Odvisnost v odnosih
Če bi mislil Bit, bi rekel, da je človek sestavljen iz telesne gmote, uma in duha (Biti), pa tega ni napisal. Duha ne omenja, kar je lahko posledica neznanja, prepričanja ali pa napaka. Omenja le gmoto in um kot edini sestavini človeka. Um, ki ga izenači kar z egom, pa krsti kar za delček Boga, kar je nesmisel in ponižujoče za Boga.
Ego ni um, niti Ego ni Bit, Ego ni del Življenja. Del življenja je Bit. Jaz sem, ki je v vsakem človeku, nima nobene povezave s človekovim egom (vir; E. Tolle, Nova Zemlja, stran 40).
Zakaj bi pa to bilo ponižujoče do njega? Ker ni v skladu s tvojim prepričanjem ali je na tem kaj več, kak tehten argument?
Res je težko razumeti besede, če jih ne čutiš ampak o njih pišeš ker je to moderno, kajne jaojaojao in še nekateri.
Tisti, ki čutite, da morate napadati druge ljudi zaradi njihovih izjav imate zelo nizko samopodobo in ste negativni ljudje.
Na vašem mestu bi razmišljala o tem in ne o besedah drugih ljudi.
To je res, če se ti nekaj ne zdi smiselno, res ni potrebno prikimat. Ni pa vse, kar ne razumeš, tudi nesmiselno. Če te res zanima, zakaj nekdo vidi smisel tam, kjer ga ti ne, vprašaš. Če te ne zanima in si že v naprej prepričan, da tam ni smisla, pa obsojaš. Kar pa je seveda spet nesmiselno, bolje rečeno nepošteno. 🙂
Če bi mislil Bit, bi rekel, da je človek sestavljen iz telesne gmote, uma in duha (Biti), pa tega ni napisal. Duha ne omenja, kar je lahko posledica neznanja, prepričanja ali pa napaka. Omenja le gmoto in um kot edini sestavini človeka. Um, ki ga izenači kar z egom, pa krsti kar za delček Boga, kar je nesmisel in ponižujoče za Boga.
Ego ni um, niti Ego ni Bit, Ego ni del Življenja. Del življenja je Bit. Jaz sem, ki je v vsakem človeku, nima nobene povezave s človekovim egom (vir; E. Tolle, Nova Zemlja, stran 40).[/quote]
Kaj pa potem JE ego ?
Pišeš samo kaj ni.
To je res, če se ti nekaj ne zdi smiselno, res ni potrebno prikimat. Ni pa vse, kar ne razumeš, tudi nesmiselno. Če te res zanima, zakaj nekdo vidi smisel tam, kjer ga ti ne, vprašaš. Če te ne zanima in si že v naprej prepričan, da tam ni smisla, pa obsojaš. Kar pa je seveda spet nesmiselno, bolje rečeno nepošteno. :)[/quote]
Če kdo tukaj česa ne razume, si to ti, Marko. Tudi tega ne razumeš, da TI ne razumeš. Citiraš neki ceneni blog kot svojo referenco, ki nima nobene resne teže. Vzemi v roke kakšno knjigo, preveri svoje trditve, preden jih lansiraš v eter, pa boš uvidel, da bi bilo najbolje, da bi kakšnega smeška napisal najprej sam sebi in še kakšnega povrhu avtorju tvojega citiranega bloga.
Ne moreš ljudem govoriti kaj naj čutijo, kaj naj govorijo, kaj in kako naj razmišljajo. Vsak ima svoj prav. Vsak ima pravico razumeti stvari po svoje.
“Nimaš prav” se lahko reče za stvari ki so striktne, kot so zakoni, predpisi inp., takrat lahko nekomu rečeš nimaš prav če se moti. Kar se pa duhovnosti tiče ima pa vsak svoj prav, zame je lahko Bog kamen pred našo hišo če tako čutim, zate pa je lahko nekdo, ki sedi na oblaku in te gleda.
Nekdo, ki prepričuje druge v svoj prav ima definitivnio manjvrednostni kompleks in zato slabo samopodobo.
Nihče nikomur ne govori, kaj naj čuti, niti, kaj in kako naj razmišlja. Imaš tak občutek? Potem te občutek vara.
