Napisal bom malo daljše pismo o odvisnosti od odnosov, saj me je kar nekaj uporabnikov spraševalo o tej temi. In glede na količino sporočil in probleme v njih, opažam da večina uporabnikov, ki se nahajajo tukaj ima nek problem z odnosom.
Odnosi pa so ponavadi ključni del našega skupnega bivanja in premalo pozornosti posvečamo tej temi. Vse preveč jemljemo odnos ko nekaj samoumevnega. Ja odnos je res samoumevno dejstvo, vendar ga napačno razumemo. Odnos ni samo v partnerstvu, odnos imamo s prav vsakim človekom,ki ga srečamo ali pa ga ne srečamo.

Če se ne družimo z nikomer, potem ni možno imeti problemov.Kdaj torej problemi nastanejo? Takrat ko se z nekom ne strinjamo. Ne bom govoril, da je največkrat nestrinjanje ravno resnica. Ampak to ne pomeni da lažemo, to samo pomeni, da velikokrat ne vemo kaj je resnica in si resnico predstavljamo po svoje, ker pa si jo lahko predstavlja tudi druga oseba po svoje, pride v odnosu do problema, ker se ne strinjava z “resničnostjo” najinih interpretacij posameznih izjav. Takrat ko je dejstvo znano in črno na belem jasno in ko je to edina resnica, se nikoli nihče ne skrega. Zakaj pa bi se, če je resnica jasna. To se lahko zgodi samo v primerih, kadar je odnos že skrhan, kadar kdo koga ne prenesežeod prej in mu že kljubuje v osnovi, včasih rečemo “kar tako”. Ampak to je druga zgodba.

In ko imamo nek problem, ponavadi vedno sprašujemo in ocenjujemo v kakšnem stanju je bil odnos s tem človekom, s katerim se je pojavil problem. Za problem pa pravimo sta vedno potrebna dva. Prav tako za srečo. IN če želimo spoznati kaj je odvisnost od odnosov in zakaj je ta odvisnost napačna, moramo iti v sam začetek odnosa.

Začne pa se pri odnosu do samega sebe in znašli smo se v otroštvu. Kot otroci imamo neke odnose s starši, vzgojitelji, bratji, sestrami, sosedi, prijatelji….Vsi, ki imamo otroke, pa na nek način želimo, da bi bili naši otroci pametni, sposobni, da ne bi imeli težav. Če jih imamo vsaj malo radi, jim želimo vse dobro in tako jih tudi vzgajamo. NO tako so tudi naši starši vzgajali nas. Vsak na svoj način seveda, ampak so nas, to tudi pomeni, da so imeli nek odnos do nas in mi do njih. Nekateri s pretirano skrbjo za otroka, ne dopustijo, da bi se otrok sam razvil v svojo osebnostjo in se znal sam odločati, jih celo otroštvo vodijo drugi in tako nikoli ne pridejo do stopnje,da bi se znali sami odločati. In ko zrastemo vedno potrenbujemo nekoga, ki bi nas vodil. Pravzaprav to na vsakem koraku pričakujemo.

Seveda pa je pri ljubezni drugače. Ljubezen je univerzalna sila,ki jo vsakdo kdaj doživi in takrat to čustvo, to doživetje poimenujemo s človeškimi besedami ljubezen. Ampak ljubezen je vse kaj drugega kot samo ena beseda. Ponavadi se ne zavedamo, da smo takrat del vsemogočne univerzalne sile, ki deluje samo po enem principu:
Več kot jo dam, več jo prejmem.
Ampak dobimo tisti občutek, ko občutek pride naslednji dan smo še vedno vsi blaženi, ampak se sploh ne sprašujemo zakaj, samo da je, ker je tako čudovito in tako dan za dnem. Počasi pa se tega občutka navadimo in ga občutimo kot da ga je vedno manj in ker ga je vedno manj, je tako kot bi bili na drogi. Vsak dan jo potrebujemo, da lahko živimo in zato začnemo biti slabe volje do partnerja in se sploh ne zavedamo, da je to pomanjkanje ljubezni in takoj ko smo slabe volje, je te ljubezni še manj, dokler ne pride do krega in ostalih problemov, ki v ljubezni in skupnem življenju pridejo. Če se izrazim grdo, je ljubezen tudi droga, ampak s to razliko, da čim jo začne primanjkovati jo moramo začeti dajati. Le tako se tudi nafilamo z njo.

