Zivjo,

potrebujem nasvet oziroma mogoce kaksno mnenje glede situacije, ki se mi dogaja.
Z mozem sva skupaj 15 let (v srednjih 30ih), 2 otroka, 6 in 3 leta.
Moz ima depresijo odkar sva skupaj, tezke trenutke je dozivljal, ker je imel bolno mamo, ki pa je tudi cca 13 let nazaj na zalost umrla. Zaradi vseh teh dogodkov, bolna mama, depresija je bil vedno v najini zvezi v ospredju on. Jaz sem ga imela rada in sem prenasala dolocene zadeve, ki so imele vedno “izgovor” depresije. Te zadeve mislim kot ljubosumnost, posesivnost, skrb zanj (v smislu kuhanja, pospravljanja, …) itd. Ni bilo nikoli nic nasilja, vse je bilo izpeljano na nacin, da je izpadlo da me ima najrajsi na svetu in ga skrbi zame. V vseh teh letih sem te zadeve peljala ok, v zvezi, kjer je on zahteval 100% pozornost sem si izborila tudi nekaj casa zase in prijatelje, vecinoma ko je bil on v sluzbi. Ker ce ni bil, je bil ze problem, ce sem zelela s prijateljico na kavo…ampak ok, takrat se mi ni zdelo, da manipulira z mano.
Pocasi se je zacelo spreminjati ko sva dobila 1. otroka in potem 2. otroka. Casa zanj je bilo vse manj in ce sem zelela ohraniti tudi svoje socialno zivljenje (da ne znorim od vse rutine) je bilo potrebno kar ostro kreganje. Naj povem, da on nima druzbe, ker se mu enostavno ne da ubadat z nikomer. Ko pride iz sluzbe gre spat in ko se zbudi, je malo na racunalniku malo na tv in potem je ze vecer. Ce zelim jaz po sluzbi ostati se na kavi s prijateljico (to je 1x na mesec) se moram 1 teden vnaprej dogovorit, ker se mora on psihicno pripravit, da me 3 ure popoldan ne bo.
Razumem, da ima depresijo, razumem vse, ampak se mi zdi, da je kljub vsemu prevec egoisticen in egocentricen. Tudi v seksu. Spolnih odnosov nisva imela ze, se ne spomnim kdaj. Enkrat lani nazadnje. Glede tega sva se tudi skregala nekajkrat. Razumem, da ima tezave zaradi antidepresivov, ampak jaz sem v takem obdobju, da ne zdrzim vec tako. Poskrbim zase, ampak mi manjka dotik moskega. Vse skupaj se je zacelo ohlajati, ko sem pricela tudi na tem podrocju dobivat obcutek, da je ego. Zelela sem, da poskrbi tudi zame. Velikokrat je zelel, da poskrbim samo za njegove potrebe, ker je bil prevec utrujen, da bi tudi zame. In ker je tudi tukaj pokazal svoj egoizem nisem zelela vec sodelovat, ce nisem tudi jaz imela kaj od tega. No in se je nehalo…
V glavnem, situacija je taka, da se mi zdi, da sem ga prebolela, kljub temu da sva se vedno skupaj. Ne gane me vec, ce se skregava. Cel cas sem zoprna in sitna, kar mi tudi skos ocita. Vem, da sem. Ampak dejansko nisem vec ista oseba kot nekaj let nazaj. Zamerim mu vse njegove egoisticne in butaste epizode, v katerih me je custveno zlorabljal. V osnovi sem zelo prijazen clovek in tudi on je povedal, da ga je ocarala moja prijaznost. Ampak se mi zdi, da je to mojo prijaznost izkoristil in me do konca izcrpal.
On prizna svoje napake, spremenil se je glede dolocenih stvari, ampak jaz mu tega kar ne morem oprostit. Za vsako malenkost eksplodiram, kjer opazim samo malenkost njegovega obnasanja v preteklih letih. Mi rece, da ne rabim skocit na vsako njegovo besedo. Mu recem, da me je on pokvaril. Rece, da ve. Mi pravi, da ga nimam vec rada. Ga ignoriram, ker ne vem kaj cutim.
V tem trenutku si zelim, da bi se zaljubil v drugo. Ker nimam jajc, da bi sla. Nimam jajc zato, ker ima depresijo. Vseeno se nekaj socutja v meni kot do cloveka in oceta mojih otrok ostaja. Na splosno ni slab clovek, vem da me ima rad in vidim da trpi, ker ne zmorem vec ljubezni in prijaznosti do njega. Ceprav tudi dvomim, da je to ljubezen, ki jo moras cutit do partnerja. Zdaj ko gledam za nazaj, se mi zdi, da se je le navezal name, ker je bila mama bolna in sem bila custveni nadomestek nje.
A je tukaj se sploh kaj resitve?

