odtujenost
Nikoli si nisem misli da bom moral druge spraševat o mojih zakonskih težavah. Čeprav vidim da na tem forumu spašujejo večina ženske imam jaz podobne probleme vendar v obratni smeri.
Poročen sem 6 let pred 2 leti se nama je rodil prekrasen sinček (z veliko težavami-predčasno 28 teden, ki so se srečno izšle).
Žena se pričelo odtujevat od mene. Spolnih odnosov nimava več, kar mi je rekla da ne čuti več potrebo z odgovorom oprosti tako pač je. Sin se je popolnoma navezal na mamo, kar pa ni čudno. Popodalnski spanec ter nočni spita skupaj. V postlji smo trije. Vsi mi pravijo da je to normalo za tako majhnega otroka sploh kar sta pretrpela.
Meni se bo malo kar zmešalo. Ko pričnem kakšen pogovor o družinskem problemu sva se takoj skregala.
Sedaj sem vzel malo drugačno taktiko. Začel sem kot da me neč ne briga. Mislim da je to opazila in s tem je še bolj zadovoljna. Jaz tudi ker je naenkrat nastal mir v družini. Mene bo pa vseeno znotraj razneslo. Ne razmem nekaj, a ženske ne razumejo da tudi moški rabimo malo topline, da te žena malo stisne in ti da majhen poljubček in ti reče kako si mož.
Razmišljam samo na slabe stvari (ločitev, samomor…). Vem da o tega ne bo nič vendar…
Finančno je zelo odvisna od mene vendar ji tega ne očitam. Prijatelj mi je svetoval “udari po mizi” pa bo. Sem že misli, vendar mislim da bo še slabše.
Hvala za nasvete
Dveletni otrok pač lahko spi v svoji posteljici, poleg vajine postelje npr.
Na otroka ti res ni treba bit ljubosumen, da bi zdaj tekmoval z njim, kdo bo dobil več pozornosti. Saj si odrasel, a ne? Vajina relacija je drugačna kot odnos mati-otrok. Da bi pa uporabil finančno odvisnost kot orožje v boju za pozornost, pa tudi ni odrasel odziv.
*a ženske ne razumejo da tudi moški rabimo malo topline, da te žena malo stisne in ti da majhen poljubček in ti reče kako si mož.* Isto bi lahko rekel zase: a jaz razum svojo žensko, da rabi malo topline, da jo malo stisnem k sebi, ji dam poljubček in ji rečem kako si moja žena.
Odgovor za tvoj problem se skriva prav v gornjem stavku. Naučijo jo, kaj potrebuješ, povej ji in ne bodi veliki molčeči, veliki brezbrižni, veliki nasilni.
Ko si bil otrok, si toliko časa kričal in jokal, da je mama sama ugotovila, kaj potrebuješ; sedaj si odrasel in je treba spremeniti ta vzorec.
Nujno v zakonsko posvetovalnico. Ocitno ne znata vec komunicirati oziroma je vprasanje, ce sta kdaj resnicno znala. Ce tega ne bosta storila, bos kmalu locen takointako, ker bo nasla kaksnega drugega, ki jo bo ocaral tako, da bo z njo znal komunicirat.
Nobeden na forumu ne ve, kako je do danasnjega stanja prislo (prej je bilo ocitno veliko prepirov, da pravis, da je mir v hisi), in tudi zenine plati zgodbe ne poznamo (pogosto je druga plat popolnoma drugacna od zgodbe tistega, ki pise sem). Eno je pa jasno. Tako, kot zdaj zivita, ne bosta mogla vec dolgo naprej in v primeru, da se za terapijo ne bosta odlocila, bi bila locitev za vso druzino najboljsa resitev, saj se bo tudi sin navzel vajinih slabih vzorcev in bo to peljal naprej v svojih razmerjih in druzini. Potem bi bilo pa res boljse, ce bi bila vidva locena in srecna vsak na svojem.
Eno sta ti in žena, drugo je otrok (ta je od obeh) in tretje ste vi-družina.
Pred otrokom verjetno nista imela problemov, ker se jih nista zavedala. Bila pa sta verjetno že prej nekoliko odtujena.
Ko ženska rodi, se počuti (končno) koristna. Kot praviš, je finančno bolj ali ne odvisna od tebe-torej se moramo kar sprijazniti, da je tudi tukaj nek vzrok. Dokler ni imela otroka je skrbela samo zase. Bil si še ti in skupaj vama je bilo lepo (nisi pa je ti bolj potreboval, kot ona tebe).
Zdaj pa je rodila(malo se dvigne samozavest)-sina, katerega tudi ti verjetno obožuješ. Otrok jo pa rabi, nujno potrebuje mamo. In ona, kot vsaka dobra mama, se mu je posvetila 100%. To si od nje pričakoval ti, družba, vsi. Ona je pač dobra mama.
V vsem tem zanosu pa je pozabila nate, nase in na vajin odnos, zakon.
Med tem časom, ko jo je otrok potreboval, sta se popolnoma odtujila.
