Odvisnost od odnosov, iskanje smisla izven sebe pa še kaj
Ne vem, mene pa vse to bolj spominja na narcistično motnjo kakor na odvisnost.
– Imaš moža, vendar v tvojem čustvenem svetu očitno ne igra nobene vloge in je v tvojem življenju bolj nekakšno sidro, ki skrbi, da te ne odnose; če bi bila nanj vezana čustveno, bi varanja na začetku zakona (predvidevam, da si s »prestopanjem meja« mislila na varanje) in zdajšnjim varanjem (zaljubljanjem v druge ljudi) povezala z vajinim odnosom, pa tega ne narediš.
– Ženske, ki jih izbiraš, idealiziraš, torej jih v resnici sploh ne vidiš kot ljudi, z vsemi njihovimi krepostmi in šibkostmi. Če bi jih videla (po tako intenzivnih stikih bi morala), jih ne bi mogla idealizirati, lahko bi jih le spoštovala in jih imela rada tudi, ko bi za kakšne njihove lastnosti ugotovila, da so res naporne.
– Izbiraš ženske, ki ti lahko nekaj dajo in imaš od njih korist. Zavedaš se, da se zaljubiš vanje, kljub temu pa to ne zamaje tvojega zakona in se ne sprašuješ, kakšen je ta, da se nenehno zaljubljaš v druge; na prvi pogled se zdi, da si poustvarila svojo primarno družino, torej hladno okolje, ki od tebe ne terja čustev in empatije.
– Vsi začetki tvojih zaljubljenosti so čudoviti, potem pa se vse sfiži, nakar moraš spet najti nov vir »čustvene hrane«; za njo si pripravljena narediti karkoli: ko o tovrstnih težavah še nisi brala, si se podrejala in se zdaj tega sramuješ (dokaj tipično, da osebo sprva idealiziraš in jo potem, ko ne dobiš potrebnega, razvrednotiš), zdaj se mučiš s samonadzorom, v obeh primerih pa si pripravljena sebe prilagoditi temu, za kar misliš, da bo delovalo, da boš zadržala to, kar potrebuješ.
– Narcis so invertni in »klasični«; invertni se podrejajo in prilagajajo, »klasični« nadzorujejo in obvladujejo, oboji pa lahko prehajajo iz ene vloge v drugo; ti si odkrito željo po nadzoru dovoliš le v svojih mislih, navzven pa igraš vlogo, ki bi ti morala zagotoviti, da boš ohranila, kar potrebuješ; kako dolgo zdržiš takšen pritisk?
– Narcisi strahu pred izgubo in potrebe po sprejetosti, naklonjenosti, odobravanju … ne čutijo do vseh ljudi, ampak le do izbranega človeka, z drugimi ljudmi pa imajo praviloma zelo dobre odnose.
– Narcis lahko potrebo po sprejetosti tudi »zamrzne«, kadar jo nadomesti kaj drugega, kar mu daje občutek potrditve in posebnosti, na primer profesionalni dosežki, športni dosežki, materinstvo …
– Narcisi si ne dovolijo, da bi jih kdo »priklenil« nase, ker se v resnici niso sposobni čustveno povezovati z ljudmi, istočasno pa so do tistega, ki je izvor njihove čustvene hrane, izjemno odvisni, zaradi česar se njihovo oboževanje zlahka prevesi v sovraštvo, če drugi ne odigra vloge, ki bi jo moral.
– Narcis je prepričan, da je poseben in tudi ti si prepričana o tem, čeprav uporabljaš besedo »čuden«, zato tudi izbiraš ženske, ki naj bi bile enako posebne.
Najbrž bi se našla še kakšno podobnost z narcizmom, v bistvu pa je tako vseeno, ker imajo tovrstne motnje praviloma enak imenovalec – zaradi težav v otroštvu otrok ni zgradil svojega resničnega jaza, zato tudi odrasel ne ve, kdo je, in nenehno tava v iskanju vzornikov, po katerih se bo oblikoval, potrebe po potrditvi in naklonjenosti okolice, se muči v strahu pred izgubo, se “tolaži” z lažno samopodobo, nosi maske … Ne trdim, da imaš narcistično motnjo, ker tega ne vem, podobnost z njo omenjam zato, ker si se povsem vkopala v teorijo o odvisnosti. Čeprav je odvisnost zate negativna, ti je postala tako domača in sprejemljiva, da zlahka razmišljaš o njej, ne premakneš pa se izven njenih okvirov, kakor da bi se bala, da bi naletela na kaj nesprejemljivega ali »predalčkanje«.
