Seveda je. Zato lahko ob poškodbi možganov postaneš nezavesten.[/quote]
Hmm, ampak tudi ko spiš, si nazavesten, pa je sicer z možgani “vse v redu”. Morda gre pri poškodbi možganov le za poškodbo določenega dela, tistega zavednega (razum).[/quote]
Ko spiš, spi le določen del možganov.

Ne moreš pa biti zavesten, če možgani niso živi.

Tudi, ko spiš ne moreš bit hkrati zavesten. Če si zavesten, potem ne spiš, ampak bediš. 🙂

Biti pri zavesti ali zavedati se….zame ni isto.

V čem pa je razlika ?
Bolj si pri zavesti, bolj se zavedaš..Ali ne ?

Torej je problem naše vlade, da je v nezavesti in se ne zaveda kaj dela?

Oni se že zavedajo kaj delajo. Delajo pa predvsem v svojo lastno korist.

Pa niti ne vem če vedo.
Vem pa, da so nekateri odvisni od potrebe po moči to pa me skrbi. Denarja imajo dovolj za x generacij nadvlada je tisto, kar jih žene. Kako daleč še?

če se vrnem nazaj na temo:
Nesreča povzroča občutke krivde.Menim, da ravno ti občutki krivde vodijo v odvisnost od odnosov. Občutek krivde je povod za slabo podobo o sebi, za podrejanje v odnosu, za večno opravičevanje, vse to pa pripelje do čustvene zlorabe enega od partnerjev. oseba z občutki krivde ni sposobna zdravega odnosa, ker nikoli ne ve kaj je prav. Zdrav odnos lahko zgradiš če veš kaj hočeš, stojiš za tem, postaviš meje preko katerih se ne gre. Takšne osebe ne znajo biti same s seboj, ko imajo partnerja ga s svojim obnašanjem dušijo. Ker nimajo samozavesti si najdejo nekoga, ki jih že v začetku izkorišča in to se samo nadaljuje v vedno hujšo obliko.
Kako iz tega? Na vse mogoče načine mu pokazati, da si vse to počne sam. Nastavljati ogledalo, da dejansko vidi kaj počne.

Dokler bo možnost. Pohlep nima mej.

Se strinjam.
Občutek krivde se ponavadi pridobi v nasilnem odnosu, kjer nasilneži vedno najdejo “dober” razlog za nasilje. Žrtev pa hoče ali noče to sprejme kot realnost.
In ta realnost se zapiše v podzavesti kot neka resnica, ki jo potem doživljamo kot usodo.
Ven iz tega prideš, ko nehaš igrati vlogo žrtve in verjeti, da si zaslužiš kazen, ker s tem ohranjaš svojo podzavestno resnico o krivdi.

Kot sem govoril že v radijski oddaji, partnerski odnos kjer ne pride do ponotranjenosti parterja, sploh ni mogoč. To pomeni, da nekako partnerja “nosimo s sabo” (v svojih mislih če hočete) tudi kadar fizično ni prisoten. Odnos je povezan tudi z viri. Dva zmoreta več kot samo eden. Delitev del v podjetju družina d.o.o. je nekaj, kar je stvar dogovora. Če se dogovor spoštuje potem je tukaj zaupanje, če se ne (ali če dogovora sploh ni), zaupanja seveda ni in pojavijo se konflikti. Vse kar opisujem spada v zdravo oz. prostovoljno odvisnost.

Nezdravo oz. patološko odvisnost povezujemo z negativnimi elementi odnosa, kjer ponavadi oba partnerja (ali samo eden) bolezensko vzdržujeta odnos, čeprav ta temelji na nasilju, “pravi” odvisnosti (alkohol, droge, …), čustvenih zlorabah ipd. Namesto, da bi se partnerja prizadeva zgraditi ljubeč odnos, sta soodvisna od negativnih elementov. Na prvi pogled se jim skušata izogniti, v resnici pa negativne situacije izzivata in se od njih omamljata. Odgovornosti za svoje početje seveda nista pripravljena prevzeti, saj jima situacija ugaja.