Ko ženska rodi, se spremeni. Vplivajo hormoni, materinstvo. Spolnosti si ne želi več tako kot prej, ker je obremenjena s skrbjo za otroka.
(končno je spolnost namenjena reprodukciji- in veliko žensk se ne potrudi več, ko so cilj dosegle-to je podzavestno!-ko si zaželijo naslednjega otroka, se tudi odnosti z možem rahlo izboljšajo, vendar do naslednjega otroka….)- je pa res veliko odvisno od moškega!
Najprej moraš ugotoviti, koliko je njej do dobrega odnosa. Koliko njej pomeni to, da bo njen moški srečen, zadovoljen.
Kako si ta vajin zakon ona (in ti) predstavljata čez 10-20 let? Ko bo otrok odrasel, ko je ne bo rabil, ko bo spal v svoji sobi? Kaj bo takrat z vama?
To je že tema za vajin pogovor.
Kaj je pri njej razlog, da ji ni do spolnosti? (otrok ne more biti vzrok, ker večina parov z malimi otroci, ne samo enim, funkcionira čisto dobro-torej, ne moremo reči, da jim ni do spolnosti, ker to tako je!)
Kdaj sta se odtujila? Koliko ti prispevaš k temu, da bi bil blizu njej, sinu? Kakšno pozornost ona pričakuje od tebe, pa je ne dobi?
Ženske nekako vidijo v takem, odtujenem odnosu samo eno: on si želi samo sexa, jaz sem mu samo objekt za praznjenje, drugače me pa še opazi ne, ni mu do tega, da bi me razumel…in odpor do spolnosti se stopnjuje.
Torej najprej odkrito soočenje mnenj, pogovor brez očitanja, kateri je česa bolj kriv! Pogovor kot samoizpoved.
Potem pa udejanjanje želja. Ona rabi pozornost, pohvalo, da je skrbna mama, da je lepa, da je dobro skuhala ( tudi to)….da si jo želiš objeti, poljubiti (ne da bi takoj pričakoval vroč sex) ….počasi torej.
Odtujila se nista čez noč, torej, tudi zbližati se ne moreta tako hitro.
Potruditi se bosta morala pa oba!
Pogovorita se tudi o otroku, o vzgoji, o načinu nege, ki bo najboljši za vas tri, in ne kakor počnejo vse njene kolegice!
Pretirano pa je, da je mati cele dneve z otrokom, da vedno z njim zaspi.
Verjetno se je to zgodilo zato, ker si ti čez dan veliko odsoten(veliko delaš), ker ima ona samo tega otroka..se pač druži z njim.
Torej, ona bi morala tudi imeti kako svoje življenje, službo, hobije, šport….nekaj, ko bi bil z otrokom ti ali vajini starši, varuška, sorodnica,….včasih je celo dobro, da gre otrok kam na poičitnice, v vrtec…samo da ni cele dneve z mamo.
To je tudi problem, za naslednje otroke. Če pride mlajši, bo mama njegova in ta bo ljubosumen, ker ne bo mama več z njim 24 ur na dan! težave so tudi v šoli, ker so taki otroci pač navajeni na nenehno pozornost staršev!
Veliko imata za reševati, za pogovarjati se! Predlagam, da začneta čimprej! Če ne bo šlo, pa raje kot ločitev in samomor pomisli (predlagaj) zakonskega terapevta!
mirela jez bi se stabo kar vse strinjal. Ne razumem ko pričnem pogovor mi odgovori: “tako pač je (čeprav njenega stanja nevem, torej mi ne pove kaj jo moti) ne morem si pomagati, ne začenjaj ker bo lahko se slabše.”
Doma sem kar veliko. Nimam take službe ki bi bil veliko od doma. Sinka mnogokrat (kar sem vesel) vzamem jaz v varstvo. Skoraj vsak dan po službi in vikendih (mnogokrat ko je z mano joče in kliče mama, mama,…).
Žena hobija skoraj nima.
Rezina! Mnogokrat jo stisnem dobi poljubček, stisnem, vprašam kako je …. pa ni odziva. Da je njena plat drugačna je logično. A jo res ne smem izvedet njene drugačne plati?
Nočem prepira oz. hočem nasvete da bi stvar spravil na bolše, jo razumel, premakni iz slepe ulice. Pri sex-u tudi nočem da jo 3 ure prosim potem pa OK tu imaš potem pa 3 mesec nič saj si že dobil.
Vse kar zvem mi pravi da je to normalno, tudi pri prijateličnih družinah je tako. Da nimam pojma.
Janez lepo pozdravljen
Zdej, jst sem samo en bk in se na odnose ne spoznam, poleg tega je pa tvoja pripoved samo ena plat zgodbe. Manjka ženina.
Zato ti ne bom dajal nasvetov, ker jih nimam, no, mislm, to da vama svetujem obisk pri družinskih terapevtih, to ja, to je tako ali tako vedno koristno.