No pa pojdimo spet v otroštvo.
Ugotovili smo, da je vse odnos in ko razmišljamo za nazaj, kje smo zgrešili, se moramo vprašati. Samega sebe seveda. Kakšen je naš odnos do samega sebe.
Vprašajmo se: Kdo sem jaz? Kakšen sem jaz? In vse odgovore moramo sprejeti: JA, to sem jaz, tak sem si všeč. Sebe je treba sprejeti. Potrebno pa je vedeti še več. Tudi to, da na tem svetu živimo zaradi samega sebe in ne zaradi drugih. Na ta svet smo prišli, da se naučimo nekaj zase. Da spoznamo resnico. In to resnico začnimo iskati pri sebi, kajti samo tam jo bomo našli in nikjer drugje. Večina ljudi pa zmotno išče pravo resnico drugje, v drugih. Kajti sebe sprejmejo kot človeka, ki nima napak, ki je popolen in da vsi problemi izhajajo od drugod. No temu grehu rečemo prevzetnost. Zato bodimo tudi samokritični. V nas je prav vse, tisto dobro in tisto slabo in oboje moramo sprejeti,če želimo srečno živeti.
kdaj pa to spoznavamo in kako?
To spoznavanje samega sebe, pa je proces, ki se začne takoj ob rojstvu in se konča ob naši smrti. Vmesno obdobje pa je namenjenu iskanje te resnice in če smo pogruntali, da to najdemo v nas, pomeni, da delamo na odnosu s samim seboj celo življenje. Vsi okoli nas pa so samo sopotniki na naši poti. Nekateri dlje časa, nekateri pa malo manj časa. Ampak vsak izmed teh sopotnikov, mora prav tako poiskati svojo pot in iskati samega sebe, svojo resnico.

Sedaj pa spet pridemo do ljubezni, ko se dva srečata.Povedali smo že, da se zaljubimo ne da bi vedeli, kaj to je. Vsi pa to preprosto sprejememo in v tem uživamo. In tako se prične en del odnosa s človekom, s katerim bi lahko prebili večji del skupnega življenja.
Ko sta dva skupaj, si lahko pri tem razvoju samo pomagata, ampak razumeti je treba da živita vsak zase. Nihče ne more drug drugega nadomestiti pri smrti. Lahko pa si zelo pomagata pri življenju. Vendar še vedno z razumevanjem, da nihče ne živi namesto nas niti mi namesto drugega.

Kdor tega ne razume in pride v skupno življenje z nekom tudi zaradi ljubezni in meni, da je nekdo potreben za njegovo srečo, pomeni, da je odvisen od onosa. Za svojo srečo smo potrebni samo mi sami. In če se takšni najdejo med seboj, je lahko samo še toliko lepše.

Torej, kje je torej problem v odvisnosti od odnosov.

Odvisnost od odnosov je vedno tam, kjer je nujno potreben še nekdo drug, da lahko mi srečno živimo. Pa to ni nujno, da ta odnos preslikamo samo v zakonsko življenje. Ta odnos preslikajmo tudi v službo.
Zapomnimo si, za vse smo odvisni, krivi ali zaslužni samo mi sami.
MI delamo odnose z drugimi.Mi se pogovarjamo z drugimi, mi lahko vplivamo na druge. Zakaj vedno čakamo na drugega, da bo nekaj naredil. A res ne moremo tega sami storiti.
Primer: nekdo že 20 let jambra, kako je težko v službi, ampak ne stori popolnoma ničesar, da bi službo zamenjal, pa ima vso možnost, da to stori. Tako je tudi v skupnem življenju. Dva se ne preneseta več, ampak nič ne bosta storila, da bi bilo bolje in da bi se spet imela rada. Ko pride tako daleč, da gresta narazen, pa kar naenkrat lahko živita vsak svoje življenje. Zakaj je bilo za to odločitev potrebno stran vreči 20 let življenja. To pomeni 20 let iskanja resnice. In kaj se ponavadi zgodi, zopet si najdemo nekoga od katerega pričakujemo, da bo tak in tak in če bo tak in tak,potem smo našli terno in smo lahko srečni do konca življenja. IN kaj se največkrat zgodi, ko se nam res posreči in nam vesolje nakloni točno takšno osebo, kot jo želimo? Ta oseba zboli in umre. In kaj je sedaj??? Spet je kriva, da smo mi nesrečni.

Resnica, pa je drugje in vsi to vemo. Za našo srečo smo odvisni sami. Če pa že razumemo, da je velikost te sreče odvisna od tega kolikim jo damo, potem tudi vemo, kdaj jo bomo lahko dobili, če jo bomo potrebovali. Samo dajati jo moramo in pri tem ne pričakujmo, da nam jo morajo obvezno tudi vrniti. Kajti sreča sama najde pot do vas, samo pustite ji to pot in ne zapirajte ji vrat. Enako velja tudi za ljubezen, če ima ljubezen imamo tudi srečo. Samo drugo besedo smo uporabili, da lažje razumemo.