V vsakem primeru pa bi bil odgovor na vprašanje, kako najti ravnovesje v sebi, to, da moraš najprej zgraditi svoj jaz ali opraviti delo, ki si ga preskočila, ko si si življenje racionalno zastavila »by the book«.
Predvidevam, da tu misliš odnos, ki ga imaš s svojim partnerjem.
Kaj je z njim? Kakšen odnos imata, da tako vneto iščeš te globlje stike zunaj njega?
Ponavljaš vzorec svoje družine? 😉
Vseeno ti manjka nekaj zato to iščeš drugje in ko dobiš kanček tega po čemer hrepeniš te zgrabi panika/strah, da tega ne bi izgubila, zato postaneš posesivna. Začaran krog iz katerega te, po mojem, lahko reši (le) partner.
Torej zakaj ne delaš na tem, da z njim izboljšaš odnos?
Ne gre, ker ti manjka slika, mušter iz otroštva, oz nezavedno deluješ po tistem vzorcu tvoje mame in očeta, ki ga tako ne maraš in se boriš, da bi bila boljša od niju…. na isti osnovi si si tudi izbrala partnerja in sedaj, ko si predelala določene zadeve ti več ne ustreza?[/quote]
Odgovor je DA. Na to zadnje vprašanje. Čeprav je ta “ne ustreza” kar močna. Ampak tako je, žal.
Pa tudi vse ostalo, kar praviš, drži.
Še vedno se lahko skupaj nasmejiva do solz. Vendar čustvena vez… 🙁 Spremenila sva se, vsak v svojo smer, odtujila. Preveč. In preveč vsega je bilo, ja, kot si napisal že prvič.
Ne vlagava več v odnos. Obema se je zdelo, da sva vlagala in vložila ogromno, rezultata pa nobenega. Nič od tega, kar je vsak zase pričakoval (za razliko od njega sem sama svoje želje in pričakovanja tudi obesedila).
Sva prijatelja, “brat in sestra”, no, včasih bolj dva brata :-), ekonomska skupnost.
Tako pač je. Trenutno.
O, hvala ti!! Te zadve so mi skoraj čisto nepoznane. Sicer ne vem, če bom uspela samo z branjem kaj premakniti pri sebi, lahko pa poskusim.
Dvoje pa zame nesporno ne drži – z vsako osebo, ki sem jo idealiziala, sem obdržala izredno dober odnos, pravzaprav je potem, ko sem se skulirala, šele postal zares dober, kvaliteten. Ker sem šele takrat nehala obremenjevati, sebe in njo. To so zdaj pravzaprav moja najgloblja prijateljstva.
Z besedami “preko vseh meja” pa sem mislila meje dopustnega, dostojnega vedenja in meje zdravega razmišljanja, ne varanja. Ne varam, nikoli nisem. Ker tudi meni ne bi bilo všeč, če bi bila varana.
Mene pa motijo terapevtske metode, ki delujejo na način, da človeka zrušijo in potem začnejo graditi “nekajpač”. Oziroma zelo naduto-kdo si, da si upaš kaj takega, za koga se imaš? Kaj če si človek po takšnem rušenju ne bi več opomogel? Koga briga, a ne – brez vsakršne minimalne etičnosti. Narcis, pač.
Oprosti, da sem te prizadela, odgovor ni bil namenjen tebi, ampak avtorici. In če bi jo prebral, bi videl, da je veliko teorije prebrala že sama, zato je narcizem ne bo pokopal, kvečjemu ji bo pokazal kakšno novo izhodišče, če bo v čem prepoznala svojo težavo. Žal mi je, da te je beseda narcis tako zelo prizadela – v vsakem od nas ga je malo, med malo in ekstremno patološko motnjo pa je ogromen razpon. Če do motnje nimaš predsodkov, te takšno pisanje ne zadene v živo, kakor je tebe, ampak je zate le še en smerokaz, ki se lahko izkaže za uporabnega ali tudi ne. In ne, avtorici se ni treba zrušiti, da bi našla notranje ravnovesje, če se to nanaša na stavek, da mora zgraditi svoj jaz. Od kod v tebi toliko strahu in predsodkov?