Lahko ti pa opišem, v čem je ob rojstvu otroka zelo pomembna vloga očeta, ti boš pa sam presodil /če boš zmogel dovolj objektivnosti/ ali si jo uspešno opravil.
Zdej, kar se otroka tiče a ne, v prvih nekaj mesecih glih ne igraš neke bistvene vloge. Ker on ima silno dovolj dela s prepoznavanjem sebe in umeščanjem sebe izven sebe. Še mamo prepoznava tako, parcialno; kot dojko, kot nasmeh, kot dotik, kot glas, kot oči, kot vonj, kot toplino, ne pa kot osebo, sploh pa ne ločeno od sebe /ene par mesecev, kaj vem, do ajd, petega šestega meseca približno/. Ti, oziroma deli tebe, si zanj do takrat nekaj obrobnega. To je normalno.
Tvoja najpomembnejša vloga takrat, v tem obdobju, je odnos do otrokove matere. Namreč, prihod prvega otroka je stres, ki drastično zamaje družinsko ravnovesje. Pred otrokovim prihodom sta bila samo vidva, lahko sta si dajala brez zadržkov vso čustveno oporo, otrok pa zase terja neskončno materinske nege in skrbi.
Za mamo je to zelo zahtevno in pričakuje od moža, od tebe a ne, še več ljubezni, razumevanja in opore, kot običajno. Istočasno pa daje dojenčku tako veliko, da ji ostane zate zelo malo, manj kot prej. In ti se znajdeš v ja, nezavidljivi situaciji, ki terja od tebe zelo veliko zrelosti, ker se ti znajdeš brez njene običajne čustvene opore v času, ko jo ona zahteva in potrebuje od tebe več, kot kdaj koli prej. To je za oba zelo naporno in občutljivo obdobje; ona ne zaupa vase, strah jo je, potrebuje oporo v tebi in tvojo trdnost, ti pa že tako občutiš pomanjkanje na vsej liniji, obenem se pa od tebe pričakuje več podpore, predvsem pa odločnost, trdnost, obvladovanje položaja in zanesljivost.
Kaj naj ti rečem. Prepričan sem, da si ti prepričan, da si to nalogo opravil kot se šika. Kako pa je tvoja žena dojemala tebe v tem času, pa ne vem a ne. Ker, njeno vedenje v tem trenutku bi bila lahko tudi posledica slabo opravljene tvoje vloge.
Ni pa nujno. Lahko bi bila tudi posledica odnosov iz njenega otroštva. Lahko izhaja iz družine z zabrisanimi mejami, na kar bi lahko kazal odnos do otroka /pretirana navezanost, problem z ločevanjem/. Lahko oboje. Lahko kaj tretjega.
Vsekakor vama svetujem, da poiščeta pomoč strokovnjakov.
en bk
Janez66,
opažam, da veliko žensk po koncu porodniške kar malo zasovraži svoje može. In tudi sama sem bila na tem, zato vem, kako to izgleda. Ubil me je isti ritem – svetek in petek “kuhaj, futraj, previjaj, kuhaj, futraj, previjaj, itd., sama za vse, niti kave ne spiješ v miru, v WC-ju imaš non-stop spremstvo, non-stop obveznost, non-stop oči in ušesa na preži”. Če ne bi šla nazaj v službo, bi se mi skisalo. Pa verjemi, da je moj otrok tudi zame zlato.
Malo razmisli, koliko si TI udeležen pri ukvarjanju z otrokom, ker dvomim, da tvoj otrok ne bi bil vsaj malo nor na očija, če bi bila vidva več skupaj. S tem bi ga tudi uspešno “odlepil” od mame in mu naredil gromozansko uslugo pri odraščanju. Glede na to, da si pri bajti ti “financ-minister”, predvidevam, da je ostalo gospodinjstvo precej na ženi. No, mogoče se tudi motim. Zdi se mi, da se nekaj hudega kuha v glavi tvoje žene – mogoče v stilu: “Sama sem za otroka, gopodinjskih opravil itak nihče ne opazi in zato niso nič vredne,ipd.”
Moj nasvet:
Pogovori se z ženo, vprašaj jo, kako se počuti in kako občuti svoje obveznosti, koliko ima časa zase, koliko je zvečer (magar psihično) utrujena. Mogoče ti kaj zameri in si zato izgubil svoj “seksi šarm”. Mogoče ima strah pred ponovno zanositvijo. Poskusi najti varstvo in jo povabi ven na večerjo, kjer se bosta v miru pogovorila. In nikar ne začni debate v stilu “nič ne seksava…”! Seks med vama je zgolj rezultat odnosa.
