Z možem sva si neskončno želela otroka. Imela sva srečen zakon, tak razumevajoč, poln podpore, dogodivščin, odličen sex… V času nosečnosti se je mož nekoliko oddaljil, manj sva se pogovarjala, sexa je bilo veliko manj, ker se je bal da bi škodilo otroku. Postal je nekako čuden, ni me pobožal, ni rekel recimo kak lep trebušček imam ali kaj podobnega… Na porodu je bil z mano. Po porodu sva začela z gradnjo hiše. In jaz sem ostala takoj po prihodu iz porodnišnice sama z otrokom, on je bil večinoma na parceli. Doživela sem poporodno žalost, jokala, bila zmedena… Ker sem imela težji porod, sem se želela pogovoriti o njem, pa se on ni želel pogovarjati, rekel je le, da bom pozabila. Nekako sem šla sama čez vse faze, nisem želela pokazati, da me je prizadelo, da potrebujm pomoč, da ne bi izgledalo kot da sem slaba mama. In potem sem si zaželela sexa, on seveda ne, pa je nekako “popustil”. Prvi sex je bil brez občutka z njegove strani, zato nisem silila, da kmalu ponoviva, tudi on ni, čez kak mesec dva, drugi sex… V petih mesecih trije. Ne kaže nobene želje po meni, nobene sexi opazke, kot včasih, nobene “lepo si že shujšala” ali kaj podobnega. Gleda mimo, večkrat sem ga prosila za pogovor, mu to povedala, pa pravi samo, da je utrujen od hiše in od službe, da ni nič narobe. Ne vem, morda je bila napaka, da je bil na porodu zraven, morda ima drugo, ne vem več. Vsakič, ko sem poskušala načeti temo, pa je rekel, da ni nič narobe, se mi je uprl. In zdaj mi je postalo vseeno zanj in za sex in zamera je vse globja in sovražim ga, ker me je takrat pustil samo, ker me ni pobožal, ker me ni objel, ker zame ni imel besede. Najraje bi vzela otroka in šla.

Lepo pozdravljeni!

Veliko bolečine in žalosti se odpira v vajinem odnosu. Ta čutenja, pa nosite predvsem vi, saj kot mama, ne zmorete zatreti svojega intuitivnega in čustvenega dela. Otrok ženski nenehno prebuja ranljivost in odprtost do čutenj. S tem ko ste nosili otroka v telesu in ga rodili, se je vaš čustveni svet še poglobil. Vaša intuicija je še močnejša. Stik med mamo in otrokom presega meje razumnega in gre tako daleč, da vas kot žensko notranje popolnoma spremeni. Moški pa na ranljivost in odvisnost ženske, ki nosi otroka,na porod in rojstvo dojenčka, ki prebuja najranljivejša čutenja nežnosti in odvisnosti, velikokrat odreagira z delom, hladnostjo in izgovori, da je utrujen. Saj je vse to, kar se mu dogaja toliko preranljivo zanj, da je lažje delati in biti utrujen od dela, kot pa doživeti in začutiti vso tisto ranljivost, ob ženski ki je postala mama z otrokom na prsih.

Očetje velikokrat vstopijo v odnos z otrokom, ko se otrok začne odzivati nanje. Kajti oče otroka šele spoznava, v nasprotju z vami, ki ga doživljate iz svoje najglobje biti.

Ob dinamiki odnosa, ki sem jo zgoraj opisala, pa ženska velikokrat ostane z občutjem osamljenosti, žalosti, bolečine, pojavi se depresija in nikogar ni, ki bi to mamo pobožal in ji rekel saj zmoreš. Moja si, še vedno te imam rad, tukaj sem. Na koncu obupaš, postane ti vseeno zanj, za sex, sovražiš ga, najraje bi vzela otroka in šla.

