Potem, ko ugotoviš, da cel ljubi dan ždiš pred računalnikom in spremljaš, kje se bo kaj novega zgodilo, kje bo zanimiva tema, kako se bo razvijala… Potem, ko zaradi tega počaka tudi posoda na mizi, pa sprehod v naravi, pa človek ne jezi se z otrokom…
Potem se ti začne dozdevati, da je to morda neke vrste zasvojenost.
Niti ne tista z abstinenčnimi krizami – vsaj pri meni ne. Ko ni računalnika blizu čisto lepo funkcioniram. Če pa le imam možnost, potem jo izkoristim na polno. Ne pokukat sem ter tja, mogoče enkrat, dvakrat dnevno. Ure gredo vsak dan. :((((((
Saj si obljubim, da do določene ure pa nič…
Pa gre miška kar sama med priljubljene.
Ugotovila sem, da je to morda to neke vrste zasvojenost.
Zdaj pa ne znam iz nje.

ALI OBSTAJA ODVISNOST OD INTERNETA?
Mirjam Bonačić
Povzetek

Namen članka je bralcu predstaviti problem odvisnosti od interneta. Za lažji oris te problematike je omenjenih nekaj dejstev iz zgodovine interneta. Sledi razlaga pojma odvisnosti od interneta in pregled različnih pogledov na problem prepogoste uporabe internetnih aktivnosti. V nadaljevanju sta na kratko opisana dva glavna vidika omenjene problematike. Za konec je navedeno nekaj možnih rešitev problema prekomerne uporabe interneta.
1 UVOD
Danes igra internet pomembno vlogo v našem vsakdanu tako pri delu kot v prostem času. Služi kot prenosni medij za komunikacijo s svetom in pridobivanje najrazličnejših informacij. Zaradi njegove velike razširjenosti po vsem svetu in posledično hitrega dostopa do velike količine podatkov, njegova uporaba hitro narašča. Vendar ima tudi internet svojo temno stran. Pojav vrste obnašanj pri uporabnikih interneta, kot so izolacija, zanemarjanje samega sebe in bližnjih, izgubljanje občutka za čas in dogajanje okoli sebe, je vznemiril marsikaterega psihologa in psihiatra. V zvezi s tem so nastale odmevne raziskave s tezo o novi bolezni odvisnosti od interneta. Izoblikovale so se skupine za pomoč odvisnim od interneta. Vendar na drugi strani raziskovalci opozarjajo na prehitra sklepanja o bolezenskem stanju na osnovi pomanjkljivih raziskav.
2 ZAČETEK ZGODBE
Naglica, spremljevalka sodobnega človeka, sili v uporabo novih tehnologij. Ameriška vojska je po uspehu prvega obsežnejšega računalniškega omrežja ARPANET (1969) širši javnosti ponudila sadove svojega ustvarjanja in sprožila začetek razvoja interneta, interaktivnega medija z veliko in hitro dostopno bazo informacij.
Že sama narava interneta je pripomogla k hitremu širjenju omrežja po vsem svetu. Za tem ko so osebni računalniki zamenjali pisalne stroje v pisarnah, je v letih 1995-96 postal tudi internet del domačega okolja. Število uporabnikov in s tem količina informacij je skokovito narasla. S tem so postali vedno bolj vidni tudi nastajajoči problemi, ki so spremljali novo tehnologijo.
Pojav interneta v vsakdanu povsem običajnih ljudi je naletel na zelo pozitiven odziv, včasih morda celo preveč. Ljudje so se vedno bolj pogosto zatekali k računalniku z namenom, da pobrskajo po internetu, pošljejo e-mail, poklepetajo s prijatelji in podobno. Problem je postal zaskrbljujoč, ko so nekateri uporabniki interneta začeli zanemarjati bližnje zaradi velikega števila ur preživetih pred računalnikom ali celo izgubljati stik z realnostjo. Izziv in zanimivo temo v novih motivih za odklonska obnašanja so videli psihiatri in psihologi. Od leta 1996 je bilo izvedenih veliko raziskav, predvsem v ZDA. Vendar raziskovalci do danes še niso izoblikovali enotnega mnenja o tem, ali obstaja bolezen, ki bi jo lahko imenovali odvisnost od interneta ali moramo iskati vzroke za “zapravljanje časa” z internetom v čem drugem.