Torej dragi moji, ne pričakujmo, da bodo drugi delali stvari namesto nas, če jih lahko sami storimo. Le tako bomo našli srečo in ljubezen. Začnite pa iskati pri samemu sebi in ne boste nikoli odvisni od odnosov drugih. Boste pa postali zasvojeni s tem, da to ljubezen in srečo čiv več delite. Kajti to je edini način, da jo dobite. No ta odvisnost pa je edina, ki je dobra.

Primož

Primož lepo povedano. spomnila sem se tudi reka, mslim, da ga je izrekel nekdanji socialistični vodja ali oseba Edvard Kardelj. Gre pa takole: Vsak je svoje sreče kovač. Res je, neuspehe si moramo pripisati sebi, ker se nismo potrudili, da bi bili srečni.

Ljubezen pa je nekaj drugega! Ali sploh lahko govorimo o ljubezni med dvema človekoma? kako sploh ljubezen izgleda? Vsi mislimo, da je to samo to, da sta dve osebi skupaj, ustvarita si družino, pa materialne dobrine….Mar je to res ljubezen? Žal, da v današnjem času hitenja vse preradi pozabljamo na medsebojne odnose, na komuniciranje z našimi najbližjimi, na strpnost….. vsem se samo nekam mudi.

Da je lahko nekdo srečen, in ima dober odnos pa bodisi z bilokom, je potrebno, da najprej ima sam sebe rad, da se veseli vsakega dne posebej, da je srečen…….

Točno tako Tanja, koliko ljudi sploh ve kaj je prava ljubezen. Danes večina ljudi ljubezen pojmuje kot zaljubljenost, kar pa ni enako ljubezni. In v ljubezni tudi obstajajo vrednote, tako kot jih imamo v vsakedanjem življenju. Problem je samo v tem, da so te vrednote zgrešene. In sedaj pride na vrsto to kar si napisala. Današnja vrednota ljubezni je, da si ustvariš družino, hišo, dva avta, psa,LCD TV, glasbeni stolp, da hodiš na morje na jadranje, …žal je večina vrednot povezanih z materialnimi dobrinami, ki pa naj v ljubezni ne bi imele nobeno vrednost. Če torej razumemo ljubezen tako, potem smo na napatni poti, ampak vsi vemo, kako je ko se zaljubiš do ušes, takrat tudi spoznamo, kako lahko nam nevidna energija vpliva na človeka, kako obstaja enostaven prenos misli, kako besede sploh niso potrebne, ker se preprosto razumemo, ampak zakaj vse to čez čas izgine? Ker nas je tehnokratska družba pripeljala, do zgrešenih vrednot, pripisujemo pa jih k nadgradnji ljubezni. Edina nadgradnja ljubezni je ustvarjanje družine in potomcev, ki bi živeli v tej prostrasnkosti ljubezni, kjer bi jih učili, da materialne dobrine niso vrednota, ki bi jih morali v življenju iskati. Vse kar moramo poiskati imamo že v sebi, samo spoznati je treba to.
In kaj se ponavadi zgodi pri ljubezni, ali pa bolje vprašanje, kje iščemo svojega partnerja?
Ponavadi na točno določenih mestih, kjer se srečujejo mladi ali starejši. To so prostori kot so, disko, lokali, zabave…vse lepo in prav, vendar kaj dela tisti prostor zanimiv. Ljudje. Ampak koliko je ljudi, ki so to kar so? Nič. Kajti vsi,ki so tja prišli z namenom poiskati ljubezen,so se že pri odpravljanju zmotili pri načinu iskanja. Saj skorajda nihče ni prišel tja “ne zrihtan” Na sebi imamo ogromno brezveznega in nepotrebnega blišča, naša koža ni prava koža, saj je umetna, naša koža ne diši tako kot ponavadi, saj je prekrita z umetnimi vonjavami, čevlji so ponavadi neudobni, prav tako tudi obleka, ampak razmišljanje v to smer, da bomo zaradi tega dobili življenjskega sopotnika, nas odvrača od prave podobe. Tako v poplavi mask iščemo pravo osebo, to je tako kot bi igrali loto, verjetnost,da vemo kaj se skriva pod masko je zelo majhna.

Potem pa še ogabni zvoki neke techno glasbe, umetne luči, ki naj bi ustvarjale vzdušje, in ogromno omamnih substanc, ki zmanjšujejo že tako majhno zmožnost treznega razsojanja. Potem pa si zamislimo, kako naj najdemo pravo osebo, če je vse umetno in ne more razmišljati. JA saj namen je bil dober, dokler se nismo začeli pripravljati.

