odvajala,bruhanje in hujšanje
saj več ne vem kaj naj naredim…stara sem 21 in začelo se je pri 17.naprej hujšanje do onemoglosti, potem pa ne bom pozabila nekega decembrskega večera ko enostavno nisem mogla več reči ne hrani in sem začela…pojedla sem vse kar sem vidla in sem lahko spravila vase.in tako se mi še danese menjavajo dobe ko ne jem nič in potem pride čas ko se spravim in spraznim vse kar mi pride pod roke.razlika je samo ta, da zdaj jem še odvajala.po eni strani ja sem vesela ker jih poznam in gre vse dobesedno ven in po drugi strani žalost,razočaranje nad sabo…zakaj ne morem reči ne vsemu skupaj?kaj je tolko narobe za menoj?ne vem,res ne.in najhuje je to da sem po vsej te hrani grozna.vse mi zateče,og grla do rok in nog,prstov, gležnjev…ma vse kar mi lahko…žalostna sem.predvsem pa iščem nasvet kako ven iz tega.nekoga s katerim bi se lahko res odkrito pogovorila o temu.ker ne vem več kaj naj storim,ne poznam se več in dosti imam tega da sm tako nezmožna se upreti temu.vem,da je za to treba storiti veliko in sem pripravljena,le tega ne vem kako oz kje naj začnem
Pozdravljena Petra,
razumem tvojo stisko. Vsak dan boj in novo upanje, da bo jutri boljše. Naj ti povem, da je lahko boljše. Počasi in vztrajno. Razlogi , ki jih iščeš za svoje početje so skriti nekje v tebi. Verjetno jih ne vidiš, ker se nisi pripravljena soočiti z njimi-mogoče bi te preveč bolelo, če bi to naredila sama.
Kaj lahko storiš? Za začetek razmisli kdaj se je tvoje obdobje bruhanja, stradanja in hujšanja začelo-razmisli kaj je sprožilo to, kakšno obdobje, kaj se je dogajalo takrat, ko si začela s tem začaranim krogom.
Poleg tega ti svetujem, da si poiščeš pomoč oseb, ki ti bodo znali prisluhniti. Lahko se obrneš na društvo muza ali na naše društvo-ženska svetovalnica. Poleg tega obstajajo še razne druge skupine o katerih ti lahko povem več osebno. Tel. št. društva muza je 01/425 03 38, naša pa je 01/25 11 602 ali pa piši po mejlu [email protected] in dogovorili se bomo za informativni pogovor. Povedala boš lahko kaj te bremeni poleg že omennjenih stvari in poiskali bomo katere oblike pomoči bi bile zate najbolj primerne.
Začneš lahko tako, da pokličeš ali nas ali društvo muza.
Ukvarjamo se z individualnim svetovanjem, ki poteka 1/teden po 50 minut ali na dva tedna, poleg tega deluje skupina za motnje hranjenja-priključila se boš lahko septembra, če boš želela, do takrat pa lahko hodiš na individualno svetovanje. Obdelujemo različne teme – pogovarjamo se o stvareh o katerih se želiš pogovarjati in o temah, ki jih skupaj določimo.
Nikar ne obupaj, gotovo lahko storiš veliko zase. Začneš pa tako kot sem ti opisala zgoraj. Nič ni še izgubljenega.
Premisli.
Lep pozdrav,
Tatjana
Živjo,
individualno svetovanje poteka enkrat tedensko po 50 min., za štiri srečanja pa je pri nas na ženski svetovalnici prispevek 25 evrov. Cene se od društva do društva razlikujejo, nekod so tudi večje. Za indiviualno svetovanje se lahko dogovorimo po tel. na št. 01/25 11 602 ali pa pišite na mejl [email protected]. Srečanja dogovarjamo v skladu z vašimi potrebami. V poletnih mesecih delujemo v dopoldanskem času, vendar se po potrebi lahko dogovorimo tudi za bolj pozno popoldansko uro. Drugače pa imamo med letom delavnik prilagojen potrebam naših uporabnic.