3 POJEM ODVISNOSTI OD INTERNETA
Kompleksnost interneta kot splošno uporabnega pripomočka za komunikacijo in informiranje kaže na prav tako kompleksno vprašanje problema odvisnosti od interneta. Internet ponuja neomejene možnosti komuniciranja, kamor spadajo npr. elektronska pošta in klepetalnice. Po drugi strani je ogromna baza podatkov, ki so dostopni noč in dan. Preko interneta lahko tudi kupujemo, preverjamo stanje našega računa, pregledamo in rezerviramo knjige v knjižnici, se prijavimo na izpit, poslušamo glasbo ali igramo šah z nasprotnikom na drugem koncu sveta. Pri takšni pestrosti ponudbe interneta je težko govoriti o odvisnosti od interneta nasploh, temveč se kaže potreba po obravnavi posameznih področij. Vendar tega veeliko opravljenih raziskav ne upošteva.
Povedano kaže, da je internet priročen, informativen in zabaven. Zaradi tega mnogi uporabniki internetnih storitev menijo, da je razpravljanje o odvisnosti v zvezi z internetom nesmiselno. Zabava s pomočjo interneta namreč naj ne bi imela nobenih skupnih lastnosti z užitki, ki jih občutiš pri uživanju drog kot so kokain in podobno. Drugačnega mnenja so tisti, ki poudarjajo slabe stranske učinke uporabe interneta. Znižanje ocen v šoli, poslabšana motivacija za delo v službi in doma ali celo izguba službe, izguba stalnih prijateljev, pomanjkanje spanja, laganje drugim in sebi. Ti in še mnogi drugi problemi se pojavljajo zaradi pogoste uporabe interneta. Vendar se postavlja vprašanje, kakšen delež prispeva k tem vedenjem sam internet in ali lahko takšna obnašanja zagotovo označimo kot neposredne bolezenske znake odvisnosti.
4 TEZA O BOLEZENSKI ODVISNOSTI
Zagovorniki bolezni odvisnosti od interneta menijo, da se pri prekomerni uporabi internetnih storitev pojavljajo podobni simptomi kot pri uživanju prepovedanih drog, patološkem hazarderstu, motnjah hranjenja, alkoholizmu ipd. Večina izhaja iz podobnosti pretirane uporabe interneta s patološkim hazarderstvom, saj oba vzbujata lažne dražljaje brez zaužitja opojne substance.
Dr. Kimberly Young, profesorica psihologije na univerzi v Pittsburghu (Bradford, Pa), je leta 1997 javno predstavila rezultate raziskav s področja prekomerne uporabe interneta. Na osnovi odkritij je sklepala na duševno motnjo, ki jo je poimenovala patološka uporaba interneta (Pathological Internet Use – PIU). S tem je APA (American Psychological Association) klasificirala prekomerno uporabo internetnih storitev kot odvisnost. Tako lahko k skupini uradno priznanih odvisnosti, kot so droge (vključno z alkoholizmom), hazarderstvo, video igre in nekatere vrste motenj hranjenja, od leta 1997 prištevamo tudi PIU.
4.1 Kriteriji odvisnosti od interneta
Po predpisih APA lahko osebo označimo kot obolelo za PIU, če se v katerem koli času dvanajstmesečnega obdobja pokažejo vsaj tri vedenja iz sledečega seznama: [1]
1. Potrebe po vedno daljšem času uporabe interneta za dosego istega učinka zadovoljstva.
2. V času do enega meseca po zmanjšanju ali prenehanju uporabe interneta se pojavita dva ali več simptomov prenehanja jemanja drog: stiska, poslabšanje socialnega, osebnega ali poklicnega delovanja, psihomotorična agitacija, tresenje in drhtenje telesa, strah, obsedenost z mislijo o tem, kaj se dogaja na internetu, fantazije ali sanje o internetu, prostovoljno ali nezavedno tipkanje s prsti idr.