Gre za konkretno navedbo, ki ne drži in je celo nesmisel. Človek sestavljen iz telesne gmote in uma, po Marku in tistega bistvenega, kar je izpustil, to je človekove Biti, (duše, Biti, delčka Boga ali kakorkoli to imenuješ…). Vendar, Ego je nekaj povsem drugega, kot je duša, tisti delček Boga v vsakemu človeku, ki naj bi bila večna, kot po pojmovanju Bog je. Ego ni duša človeka.
V konkretnem primeru, ko je bilo govora o Egu, ki ga tule nekdo šel izenačit z Bogom, nima ravno
vsak svoj prav. Še huje, pokaže le na svoje popolno nepoznavanje tako duševnosti človeka, v tem primeru, kaj Ego človeka je, kot tudi osnov krščanskega nauka (ali pa budizma, islama ali kateregakoli drugega nauka, ki vsi govorijo o istih zadevah, čeprav vsak v svojem jeziku, a govorijo o istem bistvu in ki nimajo z neko kvazi duhovnostjo, v kateri si očitno lahko vsak po svoje predstavlja karkoli, nobene povezave), torej, kaj Bog, (ali Alah ali… ) je. Nihče, kdor to dvoje pozna, tega ne bi šel enačiti na način, kot je to napisal neki Marko. Nekdo, ki pa je le od daleč povohal ta določena področja in vse “razume po svoje“, pa govori, kot ti ali on, kar nekaj. Nekaj, kar je le minljivi produkt človekovega uma in je zbirka minljivih Ego-iluzij, kar človekov Ego dejansko je, ne morebiti delček nečesa, kar je brez začetke in konca, kar je večno in je v vsakem kamenčku, kot si ugotovil tudi sam. Ego in Bog, to dvoje sta dva povsem nezdružljiva pojma, ki se ju ne da enačiti, kot se lahko enači dušo kot delček božjega v človeku.
Preberi priporočeno literaturo, razjasni si osnovne pojme, predvsem o Egu, nadaljnja diskusija je zaradi tvojega neznanja do tedaj nesmiselna. Nato praktično in eksperimentalno počasi raztopi svoj Ego v nič, brez skrbi, zato te ne bo nič manj in nič več, medtem, ko bo delček omenjenega Boga (ki se imenuje duša, Bit in ne Ego) v tebi še vedno živel, četudi se bo tvoj Ego razblinil v nič in se imej lepo še naprej, brez, da bi bilo s koncem tvojega velikega Ega tudi konec tvoje Biti. Ni problem manjvrednosti kompleks in nizka samopodoba nekoga drugega, problem je tvoj Ego, ni druge.
To je tudi odgovor, če ga razumeš, ali je razbohoteni Ego v tebi res lahko delček nečesa za človekove pojme večnega, to je – Boga.
Citat;
Ego – Nepravi center
Osho
Kaj je ego?
Rodi se otrok. Ob rojstvu je brez znanja, brez zavedanja samega sebe. Med prvimi stvarmi, ki se jih začne zavedati, ni on sam – najprej se začne zavedati drugih. To je razumljivo, saj so oči odprte navzven, roke se dotikajo drugih, ušesa slišijo druge. Vsa čutila so obrnjena navzven.
Tako je ob rojstvu. Otrok pride na svet in zaznava okolje. Odpre oči in vidi druge. Najprej se začne zavedati matere, sčasoma prepozna svoje telo, a tudi to je zunaj, je nekaj, kar pripada svetu.
Tako otrok raste in se počasi začne zavedati samega sebe. Toda to je zrcalno zavedanje. Ne ve, kdo je on sam. Ve samo, kaj mati misli o njem. Če se mu nasmehne, če ga spoštuje, če mu reče ‘Lep si’, če ga objame in poljubi, se otrok dobro počuti sam s sabo. Ego je rojen. Skozi spoštovanje, ljubezen, skrb čuti, da je dober, čuti, da je vreden, pomemben.
Center je rojen.
Ampak ta center, ego, je zrcalni center. Ni otrokova prava bit. Ne ve, kdo je; enostavno ve, kaj drugi mislijo o njem. In to je ego: zrcalna slika tistega, kar mislijo drugi. Če vsi mislijo, da ni otrok za nobeno rabo, če ga nihče ne spoštuje, se mu nihče ne nasmehne, potem je rojen tudi ego – bolni ego: žalosten, zavrnjen, z občutkom manjvrednosti.
