Pozdravljeni!

Brat je že cca 4 leta zasvojen s heroinom. Zdaj trenutno je na cesti, vendar me je poklical in pravi, da bi začel znova.
Prišel bi domov, pa me zanima kaj lahko z mami pričakujeva, ko bo kriziral. Koliko časa – dni tudi traja to obdobje, da vzpostavi abstinenco?
Omenila sem mu komuno, pa ni bil navdušen nad tem. Pravi, da bi zmogel sam, da ima voljo.

Prosim za čim več informacij!

Naj te najprej opozorim, da bodi ekstremno previdna – četudi je tvoj brat!
Zdej, če ste ga pripravljene sprejeti domov, mu prvo postavite ultimat-e. n bodite dosledne pri kršitvah. Ti pa predlagam, da vse dražje stvari, ki se jih da prodat pospravite in predvsem ne imejte doma gotovine in pazite na kartice. Morate se namreč zavedat, da je možno, da je v tako globokem dreku, da sta mu samo vidve ostale. Tako bo pripravljen na vse kompromise in bo obljubil res vse, ni pa nujno, da se bo tega držal. Zavedajte se tudi, da mu droga fura življenje in da se je močno spremenil od takrat ko jo je začel jemati.
To, da bo zmogel sam je zelo tricky situacija. Pri narkomanih je namreč tako, da imajo lahko kakšen teden zelo dober in mislijo, da so sposobni vsega, ampak H se ne da kar tako in ga lahko vsak moment potegne nazaj. Če pa ima res tisto pravo voljo in je res odločen (kar boš videla v nekaj mesecih), da neha z drogiranjem, potem bo pa potreboval vajino podporo in pomoč. Ne bom ti rekla, da je stvar preprosta, ker je zaj*****, da si sploh ne moreš predstavljat. Zelo je pomembno, da si najde službo, če je nima oz. da ga ne puščate samega, ko bo kriziral. Nisem še videla človeka, ki resnično krizira, ampak menda je strašno. Takrat bo naredil VSE, da pride do droge, zato rabi nadzor. Fizično se lahko očisti v kakem tednu, čeprav najtežje – abstinenca, šele pride. Če zdele pomislim, bi rekla, da bi se fizično najlažje očistil s pomočjo metadona – kar je seveda spet lahko zanka. Potem pa pride na vrsto psiha, ki je pa 1000x težja kot telo.
Jaz vama želim predvsem veliko moči, bodite previdne, če pa ima tvoj brat resne namene, mu pa le stojte ob strani!
Srečno.

Lep pozdrav!

Zelo je pomembno, da z bratom naredite načrt. Pojdite do njegovega zdravnika, ki mu bo predpisal določena pomirjevala, da bo lažje prestal krizo. Kriza traja nekje štiri do pet dni. Stanovanje pospravite tako kot vam je pred tem napisala SEWA. Ne pustite ga samega.
Zelo pa dvomim o besedah, ki jih je izrekel, da bo lahko zasvojenost premagal in sam spremenil način življenja. Vsekakor mu dajte možnost, da poskusi sam. Če pa se bo ponovno zalomilo pa vztrajajte pri komuni. V primeru, da bi ga direktno potisnili v komuno bi bili lahko deležni očitkov, da mu niste dali možnosti. Tako pa bo tudi sam sebi dokazal, da ni sposoben življenja brez droge oziroma, da je. Bodite odločni. Če se zalomi in bo pokazal vsaj malo interesa za komuno, me lahko pokličete na spodnjo telefonsko številko.

Hvala obema za odgovor! Naj povem, da sem ga prejšnji teden v sredo pripeljala k mamici. Tako vesela ga je bila, pa čeprav je zgledal klavrno. Naslednji dan pa je odšel, da ne more itd. in da bo prišel naslednji dan.

No, naslednji dan me je res poklical, pa sem mu rekla, da sicer lahko pride po isti poti in na isti način kot je prejšnji dan odšel ter da naj za dan ali dva ne hodi. Da naj pride, ko bo res tako mislil.

Če se danes ozrem nazaj, sem že tisti dan vedela, da ne bo šlo. Ves je bil bogi in na vse kar bo moral je odgovarjal z da. To ni več moj brat, kot je bil nekoč. Je le begajoča duša, ki nima miru.

In tako jočem, še vedno z isto močjo kot prvi dan. Jočem za tistim kar je bil nekoč, za to kar je postal in za njegovo negotovo in črno prihodnost. Jočem za mami, ki si vsega tega prav gotovo ni zaslužila in ki se na tihem sprašuje, kje je zgrešila. Pa tudi zaradi sebe, ker mi vse to ne da živeti.

Draga Nelica!