3. Uporaba interneta je povezana z občutkom sproščenosti ali z izogibanjem simptomom, ki se pojavijo po prenehanju jemanja drog.
4. Uporaba interneta traja pogosto dalj, kot je bilo sprva mišljeno.
5. Veliko je porabljenega časa za aktivnosti, ki so povezane z internetom (npr. branje knjig o internetu).
6. Pomembne socialne, poklicne ali rekreacijske aktivnosti so opuščene ali zmanjšane zaradi uporabe interneta.
7. Osebna tveganja, kot so izguba pomembnega osebnega razmerja, izguba priložnosti v službi ali na področju izobraževanja, za kar je kriva prekomerna uporaba interneta.
V kasnejših raziskavah so spremenili pogoj, ki sedaj zahteva pojav vsaj štirih vedenj s seznama, da lahko osebo označimo kot obolelo za PIU. Dopolnili so tudi seznam kriterijev s slednjimi tipi obnašanj:
1. Utrujenost in nervoza pri poskusu prenehanja uporabe interneta.
2. Uporaba interneta kot pripomoček za beg od problemov ali ublažitev slabega razpoloženja ( npr. občutka krivde, strahu, depresije).
3. Laganje sorodnikom ali prijateljem z namenom prikriti pretirano uporabo interneta.
4. Kljub porabi pretirano visoke vsote denarja za internetne usluge, oseba ne preneha z uporabo interneta.
4.2 Pogostost uporabe posameznih internetnih aktivnosti
V svojih raziskavah je dr.Young ugotovila, da izmed internetnih aktivnosti 76% odvisnežev najpogosteje uporablja aktivnosti z možnostjo dvostranske komunikacije. Pri tem prevladujeta klepet in “MUD’ s” (Multi-User Dungeons) s skupaj 63%, medtem ko le 2% testiranih uporablja internet samo za iskanje informacij (slika 1). [4] Iz tega sledi omejitev problema na področje zasvojenosti s komunikacijo preko interneta.

slika 1: graf pogostosti uporabe določenih aktivnosti na internetu
4.3 Vzroki pogoste uporabe interneta
Internet je tako zelo privlačen zaradi anonimnosti, ki jo ponuja. Ljudje v takem položaju lahko delujejo tako, kot v resničnem svetu nikoli ne bi. Postanejo nekdo drug in zaigrajo svojo sanjsko vlogo, obstanejo v neskončni debati in pri tem odkrijejo nova čustva. Nek pacient dr. Young-ove je nekoč izjavil: “Čez dan sem mil, uglajen mož, ponoči pa postanem najbolj agresiven pankrt na netu.” [2]
Drug pomemben vzrok za pogosto uporabo interneta je občutek pripadnosti neki skupini, ki ga vzbudi pogovor preko interneta (npr. klepetalnica). Ljudje, ki so se našli v neki družbeni skupini (npr. družini), so namreč omejili uporabo interneta.
Iz tega se da sklepati, da so ljudje z malo samozavesti, občutkom nezadostnosti ali neprestanega neodobravanja s strani drugih, zelo nagnjeni k temu, da postanejo odvisni od interneta.
Droge, alkohol, hazarderstvo, seks, kupovanje in internet, vse to nudi neke vrste nagrade – ljubezen, veselje, fizično, emocionalno ali materialno ugodje in misel na beg iz realnosti. Če si oseba želi teh nagrad ter se nauči, da ji internet to tudi ponuja, se bo zelo verjetno ponovno zatekla k internetu, ko bo naslednjič čutila potrebo po teh nagradah.