Prva je mati, kajti mati na začetku pomeni svet. Potem se pridružijo še drugi in svet raste in raste. In bolj, ko raste, bolj zapleten postaja ego zaradi mnogih mnenj, ki jih zrcali. Ego je davek, ki ga plačamo zato, ker živimo z drugimi. Če otrok odrašča popolnoma sam, ne bo nikoli razvil ega. Ampak to mu ne bo pomagalo. Ostal bo kot žival. To ne pomeni, da bo sedaj spoznal pravega sebe. Nikakor ne.
Pravo je lahko spoznano samo skozi nepravo, torej je ego potreben. Skozi to moraš iti. Resničnost je lahko spoznana le skozi iluzijo. Ne moreš prepoznati resnice neposredno. Najprej spoznaš, kaj je ne-resnica. Če spoznaš laž za laž, bo resnica prišla sama od sebe.
Ego je družbeno potreben, je stranski proizvod družbe. Družba je vse, kar je okoli tebe: ne ti, ampak vse ostalo. Vse, minus ti, je družba. In ta vse ti govori, kdo si. Greš v šolo, kjer ti učitelji sporočajo, kdo si. Prijatelji ti bodo povedali, kdo si. Sčasoma vsak naloži svoj kos na tvoj ego in vsak te poskuša oblikovati tako, da ne bi postal družbeni problem. Družba ni zaskrbljena zate, družbo skrbi za samo sebe. In tako je prav.
Ni v njenem interesu, da bi ti postal samo-poznavalec. Zanima jo samo to, kako boš postal učinkovit del mehanizma. Tako ti drugi dajo ego, ki sovpada z družbo. Naučijo te morale. In če se je ne držiš, boš vedno neprilagojen. Zato dajemo zločince v zapor. Ne zato, ker so storili kaj narobe ali ker bi jih hoteli poboljšati, ampak zato, ker ne ustrezajo družbi. Njihovega tipa ega družba ne priznava.
Če človek ubije nekoga – je morilec.
In potem isti človek v vojni ubije tisoče ljudi – postane veliki heroj.
Družba ustvari ego, ker je ego lahko kontrolirati. Jaz, pravi jaz, pa nikoli ne more biti kontroliran. Nemogoče je upravljati z človekovim pravim jazom. In otrok potrebuje center, ker svojega pravega centra še ne zaveda popolnoma. Družba mu da center in otrok je prepričan, da je to njegov pravi jaz – a je le ego, ki mu ga je dala družba .
Otrok pride domov iz šole in če je prvi v razredu, je vsa družina srečna. Objamejo ga, poljubijo, dajo na ramena, plešejo in rečejo: ‘Kako čudovit otrok. Ti si naš ponos.’ Dajo mu ego. In če otrok pride domov potrt in se počuti kot zguba, ker nečesa ni naredil prav, potem ga nihče ne ceni in otrok se počuti zavrnjenega. Naslednjič se bo bolj potrudil, saj je center ogrožen. Ego se vedno počuti ogroženega, vedno je v iskanju tega, da bi ga kdo cenil. Zato vedno išče pozornost.
Tako imaš dva centra: z enim si se rodil in je dan s samim obstojem, drugega pa so ti dali drugi. To je velika zvijača. Skozi ego te družba nadzoruje. Obnašati se moraš na določen način, drugače te družba ne sprejme. Moraš hoditi na določen način, se smejati na določen način, sledit moraš določenim olikam. Samo takrat te družba sprejme in ceni. In če te ne ceni, bo ego ogrožen in ti ne veš več, ne kam spadaš, ne kdo si.
Poskusi to doumeti globoko, kot lahko, kajti to mora biti zavrženo. In dokler ne odvržeš, ne boš sposoben doseči pravega samega sebe. Ker si zasvojen z egom, se ne moreš premakniti iz njega, biti nekaj drugega, ne zmoreš videti pravega sebe.