Ni nujno, da je mama kje zagrešila. Poglej sebe, saj je tudi tebe vzgajala in po vsej verjetnosti ni brata bistveno drugače. Priznam, da zelo radi strokovnjaki (psihiatri,psihologi….) začnejo razpregati družinske težave. Sprva sem tudi jaz veliko premišljevala o tem, kje sem kiksnila. Prebrala sem ogromno knjig glede tega kako vzgajati otroke, kako jim vlivati samopodobo, kako so oni zrcalo naše duše, kako stimulirati otroka za učenje, kaj starši smemo in česa ne. Ja, na koncu sem bila že čisto povožena, ker sem se imela za nesposobno mater. Če pa malo premislim kako so mene vzgajali, še senca tistega mi niso dali kar sem jaz svojim otrokom. Vsaka družina ima dandanes nekaj težav. Dosti večje težave imamo mi z vzgojo naših otrok, kot so jih imeli naši starši z nami. Glede šole, zaposlitve in tudi narkomanija ni bila razpasena. Še bifejev ni bilo nevem koliko.
Opazovala sem malce druge družine, vsak ima kako težavo, nekateri imajo čisto razdrapano družino, pa otroci niso posegli po drogi. Govorila sem s starši na društvu “Up”. Tudi z njihovimi zasvojenimi in tistimi “uredu” otroci. Nekateri so imeli probleme, mnogi od njih pa so živeli čisto vsakdanje, strpno in “normalno” sožitje in sobivanje.
Zato se naj tvoja mama ne obsoja. Napake je res treba poiskati. Ne se pa obsojati in žreti. Nismo brez napak in nihče ni. Toliko jih pa tudi nismo naredili, da bi morali biti otroci zasvojeni. Glede na težave, ki sem jih jaz imela in jih še imam, bi morala jaz že zdavno biti potemtakem zafiksana.
Nihče me ni naučil kako je biti mama, tako kot ni mojo mater in taščo pa babice nihče učil. Nobene literature o vzgoji niso nikoli brali, pa so nekako uspešno vzgojili otroke.
Je pa nekaj res. Za vsako mamo je to PEKEL, da imaš zasvojenega otroka. Te nemoči in obupnega občutka, ne privoščim tudi najhujšemu sovražniku.
Ali se je tvoja mama vključila v kakšno društvo za pomoč zasvojenim? Če ni, naj to stori. Malo pa le pomaga.

Draga moja,

problem zasvojenosti s heroinom mi je zelo dobro poznan. Ne bom razlagala svoje zgodbe, svetujem ti lahko le: ne sprašuj se, kaj sta ti ali tvoja mami naredili “narobe”, da je tvoj brat postal zasvojenec. Odgovora ne boš našla. Krivi nista vidve, le on je premalo močen, da bi se lahko soočil z vsakdanjim življenjem in težavami, ki jih to prinaša. Kaj šele, da bi jih bil sposoben reševati. Okusil je “čudoviti” svet droge in vsakič, ko nastopi težava, se zateče vanj. Zakaj, razlag je veliko. Ljudje smo različni – nekateri smo sposobni sprejeti življenje takšno, kot je; z vsemi njegovimi temnimi in svetlimi stranmi, drugi ne. Zato iščejo in se zatekajo v druge svetove z upanjem, da bodo tam našli srečo. užitke …, ne vedo pa, da si s tem šele ustvarijo težave. Zaidejo v začaran krog, ki ga je težko pretrgati oz. oditi iz njega. Vem, da ti je hudo, saj gre za človeka, ki ti je bil nekoč blizu in ga imaš še vedno rada. Toda imej rada tudi sebe in ne dovoli, da njegovi problemi postanejo tudi tvoji in te uničijo. Kajti v boju z drogo boš večno poraženka. Vsak odrasel človek je sam odgovoren za svoje življenje. Vidve z mamo sta mu lahko le v oporo, ko se bo sam začel zavedati, da želi ven iz življenja, ki ga trenutno živi, in si bo poiskal strokovno pomoč. Ker sami brez strokovnjaka ne boste zmogli. Lahko verjameš mojim besedam. Toda želja, da se mu pomaga, mora izhajati iz njega. Upam, da mu bo uspelo sprevideti, da obstaja tudi drugi svet, kjer sije sonce in ga lahko vidiš, občutiš njegovo toplino … brez konzumiranja heroina. Srečno in lep pozdrav.

mislim da boš morala biti sama tudi dovolj močna če mu želiš pomagati….probaj prvo z pogovori,nasveti prikaži mu življenje brez drog,usmeri ga v komunu itd…probaj….vrjamen da je hudo,kajti brat ti je….želim vama vso sreco

Spoštovana Nelica!

Svetujem vam, da se obrnite na Center za svetovanje in pomoč zasvojenim iz Nove Gorece: 05/304 40 44, 300 50 62, gsm: 031/609 432, e-naslov: [email protected]

Vaš brat potrebuje strokovno pomoč. Brez nje mu ne bo uspelo. Žal.

Srečno!