahko tega le zavest v ozadju, torej, Jaz sam (to, kar dejansko sem).

Sedaj preberi še enkrat citat iz Tolleja za praktični primer;

Poskusite ujeti, torej opaziti glas v glavi (Um, ki je glas ega), morda prav v trenutku, ko se nad čim pritožujete (iščete krivce, neodobravate…) in ga prepoznajte kot to, kar je; glas ega, nič več, kot pogojen vzorec uma, misel. Kadar ga opazite, se zaveste, da vi sami niste ta glas, marveč tisti, ki se ga zaveda. V resnici ste zavest, ki se zaveda glasu (ega). Zavest je v ozadju. V ospredju je glas (ego), premišljevalec. Tako se osvobajate ega, osvobajate se (svojega) neopazovanega mišljenja. V trenutku, ko se zaveste ega, to v bistvu ni več ego, ampak le star, pogojen vzorec. Ego pomeni nezavedanje. Zavest in ego ne moreta soobstajati (obstajati istočasno). Star vzorec ali miselna navada lahko nekaj časa živi in se znova pojavlja, ker ima v zaledju še zagon tisočletij trajajočega kolektivnega človekovega nezavednja. A vsakokrat, ko jo prepoznate, oslabi.

Ego je iluzija, ki živi, dokler jo nezavedno delaš živo s tem, da se istovetiš z njo in jo projeciraš v realni svet prek svojih dejanj. In oslabi in izgineva z zavedanjem, vse dokler se korak po korak na ta način ne osvobodiš vseh svojih slabih vzorcev, navad (ki jih ozavestiš, prepoznaš kot take in ne del sebe) in ega v celoti. Ostane ti le to, kar si, zavest v ozadju, ki je Bit vsakega izmed nas. Lahko potem, ko spoznaš svojo pravo naravo kot zavest in jo prepoznaš tudi v vseh drugih, v vseh življenjskih oblikah, ko si prost ega, v moči zavedanja, še delaš kakršno koli zlo?

Če povzamem…Je samospoznan ali razsvetljen človek brez ega ?

Bolj kot berem zapise, bolj sem vesela, da spadam v skupino ljudi, ki se držimo svoje intuicije in kmečke pameti.

Če v življenju tako komplicirate potem vam pa res ni lahko.

Zakaj potem bereš te zapise, če živiš preprosto? A ne kažeš s tem, da te kljub vsemu zanima nekaj več od te preprostosti, ki jo živiš? Misliš, da ljudje, ki komplicirajo nimajo svoje kmečke pamet in intuicije, da delujejo kako drugače? :))