Vse informacije, ki bi te utegnile zanimati ti lahko posredujem tudi osebno na razgovoru, ki je seveda brezplačen-informativni razgovor. Lahko pogledamo kakšna oblika pomoči bi bila zate primerna, če bi se odločila za svetovanje, pa tudi kaj to sploh obsega. Če te bo še kaj zanimalo nas lahko pokličeš ali na pišeš, lahko pa seveda še naprej komuniciramo preko foruma.
Upam, da sem ti vsaj malo razjasnila nekaj o svetovanju.
Lep pozdrav,
Tatjana
pozdravljeni..
tudi jaz bom kar tukaj povedala o svoji težavi..
stara sem 14 let in si zelo želim shujšat , sebe vidim kot grdo in debelo osebo, in ko gledam slike od anahi ( moja vzornica) si želim biti kot ona . in tako se je lani vse začelo, kar na 1x nisem hotela več jest, postala sem obsedena z anoreksijo in vsem tem, anahi je namreč ko je bila mlajša trpela za anoreksijo in ima sedaj popolno postavo- raven trebuh in zelo suhe noge..
začela sem jesti tablete za hujšanje, odvajala in sploh nisem jedla , en mesec nisem v sebe spravila niti kančka hrane.. potem pa mi je zmanjkalo moči nisem se mogla več upreti hrani in sem spet začela jest.. vendar čez nekaj časa sem s5 začela stradat in to se dogaja skos nek začaran krog nekaj časa ne morem zdržati brez hrane in pojem vse kar vidim, potem pa s5 vase ne spravim niti koščka hrane .. ne vem kako naj pridem iz tega , na nek način si zelo želim anoreksije ker bi bila potem suha, ampak potem pomislim na vse posledice ki so možne in tega nočem, pravijo tudi da ko preboliš anoreksijo se zrediš nazaj in si se bol debeli kot pred njo .. ali je to res ? … zdi se mi tudi da moja glava tekmuje s telesom , ker glava noče da jem , ker bi bila potem tako rečeno popolna kot anahi vendar telo pa se hrani zelo stežka upre .. res ne vem kaj naj storim kak naj pridem s tega začaranega kroga ? prav obsedena sme že z vsem tem, vsak dan berem članke o anoreksiji in zgodbe ki so se zgodile drugim dekletom, najbolj pa se me dotakne zgodba od anahi in s5 sem na začetku rada bi bila kot ona zato moram imeti anoreksijo vendar ona je skoraj umrla in tu se zopet zatakne kaj če jas nebi imela takšne sreče in bi umrla ? potem pa s5 glas v moji glavi ki pravi če je zmogla anahi bi tudi jas .
in vem da mi vsi pravijo da imam dobro postavo , in vem da imam dobre prijatelje ki mi ne lažejo, vendar ko se pogledam v ogledalo se gnusim sama sebi , skos si postavljam vprašanja zakaj ravno jas ne morem bit suha zakaj jas ?
probala sem tudi že bruhat na silo toda ne spravim ničesar iz sebe . zato mi ni jasno kako dekletom uspe bruhat na silo ?
prosim povej mi kaj naj storim .. ker tako res ne morem več..mogoče si mislite da sem neumna toda rada bi imela manj kot 50 kg, zdaj jih imam 57 , velika pa sem 163 cm.. vem da imam normalno telesno težo , vendar sama s sabo nisem zadovoljna. vedno ko vidim dekleta ki imajo raven trebuh in suhe noge si želim biti kot one , ne morem si pomagat, kar strmim v noge teh deklet.. in seveda bi rada bila na njihovem mestu ..