To pa nas je naučila današnja družba in iz dneva v dan je tega več. Ko pa dobimo osebo jo pripeljemo domov, pa se, sezujemo, slečemo, umijemo iz sebe vse vonjave, maske, odvržemo odvečen material in se vsaj delno očistimo substanc, pa ugotovimo, da pred nami stoji popolnoma druga oseba. Ampak ker obstaja substanca sexa z mešanico zmedene zaljubljenosti, kar prinaša vsaj delno zadovoljstvo, ostanemo s to osebo, dokler res ne izgubimo še tisti delček zaljubljenosti in ostane samo še substanca sexa. Ja potem pa nam ne ostane drugega, kot da poiščemo drugo osebo. Vendar je problem, ker se nismo na napaki nič naučili in gremo v popolnoma iste kraje lovit, na popolnoma enak način. Lekdo bi vedel, zakaj smo tako zmešani.

Torej kaj je ljubezen? Je res samo to da poiščemo pravega partnerja? JA pri človeku je ta energija res najbolj izražena, ampak obstaja tudi kje drugje, recimo v naravi ali živalih, največ pa jo je ravno v nas samih. Dokler tega ne pogruntamo, bomo težko pravo ljubezen poiskali v drugih.

Primož

Živjo Primož!

Lepo si napisal!

Mene pa zanima, kako gledaš na pričakovanje v partnerskem odnosu, je koristno ali škodljivo – ga je mogoče več sort?
Vitomir

Primož,

temu je težko kaj dodati. Mogoče le to, da nekateri potrebujejo 20 let, da to odkrijejo a veliko je takih, ki tega ne storijo nikoli oziroma ne spregledajo nikoli, Nočejo, ne zmorejo, ne znajo. In dokler ni človek pripravljen na to veliko odkritje poprava stanja ni mogoča. Ali pač. Če te na tej poti spremlja nekdo, ki prepozna stisko, ti stoji ob strani. To ni nujno partner. Velikokrat je to dober in iskren prijatelj.
V življenju jih ni veliko in če najdemo takega bodimo hvaležni. Je pa tu tudi vprašanje. Smo mi pripravljeni videti prijatelja v stiski, jo prepoznati in tudi pomagati ? Imam občutek, da je v teh hitrih egoističnih časih to skorajda nemogoče.

Razmislite – ste res pravi prijatelji ?

Veronika

Vse življenje je sestavljeno iz tako imenove bipolarnosti – dveh strani – dveh polov. Za vse sta potrebna dve strani. Moški – ženska, dan – noč, dobro – slabo, jin – jang, radost – trpljenje, rojstvo – smrt…

Če ni enega ne more obstajati drugo, tako je tudi v partnerstvu, brez obeh zakon ni mogoč, to je naravno ravnovesje, seveda pa se moramo zavedeati, da je vmes še ogromno oddetnkov, ni vse samo belo in črno, temveč ima ogromno barv. Takšno je torej naše življenje, začne se z rojstvom, radostjo, veseljem in konča se s smrtjo, otožnostjo, žalostjo. Obdobje med tema dvema nasprotjima pa je na nas, da ga izkoristimo, pa če je to samo en trenutek ali 100 let. Tako v vsem tem obdobju spoznavamo dobro in slabo in se na podlagi izkušenj izoblikujemo. nihče ne ve, če dela prav, važno je da delamo v pravi smeri, ali v tisti smeri, za katero menimo, da je prava. In kaj je to kar je prav. V tem delu ni dvomov, čim so dvomi, že ni nekaj v redu. Moje razmišljanje: To kar delam, se mi zdi prav, kljub vsem težavam, ki jih imam pri svojem delu in očitkov, ki jih prejemam, še vedno poslušam sebe -dušo in svoje srce in nič od tega mi še ne govori, da delam kaj narobe, čeprav je ogromno težkih trenutkov. Bistvo je, da delam v tej smeri in se prizadevamo za dobro.

In ker smo pri vprašanju pričakovanja v partnerskem odnosu, je treba spet poudariti, da je predvsem važno, kaj pričakujemo od samega sebe, ker nihče ne živi namesto nas. To je podobno kot z ljubosumnostjo, nekaj je more biti, ker je to človeška lastnost, vendar ne sme prevladovati nad ostalimi dejanji. Če partner kam gre, je prav, da ga pogrešamo, je prav, da si želimo, da bi ostal, vendar je tudi prav, da ga pustimo, da živi svoje življenje. vse je torej v zmernosti. Da ne bom govoril samo o ljubosumnosti in pričakovanju, enako velja tudi za hrano, pijačo, šport, spanje, delo in tako naprej. Zmernost je bistvo modrosti.
kako naj spoznamo srečo, če ne vemo, kaj je nesreča, kako naj vemo, kaj je sladko, če nismo poiskusili slano. Tako je v današnjem svetu, seveda je ideal daleč od tega, vendar nekje moramo začeti. Najlepše bi bilo, ko ne bi nikoli razmišljali o trpljenju in preprosto živeli. Vendar je človek v svoji zgodovini izoblikoval tudi ošabnost, zavist in ostale grehe, ki so v nas, tako kot vse tiste dobre stvari, tako se dnevno bojujemo z njimi.