Odgovor na vprašanje, ali bo uporaba interneta pri neki osebi postala pretirana ali ne, je odvisen od narave skupine in posameznika. Omenjena vedenja vsekakor niso nujna posledica vizualne anonimnosti, saj vsak, ki pride v stik z internetom, ne postane odvisen od njega. Obstajajo ljudje, ki imajo velike potenciale za odvisnost od nečesa, naj bo to alkohol, heroin, hazarderstvo, seks, kupovanje ali internetne usluge. Lahko da te ljudje nikoli v svojem življenju ne razvijejo nobene odvisnosti. Vendar se v primeru prave kombinacije časa in dogodkov odvisnost pojavi. Aktivnost sama po sebi torej ni glavni faktor, temveč je oseba s svojimi lastnostmi ključna spremenljivka zastavljenega problema.
5 PROTITEZA
“Vse, kar je prijetno, lahko postane obveza. Včasih te obveze uničijo človekovo življenje. Ali je potrebno res vsako od njih označiti kot duševno motnjo?” [6] Besede doktorja psihologije Leonarda Holmesa kažejo dvom o bolezenski odvisnosti od interneta, o katerem govorijo tudi drugi priznani psihologi in psihiatri.
John M. Grohol, dr. psih. pravi, da imajo nekateri problem, da porabijo preveč časa na internetu. Podobno nekateri ljudje posvetijo preveč časa branju knjig, gledanju televizije ali delu. Pri tem ignorirajo družino, prijatelje, družabne aktivnosti idr. Odvisnost od branja, televizije oz. dela kljub temu ne štejemo k splošno priznanim oblikam duševne motenosti, kot so npr. shizofrenija in depresija. Splošen problem tistih, ki se ukvarjajo z duševnimi motnjami, je nagnjenost k temu, da kategorizirajo kot obliko bolezni vse, kar se zdi potencialno škodljivo.
5.1 Splošne napake in pomanjkljivosti raziskav
Do resničnih vzrokov določene vrste obnašanj lahko pridemo le s temeljitimi raziskavami. Dr. Grohol opozarja na napake in pomanjkljivosti raziskav nasploh. Pogost problem so prehitra sklepanja. Ta so velikokrat brez teoretične podlage, kar pripelje do subjektivnih in tudi napačnih rezultatov. Druga pomanjkljivost je neupoštevanje zgodovine duševnih motenj, kjer včasih dobimo hitre odgovore. Velik problem (predvsem v ZDA) je tudi populacija testnih skupin, ki jih v veliki večini sestavljajo moški bele polti. Pri tem le redke raziskave omenjajo vpliv sestave testnih skupin na rezultate testov in s tem samih raziskav.
5.2 Nesmiselna sklepanja
Mnogo raziskovalcev, kot tudi dr.Young, izhaja iz podobnosti prekomerne uporabe interneta s patološkim hazarderstvom. Dr. Grohol se s takšno povezavo ne strinja. Patološko hazarderstvo je nesocialno obnašanje. Nasproti temu internet nudi visoko stopnjo komuniciranja, druženja z ljudmi po vsem svetu, je interaktiven in poln informacij. Sledi, da sta ta dva pojma kvečjemu različna in ne podobna. Nesmisel je torej sklepati na bolezen odvisnosti od interneta na osnovi kriterijev neke popolnoma drugačne motnje.
5.3 Neupoštevanje različnih faktorjev
Pomembni so zelo različni faktorji, kot npr. starost. Študenti na primer veliko več časa kot povprečni ljudje porabijo za brskanje po internetu, saj na njem najdejo informacije za svoj študij, vendar niso zato odvisni. Prav tako je pomembno, ali trpi oseba za kakšno drugo duševno boleznijo. Ljudje s pogostimi depresijami so v veliko primerih večji uporabniki interneta kot drugi. Malo katera raziskava upošteva te faktorje.
5.4 Problem definiranja prekomerne uporabe interneta
Če govorimo o prekomerni uporabi interneta, moramo najprej definirati prekomernost, pri čemer takoj naletimo na problem. Opravljene raziskave se namreč močno razlikujejo v tem, koliko časa porabijo za internetne aktivnosti odvisneži, ki jih v raziskavah označujejo za duševno motene.