hvala za pomoč že naprej, Karin (:
Draga Karin,
primerjanje z drugimi dekleti ali komerkoli nikoli ni dobro. Ker nikoli ne boš mogla doseči tega “ideala” in boš s seboj še vedno nezadovoljna in zmeraj bolj. Tvoja željena teža je kot se zavedaš sama prenizka – najverjetne bi takrat izgubljala zavest, bila slabokrvna, imela lahko tudi nepravilno delovanje srca, slabe kosti,…. in še in še. Posledice so res resne. Na eni strani se zavedaš, da to ni dobro, na drugi si razdvojena v svoji želji. Vedi, da so slike, ki jih gledaš retuširane, kar pomeni neresnične. Izboljšajo videz teles, da so naši ideali in uporabljamo kozmetiko in ostala shujševalna sredstva, oni pa služijo na naš račun. Tudi anchi se verjetno še vedno bori z MH, zato ni dobra vzornica, je pa človek. Vsi ljudje imamo težave. Veliko slavnih se sooča z različnimi duševnimi težavami. Rešitev ni v izboljšanju telesa ampak v izboljšanju samopodobe. Ker tudi, ko boš dosegla ta svoj ideal ne boš zadovoljna s seboj. Če se da, se nehaj primerjati z njo in si poišči pomoč. Najbolje bi bilo, če bi v okviru ZD kjer živiš, začela hoditi k pedopsihiatru ali se vključila v svetovanje na Pediatrični kliniki v Lj. – nehaj pa se primerjati, ti nisi Anachi. Vsak človek ima drugačne gene in smo drugačnih oblik. Več o tem si lahko prebereš v izredno dobri knjigi od Anite Naik – Prehrana. Marsikaj ti bo postalo bolj jasno.
Je kakšna možnost, da bi zaupala staršem kaj se dogaja s teboj? da bi ti oni pomagali poiskati pomoč? Ali mogoče komu drugemu? ker začaran krog misli in dejanj se ne bo končal sam od sebe. In lahko zabredeš še globje in potem res ne boš vedela kako priti ven iz tega.
Vse dobro,
Tatjana
gospa Tanja .. hvala vam za odgovor.
Danes sem zelo veliko razmisljala o tem in sem se odločila da bom to zaupala svoji najboljši prijateljici.. ker se s starši ne razumem najbolje..
zelo je težko , ker vem da nikoli nebom kot anahi vendar vseeno je želja zelo velika ..
tudi vem da ni dobro če se primerjam z drugimi dekleti toda ko jih vidim se nemorem upreti da se nebi primerjala z njimi , in ko vidim kakšno ki je debelajša od mene ali enako kot jas si mislim kako se sploh lahko prikaže in hiše, ker je ze meni težko in se počitim neprijetno, poleg tega sem se plesalka in za nastope nosimo kratke oprijete majčke in zelo kratke hlače, takrat je najhuje ker se počutim grozna, vendar me ples veseli in brez tega nebi mogla živet..
mi imamo ze v druzini da imamo vsi debele noge in sem se s tem ze nekako sprijaznila , vendar ko se vidim v ogledalo se mi zdi da je zdaj ze moj trebuh vsak dan debelejsi, in ko gledam stare slike vidim kako raven trebuh sem včasih imela to mi je nekaj najgroznejšega ker takrat začnem razmisljat zakaj sem se zredila ali res toliko jem itd.
in vsak dan bolj , vedno ko vidim tisto popolno dekle na sliki ali po tv v glavne bilokjer si vedno bolj zelim anoreksije in nemorem si pomagat. vem za vse nevarnosti , prebrala sem ze vse strani na temo anoreksija , pregledala vse videe na youtube, prebrala sem tudi strasno zgodbo ki jo je napisalo dekle o usodi njene prijateljice, ki je imela enake tezave kot jas in je zaradi tega umrla.. vendar tisto dekle je zelo hitro izgubljalo težo jas pa sem skos na istem . vsaj nevem ali se mi vse samo dozdeva ali ze mam na nek način anoreksijo ker je vse zelo čudno. upam da bom nekoč zadovoljna sama s sabo. in se enkrat vam hvala za odgovor.
Dejstvo je, da se telo spreminja, da ne boš mogla obdržati telesa v enakih merah, kot si ga imela pri 10 letih, ipd. Telo se bo spreminjalo, dobivala boš obline, boke in to je popolnoma običajno. Si si sposodila knjigo prehrana od Anite Naik? Tam notri boš našla večino odgovorov zakaj pač se telo spreminja in ne ostane v skladu z našimi željami. Tvoje misli, da si želiš imeti telo kot pred leti, raven trebuh in biti suha, kaže na resne težave.
Čeprav ti kg ne gredo tako hitro dol kot dekletu, ki ga omenjaš in je umrlo, to ne pomeni, da nimaš težav s hrano. In najverjetneje že tudi z anoreksijo. Ne umrejo vsi zaradi anoreksije in čeprav sta si različni z Anahi imaš sama resne težave s hrano.
