Odvisnost, ki se pojavlja v odnosih spada med t. i. nekemične odvisnosti. Kljub temu, da imata partnerja popolnoma nefunkcionalen, kaotičen in nasilen odnos v njemu vztrajata in celo opravičujeta dejanja drugega.

Telo je sposobno generirati “drogo”, ki nas omami in tako zaščiti pred čustveno oz. telesno bolečino. Ali je mogoče postati odvisen od te “notranje droge”. Strokovnjaki si tu niso čisto enotni. Moje osebno mnenje je, da je to možno. Posledično si telo in podzavest želita ponovitve kritičnih dogodkov, kljub temu, da razum ve, da to ni dobra izbira.

Kaj pa menite vi?

Vabljeni k poslušanju radijske oddaje, kjer govorim o odvisnosti v odnosih (posnetek oddaje je na dnu strani).
Oddaja – Odvisnost v odnosih.

Se strinjam, da si podzavest želi ponovitve dogodkov, saj v tem “vidi” priložnost, da dogodke doživi drugače, pravilno, lepše. Razum ni tisti, ki tukaj edini presoja. Razumski del uma je le del našega ega. Razum le logično sklepa, da če nekaj doživljamo s slabimi občutki, da to ni dobro za nas. Vendar pa to ni vedno res. Odvisno je, kako se z neko situacijo soočimo. Se ne strinjam, da gre tukaj za odvisnost od odnosov. Ker če govorimo o odvisnosti, potem smo od tega odvisni vsi. Lahko bi tudi za par, ki ima zelo krasen odnos rekli, da sta odvisna od tega odnosa, saj kdo pa želi tak lep odnos opustit in zakaj bi ga? Je to že odvisnost, če nekega odnosa ne želimo zapustit?
Za isto stvar gre pri odnosih, ki so slabi (kar je itak relativna ali pa subjektivna ocena). Nihče si ne želi slabih odnosov, problem je v tem, da ljudje včasih ne znamo reagirat bolj primerno oziroma drugače, da bi odnos postal boljši. Včasih celo verjamemo, da več, bolje od tega ne obstaja, da je to, kar se nam dogaja običajno (saj smo tega vajeni iz primarne družine). Drug drugega vedno spodbujamo k točno takšnemu odnosu, kot ga imamo z nekom. Če tega ne bi počeli, odnosa sploh ne bi bilo. Zato smo vedno mi tisti, ki imamo na nek odnos maksimalen vpliv. Problem je v tem, ker se ljudje večinoma tega ne zavedajo, ne zavedajo se, kako zelo velik vpliv imajo sami na nek odnos. Ker se tega ne zavedajo, seveda iščejo krivdo pri drugem ali pa obtožujejo sebe. Vendar dlje kot do obtoževanja ne pridejo, saj v takšnem stanju nimajo motivacije iskati rešitev. Če pa jih že iščejo, jih pa navadno na nepravilen način ali pa na nepravih mestih. Odnos med dvema je zato vedno rezultat oziroma pokazatelj tega, kako dobro iščemo rešitve, kako zreli in odgovorni partnerji smo.

Seveda pa odnosa ne smemo preveč realno ocenjevati v prvih mesecih neke zveze, ko je navadno vmes še zaljubljenost oziroma zaslepljenost pred realnostjo, ampak po nekem določenem času, ko z nekom tudi že živimo.

Menim, da si podzavest nič ne želi. Podzavest le deluje na podlagi vzorcev.
In človek ne postane odvisen od te “droge”, ampak se ujetost in s tem determiniranost na podlagi podzavestnih vzorcev, to kaže kot odvisnost.

Robi, če podzavest deluje na podlagi vzorcev ali pa če si nekaj “želi”, je to eno in isto. Vsaj zame. Vzorci niso nič drugega kot nekaj, kar smo se skozi leta naučili in zdaj to ponavljamo, ker nam drugega tako ne preostane. Poleg dodatnega učenja seveda. Človek je sestavljen iz človeškega uma in fizične gmote, to je telesa. Um je ego, ta je del Življenja. Življenje predstavlja v tem primeru neko super razvito inteligenco, ki povezuje med seboj vsa živa bitja, torej tudi rastline. Življenje želi obstajati, želi se razvijati in ego, ki je del tega, si to želi prav tako. Ta ego smo mi, je vsakem od nas. Torej vsak človek si želi živeti in vsak išče načine, da bi se čim bolj izpopolnil. Dokler ne pridemo tako daleč s poti, da tudi telo (s pomočjo uma) odpove (lahko zaradi kakšne bolezni ali pa želje po samomoru). Pri tem pa ubiramo zelo različne poti. Eni potrebujejo za določena spoznanja več časa, drugi manj, vsi pa si želimo isto, saj smo vsi del Življenja. Upam, da nisem preveč zašel, ampak treba je poznati začetek, če želimo razumeti sredino. :))

Ali smo odvisni samo od slabih odnosov? Je negativno enako kot odvisno.

“Odvisni” smo od prirojeno-privzgojenega načina razmišljanja. Žal je to nekaterim pretežko dojet in zato so raje skoz pod “čokom” in jih prej pobere kot pa, da bi kaj spremenili oz se naučili živet s tem kar so “podedovali” od svojih staršev/skrbnikov.

Beseda “odvisni” se uporablja največkrat v slabšalnem smislu. Odvisni smo prav tako od zraka, pa tega ne omenjamo. 🙂

Vzorci določajo način, kako bomo neko potrebo ali željo realizirali.
Vsi imamo bolj ali manj enake osnovne potrebe. Potreba po hrani, varnosti, ugodju, seksualnosti….Te potrebe so iste, vzorci pa le določijo, oziroma nam nudijo izbire na podlagi katerih bomo zadovoljili neko potrebo.

Torej je življenje ena sama odvisnost?

Svoboden človek je tisti, ki ne čuti nobenih potreb…. za vse ostalo smo odvisni od nekoga/nečesa….. 😉

Ja. Točneje rečeno – soodvisnost. 🙂

On ali potem svobodnih ljudi ni?
Ali nisi svoboden takrat ko si srečen brez vzroka oziroma ko ni vzrok za srečo materialnega izvora?

Svoboden si, ko se ne sprašuješ o svobodi.

Po definiciji, ki sem jo navedel je svoboda mit, nekaj neuresničljivega in veliko je narejenega, ko se zavedamo svoje/ih šibkosti.
Sreča ima vedno nek vzrok in ni bistveno kakšnega izvora je (ne/materialnega).

Si svoboden, ko si eno z vesoljem? Ko fizično telo umre?

Nekako tako ja. Takrat si popolnoma svoboden. Telo ima vedno potrebe, vedno je odvisno od marsičesa, da lahko sploh preživi.

Nekako tako ja. Takrat si popolnoma svoboden. Telo ima vedno potrebe, vedno je odvisno od marsičesa, da lahko sploh preživi.[/quote]
Le da takrat več ni tebe, ki bi se zavedal svobode. 🙂

Je zavest lastnost fizičnega telesa?

Seveda je. Zato lahko ob poškodbi možganov postaneš nezavesten.

Seveda je. Zato lahko ob poškodbi možganov postaneš nezavesten.[/quote]
Hmm, ampak tudi ko spiš, si nazavesten, pa je sicer z možgani “vse v redu”. Morda gre pri poškodbi možganov le za poškodbo določenega dela, tistega zavednega (razum).