Pozdravljeni
Na vas se obračam v želji da rešim zakon, ki je pristal v slepi ulici.
Z ženo sva skupaj slabih 7 let, poročena slabih 5, imava 4 letno hčerko. Da imava težave, je jasno že dalj časa. Zamrl je pogovor, zamrle so strasti, spoštovanje je ostalo. Pred pol leta smo tudi kupili, svoj lastni domek.
Zaradi stresa v službi je žena tudi zbolela, ima težave s čustvi. Priznam, nisem ji bil v oporo, kot bi ji lahko, mislim, bi moral biti, zaradi obsedenosti s športom sem ju puščal sami. Tudi hišna opravila, bolj ali manj, tudi oče bi lahko bil boljši. Sam sem mislil, da nam tako ne gre slabo, vedoč sicer da pa ni najboljše, izgovori pač. Nikoli nisva imela kakršnih koli težav, nikakršnega nasilja, alkohola ali nezvestobe. Razen nestrinjanja pri vzgoji, kar pa se mi zdi normalno.
Par dni po novem letu pa šok. Žalostna mi zaupa da se ne vidi z mano. Da je žalostna, potrta.
Na vprašanje, zakaj, nima odgovora, le da je najina zveza izpeta, da trpimo, se drug drugega dušimo.
Jaz sem mnenja da se lahko vrnemo na pravi tir, upam da je to samo obdobje, ki bo minilo.
Oba izhajava iz ločenih družin, zato me je njena odločitev zelo presenetila. Postala je hladna. Odvalil se ji je kamen iz srca, da je več ne vabim spati v spalnico, in da se ne rabi več pretvarjati s poljubi.
Hčerka pa čuti, ob odhodu gleda skozi okno in sprašuje ati kam greš, Zlomil sem se.
Na svetovanje noče, niti si ga ne moreva privoščiti.
Nočem ju izgubiti, prosim za pomoč.
Hvala
R.

Spoštovani Berger

Povsem vas razumem v vašem obžalovanju, prav tako pa tudi gospo, ki čuti, da se je odnos dokončno »izpel«. Najbolj hudo je zaradi 4-letne hčerke, ki vsega tega ne razume in je nemočna žrtev te odtujenosti, obenem pa tudi naslovnik težkega vzdušja, v katerem ste se znašli, ki bo tudi sama prej ali slej pričela kazati netipično odzivanje. Namreč stiske, ki jo čuti, sama ne zmore predelovati, zato še kako potrebuje starša, ki se znata vračati v odtujeni odnos in ji vračati varne odzive, da bo vse skupaj zanjo bolj znosno. Zaradi spoštovanja do vas in vaše družine bom kar direkten: otrok ne sme biti glavni razlog, da se vztraja v odtujenem odnosu, ker je to metanje peska v oči in podaljševanje trpljenja. Kar pa ne pomeni, da vama v istem zamahu kažem na pot ločitve. Ne, toda bodita iskrena do sebe in poslušajta srce, glava bo sledila. Za varno partnerstvo je srce tisto, ki določa ali je še kaj prostora za skupno prihodnost. Razum si lahko zlaže, potvarja, izkrivlja, srce in telo pa ne.

Seveda vama želim, da si data priložnost in čas za ponovno opredelitev odnosa in vajinega mesta v njem kot posameznika, toda cel kovanec vedno vključuje obe strani. Če prav čutim to, kar razumem iz vašega opisa, vas je gospa dolgo časa čakala in s seboj nosila čustveni žig “manj pomembna”, na katero pa se niste bili pripravljeni zares odzvati. In tega je bilo zanjo dovolj, da ne govorimo še o stiski zavoljo službe. Seveda tudi še tako iskreno obžalovanje ni dovolj, da se rana zveze zaceli, potrebno je (bilo) veliko več.

Pišete, da je žena zbolela zaradi stresa v službi ter da ima težave s čustvi. Najbrž ste v tem odnosu res potrebovali »šok terapijo«, da se prebudite iz spanca večletne samozadostnosti, v kateri ste sledili obsesiji s športom in zanemarjali družino ter partnerstvo. Zdaj vas je končno postali strah ostati sam, počutite se tik pred prepadom in vaše življenje izgublja barvitost in svežino, za katero je očitno skrbela maska urejene družine, v kateri je bilo za vas lepo poskrbljeno in vse skupaj samoumevno. Danes spoznavate, da samoumevnost v odnosih ne pije vode.

Oče ste še vedno, ta vloga in odgovornost se do smrti ne bo nehala, kako varen in ustvarjalen oče boste, pa je stvar vaše osebne odločitve. V partnerstvu pa je vaša odločitev le polovica kovanca, pridobiti morate še drugo stran. Zaključil bom na odprt način, tako, kakor se zdi vajina trenutna slika partnerstva: če ste resnično gotovi, celostno s srcem in telesom pri tem, da tega vajinega odnosa ne želite izgubiti, potem pri priči pričnite s prioritetami odraslega moškega in očeta, ki svoj smisel in poslanstvo gradi znotraj in s pomočjo lastne družine. Zaenkrat je na vajinem parnerskem semaforju luč rdeče barve, vaša prihodnja dejanja, zlasti pa kako varno se bosti odzivali v družini, bo soodločalo o morebitni poti nazaj do srčnega sprejema pri partnerki in končne, zelene luči. Ni nujno, da če sta oba iz ločenih družin, da se to mora nadaljevati tudi pri vama – sprejmita izziv! Kakorkoli se že obrne, prevzemata so-odgovornost za rezultat.

Hčerki pa ne glede na vse kot oče bodite varno zatočišče in spremstvo v svet ter končno tudi najboljša igrača na dosegu njenega drobnega srca. Spomnite se kdaj pa kdaj kako vam je bilo pri štirih in kaj ste takrat najbolj potrebovali od vaših staršev oz. skrbnikov.

Da ne pozabim omeniti – če vama uspe priti do pogovorov o skupni prihodnosti, ne oklevajta, naročita se pri bližnjem zakonskem terapevtu, ki vama bo gotovo pristopil z razumevanjem tudi do finančnih zmožnosti.

Želim vam vse dobro.

Dragi Berger,
zanima me, kako vam je uspelo… sama se najdem v vaši zgodbi, moj mož je deloholik, med tednom, med vikendi, velikokrat službeno odsoten dalj časa. Z otrokoma sem zato veliko sama, z možem vedno na telefonski povezavi. Ko se pogovoriva o otrocih, kaj smo/bomo delali in kje smo… se počutim predvsem pod nadzorom; globina pogovorov, strast, tega tudi pri nama ni. Odmikam se od njega, v njegovi bližini sem slabe volje, pa nočem biti, na živce mi grejo njegovi “daj mi lubčka”, ko ga dobi je tako pri njemu vse zaključeno, vse v najlepšem redu. Ko gre na službeno pot, kjer se ima čas ustavit in zadihat, je povsem razočaran, ko mu na vprašanje ali mi je kaj dolgčas, odgovorim Ne! Že leta živim z možem, a hkrati brez njega. Srce je prazno, kako naprej??
Je vam uspelo rešiti situacijo, ste šli k terapevtu?