Praviš, da ne zaupaš staršem, vendar je veliko možnosti, ko si lahko poiščeš pomoč. Prijateljica ti je lahko v oporo, da z njo podeliš določene stvari, ne bo pa ti zmogla rešiti problema. In da ga podeliš znjo, ne bo dovolj, da bi izginil in bi se ti boljše počutila. Malo že in super, da imaš vsaj njo, vendar bi potrebovala resno strokovno pomoč. Obrneš se lahko tudi na svojo osebno zdravnico, ki te lahko napoti naprej. Upam, da si boš poiskala pomoč.
Lep pozdrav,
Tatjana
Draga Anja,
odvajala ti ne pomagajo ker je tvoj prebavni sistem upočasnjen. Namen odvajal tudi ni dolgoročna uporaba, ker povzročajo odvisnost – telo se nanje navadi, in ne moreš več na blato brez njih, kar pa ni dobro, ker se črevesje upočasni in potem, ko se navadi tudi na odvajala ta več ne primejo. Najboljša možnost bi bila, da uvajaš raznovrstno hrano in pustiš telesu, da dela samo od sebe. Seveda bodo občutki neprijetni, ker je telo že navajeno na odvajala, vendar to po določenem času mine. Ga ni odvajala na katerega se telo ne bi navadilo in polenilo črevo, če se le ta predolgo uporablja. Odvajalo je lahko vedno le začasna rešitev.
lp
Tatjana
Pozdravljeni.
Stara sem 18 let in pred skoraj dvemi leti sm shujšala za 15kg s spremenjenim načinom prehrane in povečano aktivnostjo. Čez nekaj časa sem zaradi pretirane aktivnosti in diete izgubila menstruacijo. Bila sem pri osebni zdravnici in ginekologinji kjer so ugotovili, da imam anoreksijo nervozo. Z vztrajnostjo in podporo staršev in fanta sem se zredila za nekaj kg in dobila menstruacijo(v najhujšem obdobju sem imela 46kg pri 160cm). Bilo je dolgotrajno saj so kg kar padali. Šport sem zelo vzljubila in zdaj intenzivno treniram in imam mišičasto telo. Kljub usemu še vedno nisem zadovoljna sama s sabo. Imam obdobja ko se ne morem pogledati u ogledalo in nočem stopiti na tehtnico saj so številke zrastle(gotovo na račun mišic). Zaradi tega trpi tudi moja zveza s fantom in odnos s starši. Zavedam se, da se moje telo razvija in da popolnoma suha ne bom nikoli. Že dolgo časa jem večinoma zelo zdravo vendar imam obdobja, ko se prenajedam z nezdravo hrano zaradi česar se počutim tako grozno da nato vse izbruham. Čutim, da sem se znašla v začaranem krogu in ko že skoraj popolnoma sprejmem svoje telo se zlomim. Vedno imam podporo fanta, ki me spodbuja vendar si vseeno želim slišati še vaše besede, saj si spet želim okrepiti samopodobo…
Draga KatieRH,
zaupanje v odnosu, ki ga opisuješ je pomemben dejavnik pri okrevanju, vendar samo podpora ljudi, ki te imajo radi ne bo dovolj. Očitno je, da to ne zadostuje, drugače bi vse kar si do sedaj poskušala narediti že delovalo. Mogoče si lahko začasno pomagaš še s prebiranjem kakšne knjige npr. Čar samozavesti od Susan Jeffers ali pa katero drugo napisano na to temo. Vendar bo veliko bolje, če razmisliš o vključitvi v svetovanje ali terapijo, kjer bi lahko skupaj s terapevtom raziskovala kaj so razlogi za nezadovoljstvo s seboj, kako to spremeniti in na kakšen način. Ta proces lahko traja nekaj časa, vendar se lahko marsikaj koristnega naučiš o sebi, česar morda sedaj sama ne vidiš. Kaj praviš o tem?
LP
Tatjana
Zivjo!