LP
Janez66
Rojstvo prvega otroka je močna prelomnica v odnosu dveh. Partnerja, ki sta se prej kolikor pač že predvsem ukvarjala drug z drugim, morata zdaj kar naenkrat večino svoje pozornosti nameniti nekomu tretjemu. Še zlasti v začetku to velja za žensko-mamo, ki se ji življenje dobesedno postavi na glavo. Moškemu se to zgodi bolj posredno, saj kar naenkrat ni več v centru ženine pozornosti. Star odnos, tudi če je bil še tako kvaliteten, nenadoma ne zadošča več. Pred partnerjema so povsem novi izzivi, ki ju silijo v sodelovanje. Se pa lahko zgodi, kot se je izgleda tudi v vašem primeru, da se partnerja še bolj odtujita in se iz novih stisk rešujeta vsak zase. Katero od teh možnosti bosta izbrala, je zelo odvisno od odnosa, ki sta ga imela že pred rojstvom otroka. Otrok ne “pokvari” odnosa med staršema, ga pa razgali. Težko verjamem, da je prej npr. vajin seks bil vsaj približno tak, kot sta si ga oba želela. Sicer to ni obvezno pravilo, ampak dostikrat je moškemu že samo seks dovolj – bolje rečeno, se lažje prepriča (potolaži), da je temu tako. Ženskam (spet ne vsem) gre to običajno malo težje. Je bila žena prej bolj “motivirana” za seks, ker je bil to edini način, da pride do otroka? Koliko sta se prej pogovarjala: o vama, vajinih željah, hrepenenjih, o tem kako si predstavljata vajin odnos…
Po rojstvu otroka vam ni bilo lahko. Žena je verjetno še tisto malo pozornosti, ki vam jo namenila prej, skoraj v celoti prenesla na otroka. Ne samo, da se tako počuti, ampak v prvem obdobju po rojstvu otroka, je moški na nek način res “odveč”. Za vsakega moškega je to stres in izziv hkrati. Najlažje smo mu kos, če sprejmemo, da nismo več (edini) center ženine pozornosti in da v prvih mesecih direktno otroku res ne moremo prav veliko dati. Lahko pa mu damo posredno – preko žene. Če kdaj, potem žena-mama ravno v tem obdobju najbolj potrebuje moževo razumevanje, pomoč in podporo. Če jo bo dobila, ji bo lažje, saj je tudi ona postavljena pred cel kup novih nalog. Otrok bo tako od mame, ki ima moževo podporo, dobil bistveno več. Naloga moškega v tem prvem obdobju je, da nekako zdrži to svojo odvečnost, svoje zadovoljstvo pa najde v skrbi za ženo in otroka.
Z napisanim seveda ne želim vse odgovornosti naložiti vam. Ženin umik iz vajinega odnosa in tako pretirano posvečanje otroku ne vpliva negativno samo na vaju, ampak predvsem s tem škodi sinu. Namesto da bi žena svojo potrebo po izkazovanju in prejemanju pozornosti zadovoljevala v vajinem odnosu, to išče in kompenzira v odnosu s sinom. Ta se bo tako kmalu (če že ne) postopoma prenehal ukvarjati s svojimi željami in potrebami, naučil pa se bo zadovoljevati mamine. Ravno tukaj pa imate vi možnost, da nehate biti odveč. Ena od glavnih očetovih nalog je, da otroka varno popelje stran od mame. Sinu je treba pokazati, da je zanj varen in prijazen svet tudi izven maminega objema. Ne nazadnje, kdo bo sina naučil biti moški, če tega ne boste storili vi?
Prijatelji vam svetujejo, da “udarite po mizi”. Se lahko strinjam z njimi. Samo, da tega nasveta ne smete jemati, da boste začeli na ženo pritiskati, jo kritizirati, od nje zahtevati, kaj šele da bi do nje bili v besedah ali dejanjih nasilni. Mnogo koristneje bo, če vas bo ta nasvet aktiviral, da ne boste čakali, kdaj se bo žena spremenila. Z rojstvom otroka ste postali oče, to pa s sabo prinese kar nekaj obveznosti. Kot oče ste jih dolžni izpolnjevati, pa naj bo vajin odnos z ženo še tako obupen. Vajin sin ni kriv za to. Že tako bo imel več kot dovolj posledic, če z ženo odnosa ne bosta izboljšala. Poskusite biti aktivni tudi v odnosu z ženo. Poskušajte jo razumeti, tudi njej ni lahko. Ima svoje razloge, da se z vašega vidika obnaša tako “nemogoče”. Pri tem pa ne pozabite razumeti sebe. Do tega, kar čutite in pogrešate, imate vso pravico. Nič ni narobe z vašo željo, da bi imela z ženo boljši odnos. S tem razumevanjem obeh se poskusite pogovoriti s svojo ženo. Pri tem imejte v mislih, da vam žena ni “dolžna” dati vsega, kar pogrešate. Lahko pa od nje pričakujete, da vas posluša, sliši in vsaj poskuša razumeti. To bi bil lahko začetek, da se počasi le naučita pogovarjati. Če pa vama to ne uspe, si čim prej poiščita pomoč. Zaradi sebe in sina.
Hvala za odgovore. Eno stvar še zmeraj ne razumem. Vsi mi govorite da je pogovor z ženo temelj izboljšanja odnosa. Kaj naj naredim če se noče o tem pogovarjat? Verjetno je res da otrok z časom se bo odlepil od mame in bom moral jez bolj prevzeti vlogo očeta. Vsak dan spi z mamo podnevi in ponoči. Odgovorili ste mi da verjetno z njim kompenzira najin odnos.