Samo, da te popravim, @Maske – izredno malo berem, veliko premalo, še leposlovja, kajšele strokovne literature, ki je zelo verjetno sploh ne bi razumela.
O tem, o čemer pišem – o tem, o čemer razmišljam in kar čutim – nisem skoraj ničesar prebrala. Vem, da Sanja Rozman piše o odvisnosti od odnosov, ampak, ker mi je ženska antipatična, tako, na pigled, njen nastop, bi jo težko brala. Vem, kakšno je Milivojevićevo stališče do zaljubljenosti, sem naletela na neki članek. To pa je tudi vse.
Ne, ne berem. Če bi/ko bom vzela v roke kakšno knjigo, bo to kaj v stilu Luže ali Jadrana Krta; težim si že tako preveč, pa mi ni to potrebno še ob knjigi. 🙂
Z vsakdanjimi opažanji in razmišljanji si prišla daleč, ampak zdi se, kakor da vsega, kar je v tebi trdno in kar je še neotipljivo, ne povežeš v celoto. Si razmišljala o kakšni terapiji, glede na to, da te strokovni teksti zamorijo in ne sprostijo, kot so svoje dni na primer mene? 🙂 S terapijo bi hitreje povezala koščke v neko celoto, če bi seveda imela dobrega terapevta.
Ena od možnosti pa je tudi, da se preprosto nehaš sekirati, kaj je primerno doživljanje za odraslega človeka in kaj ne, in sprejmeš, da tako pač je, če s tem nikomur ne škoduješ in če takšno delovanje zate ni prenaporno.
@Odvisnica,
eco, nazaj sem, konc vikenda… sam tale tema, pa tulifon mi je kar skakal od tehleh odgovorov….
Daj mi povej, ali si pred kratkim doživela zavrnitev? Recimo, da si dobila NEKE zavrnitve (nekako premalo razumevanja in pohval, pozornosti od staršev preje). Sedaj se vsakić pri tebi zgane obrambni mehanizem, ne zavrnila me pa ne bo nihče… in ko doživiš zavrnitev, se ti na vse sile oklepaš tistih, ki ti zavrnitve ne bo dal. Nekako ne sprejmeš zavrnitev a hkrati le te “pokriješ” z navidezno lepim odnosom.
Iskanje smisla, v to bi še malo brcnil…
kako te vidim, ok, otroke imaš, neko zvezo tudi, službo, eksistenčno si preskrbljena, kolikor toliko zdrava, … kaj sedaj? Kaj naprej. Dolg cajt. Vprašala si se kje sem jaz kar sem hotela in kje dejansko si!
Pa ni tako. Si ti in si tam kjer si (NE)srečna. Poglej kaj si hotela pa nisi. Vseen zakaj nisi => sedaj to naredi! Pa ne enkrat, 2x….
Lahko ti rečem, res, človk pogleda, ko opravi željo, mater je bilo fajn, še bom. Pol pa se obrneš in jovo na novo. E to je cilj. Izpoljnjevanje želj, sanj, bolj kot ne realističnih, nekako tut strupenih, na meji, … kaj praviš? Smisel? Morda v dvoje SAM TI SI BISTVO!!!
PS: na tist post izpred parih dni… da ne bo pomote, pr men je odnos med 2ma (edino primerljiva leta), vseeno kako postavljeni / od itime, tudi sam prešel marsikatero mejo, do odnos v poslu, družini, …
Oprosti, da sem te prizadela, odgovor ni bil namenjen tebi, ampak avtorici. In če bi jo prebral, bi videl, da je veliko teorije prebrala že sama, zato je narcizem ne bo pokopal, kvečjemu ji bo pokazal kakšno novo izhodišče, če bo v čem prepoznala svojo težavo. Žal mi je, da te je beseda narcis tako zelo prizadela – v vsakem od nas ga je malo, med malo in ekstremno patološko motnjo pa je ogromen razpon. Če do motnje nimaš predsodkov, te takšno pisanje ne zadene v živo, kakor je tebe, ampak je zate le še en smerokaz, ki se lahko izkaže za uporabnega ali tudi ne. In ne, avtorici se ni treba zrušiti, da bi našla notranje ravnovesje, če se to nanaša na stavek, da mora zgraditi svoj jaz. Od kod v tebi toliko strahu in predsodkov?[/quote]
Hej, nisem bila prizadeta, niti me ni strah; bila sem jezna. Izključno to. Moja logika je, da avtorica nima 15 let in da je že zgrajena osebnost in nasvet, ki si ga podala, da mora najprej zgraditi svoj jaz, kaže na to, da mora zgrajenega rušiti in zgraditi novega. Take nasvete pa lahko deli le en vase zagledan narcis in to je vse, kar sem napisala in da takšne terapevtske metode smatram za še eno zlorabo več.