Hvala vsem za mnenja in komentarje

Kako te razumem. Res. Pa še nisem tako daleč, se pa zavedam, da v vezi jaz dajem 300% medtem, ko on daje 20 % pa še to nam ves čas razlaga kako se on razdaja.
Zahtevna služba, skrb za družino mi vzameta toliko časa, da zame časa enostavno zmanjka. Manjka mi tišine, nekoga, ki bi poskrbel zame, me pocrkljal in mi pokazal koliko mu pomenim. Tako pa iz dneva v dan iz obveznosti v obveznost, iz meseca v mesec iz leta v leto. Ni več nasmeha, ni več iskric, ni več veselja. Otroci so edino kar me še drži gor, kar mi še prinese veselje a enostavno mi zaradi ostalega zmanjkuje časa tudi z njih.
Vsega sem že tako sita, da bi najraje odšla. Kar tako za mesec ali dva nekam, kjer bom sama s sabo. Če bi v tem primeru veza obstala bo, če ne pa nič. Vseeno mi je.

Kaj pa, da ga vpišeš na kakšen šport. Ali, da se prijavi pomoč na kmetiji. Stik z zemljo pomaga. Več bi moral fizično delat. Naženi ga bsak dan na sprehod. Upam, da je za mamo vrgel vse stran. Naj gre domov in vse od mame vrže v smeti. Pimaga temeljito čiščenje hiše. Preberi Čiščenje nereda in feng šui Kateen Kingston in Življenje je Tvohe Louis L. Hay. Več na sz.

Bojim se, da pri tej diagnozi, ki se vleče že toliko časa, ni neke pametne rešitve. Edino, kar mi pade na pamet, je menjava zdravil in da se s psihiatrom iskreno pogovori tudi glede seksa.

To, da se partner po 15 letih rutine in utečenega partnerstva lahko tozadevno spremeni v ljubečega, nesebičnega sopotnika in dobrega ljubimca, se več ali manj dogaja v pocukranih romanih, v realnosti pa ne. Če pustimo njegovo depresijo sploh čisto ob strani. Verjetno ta v nekaterih primerih služi kot izgovor, večinoma pa on preprosto tak je. Verjetno v postelji ne bi bil neka bomba, tudi če bi bil čisto zdrav.
Mama je mrtva že 13 let, ta rana bi morala biti zaceljena. Sploh ne bi več smela biti dejavnik v vajini zvezi, sploh ker je očitno na vajino zvezo vplivala le prvi dve leti.
Pa še to: dober oče je tisti, ki je dober tudi do mame svojih otrok … zdaj sta še razmeroma majhna, čez pet let bosta pa vstopila v ta čemerni začarani krog s teboj. In sploh, če imaš hčerke, tole ni neka popotnica za bodoče zveze.
Depresija je zelo zelo zahtevna bolezen. Vsako žensko lahko samo globoko občudujem, da je pripravljena partnerja spremljati v njej (in seveda vsakega moškega, ki ima depresivno partnerko, da ne bo pomote). Vendar je tudi depresiven partner zmožen izkazovati ljubezen. In preživeti kako uro sam. Vsega tudi ne moreš pripisati samo bolezni. Je pa težko verjetno sploh videti, kaj je posledica, kaj pa je svoja zgodba. Menim, da bi psihiater moral tu in tam na pogovor povabiti tudi tebe (kolega je depresiven in psihiatru nalaga, da se kar kadi …).
Kar se tiče slabe vesti zaradi sebičnosti: vse ima svoje meje in bolnik je odgovoren za svoje zdravljenje. Če ni ustrezno, je odgovoren za to, da ga skuša spraviti na pravi tir – da pove, da mu zdravljenje ne pomaga oziroma premalo. Sploh pri depresiji.

Njegov odnos do tebe je slika njega in njegove mame s katero je imel čustven odnos v katerem je razvil lastno razmišljanje, da je on center dogajanja in je njemu vse podrejeno. Ta koncept je bil uspešen dokler je bila mama tu, da mu je nastrezala, sedaj ko je ni se je njegov svet podrl. Opaža, da mu nihče več ne nastreza, ker on si to vendar zasluži, nima prijateljev, ker ga nihče ne razume, sedaj se mu še žena kuja….. Ni čudno da je zapadel v depresijo 😉

Naše zdravstvo deluje tako, da človeka permanentno fila s tabletami, ker to ustvarja dobiček, nikomur ni resnično mar, da bi človek ozdravel, ker potem ne bo več dobička…

Njemu je manjkal očetovski lik, mama je svoje čustvene potrebe izživela z njim, ker s svojim partnerjem ni mogla, hotela….karkoli. Posledično je iz normalnega otroka naredila čustveno neuravnovešenega odraslega človeka. On je samo telesno odrasel, umsko je še vedno mali otrok, ki se odloča po principu največjega ugodja. On počne le tisto in samo tisto kar je njemu ugodno, če to ni, bo našel 1000 in en izgovor.
Tebe je izbral, ker si mu nastrezala v svoji zaljubljenosti, sedaj ko je to čustvo pošlo in zahtevaš tudi nekaj zate (pogojna ljubezen) so se začele težave.

Rešitev: prisiliti ga moraš, da funkcionalno odraste, kar bo težko, če že ne nemogoče

Od te objave je sicer minilo že eno leto.

Upam,da ste rešili zadeve na kakršenkoli način.

Če pa še ne,pa poiščite pomoč,ker ima vaš partner najverjetneje MOM (mejna osebnostna motnja)

Vso srečo