Kot vidim sem kriv jaz. V redu bom, res se bom potrudil. Sprašujem se a ni ta ljubezen mama-sin pretirana , kaj če se bo stopnjevala. Najbolj vesel bi bil da ta sporočila ki jih pišem pretirana in da jih vidim samo jaz. Ko ima nekdo problem se potem reče okolje je problematično, v drugem bi bilo drugače. Seveda! Kaj pa je če je z izvorom kaj narobe?
Vseeno hvala valiko ste mi pomagali in mislim kos temu problemu
Janez, mene je v prebranem “zmotilo” še nekaj….pravite, da vam reče, da ste neumen, da pojma nimate, da tako je povsod….Je tako pri vama že od nekdaj? Se postavite zase? Ali delate tako, kot vi mislite da je prav? Ali pa so vedno na vaju vplivali drugi?
Poročila se bova, ker tako vsi, ker sorodniki že sprašujejo, kdaj se bova…otorka bova imela, ker je čas, ker tako vsi, ker sva že dolgo skupaj….odtujila sva se, ker tako vsi…to je normalno.
Jaz se nebi tako zelo obračala na druge. In tukaj je tisto, kjer morate “udariti po mizi”….žena pričakuje od moža, da je odločen, da stoji za svojimi besedami, da se je ne boji….Očitno vas ne spoštuje kot moškega, partnerja. Obrača se na druge, potrditev išče drugje.
Dobiti pa bi jo morala od moža.
Midva bova tako, kot bo za naju prav in ne tako, kot delajo vsi!
Verjetno res potrebujeta pomoč terapevta, ker ona vaših prošenj ne bo upoštevala. če boste želel načeti tak pogovor, kot so vama ga svetovali forumovci, vas bo spet ponižala, spet vam bo rekla, da ste neumen…..
Poskusite ji izpostaviti problem in svetovati terapevta. Mogoče nebi bilo slabo, če bi ji pokazal to vprašanje in odgovore, razmišljanja!
Da bo videla, da le niste tako zelo neumen! Da vam je do nje in da jo še ljubite!
Janez
Zato, ker žena pri otroku išče to, česar ne dobi v vajinem odnosu, niste vi krivi. Ne morete biti vi krivi za nekaj, kar počne nekdo drug. Vam je samo lažje verjeti, da ste. Potem izgleda rešitev precej enostavna: tole spremenim, naredim drugače, pa bo žena…
Pred leti sem izkušeni terapevtki postavil popolnoma enako vprašanje, kot vi “Kaj naj naredim, če se žena noče pogovarjati?”. Nazaj sem dobil prezirljiv pogled in zelo direkten odgovor: “Če se mož res želi in odloči pogovoriti z ženo, ga ta enostavno ne more zavrniti.” Takrat se mi je zdel odgovor zelo krivičen do nas moških, zdaj pa se z njenim odgovorom vedno bolj strinjam. Koliko vas je strah, preden pridete do žene z željo za razgovor? Vas je ob tem sram, da se morate poniževati in spet za nekaj prositi? Ste pripravljeni tudi poslušati, ne samo govoriti? Vam morda odleže, ko žena zavrne pogovor? Premislite o teh vprašanjih. Samo ne si ob tem spet naložiti krivde. Ker velja tudi obratno, da če si žena resnično želi in odloči pogovoriti z možem, je ta enostavno ne more zavrniti.
Ali bi prebral kakšno knjigo, če ti jo priporočim ? Lepo se ti vse postavi na pravo mesto in potem znaš PRAVILNO ukrepati, če si ozaveščen in izobražen na tem področju.
Sem skrajno in izjemno proti agresiji in povišanemu tonu. Pametni argumenti in dostojanstven ter spoštljiv odnos imata največjo težo.
Po porodu dosti mamic misli, da imajo vse, če imajo otroka, pa četudi oče je ali pa ni. Kasneje pa tem otrokom tako zelo manjka oče (normalen, da je otrok lahko ponosen nanj), da se vidi v preteklosti velika, nepopravljiva škoda zaradi takšnega mišljenja na osnovi hormonov.
Jaz bi jo čisto pri miru pustila, prebrala 3 knjige, jih dala tudi njej za prebrati, potem pa bi organizirala eno mirno, elegantno večerjo, kjer bi dorekla, kako je najbolje nadaljevati predvsem v dobro otroka.