Predvidevam, da tu misliš odnos, ki ga imaš s svojim partnerjem.
Kaj je z njim? Kakšen odnos imata, da tako vneto iščeš te globlje stike zunaj njega?
Ponavljaš vzorec svoje družine? 😉
Vseeno ti manjka nekaj zato to iščeš drugje in ko dobiš kanček tega po čemer hrepeniš te zgrabi panika/strah, da tega ne bi izgubila, zato postaneš posesivna. Začaran krog iz katerega te, po mojem, lahko reši (le) partner.
Torej zakaj ne delaš na tem, da z njim izboljšaš odnos?
Ne gre, ker ti manjka slika, mušter iz otroštva, oz nezavedno deluješ po tistem vzorcu tvoje mame in očeta, ki ga tako ne maraš in se boriš, da bi bila boljša od niju…. na isti osnovi si si tudi izbrala partnerja in sedaj, ko si predelala določene zadeve ti več ne ustreza?[/quote]
Odgovor je DA. Na to zadnje vprašanje. Čeprav je ta “ne ustreza” kar močna. Ampak tako je, žal.
Pa tudi vse ostalo, kar praviš, drži.
Še vedno se lahko skupaj nasmejiva do solz. Vendar čustvena vez… 🙁 Spremenila sva se, vsak v svojo smer, odtujila. Preveč. In preveč vsega je bilo, ja, kot si napisal že prvič.
Ne vlagava več v odnos. Obema se je zdelo, da sva vlagala in vložila ogromno, rezultata pa nobenega. Nič od tega, kar je vsak zase pričakoval (za razliko od njega sem sama svoje želje in pričakovanja tudi obesedila).
Sva prijatelja, “brat in sestra”, no, včasih bolj dva brata :-), ekonomska skupnost.
Tako pač je. Trenutno.[/quote]
Torej čustvena vez med vama, ni nikoli obstajala, niti na začetku ne, ali sta jo samo skozi čas, zanemarila? Oz upaš pomislit, da ne napišem priznat, da so tvoji “čustveni izleti” izven vajine veze, precej pripomogli k temu stanju kakršnega imata sedaj?
Zavedaš se, da imaš določen manko (kot imamo vsi kakšnega) (popačena slika zakona mame in očeta, posledično tvoja (ne)vzgoja, zaradi katere mogoče nisi mogla razvit svoje osebnosti kot naj bi jo…itd), a vseeno raje iščeš zadovoljitve izven vajinega odnosa/zakona, čeravno si (se za)obljubila drugače?
Raje se prepuščaš sanjarjenju…, potem je logično, da ti mož, oče tvojih otrok!, ne diši več.
Domišljija je vedno bolj privlačna, bolj mikavna kot je realno življenje. Tvoj partner ne more tekmovat s tvojimi ljubezenskimi stanji, ker on je realnost, pri njem poznaš že vse podrobnosti, ni več domišljije… Zgolj tvoja odločitev je tista, ki te drži ob njem. Odločaš se med tem komu namenjaš svoje misli, izkazuješ svojo ljubezen, ali je to oče tvojih otrok (upam, da je to ista oseba kot partner 😉 ali so to mimobežna prijateljstva, ki ti omogočajo sanjarjenje.
Sanjarjenja so kot droga. Ob tem početju se v možganih sprošča endorfin – hormon sreče, ki vzburja iste predele možgan kot droga, zato čutimo abstinenčno krizo, če s tem prekinemo. Zato nočemo prenehat, raje iščemo vse mogoče in nemogoče izgovore kako bi s tem nadaljevali. Tvoje pisanje gre v to smer, iskanje izgovorov in tvoja dejanja govorijo isto (posesivnost do objekta, ki ti omogoča “drogo” 😉
Pomisli malo ali boš naredila tisto kar je prav ali boš nadaljevala kar je fino?