Vsa ta čutenja, ki jih doživljate gospa so v veliki meri njegova, ker jih je odrezal in jih sedaj nosite vi. Krivično je do vas, da ste ob otroku in vsem kar imate še zraven obremenjeni z njegovo žalostjo in bolečino. Najdite prostor in čas, ko bosta sama in začnite govoriti o občutkih, brez obtoževanja. Povejte mu samo, kako vam je, kako ga pogrešate in da si samo želite, da bi vas kdaj objel. Nagovorite tudi to, da je utrujen, da je vse na njegovih ramenih, ob vsem tem pa se počuti tudi on sam in nerazumljen. Poskušanje najti stik v tem kar on čuti. Samo tukaj boste našli pot do njega. In vi zelo dobro veste, kaj on čuti, saj nenehno nosite nejgova čutenja. Morda se vam to celo upira, saj tudi vi hrepenite po tem, da bi vas začutil v vaši osamljenosti in žalosti. Vendar, če želita nadaljevati ta odnos in prerasti težave, ki jih imata, bo eden od vaju moral spustiti jezo in se približati drugemu v sočutju in razumevanju. Težko bo to naredil vaš mož, saj je svoj čustveni svet zelo zaprl in zaščitil z ograjo. Strah je to, gospa, pred bližino in ranljivostjo v odnosu. Lahko pa tudi obiščete terapevta, ki vam bo pomagal prečutiti stisko, ki se je odpla med vama in vam dal model, kako čustveno komunicirati in se notranje povezati.

Želim vam vse dobro, vam, vama in vajini družini.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
tel:041/867-856
E-mail: [email protected]

Najlepša hvala ga. Stanovnik za vaše besede. Prebrala sem večkrat in nekoliko ste me potolažili. Morda pa sva res takrat zaplula vsak na svoj breg, jaz sem se ubadala s svojim novim poslanstvom, on pa je bežal pred osamljenostjo. Ko bi mi se lahko zaupal, ko bi se lahko pogovarjal z mano!

Resnično se mi zdi, da je sam porod, ki ni bil ravno med lažjimi, nekaj v njem premaknil, ga prizadel, v porodni sobi je otrpnil. Zdi se mi, da se je moja ranljivost in odvisnost v tem obdobju zarisala med naju – njemu, kot da sem postala nekdo drug, ki ga ne pozna; jaz pa ne morem preko tega, ker me je na tisti točki, najtežji v mojem življenju, zapustil. Ker je kazal, kot da je to, kar se mi je dogajalo, normalno in naj živim naprej. Morda pa je res s tem prikril svojo veliko prizadetost, nemoč in nebogljenost.

Poskusila bom, kot ste mi svetovali. Čeprav je daleč breg, na katerem se je usidral. In kaj naj naredim s svojim občutkom bolečine in jeze, ker je odreagiral tako, kot je – izginil iz mojega sveta? Kam naj spustim to prizadetost?

Točno to, vzemi otroka in pojdi, druga varianta tu ni možna. Tu ni več možnosti, da bi bila skupaj, saj ne pravem pomenu besede. Razlogi niti niso važni, samo kakršen je sedaj odnos, ni upanja. Da pa to stanje slutiti, da tudi prej ni bilo v redu

Pozdravljeni!

Pišem vam še enkrat. Nekako bi je zelo močno odzvenel stavek, ki ste ga napisali, da vas je zapustil na najtežji točki v življenju. Česa ni vzdržal? Katerega čutenja? Ali je tudi sam bi zapuščen v najranljivejšem obdobju svojega življenja? Kako je s to zapuščenostjo pri vas? Je to morda tisto čutenje, na katerem se vidva srečujeta in najdeta stik, le to pa preprečuje, da bi se začutila v ranljivosti in nežnosti?

Bolečina in jeza? Kam z njo? Resnično sem vam napisala, da poiščite stik z njim v čutenjih, ki so zanj boleča in ranljiva. Zato sem kasneje veliko razmišljala, kako boste to razumeli in ali je to bilo sploh smiselno napisano, glede na to, da čutim, da ste vi tisti, ki potrebujete sočutje in toplino, da boste lažje mama. Odnosi so zelo kompleksni, težki, velikokrat ne razumemo kaj se nam dogaja in zakaj. Težko je z enim pismom pomagat nekomu, ki je v stiski.Zato sem vam svetovala, da poiščete pomoč, ker bosta sama zelo težko našla pot, saj sta preveč vpreta v vzorec vedenja in odzivanja. Vsekakor pa vam želim, da bi našli z možem spet nazaj stik, drugače je življenje lahko zelo žalostno in boleče.

Vse dobro vam želim.

Sabina Stanovnik

Hojla Tako sama

Tudi jaz vama iz srca priporočam, da poiščeta čimprej strokovno pomoč.

Zdej, jst nisem neka referenca na področju medosebnih odnosov, lahko ti pa povem, kako jaz vidim tvojo situacijo.