V primeru, da je ljubezen umrla, iz tega nebi delala drame, temveč bi živela vsak svoje dostojanstveno življenje in bila kar najboljši starš, saj ima otrok to srečo in pravico, da ima oba!Dislocirano. Premisli.
dobil si dobre odgovore, sploh tisti od stroke so dobronamerni in realni.in prenesi jih v prakso. po mojih izkušnjah (imam dolgoletni zakonski staž) pa razni pogovori ne prinesejo drugega kot trenutno olajšanje, polno obljub mogoče še kakšno solzico nato pa čez kakšen teden vse postarem. ljudje ne moremo iz svoje kože razen če, ne doživimo nekaj kar nas pretrese v dno duše. ženi očitno ustreza sedanje stanje in je prepričana da bo to trajalo in trajalo…da se ne more nič zgoditi kar bi jo v tem zmotilo. sploh, ker čuti tvoje prizadevanje je prepričana da je gospodar položaja in tudi v resnici trenutno meni, da ji sin pomeni vse in najbrž celo misli, da si neke vrste nadloga ki jo pri tem motiš! ponavadi pa se vse obrne, ko takšen partner spozna, da lahko partnerja izgubi. takrat je naenkrat življensko pomemben, nenadomestljiv…ti si njeno ogledalo in v njem nenehno gleda dragoceno ženo za katero bi mož storil vse. razbij to podobo pa boš videl kako bo pobirala koščke po tleh in skušala sestaviti nazaj nekaj, brez česar ne more. z rotenjem,silo, razgovori po moje ne boš dosegel nič. znajdi se!
Večkrat sem prebral zadnje sporočilo od “ene tuje”. Toliko bridkih izkušenj, bolečine in jeze čutim v njem. Pogosto so izkušnje s pogovori take, kot je napisala “ena tuja”. Toda kaj nam ostane, če se jim odrečemo. Kaj ostane paru v stiski? Upanje, da se bodo stvari uredile same od sebe? Obup, ker se ne da nič narediti? Vzeti partnerju še malo tistega lepega, kar mu v sicer razbolenem odnosu še zmoreš dati, da bo “pobiral koščke po tleh in skušal sestaviti nazaj nekaj, brez česar ne more”? Tako kot vse ostale stvari v življenju se moramo naučiti tudi pogovarjati. Ker drugi ljudje, tudi naši partnerji, ne znajo brati naših misli, čustev, želja… Pogovarjati se pa pomeni govoriti, poslušati in biti ob tem, to kar v resnici si. To slednje je najtežje: biti to, kar si, povedati, kar misliš in čutiš ne glede na to, kar naredi ali reče partner. Nekaj “narediti zase” pomeni vztrajati pri odkrivanju in večjem zavedanju samega sebe in s tem pridobivati notranjo moč, da si upaš biti tak kot si tudi v prisotnosti drugih. Narediti nekaj zase zato ne pomeni delati nekaj ZARADI drugega, še manj pa nekaj PROTI drugemu. Ko eden od partnerjev v tem smislu nekaj naredi zase, drugemu običajno ne preostane drugega, kot da mu na tak ali drugačen način sledi. Ne zato, ker bi ga partner silil ali mu nekaj jemal, preprosto zato, ker ta vedno manj sodeluje v njunem bolečem plesu.
Pogovor je glavno orodje, ki ga imata partnerja za izboljšanje odnosa. Vendar se včasih naš partner ne želi pogovarjati. V tem primeru nam ne ostane kaj dosti drugega, kot da nekaj naredimo zase. Zato, da bomo enkrat zmogli začeti pogovor na način, ki ga partner enostavno ne bo mogel odkloniti.
Janez66, si v veliki stiski, o tem ni dvoma. Situacija je tu zelo kompleksna, ker treba tu razjasniti še mnogo stvari. Mislim, da tu nobeno udarjanje po mizi in noben pogovor ne bo pomagal, če se stvar ne razjasni popolnoma. Šele z nekim znanjem je smiselno iti v tako konfrontacijo, da lahko dosežemo neko ustvarjalnost. Najprej bi ti rad razjasnil “skrivnost” ženinega obnašanja, kajti, kako se boš nekaj pogovarjal, če sploh ne veš, zakaj je ona taka, nikar pa ne upaj, da ti bo to ona znala povedat, ker je kot večina žensk šibka v svoji iskrenosti, sploh pa, če se gre za take stvari kot se dogajajo njej, oziroma, vama.
Ne vem sicer v kakšnem odnosu sta bila prej, pred porodom in kolikšen je bil tvoj doprinos sodelovanja pri njem in sploh pri vseh skupnih zadevah, tako, da bi tebe zaenkrat izključil iz analize, rad bi ti pa povedal, kaj se dogaja z njo.