Strinjam se, da so v ozadju vzorci, ki so povezani s potrebami. Vzorci se kreirajo zato, da lahko izpolnimo neko potrebo in tudi zato, da lahko kot otroci prenesemo pomanjkanje nečesa (bližine, dotika, ljubezni, varnosti, izražanja, omejitev …). Zaradi tega pomanjkanja se ustvarijo kompenzacijski vzorci, ki imajo pogosto v sebi srčiko patološke odvisnosti od nečesa. Odvisnost v odnosih ali še bolj pravilno odvisnost od odnosov je torej pogostejša pri ljudeh, ki so kot otroci pogosto bili v polju izredno uničujoče energije.

Moje mnenje je, da se takšen vzorec ne zapiše samo v možganske sinapse, ampak tudi v celice, mišice in celo telo. Celoten živčni sistem, hormonski sistem in vse kar obstaja v telesu sodeluje pri tem. Ukvarjam se s telesno psihoterapijo in telo nekoga, ki je pogosto doživljalo travme je popolnoma drugačno od telesa, ki ni živelo v travmah.

Da telo v ekstremnih okoliščinah izloča hormone, ki naredijo bolečino znosnejšo ali celo prijetno, ni nobena skrivnost. Tisti, ki prakticirajo spolno prakso dominacije in suženjstva to zelo dobro vedo. Vsak, ki je treniral ekstremnejše borilne veščine ali maraton tudi, skočite s padalom in boste videli, kaj je to ekstaza. Joga npr. temelji deloma na telesnem gibanju, ampak glavna srčika praktično vsake joge so žleze z notranjim izločanjem, ki jih aktiviramo z dihanjem, gibanjem, pozornostjo in zaporami.

Telo je kemijski laboratorij in na kemijo v telesu je mogoče vplivati (zavestno ali preko nezavednih vzorcev). Da je mogoče postati od te notranje kemije odvisen, ne dokazujejo samo odnosi, ampak kup drugih “nekemičnih odvisnosti” (gledanje limonadastih nadaljevank, adrenalinski športi, hrana, spolnost, igre na srečo …). Ali nekdo podleže klasični kemijski ali ne-kemijski odvisnosti je pogosto samo stvar trenutka in odločitve. Zdravljenje je v vsakem primeru dolgotrajno. Še posebej odvisnost od odnosov je lahko precej trd oreh, saj je težje doseči abstinenco. Vir omame je namreč vedno na dosegu “jezika in roke” (in vedno je mogoče stvari prikazati tako, da je kriv nekdo drug).

Jaz pozitivno rajši definiram kot pretočnost (flow) in negativno kot zataknjenost. Od pretočnosti ne moreš postati odvisen, to je naravno stanje. Lahko pa postaneš odvisen od pričakovanj in idealov. Pričakovanja te takoj postavijo v zataknjenost in bolečino.

Če si torej imel nek odnos, ki je bil res pretočen, ga sedaj nimaš več in po takšnemu tipu odnosa še vedno hrepeniš, potem nisi več pretočen, ampak si v bolečini.

Pretočnost pomeni živeti brez odpora. Žal je tako, da se stanje pretočnosti v naš celični (telesni in možganski) usidra precej manj kot stanje zataknjenosti, zato se je potrebno za dosego pretočnosti naučiti prepuščati se življenjski energiji v nas (kar za nas Evropejce še zdaleč ni preprosto), za zataknjenost pa nam ni potrebno narediti nič (to že obvladamo).

Skozi izrazno gibanje in ples se pretočnosti učimo v največji meri.

Vsi težimo k sreči in zadovoljstvu. Saj je to osnovno stanje h kateremu strmimo.
Odvisni postanemo, ko za realizacijo tega stanja uporabimo neke nadomestke, ki nudijo določeno ugodje, ne odstranijo pa vzroka, ki nas prisili k uporabi nekega blažilnega sredstva.
Odvisnost od odnosov se lahko kaže zaradi strahu pred osamljenostjo. In ta strah je veliko večji, kot pa same težave, ki nastanejo v odnosih.
Odvisnost od alkohola pa velikokrat pogojuje samo-obtoževanje in zaničevanje.
Težko je živeti z občutki ničvrednosti. Zato uporabimo takšna in drugačna sredstva, da blažimo simptome.
Predmet odvisnosti je zato neke vrste analgetik, ki blaži bolečino, ne odstrani pa vzroka.