Kaj torej pričakovati od partnerja. Predvsem to, da ti je partner na katerega se lahko obrneš, kadar to potrebuješ, ampak ne za vsako ceno in proti njegovi volji, kajti pričakovanje je povezano tudi z ljubeznijo, pravzaprav je z vsakim vprašanjem povezana ljubezen. Ljubezen kot energija, je povezana z vsem. Včasih si želimo, da bi bil partner prisoten vedno, nam vedno na voljo, naredil točno to kar si želimo , izrekel točno to ob točno ob določenem trenutku. vendar mora biti partner tudi za tiste negativne stvari. Parnter, ki se z vsem strinja in vse naredi ni pravi partner, temu bi rekli suženj. Partner včasih pove tudi tisto, kaj ne bi radi slišali. Je pa tam tudi zato, da nas potolaži. Včasih samo tako vidimo resnico. Glavno bistvo pa je, da vsak izmed partnerjev živi in ima pravico živeti svoje življenje. Skupna ima je samo določena pot na tej celotni življenski poti.

Da na kratko povzamem, vse lahko pričakujete od partnerja, ampak imejte tudi toliko ljubezni, da vse dopuščate in ničesar ne pričakujete. Ne pričakujemo od partnerja ničesar kar mi želimo, ampak preprosto sprejmimo tisto kaj daje, tako naj bo tudi obratno in kar naenkrat bomo v tisti relaciji, več kot dajem, več prejemam. Ljubezen naj bo vodilo pričakovanja.

saj vsi poznamo primer, na začetku zaljubljenosti, jez te imam rad, ne jaz te imam bolj, ne jaz te imam veliko bolj, ne jaz te imam še bolj kot ti, ne jaz te imam bolj, bolj rad, ne jaz te imam bolj, bolj, bolj rad, ne jaz te imam bolj, bolj, bolj, bolj rad, ne jaz te imam rad neskončno, ne jaz te imam rad, neskončno, neskončno, ne jaz te imam rad neskončno, neskončno, neskončno rad….in tako naprej.

Ali pričakujemo, da nas ima nekdo tako rad??Ne to je nastalo samo zaradi tega, ke imamo mi nekoga radi.

primož

Veronika, dobro iztčnico si dala, smo res pravi prijatelji, pravzaparv, kdo je pravi prijatelj. Tidti, ki te pokliče, tisti, ki pride na obisk. Ne. Bistvo v nas je to, da delujemo. Kako naj delujemo, delujmo dobro. In tako se bodo obnašali tudi vsi okoli nas, ne odreagirajmo z jezo in sovraštvom, ko so okoli nas jezni in sovražni. Seveda je težko, ampak to je bistvo delovanja. Delovanja v pravo smer.

Nikar nam naj ne bo poslanstvo pomagati, naj nam ne bo poslanstvo iskati tiste, ki so potrebni pomoči. Preprosto živimo lepo življenje. Ko naletimo na koga v stiski iskreno pomislimo, kaj bi bilo, če bi bili na njegovem mestu, lahko pomagao in vprašanje je tudi, kako naj pomagamo. Včasih ni dobra vsaka pomoč, ampak je potrebno veliko truda in pozitivnih misli, da izberemo pravo pomoč- KOliko ljudi potrebuje finančno pomoč. Skorajda vsi. Pa bo dodaten denar res rešil njihove težave. V večini primerov ne. Torej lahko pomagamo na ogromno načinov in najboljši način, ki ga vsi premoremo pa je, ljubeznivost in poslušanje, namseh in pozitivna misle sta zastonj, vendar daleč podcenjeni vrednoti. Nič ni treba storiti, samo bodimo tam in dajmo človeku občutek, da ni sam, ker samota ubija največ.

Naša skrb je delovanje v tej smeri, bolje pomagati nekomu po 20 letih, kot nikoli, še na smrtni postelji je vredno človeku pomagati in mu dati energijo ljubezni. Samo to bomo odnesli s seboj, tisto kar bo ostalo v nas, tisto kar je očem in znanstevnim raziskavam nedoumljivo, tisto kar je v duši.

Morda boste rekli, kaj je to duša, ampak vsi vemo, da nekaj v nas obstaja, nekaj kar ne razumemo, ampak na nek način verjamemo v tisto nevidno. NIkomur ni treba verjeti v kakršnega koli Boga. Verjeti je potrebno samo v sebe in to ne v otipljive stvari. Kajti ni oblika ne material tisto, kar naredi svetišče, ampak vzdušje, ki je v prostoru. Zato je popolnoma vseeno, kakšna je oblika in kje stoji svetišče, ljudje so tisti, ki naredijo svetišče lepo, še posebno, če imajo lepo energijo, to pa je lahko tudi na prostem pod drevesom.