V samem bistvu ženske nekako zamerijo moškim svojo nosečnost in porod. Zamerijo nosečnost, težave med nosečnostjo, sam porod, večina žensk tudi potencira bolečino pri porodu. Porod sicer je naraven pojav, samo takrat se ženskami nekaj dogaja in izgubljajo nadzor nad svojim telesom. Kolikor bolj to vse zamerijo moškim, toliko bolj to prenesejo na otroka. Se pravi, tista ljubezen, ki naj bi šla k moškemu, usmerijo na potomca. To ni več prava ljubezen, ampak z obnašanjem potencirana, nekaj, kar naj bi to bilo. Vso krivdo za svoje stanje dajo na moškega, saj vsaka pravi (pa to nobena ne prizna, seveda), predvsem zaradi krivde, ki je posledica vzgoje, ki pravi, da je užitek prepovedan, saj nisem niti uživala, pa sem noseča. Ker “nisem” uživala pri seksu, mož pa je in potem trpela v nosečnosti, sedaj mora imeti pa še vso odgovornost za otroka. Ona mora sedaj kazati dojemanje in sprejemanje do vsega, kar se ji dogaja in še ljubezen do moža in vsega je toliko, da se enostavno več ne znajde. Ko se otrok rodi, mislijo, da je njihovo poslanstvo samo materinstvo. V bistvu so pa šokirane, ko pride otrok na svet in ni res, da ga ima lahko ženska rada že takoj na začetku. Tega sicer nobena ženska ne bo priznala, ampak dejstvo je, da tako čuti. Na začetku je to zanje samo eno čudno bitje, ki pride ven nekje med nogami in jih je strah, ter samo pričakujejo, kaj lahko dajo za tega otroka in kaj bo postalo iz njega. Skozi to mu poskušajo čim več dat in sčasoma imajo otroka res rade. Tudi psa, ko ga dobiš, nimaš takoj rad, ampak se nanj navežeš in ga vzljubiš šele kasneje. Saj ti je všeč in vse to, ni pa teh čustev že takoj na začetku. Mogoče vse te besede delujejo preveč ostro, izhajajo pač iz absolutne resnice, katero itak stalno kršimo in prilagajamo. Vsako odstopanje od dejstva, da smo ljudje celostni, povzroča v nas kaos in delitev naših pozitivnih in negativnih čustev. Šele, ko si priznamo vsa ta, tudi negativna čustva, lahko postanemo ljubeči in pravilno od reagiramo v življenjskih situacijah.
Tvoja žena je bila zaradi prezgodnjega poroda, še bolj nepripravljena na normalen sprejem otroka na na vse to, kar spada zraven, zato je vse še bolj potencirala in tu je glavni vzrok. Devet mesecev nosečnosti pomeni za žensko tudi pripravo na sam porod, tako čustveno kot telesno. Vse to se sicer počne z namenom in ljubeznijo, ko pa ti dajo otroka na trebuh, se vsega tega več ne čuti. V bistvu se čuti gnus do vse te krvi in sluzi in potem moraš to še poljubit. Sedaj tvoja žena, zaradi te svoje nepripravljenosti, to potencirano čustvo še bolj izkazuje in usmerja v otroka.
Kaj storiti? Najbrž je samo pogovor edina rešitev. Možnosti za uspeh je sicer res malo, saj ni veliko upanja, da bi šla vaša žena tako daleč v samo vase in s tem uravnala svoje čustveno življenje, ter ga podelila z vami. Upam, da sem vam vsaj malo pomagal k razjasnitvi vašega problema. Lep pozdrav.
O Draghci
Zdej, jst sem samo en bk in se na analize ne spoznam sploh, me pa vseeno zanima, od kod ti taki podatki, mislm, a si te rezultate pobral iz kakega vira /če ja, a ga lahko navedeš/, če si sam zbiral podatke z izpraševanjem a ne, kakšen referenčni model si izbral /starost, izobrazba, stan, število otrok, pa tko/, koliko žensk je sodelovalo v raziskavi, kakšna vprašanja si postavljal, na osnovi česa si se odločil za ravno taka vprašanja, si rezultate dokumentiral…pa tko.
Ker, če pa take raziskave nisi opravil in si si tako mnenje ustvaril na podlagi, kaj vem, svojih osebnih izkušenj s tvojo partnerico ali pa si le slišal o takih izkušnjah in jih ekstrapoliral napočez /v tem je keč/, na vse ženske, potem Draghci, je tole tvoje pisanje eno navadno pivsko kvantanje, ki kvečjemu poglablja nestrpnosti in ne pripomore h konstruktivnemu sodelovanju ama glih čist nč.
Res je, vso pravico imaš do svojega pogleda, do svojega mnenja, pa naj bo kakršno koli že.
Verjamem, da boš postregel s konkretnimi podatki.
Mej se fest, Draghci
en bk
Draghci, zlepa ne bi replicirala na tvoje pisanje – a tule nekako moram dodati nekaj pomislekov.
“Najprej bi ti rad razjasnil “skrivnost” ženinega obnašanja, kajti, kako se boš nekaj pogovarjal, če sploh ne veš, zakaj je ona taka, nikar pa ne upaj, da ti bo to ona znala povedat, ker je kot večina žensk šibka v svoji iskrenosti, sploh pa, če se gre za take stvari kot se dogajajo njej, oziroma, vama.”
Vprašam se, s kako neiskrenimi ženskami si prihajal v stik, da tako posplošuješ doživeto.
“V samem bistvu ženske nekako zamerijo moškim svojo nosečnost in porod. Zamerijo nosečnost, težave med nosečnostjo, sam porod, večina žensk tudi potencira bolečino pri porodu. Porod sicer je naraven pojav, samo takrat se ženskami nekaj dogaja in izgubljajo nadzor nad svojim telesom.”