5.5 Groholjev model
Raziskava Dr. Grohola je še v teku, zato navaja le sledeča ugibanja. Internet dela najverjetneje tako “nalezljivega” prav socializiranje, interakcija, pogovor z drugimi ljudmi. Prav to, kar počnemo vsak dan in to z veseljem, a nas noben zato ne označi kot odvisnega. Če torej raziskovalci začnejo z definicijo odvisnosti kot socialne interakcije, potem je vse, kar dnevno počnemo, odvisnost.
Groholjev model (slika 2) temelji na tezi, da lahko obnašanja, ki so povezana s pogosto uporabo interneta, razvrstimo v več časovno odvisnih faz. V prvo fazo tega modela (obsedenost), spadajo novinci med uporabniki interneta. Te se privajajo na novo okolje, ki jih popolnoma prevzame. Vendar sčasoma preko druge faze (izogibanje) preidejo v zadnjo fazo, v kateri dosežejo ravnovesje.
Model dovoljuje tudi pretirano uporabo, v primeru da je vzrok zanjo odkritje nove internetne aktivnosti. Pri tem se uporabnik vrne v prvo fazo, kar se lahko ponavlja, dokler še obstaja kaj neodkritega, kar na internetu ni težko najti. Ker je to okolje veliko večje od katerega koli danes poznanega (podobnega), nekateri obstanejo v fazi privajanja dalj časa, kot je značilno za privajanje na novo tehnologijo. Če ta faza traja predolgo, jim je treba pomagati priti v tretjo fazo.

slika 2: Groholjev model patološke uporabe interneta

Z opisanim modelom želi dr.Grohol pokazati drugačen pogled na preveliko količino porabljenih ur v zvezi z internetom. To naj ne bi bili simptomi duševne motnje, temveč le prilagajanje na novo tehnologijo. Ker ta daje zelo veliko možnosti, je čas prilagoditve temu primerno daljši.
6 KAKO (SI) POMAGATI
Da imajo nekateri probleme zaradi preveč časa porabljenega za internet, se raziskovalci strinjajo, ne glede na to, ali zagovarjajo odvisnost od interneta kot obliko bolezni ali ne. Zato obe strani dajeta nasvete za pomoč ljudem z omenjenim problemom.
Ivan Goldberg, M.D. meni, da je najprej potrebno ugotoviti vzorce prepogoste uporabe interneta. Pomembno je prepoznati osnovne simptome, kjer je eno od meril količina časa, ki ga uporabnik porabi za internetne aktivnosti. Kot drugo moramo poiskati vzroke za pogosto zatekanje k internetu. Problemi, ki jih odvisnik želi pozabiti, so namreč najpogostejši vzrok za pojav katere koli vrste odvisnosti. Z njimi se je treba soočiti ter jih poskusiti rešiti in ne bežati pred njimi. Dr. Young kot zadnjo stopnjo navaja odpravo same odvisnosti s postopnim skrajševanjem porabljenega časa za internet.
Konkretnejše nasvete daje doktor filozofije David Greenfield. Na začetku svetuje uporabo računalnika le za nujna opravila. To lahko dosežemo postopoma, tako da izberemo najprej en dan v tednu, ko ne bomo uporabili interneta, ter določamo takšne dneve vedno bolj pogosto. Pri tem se moramo prisiliti, da čim prej zapustimo internet in se za čim daljši čas poslovimo od ljudi, s katerimi preko njega komuniciramo. Dokler ne dokažemo svojemu telesu in umu, da smo tega sposobni, se bomo vrteli v začaranem krogu. Tudi novi hobiji, ki se ne tičejo interneta, pospešijo postopek odvajanja. Tako porabimo čas za druge stvari, preusmerimo misli proč od interneta in najdemo veselje ter zadovoljstvo v novih stvareh.