Saj poznate tisto: Kje je vaš dom. Tam kje je doma srce.

Veronika, tebi pa hvala za vprašanje:
In še odgovor: Ne nič ni nemogočega. Lahko smo vse kar si zamislimo.

Primož

Ko že govorimo o ljubezni, kdaj je ta prava ljubezen in katera je? namreč vse vellikokrat , zlasti pri mladih, se izgovori “ljubim te”, , ” zelo te imam rad” in podobno. Vendar življenje me je naučilo, da osebe, ki si ljubezen vse pogosto izpovedujejo z besedami, v resnici se ne ljubijo oziroma med njimi ni ljubezni, v resničnem pomenu besede. jaz bi lahko rekla le, da je med njima neka povezanost, simpatija. patnerji, ki si ljubezni ne izjavljajo z besedami, menim so bolj ljubeči med seboj. Morda pa se tudi motim.

ko se pri 20 letih zaljubimo, smo praktično gluhi, in slepi na opozorila drugih, na negativne lastnosti partnerja…. ali pa enostavno jih toleriramo, jih nočemo priznati. In če tej zaljubljenosti sledi še poroka in držina, pri čemer se partner ne spremeni, sledi samo še trpljenje, kajti nihče izmed nas ni sposoben prenašati slabosti nekoga drugega celo svoje življenje. nekateri za spoznanje potrebujemo 20 ali še več let, nekateri nekaj let. Pa se sprašujemo kam je ljubezen izpuhtela? Vprašati bi se morali ali je sploh bila ta prava ljubezen ali zgolj slepa zaljubljenost?

Tukaj bi samo še to dodal. Načeloma od partnerja naj ne bi ničesar pričakovali, razen samo to, da bo tam, ko bomo v stiski in bomo potrebovali pogovor, tolažbo, mnenje.

In marsikdo me bo vprašal, kako to, da lahko to pričakujemo?

Zato ker bi tudi mi bili tam, ko bi nas partner potreboval, ko bo v stiski. To smo dolžni storiti pomagati sočloveku in partnerju. Vendar ta pomoč ni materialna ali fizična, ta pomoč je duševna.

In to pomočsmo vsakemur dolžni nuditi in zato lahko samo to tudi pričakujemo od drugega. Nikar pa se ne jezite,če tudi tega ne dobite. Tudi to je odločitev posameznika ali bo to nudil ali ne.

Še pregovor, ki bo vse zajel, kar sem pisal o pričakovanju do partnerja:

Ljudem ne moreš pomagati, lahko jih le spodbudiš, da si pomagajo. (Ernhard)

Primož

Tajna,

besede na pomenijo ničesar. Če bi se ljudje poznali, mislim samega sebe, potem bi vedeli, kdaj je beseda ali dejanje zlagano in kdaj ne.

Velikokrat se tudi v nas porajajo glasovi , ki nas opominjajo IN kako naj vemo, kateri so pošteni in kateri nepošteni glasovi. To vemo, ker pri poštenih glasovih in namigih, začutimo gomazenje, začutimo da bi radi spremenili, da bi radi naredili, da smo polni zanosa, da se nam orosijo oči, da naježi koža, da bi najraje poleteli, kajti duša zna prepoznati pravi glas. To je takrat, ko razmislimo in ne najdemo niti kanček negativih možnosti v porajajoči se misli.

Tako je tudi z pravo ljubeznijo. Ja na začektu smo slepi in gluhi, ampak povej mi, kdo se vpraša zakaj? Zaradi zaljubljenosti ali zaradi ljubezni. Je ljubezen to, da se dobivamo v zakajenem prostoru, urejeni od peta do glave z raznoraznimi umetnimi dodatki, samo da bomo ugajali partnerju, uživamo alkoholne pijače in ves čas mislimo, kdaj bomo lahko sexali in prerečunavamo ali bo to v avtu,ali bodo starši šli od doma?? No samo te štiri stvari odmisli in kmalu boš videla, kdo ima dober in pravi namen.

Prava ljubezen ničesar ne želi, potrebuje samo ljubezen enako čisto nazaj. Je to prava oseba, v mini krilu, visokih petkah, mrežastih nogavicah,erotičnemu perilu, ki ga nalahno razkazuje, umetnimi nohti, z lasnimi vložki, umetnimi trepalnicami, namazanem obrazu, z wonderbra modrčki ali push up modrčki… Vse kar sem naštel, bi lahko bilo tudi v obratni smeri za moškega v prispodobi seveda, ampak vse od naštetega je umetno.Kako naj bo izkazana prava ljubezen, če pa smo celi umetni??? V koga smo se torej zaljubili. Vse kar je pristno zakrivamo, kot da bi se šli maškare in na koncu še izbiramo katere besede smemo izreči in katere ne. Ponavadi mislimo, da izpademo frajerji če govorimo grde besede, vsaka druga na p ali k. No in vse našteto doživimo v disku ali lokalu, kjer je že tako ali tako bolj temno in zakajeno, da nič ne vidimo, potem pa še malo spijemo, da nam um ne bi delal preglavice. JA to je res prava ljubezen.