To je naloga staršev, da svoje otroke vzgojijo tako, da znajo izbrati tisto opcijo, ki je pravilna čeravno ni tako fina, čeravno na kratek rok ne omogoča ugodja. Tisti, ki te lekcije niso osvojili, se zasvojijo z neko vrsto omame, alko, mamila, odnosi, sex… 😉
Predlagam, da se raje zavestno posvetiš svojemu partnerju, mu pričaraš kakšno malenkost iz začetka vajinega razmerja, ko je bilo še vse polno metuljčkov okoli naju (saj so bili, a ne?:), ker to ne bo samo dobro zate/vaju ampak bo osrečilo tudi vajine otroke. Kot sama veš, iz lastnih izkušenj, otroka najbolj radosti in mu daje moč, če se njegova starša razumeta. Četudi so že veliki, ne bo jim škodilo 😉
Vsekakor bo to bolje kot, da se (egoistično?) prepuščaš sanjarjenju in nezavedno rušiš družino….
@On, v vsem imaš prav. Žal. 🙁 In vse to vem. Zato, in ker je tudi zame prenaporno, se trudim. Zelo! Veliko mi je že uspelo. Zelo veliko pa (še) ne.
@2f4u-1970, v zadnjem času nisem doživela nobene zavrnitve, od nikogar. Od staršev tisti, ki mi je posebej kazal nenaklonjenost, ni več živ. V dobrem obdobju sem ali kako bi temu rekla. Tudi aktivna celo bolj kot povprečno, glede druženja, kulturnega življenja, veliko se smejim, doma, v družbi, tudi v službi.
Samo nekateri občutki so (spet) premočni. Lažje bi živela brez tega. Pa še kakšno malenkost bi to potegnilo za sabo…
V celoti pa te menda nisem razumela, malo nepovezano si pisal. Oprosti! 😉
@Allover, verjetno bi sama doživela tvoje občutke ob pisanju @Maske, če bi šlo za koga tretjega. Da nekdo človeku, ki mu že itak ni fajn, tako neposredno in brezčutno soli pamet, bi tudi sama verjetno pomislila.
Tokrat pa me ni vznemirilo sploh. Nasprotno, vesela sem bila še enega mnenja, še enega vidika. Ni panike, res!
@Maske, najprej sem bila ziher, da si psiholog/psihiater/psihoterapevt. Tooooliko tovrstnega znanja nima navadni smrtnik, se mi je zdelo. Pa vidim, da si to znanje očitno iskala zaradi lastnih interesov (težav?). Si pripravljena povedati, zakaj točno? S čem si se soočala, spopadala?
Nisem jih iskala zaradi lastnih težav, čeprav sem v vsem iskala tudi sebe (to delam še zdaj). To tematiko sem brala predvsem med študijem, ko sem se družila tudi s študenti psihologije, pozneje sem znanje le še ohranjala in dodajala. Človek mi je bil vedno zanimiv, študijsko obdobje pa je bilo tudi tisto, ko se človek gradi (čeprav se spreminja in gradi nenehno), zato je bilo branje tudi koristno.
Narcizem sem si malo bolje pogledala zaradi prijateljice, ki je bila iz družine, polne dram, in je v enem obdobju prav tako razmišljala, da je biseksualna. Z mano je hotela deliti vse in o meni vse vedeti, živeti moje življenje in biti moje bitke, me usmerjati in mi svetovati …, istočasno pa je prevzemala moje poglede na svet, se umikala, ko sem ji pokazala, da je šla predaleč, da me ne bi potisnila čez rob in izgubila … V bistvu je ob meni vedno razmišljala, kaj sme in česa ne oziroma kaj je prav in kaj ne. Nikoli se ni mogla povsem sprostiti in jaz sem to vedela, ampak če bi ji dovolila, da bi se, bi me preplavila kot val in me utopila; na drugi strani pa zaradi tega samoobvladovanja nikoli nisva imeli resničnega prijateljskega odnosa, ker me je morala nenehno opazovati, prilagajati svoje odzive, se truditi, da ne bi bila »preveč«, se oblikovati v tisto, kar je mislila, da mora biti … Včasih si je meje postavljala sama, včasih sem ji jih jaz in sva kar dobro vozili (jaz z njo sicer z veliko manj napora kot ona z mano, ker sem jaz imela življenje, ki me je polnilo, tudi drugje).
