Stara sem 36 let. Poročena in mama dveh sinov. Stara sta 9 in 16 let.
Slednji mi v zadnjem času dela velike skrbi.

Pa naj ga najprej opišem.
Je zelo čustvena oseba. V osnovni šoli se je izkazalo, da je hiperaktiven. Hodili smo k psihologu in psihiatru. Stanje se je nekoliko popravilo. Znano je, da taki otroci potrebujejo zelo, zelo dosledno vzgojo. In to s strani obeh staršev. Žal je moj sin ni bil deležen.

Z možem izhajava iz dveh zelo različnih družinskih okolij. Vsak od naju je v zakon prinesel svoj vzorec.
Naš je tak odprt, temelji na pogovoru, njihov je pa popolnoma druga skrajnost. Pogovor je tabu tema.
Z možem se nikoli nisva veliko pogovarjala. Predvsem pa ne o čustvih, o vzgoji.. Sama nisem bila nikoli zadovoljna s takim odnosom. Hodila sem k psihologinji, kjer se mi mož ni hotel pridružiti. Zdaj k psihologinji ne hodim več. Ravno zato, ker sem hodila sama.

Vse več stvari je, ki naju ločujejo. Oziroma nas ločuje. Odnosi so vedno slabši. Vse neusklajenost in trobljenje v dva roga je pripelajlo do tega, da je sin začel posegati po drogi.
Kadi marihuano. Pri njem sva našla papirčke in tudi marihuano. TAji, da je to za njegovo uporabo. Noče se pogovarjati.

Spoznanje, da je najin otrok začel posegati po stvareh, ki sva se jih najbolj bala naju je z možem zelo dotolklo. Vendar tukaj se spet ponavlja ista zgodba.

Jaz sem se povezala s strokovnimi delavci na Centru za socialno delo, kamor smo šli na razgovor. Povedano nam je bilo, da se moramo teh razgovorov udeleževati prostovoljno, z namenom, da se stvari spremenijo.
V kolikor kdo od nas tam ni prostovoljno ne vidijo nobenega smisla. Kajti s prisilo se ne da ukrepati. Sin in mož, nihče od njiju se te terapije noče udeleževati.

V šoli ima sin skoraj same negativne ocene. V vsej njegovi šolski karieri sva z možem pritiskala nanj glede ocen. Ker je zaradi neučenja dosegal precej slabše rezultate kot bi jih pa sicer.
Sedaj sva s tem nehala. Eno leto šolanja ni nič proti težavam, ki jih imamo.
MOj (odnos s sinom) odnos se je malce popravil. Oba se trudiva na svoj način. Mož pa…
Vse kar sem napisala premišljuje globoko v sebi. Brez besed, s katerimi bi lahko pripomogel k boljšemu odnosu. Menim, da je trenutno naš odnos tisti, na katerem se splača graditi. Zato, da se bo sin doma počutil dobro oz. boljše.

Sama sem prebrala že kar nekaj gradiva okrog droge. Ker stvari na tak način lažje prepoznavam, pa tudi ker več vem, me skrbi še toliko bolj. Mož pa…
Namesto, da bi vsaj enkrat v življenju reagiral na zdrav način se na probleme odziva s ciničnimi izbruhi in vseprevečkrat posega po alkoholu.

Pogovora med nama ni. Ker se mož noče pogovarjati. Na nobeno ponujeno terapijo se noče odzvati. On pravi, da ne bo nikamor hodil in tudi ničesar noče prebrati. Ne zna pohvaliti kakšnega majhnega napredka.
Ne zamerim mu, da nekaj ne zna. Zamerim mu pa zelooooooooo, da se nekaj noče naučiti. Navkljub problemom noče ničesar spremeniti. Zelo mi je žal, da je to oče mojih otrok.

Že kar nekaj časa nazaj sem prišla do zaključka, da tako ne morem in nočem živeti. Jaz potrebujem ob sebi partnerja na katerega se lahko zanesem. Ki bo pozoren in ljubeč, ter predvsem, da se bo veliko pogovarjal. Tudi o čustvih!
Vem, zdaj to vem. In si priznam.
Bojim se pa ločitve, bojim se še bolj prizadeti otroka. Oba.

Moj namen je oditi, ko bosta otroka že bolj samostojna in bosta tudi več razumela. To sem možu povedala. Vendar se na to ni odzval.
Toda, kaj pa do takrat?
Težave sem povedala prijateljici, ki zaradi poklicnega in tudi svojega družinskega življenja precej pozna stvari, ki jih opisujem. Svetovano mi je bilo naj delam na sebi. Kajti ostalih ljudi ne morem spreminjati. Sebe pa lahko. Kaj naj storim? Baje, da sem odvisna od odnosov? Predlagana mi je bila terapija pri dr. Sanji Rozman.
Mislim pa, da sama trenutno še vedno nisem sposobna speljati še kakšne terapije. Sama je mišljeno brez pomoči moža.
Prosim svetujte mi, mogoče bom lažje našla pravo pot.

Obupana mama in žena

Pozdravljena,

Pred vami so težke odločitve. Sinovo uživanje marihuane je v vas sprožil alarm, da morate nekaj storiti, da ni v družini vse tako kot bi moralo biti. Ker pa s problemom ostajate sama so spremembe na nivoju družine toliko težje. V tem trenutku dejansko lahko naredite samo to, kot so vam že svetovali: delate na sebi, saj le tako boste prišla do točke, da boste dovolj močna za spremembe in vam bo jasno kako naprej. Priporočam, da se obrnete še na forum: Zasvojenosti ter Pomoč ženskam in materam v stiski.