Torej, koliko izmed vas je življenskega sopotnika izbralo ker ga je videlo takšnega kot je brez vseh teh mask in ovir, koliko vas je takega spoznalo že na samem začetku.

Vsakdo lahko izreče 100 na dan ljubim te, ampak prav vsak ve, dakj je to iskreno in kdaj ne.

Premalo je pravih iskalcev ljubezni in premalo ljudi se zaveda, da se je za pravo ljubezen, ki je največja nagrada v zemeljskem življenju, potrebno tudi največ potruditi.

To je tako kot če bi v teku na 100 m, največjo nagrado dobili tisti v ozadju in ne tisti taprvi,ki so se najbolj potrudili.

Na žalost smo izgubili prave vrednote in jih iščemo na napačnih koncih. Začni najprej pri sebi, odkrijmo svojo sposobnost zaznavanja ljubezeni in nam bo vse mnogo lažje. Ja, začne se v nas in začne se z mislijo. Naj bo misel lepa in pozitivna.

Primož

Primož, hvala! Si mi odprl nekaj novega razmišljanja, najbolj pa me je navdušil tale tvoj stavek:

>vse lahko pričakujete od partnerja, ampak imejte tudi toliko ljubezni, da vse dopuščate in ničesar ne pričakujete

Primož moram priznati, da mi tole ne gre in ne gre v glavo…..

“Nikar pa se ne jezite,če tudi tega ne dobite. Tudi to je odločitev posameznika ali bo to nudil ali ne.”

Če prav razumem….ne glede na to, da ena oseba veliko vlaga v partnerski odnos(npr. z delom, pozornostjo, prilagajanjem….) , druga oseba lahko vlaga samo toliko kot se ji zazdi, lahko tudi nič.

Saj potem bi bilo bolje imeti “samo”prijatelja kot življenskega partnerja….ali se motim?

Ideja teh forumov in moderiranje z možnostjo komentiranja je ravno v tem, da ljudje razmišljamo, da spoznavamo in se znamo vsaj delno umestiti v ta naš prostor. Vse preveč je tempa in premalo časa zase, kar pomeni tudi razmišljanja. Ne o tem ali bomo kupili nov avto ali bomo renovirali stanovanje, kot razmišljanja o sebi.
Moja kritika današnjega sveta, če ji tako lahko rečem, je pomanjkanje vrednot.
To ni so cerkvene ali posvetne vrednote, to so vrednote vsakega posameznika, kot spoštovanje, delavnost, umirjenost, razumevanje, dopuščanje drugačnih mnenj, vrednote, ki nimajo nobene veze z materialnim svetov.

Vse več zakonov pa temelji izključno na materialni osnovi in pričakovanjih. Žal pa ta pričakovanja niso duhovna, temveč materilana. vse akr je materialnega pa je mrtvo. In mrtve stvari ne prinašajo veselja, temveč samo spomnine, ki pa so za vedno mrtvi. Les je resda lep, in ga občudujemo tudi doma, vendar je odvisno tudi od načina kako smo to dobili. Brez vsakih čustev, glede na reklamo, ki smo jo videli v trgovini in revij in kupili z denarjem.

Konfucij je zapisal: Nikoli ne streljam na sedečo ptico in nikoli ne lovim ribo z mrežo.

Kaj je želel s tem povedati, da ti reči prinesejo zadovoljstvo in da jih znaš ceniti se je za njih potrebno tudi potruditi. v današnjem svetu pa je vse na tone, da je cena čim nižja, ali potrebujemo ali ne, samo da je in ker se ukvarjamo s temi stvarmi, nam zmanjka časa za nas osebe, ki smo najbolj vredne stvari na zemlji, mi pa častimo mrtve izdelke. Samo poglejte, kako nekateri častijo svoje avtomobile?? Vsak dan jih pucajo od spredaj in zadaj, se jezijo na otroke, če so slučajno kaj zamazali, bolj jim je vreden avto kot lastni otroci. Kako naj otroci dobijo drugačno vrednoto? In ko avto razbijejo jokajo kot majhni otroci, ne zaradi izgube, ampak zato ker bodo morali plačati. In tako spet znova in znova.