Zame se je zadeva umirila, ko je zaživela s fantom. Odmaknila se je in jaz sem bila vesela, da je končno našla nekoga, ki ji lahko da tisti občutek pripadnost in sprejetosti na eni strani in nenehno potrditev na drugi, ker je hotela vse: varnost, potrditev in nadzor. Nekaj let sva »normalno« prijateljevali, ampak je tudi v tistem obdobju nenehno nihala. Enkrat se je približevala, ko ni dobila tega, česar se je nadejala, se je sramovala svojih pričakovanj in se je obvladala, ampak je šla spet v drugo skrajnost in je bila čustveno povsem distancirana … Obdobja sem hitro prepoznavala in zame niso bila problematična – pride in mine. V enem od »odmaknjenih« obdobij pa sem šla skozi osebno tragedijo in ker na začetku, ko še ni bilo jasno, kako se bo zadeva razpletla, ni pokazala interesa, je nisem vključila vanjo. Ko je izvedela, da sem šla skozi to brez nje, je bilo konec. Čeprav je imela že nekaj let »svoje« življenje, se je izkazalo, da je bil odmik le razumski. Ko je ugotovila, da je ne potrebujem, je morala izničiti vse, kar je bilo. Pisala mi je, racionalizirala stvari, jih predstavila v tako nenavadni luči, da sem se morala najprej vživeti vanjo, da sem sploh kolikor toliko razumela, o čem govori in od kod vse to izvira. Na cesti me tudi pogledala ni. Ampak priznam, da mi je takrat odleglo in sem pustila, da gre odnos svojo pot. Bil je moje edino dolgoletno prijateljstvo, ki je propadlo. Bilo mi je žal, ker je bilo vanj vloženo veliko energije in je bila zanimiva ženska, nisem pa ga pogrešala.
Ko me ni bilo več in je bilo dokončno jasno, da me v obliki, kot me potrebuje, nikoli ne bo imela, je težavo “rešila” tako, da se je naposled zlila s fantom (v zvezi je takšno zlivanje veliko lažje doseči kot v prijateljstvu). Na začetku je vodila ona njega, ker je bil on zaljubljen in ona ne, ko sem izginila jaz, sta vlogi zamenjala in se je povsem prilagodila ona njemu. Kolikor vidim danes, je precej zagrenjena in agresivna (to je bila tudi nekoč, ampak se je brzdala), čeprav mislim, da se sama ne vidi tako. Težavo je rešila tudi tako, da se je nehala truditi s sabo in se je odločila, da je ona o.k. in imamo težave vsi drugi.
Ne vem, ali ti je to v kakšno pomoč, ker zgodba ni ravno pozitivna, ampak ti nisi ona. 🙂
Joj, joj, pa res nisem ona!! Ni tako intenzivno to pri meni. Nikakor ne gre za takšna nihanja, za videnje ljudi črno – belo, najprej idealiziranje, potem, ob padcu na relana tla, pa jezo in zamero in boleče spoznanje, da “to ni to”. Nikakor nikoli nikogar ne posnemam in ne kopiram; tega še v času odraščanja nisem počela.
Ne, ne, na srečo se nekaj tega, kar si opisala za svojo prijateljico, pri meni odvija v neprimerno blažji obliki – če lahko temu tako rečem.
Pač preveč se navežem, preveliko potrebo čutim po skupaj preživetem času, preveč mislim na to osebo. In marsikaj sem za ceno njene družbe pripravljena preložiti. Nikakor pa ne vsega! Preveč mi daje njena družba – zato se večkrat vprašam, če to, kar sem jaz dobila v uri, dveh druženja, zdaj njej manjka. Hecno, vem – a očitno nisem (bila) navajena dobivati toliko dobrega, lepega. Pa je menda res vzajemno, kot pravi. Mogoče se samo v redkih odnosih dovolj sprostim, da si dovolim vzeti toliko, ne vem. Mogoče, ker sem bila naučena, da mi ne pripada (problem samozavesti?), kaj pa vem…
Mogoče si na osnovi te lastne izkušnje – vsekakor hvala, da si jo delila! – naredila zaključek, da smo tudi drugi, ki se pretirano navežemo, takšni. Enaki kot ta tvoja prijateljica, ki ima očitno zares hude težave.
Če ne drugega, mi je tvoje pisanje v pomoč že zato, da vidim, da bi lahko bilo še veliko huje. 🙂