Pozdravljeni,

Oba sva stara 39 let, jaz od najstniških let bolujem od težke depresije. Zaradi depresije sem skozi življenje večkrat obiskovala psihologe, zdravim se tudi medikamentozno. 10 let nazaj mi je psiholog povedal da sva z partnerjem preveč “eno”, da v zdravem razmerju vsak živi kot samostojna oseba in vsaki dan se ta dva partnerja enkrat srečata in povežeta. Partnerju sem povedala sva preveč “eno in da bi morala živieti kot dve samostojne osebe. Zelo ga je prizadelo. Tako zadnjih 10 deset let živiva z manj čustvene bližine z njegove strani, živiva tako kot sem jaz razumela da je psiholog predlaga.

Ampak to pomeni tudi da malo stvari delava skupaj, bolj retko se poveževa. Pogosto poskušam imeti pogovore z željo da bi se zbližala. Pogosto se počutim neljubljena, ker ne čutim več čustvene bližine kot prej. Če se pogovarjam o tem mi partner pove da sem ga 10 let nazaj prizadela ko sem rekla da ne moremo biti “eno”, da sem ga tako odrinila od sebe.

Mislim da sem napačno razumela kaj je psiholog mislil, da to partnerju nisem morala tako direktno povedati in ga prizadeti. 10 let nazaj sem povedala nekaj tako kot sem razumela da je psoholog mislil, posledica je da sva odtujena in zdi se mi da zaradi tega imam še večje težave z depresijo. Jezna sem na sebe ker sam psihologa naivno ubogala, pa tudi na psihologa, ker mislim da je svetoval nekaj na kaj oba nisva bila pripravljena. Mislim da sva imela bolj srečno razmerje prej, zdi se mi pa da vrnitve ni.

Prosim za nasvet kako naprej, in če sploh lahko naredim nekaj da popravim škodo ki sem jo naredila.

Hvala