Torej je ljubezen do sočloveka povezana z načim življenja in vrednoto, ki jo imamo in cenimo. Samo katera je prava vrednota?

> >vse lahko pričakujete od partnerja, ampak imejte tudi toliko
> ljubezni, da vse dopuščate in ničesar ne pričakujete

Življenje je lahko res lepo, če od njega ničesar ne pričakujemo, temveč samo sprejmemo kar nam prinese.

primož

Res je vsakdo ima pravico, da vlaga toliko kot se ji zazdi, lahkjo tudi nič. Ampak potem je tudi na tebi, da vidiš da taka zveza nima prihodnosti in imaš ravno tako pravico, da odditeš kot ima partner pravico, da ničesar ne vloži v odnos.
Prej ali slej vsakdo ugotovi, da edini način, da kaj prejmeš je ta da daš.
Ko si izbiramo življenjskega partnerja, je treba začeti tako kot z gradnjo hiše. Najprej dobimo željo in nato si ogledujemo parcelo in izbiramo hiše, vsak si izbere tako karkšne kriterije ima, ko si jo izbere začne zbirati lokacijo in nato vsa potrebna soglasja in načrte, kako bomo gradili hišo kje jo bomo gradili, pridobimo vse potrebne priključke, bo hiša imela vodo, elektriko, telefon, kabeljsko, kako močan vod bomo potrebovali, želimo imeti tudi kaj vrta ali ne in ko vse potrebno pridobimo, pričnemo z gradnjo in začne se pri temeljih. čeprav imamo vse načrte in smo se pozanimali kako se hiša gradi, se bo še vedno našel kakšen problem. Ampak vsi vemo, temelj je zelo važen, tudi pred tem vložen trud, ko nismo še ničesar še gradili je zelo važno, kako se bomo v tej hiši počutili, kakšna bo ta hiša. Sama gradnja je hitra in enostavna, ampak je odvisna od naši predpriprav.

V današnjem svetu, pa ljudje skorajda nimajo predpriprav. To je tako kot če bi se jaz odločil, da grem na olimpijske igre tečt na 400 metrov. Verjetno bi komaj na cilj pritekel, pa še čas bi bil smešen. Vsi bi se mi smejali pa še obsojali bi me in še koga drugega, zakaj zapravljamo denar za takšno neumnost.
Ampak v partnerskem odnosu, pa nihče ne postavlja vrednot ali vsaj norm za življenje. Danes se spoznava, greva v posteljo, narediva otroka, med 9 mesečno nosečnostjo imam odnose z drugimi, pred porodom izveš, se ločiva, iščeš novo stnanovanje, iščeš strokovno pomoč, denarno…ampak ves ta čas obsojaš mene, kakšna svinja sem.

Kaj si ti storila, da do tega ne bi prišlo??? Koliko predpriprav si imela? Ne samo z menoj, temveč predpriprave sama s seboj.

Za vse smo krivi sami in vse kar se okoli nas dogaja je posledica naših dejanja in ne dejanj drugih. Torej, nič ni treba pričakovati od partnerja, ampak ponavadi je dejanje partnerja posledica našega dejanja, obstaja pa možnost, da ne bo reakcija nič boljša in to moraš upoštevati, še vedno pa obstaja na tebi, da tvoje dejanje kaj spremeni. Ne da ga brcneš ali pa mu kaj rečeš, seveda je tudi to možnost, ampak tvoje dejanje mora biti iskreno in nihče iob iskrenosti ne more ostati hladen. Nek rezultat bo zagotovo.

Če bolj konkretno povem. Najprej prosiš, rečeš, dokažeš, da si pripravljen, če se nič ne spremeni, spremeniš ti sam. Kako spremeniš, pa je spet odvisno od posameznika, ampak zakaj spreminjati nekoga, ki se ne želi. Spremenimo sebe in zagotovo se bo spremenil. Ena izmed možnosti je tudi ta, da oddidemo, četudi nimamo nič, je to vseeno bolje, saj delamo nekaj zase.
Glavna stvar v procesih, ki jo programerji ne razumejo je ta, da proces ne gre nikoli nazaj, vedno samo naprej. Četudi je v tem procesu nek negativen rezultat, ne gremo v procesu nikoli nazaj. Tako naj bo tudi z našim življenjem.

primož

> “Nikar pa se ne jezite,če tudi tega ne dobite. Tudi to je
> odločitev posameznika ali bo to nudil ali ne.”
>
> Če prav razumem….ne glede na to, da ena oseba veliko vlaga v
> partnerski odnos(npr. z delom, pozornostjo, prilagajanjem….)
> , druga oseba lahko vlaga samo toliko kot se ji zazdi, lahko
> tudi nič.
>
> Saj potem bi bilo bolje imeti “samo”prijatelja kot življenskega
> partnerja….ali se motim?
>