Zamerijo svojo nosečnost? Nosečnost naj bi bila odločitev obeh partnerjev. O potenciranju bolečine pri porodu pač ne more govoriti moški, ki je sam ni in ne bo nikoli izkusil. Naj se še tako skuša vživeti vanjo.
“Se pravi, tista ljubezen, ki naj bi šla k moškemu, usmerijo na potomca. To ni več prava ljubezen, ampak z obnašanjem potencirana, nekaj, kar naj bi to bilo.”
Materinska ljubezen je ena redkih, za katero lahko trdim, da je brezpogojna. Da pa vidiš tolikšno potenciranje, najbrž spet izhaja iz teatralnosti žensk, s katerimi si obkrožen.
“Vso krivdo za svoje stanje dajo na moškega, saj vsaka pravi (pa to nobena ne prizna, seveda), predvsem zaradi krivde, ki je posledica vzgoje, ki pravi, da je užitek prepovedan, saj nisem niti uživala, pa sem noseča. Ker “nisem” uživala pri seksu, mož pa je in potem trpela v nosečnosti, sedaj mora imeti pa še vso odgovornost za otroka.”
Zakaj iz svojih izkušenj sklepaš, da ženske ne uživamo pri seksu (kar naj bi bila posledica vzgoje)? Oziroma kakšne slabe izkušnje vendar imaš, da se tolažiš s takšnim posploševanjem?
“V bistvu so pa šokirane, ko pride otrok na svet in ni res, da ga ima lahko ženska rada že takoj na začetku. Tega sicer nobena ženska ne bo priznala, ampak dejstvo je, da tako čuti. Na začetku je to zanje samo eno čudno bitje, ki pride ven nekje med nogami in jih je strah, ter samo pričakujejo, kaj lahko dajo za tega otroka in kaj bo postalo iz njega.”
Človek dragi, pa ti sploh veš, da mame svojega otroka čutijo v sebi devet mesecev? Vsak njegov gib? Da komaj čakajo, da jim ga položijo v naročje? Da ga samo enkrat vidijo in jim ga ne bi mogel zamenjati z nobenim drugim malim bitjem? Ni me bilo strah, kaj bo postalo iz mojih otrok. Že takrat sem bila prepričana, da imajo tisto, kar potrebujejo: ljubezen ljudi okoli sebe.
“Mogoče vse te besede delujejo preveč ostro, izhajajo pač iz absolutne resnice, katero itak stalno kršimo in prilagajamo. Vsako odstopanje od dejstva, da smo ljudje celostni, povzroča v nas kaos in delitev naših pozitivnih in negativnih čustev. Šele, ko si priznamo vsa ta, tudi negativna čustva, lahko postanemo ljubeči in pravilno od reagiramo v življenjskih situacijah.”
Absolutne resnice enostavno ni. Tvoja je očitno drugačna od moje. Zakaj mi tvoje pisanje deluje kot ugotovitev na podlagi nekoč prečitanih resnic, ki si si jih prikrojil, da zdaj lažje živiš in funkcioniraš? Da se razumeva: to je čisto tvoja stvar, tvoja pravica. Sebe bi pa morala vprašati, zakaj mi je bilo na trenutek nekako… žal zate.
“V bistvu se čuti gnus do vse te krvi in sluzi in potem moraš to še poljubit.”
Morda si pa samo moral prisostvovati pri porodu, česar nisi želel in na kar nisi bil najbolje psihično pripravljen.
“Kaj storiti? Najbrž je samo pogovor edina rešitev.”
Tule se strinjam s tabo. A žal le tule.
Zaenkrat bom povedal samo to, da sem v bistvu citiral svojo ženo, je pa res, da jo ne bi, če se ne bi s tem popolnoma strinjal. Dejstvo je, da hodimo okoli tega, ko mačka okoli vrele kaše in tu ni rešitve kot da se soočimo z svojo temo, saj je soočenje odrešitev. Tu ni bilo govora o tem kako odreagiramo, ko se soočimo z situacijo, saj večina žensk sprejme svojega otroka vsaj na videz ljubeče, saj ga mora, zaboga. Priznanje vsega tega kar sem napisal in iskrenost pa sigurno ne bi več povzročala anomalij in to je sigurno anomalija, da se žena tako naspametno odvrne od moža.
Moja žena si je vse to lepo priznala, da je lahko tudi taka, da ima to negativnost in sem s tem rešila tudi vseh občutkov krivde. Ko pa ni krivde, ni slabih dejanj in iskrenost povzroči, da v danih situacijah delujemo še bolj pristno in polni ljubezni. In to moja žena tudi je, saj je povila že dva otroka, opravlja delo vzgojiteljice, vsak dan previje dvajset posranih ritk in sodelavke zanjo pravijo, da je ena nabolj pozitivnih ljudi kar jih poznajo. Amen!