In bilo bo vmesno obdobje, ko bo ego razbit, ko ne boš vedel kdo si, ne boš vedel, kam greš in vse meje se bodo stopile. Enostavno boš zmeden, čutil boš kaos. Zaradi tega se bojiš zgubiti ego. Ampak tako je prav. In če si pogumen, bo obdobje kratko. Če pa si prestrašen, se boš vedno znova vračal k egu in lahko traja zelo dolgo, da ga boš zmogel stopiti v nič.
Človek potrebuje nekaj, za kar se prime, nekaj pod nogami, da nisi v vakumu, praznini. Lahko si nesrečen, ampak vsaj SI, je strategija ega. Tudi če si žalosten, ti to da občutek ‘Jaz sem’. Če se odmakneš od tega, strah prevlada, bojiš se neznane teme – kajti družba ti je počistila samo majhen del tebe, kjer se počutiš doma. To je tako, kot v gozdu. Posekaš gozd in narediš majhno čistino, sezidaš hiško in postaviš ograjo in poseješ trato in počutiš se v redu. Za ograjo pa je gozd, divjina. Tukaj je varno, vse je načrtovano, redvidljivo. Družba je naredila malo poseko v tvoji zavesti in jo ogradila. In počutiš se dobro v njej. Vsa kultura teži k temu, da ti očistijo del, kjer se počutiš doma. Ampak dlje od ograde se počutiš ogroženega, za ograjo je nevarnost neznanega. V ograji si ti, tudi za ograjo si ti in tvoj zavedni del je samo košček tvojega bitja; ostalo te čaka v temi.
Potreben je pogum, stopiti je treba v neznano in za hip vse meje izginejo, za hip si zmeden. Če ne greš nazaj na ego, ampak naprej in naprej, te nekje čaka tam v temi skriti center znotraj tebe. To je tvoja duša, tvoj pravi Jaz.
Razlika je med Jaz in egom, kot med živo in plastično rožo. Ego je plastična roža – ta je mrtva. Samo izgleda kot prava roža, pa ni. Ni življenja v njej. Toda ti si zadovoljen z plastičnim egom? In je več razlogov, zakaj si zadovoljen. Mrtva stvar prinaša mnogo prednosti. Kot prvo, nikoli ne more umreti – nikoli ni bilo živo. Torej, lahko imaš plastično rožo in je dobra na nek način – je stalna. Ne večna, ampak stalna. Prava roža zunaj na vrtu je večna, ne stalna. Na videz izgleda, kot da roža umre – nikoli ne umre. Enostavno menja telesa, obliko življenja, tako da je vedno sveža. Pusti staro življenje in vstopi v novo. Cveti nekje drugje.
Ego je zlahka dobiti – drugi ti ga dajo. Ne rabiš ga iskati. Zato, razen če ne postaneš iskalec neznanega, ne postaneš posameznik. Ostaneš samo del množice. Če nimaš poznanega pravega centra, kako si lahko posameznik? Ego ni individualen, je brezoseben, je družbeni fenomen, je družba – ne ti. Toda, da ti funkcijo v družbi. In če si zadovoljen z tem, boš zamudil priložnost, da bi našel samega sebe. In zato si tako nesrečen. Kdo bi pa lahko bil srečen z plastičnim življenjem?
Si že opazil, kako vse vrste nesreče vstopajo skozi ego? Ne more te narediti srečnega. Kadarkoli trpiš, poskusi gledati in analizirati in našel boš, da je nekje ego kriv za to. Si egoist, kot vsak. Nekateri so res grdi takoj na površju in ti niso tako težavni. Nekateri pa so zelo skriti, oni so problem.
Ego kar naprej prihaja v konflikte z drugimi zato, ker je vsak ego zelo nesiguren glede sebe. Mora biti – saj je lažniva stvar. Če nimaš ničesar v roki in samo misliš, da imaš nekaj, potem je to problem. Če nekdo reče, tam ni ničesar, se takoj začne prepir, ker sam dobro veš, da tam ni ničesar. Ego je iluzija. Kadar to rečejo, zadenejo v rano, govorijo resnico – in nič ne boli bolj kot resnica. Moraš se braniti, ker če se ne, kdo si? Si izgubljen. Identiteta ega je zlomljena.
Ego vedno išče težave. Zakaj? Če ti nihče ne posveča pozornosti, ego postane lačen. Hrani se z pozornostjo. Torej, tudi če je kdo jezen nate, je to dobro. Če te kdo ne ljubi, je tudi jeza dobra. Ampak, če se nihče ne zmeni zate, nihče ne misli, da si pomemben, različen, kako boš potem hranil ego?
