Pozdravljeni!

Sem mamica 15 dni starega fantka. Je moj prvi otrok, zato se kar malo lovim in postavljam tisoč vprašanj 🙂

Moj problem (ki to v resnici niti ni, me pa vseeno zanima) je ta, da se je fantek blazno hitro navadil pitja po flaški. Zaradi preiskav in terapije z antibiotiki še v porodnišnici in malo manjše začetne količine mojega mleka je že od drugega dneva dalje pil AM po steklenički. Do zdaj mi je s črpanjem in pristavljanjem uspelo vse njegove obroke zamenjati z mojim mlekom (tega je količinsko zdaj dovolj), vendar večino še vedno spije po steklenički.
Moja želja je, da se počasi znebimo tudi stekleničke, vendar ne vem kako. Mogoče pričakujem preveč prehitro? Med dojenjem se fantek ustavlja, počiva, drema, crklja…vse, samo naje se ne. Patronažna sestra me tolaži, da se bo že unesel, naj počakam, da malo pridobi na moči…..jaz pa opažam, da dojenja ne jemlje več “resno” 🙂 Eno popoldne sem že poskusila samo s pristavljanjem vsakič, ko je izrazil željo, pa smo bili do večera že vsi rahlo na koncu z živci in lačni. Bi morala vztrajati? Za tako majhnega dojenčka se mi to še vseeno zdi malce prehudo.

Drugače je z njim vse v najlepšem redu, rojen je bil teden dni po roku, zdaj pa lepo raste in napreduje s težo.

Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Draga SSSzzz,

po napisanem bi se kar strinjala s patronažno medicinsko sestro, da morate vi narediti red, odvaditi stekleničke in ga izključno dojiti. A kaj, ko v resničnem svetu ne gre vse enostavno, hitro in brez trpljenja (predvsem mame).

Pitje po steklenički od dojenčka zahteva bistveno manj napora kot dojenje – pa ne le fizičnega, tudi “umskega”. Prav zato svetovalci/ke za dojenje zelo svarijo pred prehitrim uvajanjem stekleničke in spodbujajo druge načine, kot so hranjenje po brizgi, žlički in podobno. Prehod “razvajenca” z dude na bradavico je vedno mukotrpen postopek, ki pri nekaterih traja dneve, pri večini tedne, pri nekaterih pa sploh ne uspe – in ostajajo na maminem mleku, ki si ga celo do starosti 1 leta črpa.

Verjetno bi vam kakšna mama, ki je to doživljala v 1. osebi, lahko dala precej bolj uporabne nasvete; morda bo katera, ki sledi temam na tem forumu, to tudi storila :). Tudi svetovalke za dojenje, ki imajo svoj forum na medovernet-u. Po tem, kar mi povedo medicinske sestre in mame, se mi zdi še najboilj življenjsko, da ga dojite, ko je fant “goden” za dojenje – ko je povsem buden, po možnosti previt in predvsem lačen. Pri tem se skušajte čim bolj sprostiti (leže, sede, stoje, na levem, desnem boku – prav vseeno), pred pristavljanjem v mislih ponovite, kako boste to “tehnično” izvedli (pazite, da res dobro odpre usta, da jeziček ne ostane “prilepljen” na nebo, da mu ponudite sploščeno bradavico – v ustih jo mora imeti do roba s kožo, ne le konico). In ko želi malček vmes malo zaspati, mu tega ne dovolite – s tem da ga npr. nežno ščipate ali drgnete po podplatu.

Vzemite si torej čas in veliiiiko potpljenja.

Srečno,

Sama sem rodila v 32. tednu fantka, ki je bil skoraj 1 mesec v porodnišnici. Ker je bil na začetku v inkubatorju, kasneje pa v topli posteljici na EINT, sem si mleko črpala in ga je najprej dobival po sondi, kasneje pa po cuclju.

Tudi sama sem bila odločena, da se bova dojila, ker mi flaška ni prišla v poštev. Dovolj sem imela za vedno tisti mesec, ko je bil na EINT. Poleg tega je dojoenje veliko bolj praktično.

Zato sem ga proti koncu bivanja na EINT že nekajkrat pristavila, obrok smo potem nadaljevali po flaški. Ko sva šla na oddelek sem delala naprej po istem receptu. Najprej sem ga pristavila 1x na dan, če je bilo premalo, sem dodala po flaški. Potem sem hitro prešla na 2x na dan (dopoldan in popoldan) ker je fant na obrok dojenja pojedel dovolj (tehtanje pred in po obroku). Potem sem ga dojila 3x na dan…moram reči, da sva zelo zelo kmalu prišla do večine dojenih obrokov, flaška je bila le še občasno. Ko pa je patronažna doma videla, da fantiček res konkretno napreduje v teži, mi je dala zeleno luč, da lahko samo dojim.
In tako sva se dojila do 13. meseca, ko sem ga sama želela odstaviti, ker se je dojil samo še zvečer, pa še to je bilo kr neki. Je pojedel konkretne količine GH čez dan. Vmes nisem nikoli več ponudila flaške, to pomeni, da sem bila ves čas na voljo za dojenje, ne glede na to koliko časa je minilo od prejšnjega obroka, tudi če je bilo samo za crkljanje.
Tudi ko smo šli na GH, nisem uvedla flaške ampak najprej voda po žlički, potem lonček s trdim ustnikom, ki nima varovala proti polivanju in potem kmalu slamica. Zdaj je star 17 mesecev kor. 15 in pije sam iz kozarca.

Morda je odvisno tudi od otroka, samo meni se zdi, da je bilo bistveno, da sem JAZ tako želela. Pa je bil otrok tudi majhen, nedonošen, utrujen od vsega kar je dal čez, imel je manjšo mišično maso, hitreje se je utrudil kot donošen…pa je šlo. Tako da sva se še pred PDP polno dojila brez težav.

Vse dobro vam želim!

Draga tana77,

lahko le čestitam, da ste uspeli. In upam, da bo vaše pisanje v spodbudo mamam, ki gredo po isti poti.
Poskušati z dojenjem je vedno treba, tudi vztrajnost je odlična, saj je dojenje za otroka in mamo ne le najbolj koristen način prehranjevanja, temveč tudi najbolj poceni, enostaven – da ne napišem grde tuje besed “komot”.

Lepo se imejte,