Moja beseda za nepretočnost je navadno zakrčenost. če je zakrčenost velika se to pozna celo na obrazu, tak poseben izraz dobiš ker preveč stiskaš mišice. Kaj počneš šele celemu telesu v takem stanju?

Zelo dobra beseda.
In kaj šele počnemo telesu, če smo celo življenje v krču?

Zakrčenost formira (ali še bolje deformira) telo in osebnost.
Sprememba osebnosti bo pomenila spremembo telesa. Sprememba telesa bo pomenila spremembo osebnosti.

Boštjan se popolnoma strinjam.

Še enkrat premisli, če nisi na kakšno bistveno sestavino Človeka pozabil…

in potem še enkrat premisli, kaj je um in kaj je ego…

in pojasni, od kje ti čudna ideja, da je ego (navaden skupek subrutin, podprogramov, egoiluzij v spominu) del Življenja in kakšno zvezo ima z rastlinami in njihovo inteligenco??? Jao, jao, jao, Marko. Sliši se pa učeno.

Saj ni tako zelo navaden skupek. Je zelo zelo poseben. Navaden se zdi le tebi. 🙂 Življenje je v tem primeru mišljeno kot nekaj, kar katoličani imenujejo Bog, le da se malo razlikujeta med seboj. Ko človek torej umre, njegov ego postane (spet) del Življenja, dokler se Ego spet ne “transpotira” v kakšno telo (človeško, živalsko ali pa rastlino), kjer si zada pot, po kateri bi lahko prišel do potrebnih spoznanj v svojem življenju.

Saj ni tako zelo navaden skupek. Je zelo zelo poseben. Navaden se zdi le tebi. 🙂 Življenje je v tem primeru mišljeno kot nekaj, kar katoličani imenujejo Bog, le da se malo razlikujeta med seboj. Ko človek torej umre, njegov ego postane (spet) del Življenja, dokler se Ego spet ne “transpotira” v kakšno telo (človeško, živalsko ali pa rastlino), kjer si zada pot, po kateri bi lahko prišel do potrebnih spoznanj v svojem življenju.[/quote]Marko to je pa tako….. samovšečno?
Naš ego se “transportira” in ne umre, živi večno…..

Ma dobro mogoče res “nekaj” živi “večno” (gledano iz našega zornega kota minljivosti) ne vem pa zakaj bi se s tem človek obremenjeval, če je tu z nekim drugim namenom kjer si zada pot, po kateri bi lahko prišel do potrebnih spoznanj v svojem življenju
Skregano z logiko v svojem bistvu. Hkrati pa zadeva dopušča še kup zlorab naivnih.

pa ne vem če je Marko z besedo EGO mislil kaj negativnega. Jaz jo razumem kot tisti ČLOVEKOV BIT, ki ostane ko fizično telo umre. Verjamem, da se ta človeški bit nadgrajuje in nekoč doseže nirvano.

Saj ni tako zelo navaden skupek. Je zelo zelo poseben. Navaden se zdi le tebi. 🙂 Življenje je v tem primeru mišljeno kot nekaj, kar katoličani imenujejo Bog, le da se malo razlikujeta med seboj. Ko človek torej umre, njegov ego postane (spet) del Življenja, dokler se Ego spet ne “transpotira” v kakšno telo (človeško, živalsko ali pa rastlino), kjer si zada pot, po kateri bi lahko prišel do potrebnih spoznanj v svojem življenju.[/quote]

Kaj je ego, Marko?

Najprej ugotovi, kaj ego je, potem pa premisli, ali ima tole, kar si napisal, kakšen smisel.

Tako je. Točno razlago pa si lahko preberete TUKAJ[/url]. Vidim, da si ta pojem marsikdo popolnoma napačno razlaga.