Najpogostejši znaki katerekoli odvisnosti so po navedbah dr. Greenfielda sram, molčečnost in izolacija. Zato svoje odvisnosti ne smemo skrivati pred drugimi. O lastnih problemih se moramo pogovarjati, namesto da se jih sramujemo, saj se s tem še bolj izoliramo. Če ne najdemo podpore v bližnjih, se lahko pridružimo skupini za pomoč ali se obrnemo na psihiatra ali psihologa. Spoznati moramo nove ljudi in poiskati nove, resnične prijatelje, ki nam bodo dali večje zadovoljstvo in občutek sreče kot internet. Kajti kot pravi dr. Greenfield: “Tehnološki napredki sicer dajejo možnost novih doživetij, vendar ne morejo ustvariti intimnosti človeškega dotika.” [7]
7 ZAKLJUČEK
Z vprašanjem, ali je odvisnost od interneta oblika nove bolezni ali ne, se ukvarja veliko specialistov s področja psihologije. Vendar enotnega odgovora na zastavljeno vprašanje ni.
Internet v veliko primerih naše življenje naredi preprostejše, vendar ga lahko tudi zaplete. Eni nanj gledajo kot predmet duševne bolezni. Drugi pravijo, da je le novo socialno okolje, kjer se nekateri lažje znajdejo kot v realnem svetu. Če ga primerjamo s televizijo, ki ti tako kot internet nudi veliko informacij in “zavetje” pred problemi, je lahko tudi samo še en uspešen medij. Navsezadnje je odvisno od vsakega posameznika in trenutnih okoliščin, kakšen vpliv bo internet imel nanj.
8 LITERATURA
1. Jennifer R. Ferris, “Internet Addiction Disorder: Causes, Symptoms,and Consequences”, Psychology, Virginia Tech. [Online]. Dostopno: (december 2003) http://www.chem.vt.edu/chem-dept/dessy/honors/papers/ferris.html
2. Evan Schuman (13. avgust 1997), “It’s Official: Net Abusers Are Pathological”, TechWire. [Online]. Dostopno: (december 2003) http://techweb.com/wire/news/aug/0813addict.html
3. Kimberly S. Young (1996), “Internet Can be as Addicting as Alcohol, Drugs and Gambling, Says New Research”, Press Release. [Online]. Dostopno: (december 2003) http://www.apa.org/releases/internet.html
4. “Internet Addiction: Studies Related to Internet Addiction”, (2003), Illinois Institute for Addiction Recovery, Proctor Hospital. [Online]. Dostopno: (december 2003) http://www.addictionrecov.org/wrkguide_www.htm
5. John M. Grohol (februar 1999), “Internet Addiction guide”, zadnja revizija: marec 2003. [Online]. Dostopno: (december 2003) http://psychcentral.com/netaddiction
6. Leonard Holmes (10. marec 1997), “Internet Addiction – Is it real?”. [Online]. Dostopno: (december 2003) http://mentalhealth.about.com/cs/sexaddict/a/interaddict.htm
7. David Greenfield (1998), “Internet Addiction Self-Appraisal and Tips for Real-Time Living”. [Online]. Dostopno: (januar 2004) http://www.psychhealthnet.com/test_internetaddict.htm

Tudi jaz opažam pri sebi veliko odvisnost od “neta” ali bolje povedano zasvojenost. Vam, kakor tudi sebi in še mnogim želim čimprejšnje okrevanje, saj je še veliko drugih bolj koristnih zadev kot je internet. Srečno !! Zoran Škraba

Pozdravljena,

G. Zoran Škraba nam je podal obširen povzetek na temo odvisnosti od interneta in mislim, da je vsebina dovolj zgovorna in si jo velja prebrati.

Menim, da vi zaenkrat še niste na kritičnem seznamu odvisnih od interneta, je pa mogoče res bolje, da si naredite točen urnik, vanj zapišete dneve in ure koliko časa boste namenili za računalnik in se tega držite v kolikor se »pregrešite« in ostanete določen dan dlje časa pred računalnikom si naslednji dan odbijete prekoračen čas.

Lep pozdrav