Na milijon načinov iščeš pozornost drugih ljudi: oblačiš se na določen način, želiš biti lep, si prijazen, se spreminjaš, prilagajaš. Ko začutiš določeno situacijo, se takoj spremeniš, tako da ti ljudje posvečajo pozornost. To je hudo beračenje. Če ti pobegne žena, se loči od tebe, si popolnoma uničen – zato ker ti je izkazovala pozornost, skrb, ljubezen in ti je pomagala, da si se počutil kot nekdo. Te je manj brez nje? Celo tvoje kraljestvo je izgubljeno. Razmišljaš o samomoru. Zakaj? Zakaj, če te žena zapusti, bi moral storiti samomor? Zato, ker nimaš pravega centra v sebi. Žena ti je dajala lažni center, hranila tvoj ego.
Tako ljudje bivajo, tako ljudje postanejo odvisni eden od drugega. To je veliko globoko suženjstvo. Ego MORA biti suženj. Je odvisen od drugih.
In začni gledati za egom – ne v drugih, to ni tvoja stvar, ampak v sebi. Vsakič ko se počutiš nesrečnega, takoj zapri oči in poskusi najti, od kot prihaja občutek nesreče in vedno boš našel nepravi center, ki je trčil z nekom. Pričakuješ nekaj in se ni zgodilo, na primer.
Vzroki niso zunaj tebe. Glavni vzrok je vedno znotraj tebe, ti pa vedno iščeš zunaj, sprašuješ se:
Kdo me dela nesrečnega?
Kdo je razlog moje jeze?
In če iščeš zunaj, boš zgrešil vzrok.
Samo zapri oči in vedno glej od znotraj.
Vir vse tvoje žalosti, jeze, besa je skrit znotraj tebe, v egu. In če najdeš vir, se boš zlahka premaknil mimo njega. Nihče ne more nositi vir bolečine s sabo, če ga razume, pozna.
In pomni, ni potrebe, da bi odvrgel ego.
Ne moreš ga odvreči.
Če ga poskušaš odvreči, poš pridobil skriti ego, drugo podobo istega, ki bo govoril:’Jaz sem ponižen.’. Ne poskušaj biti ponižen. Nihče ne more ustvariti skromnosti z svojimi lastnimi napori. Ne. Ko ega ni več, skromnost sama pride k tebi. To ni stvaritev, to je senca pravega centra. In pravi ponižni človek ni ne ponižen, ne egoističen.
Preprosto je preprost.
Niti zaveda se ne, da je ponižen. Če se zavedaš, da si ponižen, je ego že tukaj. Poglej ponižne osebe… Tukaj jih je milijon, ki mislijo da so zelo ponižni. Priklanjajo se zelo globoko, toda glej jih – so zelo prikriti egoisti. Zdaj je skromnost njihov vir hrane, za njihov ego. Rečejo: ‘Jaz sem ponižen.’ in potem te gledajo in čakajo da jih boš cenil. ‘Zelo si ponižen.’, bi te radi slišali govoriti. ‘Pravzaprav si najbolj ponižen človek na svetu; nihče ni tako ponižen kot ti.’ In potem boš videl nasmeh na njihovem obrazu.
Tako ego deluje. Zelo je prikrit. Zelo, zelo moraš biti buden, samo takrat ga boš opazil. Ne poskušaj biti skromen. Samo opazuj vso bolečino in jezo, ki prihaja skozenj. Samo opazuj, ni ga treba odvreči.
Ne moreš ga odvreči. Vedno pride nazaj opod drugo pretvezo, obliko. Karkoli narediš stoj zunaj in samo opazuj.
Karkoli počneš – ponižnost, skromnost, preprostost – nič ne bo pomagalo. Samo ena stvar je mogoča in to je da samo opazuješ in spoznaš, uvidiš kaj je vir bolečine.
Če boš stalno čutil in opazoval, boš nekega dne opazil, da je izginil. Nihče ga ni odvrgel – nihče ga ne more odvreči. Razumevanje ega je smrt ega.