Stara sem 14 in pred parimi meseci sem imela anoreksijo, nisem hotela jesti. Pa se je potem izbolsalo sam nisem hotela da fant trpi ko vidi kako ne jem zadost. Vendar pa je edini ki karkoli ve. Takrat sem zacela jest, sicer pocasi ampak se je videl napredek. Je pa ostajala slaba vest. Velikokrat sem jokala po tistem ko sem pojedla nekaj kar ne bi smela. In tako je se zdaj. Samo da sta zdejj vecino casa locene tako da bi ubistvu lahko hujsala kolikor bi hotela ampak ne morem. Imam obdobje (5dni) ko lahko jem ekstremno malo in ko shujsam se pocutim zares dobro, potem pa pride tisto obdobje ko se hrani ne morem upreti in jem za moje pojme preveliko ( v resnici je verjetno normalno). Vsakic ko grem v trgovino po mleko, se zkoraj zjokam v trgovini ker bi rada vse pojedla, ker bi se rada nehala kontrolirat. Ampak ko sama sebe prepricam da je uredu jest in nekaj pojem imam grozen obcutek, ponavadi jokam, pocutim se zares grozno. Vem da nimam anoreksije ker sama sebe lahko prepricam v to da jem, pa vendar u glavi ni vse “poslihtano”. Nevem kaj naj. Ce jem zadosti, sem jezna nase da popustim. Ce pa jem premalo se po nekam casu zlomi in negre . Kako naprej?
Pozdravljena,
kot si ugotovila že sama tvoj odnos do hrane ni pravi. Težko rečem ali gre za anoreksijo ali ne, zagotovo pa je, da si v stiski. Super, da si lahko zaupala svoje težave fantu, vendar bi bilo dobro, da bi se lahko o tem kar se ti dogaja zaupala staršem in da bi skupaj poiskali strokovno pomoč.
Kakšen je tvoj odnos s starši? Bi mogoče lahko govorila s katerim od njiju? Dobro bi bilo, da bi šla k psihologu na pogovor o svojih občutkih, ki jih opisuješ glede hrane. Pogovor pomaga, poleg tega lahko skupaj raziščete kaj je tisto kar te žene v to in kako si lahko pomagaš ob tem kar se ti dogaja.
Kaj praviš na ta predlog?
LP
Tatjana
Hvala za odgovor:)
Doma ne morem povedati, saj starsi podobnih stisk ne razumejo. Sem ze pogosto nacela pogovor u smislu tista punca je pa imela anoreksijo, vendar se ne odzovejo dobro. Fant pa sicer ve kaj js bilo, vendar misli da je to ze preteklost. Sicer je, ampak te obcutki krivde po tem ko kaj pojem me razjedajo in strah me je da unici odnose . Velikokrat pa sem ze pomislila na bruhanje, vendar se nekako zavedam kaj to pomeni in se prepricam da tega ne smem. Se pa zares sovrazim ker neznam imeti kontrole nad sabo kot vcasih.
Škoda, da te starši ne slišijo. Včasih nekateri starši potrebujejo več časa, da dojamejo kaj se dogaja. Žal je tako.
Ravno zaradi občutkov, ki jih opisuješ, da te prevzamejo, ko ješ ali potem ko poješ ali že ob sami misli na hrano, bi bilo dobro, da bi o tem z nekom spregovorila. Čeprav trenutno nekako obvladuješ hranjenje, to vseeno ni takšno kot bi moralo biti. Dobro bi bilo pogledati kaj lahko z vsemi temi občutki narediš, zato pa je potreben čas in pa podpora nekoga, ki bo ob tebi. Rada bi te spodbudila, da si poiščeš takšno podporo, da ne boš sama z vsem tem kar se ti dogaja.
Kakšen imaš odnos s šolsko psihologinjo? Si razmišljala, da bi šla do nje? Ali imate na vaši šoli psihologa?
Možno je tudi, da bi v zdravstvenem domu obiskovala šolski dispanzer – psihologa, vendar potrebuješ napotnico od osebnega zdravnika. Kaj bi bilo zate bolj sprejemljivo? V obeh primerih bi bila pomoč brezplačna.
Ni problem v tem, da bi imela premalo kontrole nad sabo. V ozadju so stiske, problemi in čustva, ki te ženejo v to. Namen pogovorov je, da raziščeš kako bi lahko to, kar je v tebi, reševala na drugačen način kot z odrekanjem hrane. In zato bi bilo dobro, da si poiščeš pomoč.
Lep pozdrav,
Tatjana