Kot prvo. Prisotnost pri porodu je bila za tvojega moža zagotovo zelo travmatična. Ali enostavno ni bil dovolj podučen in psihično pripravljen na porod in je porod doživljal kot obilje krvi in trpljenja, ne pa kot sveti čudež rojstva novega bitja, ali pa je porod v njem prebudil neke zelo boleče spomine /kaj pa vem, morda je bil prisoten kdaj pri klanju prašiča ali pa je bil priča kaki grdi, krvavi poškodbi nekoga, ali pa ima v otroštvu vsajene kake izkrivljene vzorce o porodu, o nosečnosti, recimo, mati je svetnica, je brezspolno bitje, ki se ga časti, nikakor pa se ne seksa z njo in, ti si pa sedaj mati a ne, ali pa je morda kot otrok kdaj slišal, da se je med seksom v nosečnosti poškodoval še nerojen otrok, ali pa…možnosti je veliko a ne/. Že zato potrebuje strokovno pomoč, ker pa ta travma vpliva na vajino življenje tudi po porodu /odklanja spolnost/, je še toliko pomembneje, da odkrije vzroke in jih predela ter preobrazi.

Kot drugo. Nosečnost, sploh pa porod, je za par zelo hud stres. Do takrat sta bila en drugemu vse in zadosti, pravzaprav cel svet a ne. Ti si bila možu najpomembnejša, on pa tebi. Drug drugemu sta izkazovala in prejemala vso ljubezen, pozornost in čustveno podporo. Potem pa naenkrat pride v družino še en…otrok in ne le, da je to otrok, je popolnoma nebogljeno bitje. Relacije v odnosu se spremenijo sto na uro.
Ti si brez izkušenj, ker je to tvoj prvi otrok a ne, ne veš ali delaš prav ali ne, ali so tvoji občutki /kako ravnati z otrokom/ pravi in najboljši za otroka ali ne. V tem času te otrok okupira 24 ur na dan, ves čas potrebuje tvojo pozornost in tvoj čas. Zato ti potrebuješ bistveno več in psihične in fizične pomoči, podpore od moža, obenem mu pa ne moreš dajati niti približno toliko pozornosti, kot si mu je prej, ko sta bila sama.
Kaj pa tvoj mož? Od tebe dobiva bistveno manj čustvene podpore, pozornosti in časa, istočasno se pa pričakuje od njega, da ti bo nudil več čustvene opore, več ljubezni, več pozornosti, več svojega časa, več podpore, več razumevanja, več odločnosti, več samoiniciativnosti… Ker jo vidva z otrokom resnično tudi več potrebujeta.
Jeba a ne. Kar naenkrat dobiva manj, pričakuje se pa, da bo dajal več.
Ti pa pričakuješ od moža, da te bo razumel in ti dajal kar potrebuješ, namesto tega si pa dobila še enega otroka. Sitno in sila neprijetno.

Res je, da v prvih mesecih po porodu otrok očeta ne potrebuje, mislm, fizično a ne, je pa očetova vloga v tem času za otroka zelo pomembna…kot nesebična pomoč in polna čustvena podpora mamici.

To je drugi razlog, zakaj vama priporočam strokovno pomoč.Dobila bosta vpogled v dinamiko razvoja otroka, vpogled v to, kaj se vama dogaja in zakaj se vama dogaja in kaj se vama bo dogajalo. Dobila bosta znanje in ključe, kako ravnati, kako negovati in poglabljati vajin odnos, kakše pasti in nevarnosti prežijo, kako komunicirati med seboj in z otrokom, kako…

Vse naj, Tako sama.

en bk

Lepa hvala za pomoč.
Z možem sva se pogovarjala – ni bil to dolg in izčrpen pogovor, ampak bil je pogovor in dejansko mi je mož potrdil vse, kar sta navedla ga. Stanovnik in en_bk. Dejstvo je, da sva bila oba brez podpore in nemočna. Celo priznal je, da je pobegnil na parcelo pred vsem, kar se je dogajalo doma, ker je bilo zanj preboleče. Zdi se mi korak naprej, ne da bi bilo zdaj vse dobro, ampak, zdi se, da bi lahko šlo…
No, pa še na večerjo in v kino me je povabil. Se mi zdi, da mu je res žal. Saj je tudi meni. Morda pa se kaže mavrica na obzorju.
Res, še enkrat lepa hvala!