In ti si tako pameten v opazovanju ega v drugemu. Vsak lahko vidi ego drugega. Ko pa pride do svojega lastnega, potem pa nastane problem – ne poznaš ozemlja izven poznanega, nikoli nisi potoval po njem.
Vse potovanje k božanskemu, neskončnemu, mora iti skozi ego. Napačno mora biti prepoznano kot napačno. Vir bolečine mora biti spoznan kot vir bolečine – potem enostavno izgine. Če veš, da je ego strup – izgine.
In potem nikdar ne rečeš: ‘Odvrgel sem ego.’ Potem se samo smejiš celi stvari, šala pa je o tem, da si bil ves čas ustvarjalec bolečine ti in tvoj ego sam.
Problem postane pomnožen, ker je veliko ljudi, ki bi radi pomagali, na isti ladji. In radi bi pomagali, ker če pomagaš nekomu, se ego počuti zelo dobro, zelo, zelo dobro – ker si veliki rešitelj, veliki guru, mojster; pomagal si mnogim ljudem. Ampak si v isti ladji – ne moreš pomagati. Prej boš škodil. Ljudje, ki imajo še vedno svoje probleme, ne morejo pomagati. Na Zahodu, kjer je veliko šol psihoanalize, veliko in nobena pomoč ne doseže ljudi. Zato, ker ljudje, ki poskušajo pomagati, so na isti ladji.
Težko je videti svoj ego. Zelo lahko je videti ege drugih. Ampak ne moreš jim pomagati.
Poskusi razumeti ego. Samo opazuj ga. Ne hiti, da bi ga odvrgel na hitro. Bolj, ko ga opazuješ, bolj postajaš sposoben ga prepoznati. Nekega dne poš opazil, da ga ni več. In ko odpade sam od sebe, samo takrat odpade, ko ga doumeš, prepoznaš.
Odpade kot mrtev list. Drevo ne počne ničesar – samo vetrič, situacija in ta mrtev list, tvoj ego, enostavno odpade. Drevo se niti ne zaveda, da je list odpadel. Nič nisi naredil in zato ne moreš trditi, da je to tvoja zasluga. Vidiš, da je izginil in takrat se pojavi tvoj pravi center.
In pravi center je duša, Jaz sem, Bog, Resnica ali Življenje, ali karkoli jo boš imenoval. Je brez imena, zato so vsa imena dobra. Lahko poimenuješ kakor hočeš.
še enkrat VSAK LAHKO MISLI, GOVORI, ČUTI to kar ŽELI pa če je to za druge popoln nesmisel ali ne.
Meni je POPOLN NESMISEL brat definicije, rada pa preberem kako vidijo stvari drugi in ne sodim njihovih pogledov ker so NJIHOVI.
Življenja se ne da učiti iz knjig, življenje te uči samo, samo čutiti je treba. Gledati s srcem in poslušati s srcem in svet dobi čisto drugačno podobo.
Se mi pa zdi, da nekateri res ne dojemate kaj pomeni ŽIVI in PUSTI živeti.
Bog živi v meni. Bog je ljubezen, dobrota, ki jo nosim s seboj. Bog je moj čut, da lahko dojemam in čutim druge ter jim pustim biti kar so. Srečna sem, ker sem našla svojega Boga.
Tako je. Točno razlago pa si lahko preberete TUKAJ[/url]. Vidim, da si ta pojem marsikdo popolnoma napačno razlaga.[/quote]
Oprosti, si ti res prepričan, da je razlaga pojma ega s strani avtorja bloga povsem pravilna?[/quote]
Kaj pomeni, če je pravilna? Meni osebno se zdi zelo smiselna in zame je to dovolj. Sicer pa se mi ta resnica ne zdi tako zelo pomembna v življenju. Je še mnogo drugih. Seveda pa ne morem zagotovo trdit, da je to edina resnica. Kdo pa lahko? :)) Potem bi to bilo treba nekako dokazat. No, avtor meni, da ima dokaze, ampak to je stvar posameznikove presoje (ki jih je opisal v knjigi, morda so tudi na njegovi spletni strani http://www.PSI.si), če so ti dokazi dovolj tehtni. Jaz vedno dopuščam, da kdo objavi še kaj bolj smiselnega, nimam nič proti.
Nisem pa še prebral tega zadnjega besedila od egozatelebane (bom jutri). 🙂