Kaj se dogaja s snahami, da odtegujejo vnuke?
Ali je ljubosumnost, posesivnost, zloba? V mnogih družinah je tako, poznam jih kot normalne, skrbne, lahko bi bili v veliko pomoč mladim in vnuke bi imeli v veselje, a jim mladi tega ne dovolijo. Možje slepo sledijo ženam, ne vidijo staršev in se ne zavedajo kaj je prav in kaj ni. Vem, da morata zakonca držati skupaj, da pa s poroko sprejmejo samo njene, njegove pa ne, mi ni jasno.
To je skoraj v vseh družinah, predvsem tistih, ki živijo pri moževih starših.
Kako se spopadate s tem tasti in tašče?
In kako se spopadajo snahe in sinovi?
Rada bi slišala različna mnenja in vesela bom če jih boste delili z menoj.

No očitno sem tudi jaz bila ena snaha, ki sem tašči “odtegovala” vnukinjo. Nismo nikoli živeli skupaj in tudi sedaj ne živimo skupaj. Po koncu porodniškega dopusta sma dala hčerko v vrtec in sma imela srečo, da je bila zelo zdrava. 1-2-krat mesečno smo šli k tašči in tastu na obisk. Mogoče jo je parkrat imela tašča tudi sama. Potem pa je tako jamrala, kako ni mogla posesati, pa da se ji je kosilo zažgalo, ker je gledala vnukinjo. Pa celo žlahto je v tem času preklicala in razlagala, kako čuva vnukunjo, ta mlada dva pa se nekje zabavata. Skratka izredno je trpela. Potem je nismo več obremenjevali. Pol pa je jamrala, kako nič vnukice ne vidi. Sedaj živimo bližje tastu in tašči, hčerka je že osnovnošolka. Če se želi, se oglasi k njej, ji ne branim, silim je pa tudi ne. Je obdobje, ko gre k tašči ( oziroma k svoji stari mami) večkrat tedensko, včasih pa tudi več tednov ne.

Vsaka zgodba ima vsaj dve plati. Draga babica, mogoče so se mladi odločili, da sami vzgajajo otroke, mogoče imajo drugačne vzgojne poglede kot jih imaš ti, mogoče te ne želijo obremenjevati. Sicer pa otrok ni nikogaršnja lastnina. Pogovorite se in jim daj vedeti, da to zate ni breme in tudi ne nekaj, da se boš potem nakrog hvalila, kakše usluge delaš mladim. Pogovorite se o vzgoji- torej da en drugemu ne rušite avtoritete in se potem obnašate kot otroci, ki med seboj tekmujejo.

Zakaj pa samo snahe odtegujejo vnuke? A sinkoti pa nimajo nič pri tem. Kolikor sama poznam te situacije je tako, da v družini, kjer je moški nesposobnež in se ne briga za družino (beri vso odgovornost za vzgojo otrok prelaga na ženo), žena oz. mati vzgoji sina v copato s katero upravlja in ga ima za čustvenega partnerja. Ta si potem za ženo najde copy paste od matere, zato ženski prideta navzkriž, saj sta si enaki. mater potem moti, da je eno prevlado zamenjal za drugo. Ko ostarela zakonca ostaneta sama sta si odtujena in nimata nobenega svojega življenja, zato se vtikata v novonastalo družino, oprezata za tamladimi in jima ni nikoli dovolj stikov z vnuki, saj morata nekako zapolniti to praznino. V Sloveniji le redki starši pridejo do spoznanja, da si lahko njihovi otroci uredijo življenje kot si sami želijo in da niso njihovi podaljški.
Ta mladi, ki se vselijo v mansardo k staršem, s katerimi se ne razumejo dobro, pa so po svoje tudi preračunljivci. Gledajo na to, da pridejo poceni do stanovanja, kadar rabijo varstvo je čisto normalno, da so ta stari na razpolago, okrog pa jamrajo ponavadi tisti, ki imajo najmanj razlogov za to.
Srečo boste morali najti v sebi, ne pa da za to krivite svoje otroke in vnuke. Če se pa malo okrog sebe ozrete, boste videli, da so tudi pri vas mladi starši, ki ne dobijo vrtca za otroke, ki bi rabili samo občasno varstvo, ponudite jim zastonj varstvo in jim dajte svojo ljubezen.

…”Kaj se dogaja s snahami, da odtegujejo vnuke? “… Kaj pravzaprav pa to pomeni, odtegujejo?? Saj so vendar njihovi.
Morda lahko pogledate na celotno zadevo, ki ji jaz nikakor ne bi rekla “odtegovanje” ampak čisto preprosto vzgoja in rast družine, tudi kot na povsem naraven proces, ki se sproži v mladih starših. Obeh, ne le v mamici. Gre za notranje usklajevanje, uglaševanje, postavljanje pravil, vrednot in norm. Tu pa stari starši nimajo kaj veliko iskati, sploh če jima mladi ne zaupajo oz. imajo drugačne poglede na vzgojo.

…”lahko bi bili v veliko pomoč mladim in vnuke bi imeli v veselje, a jim mladi tega ne dovolijo”… Kar nekomu pomeni pomoč, je drugemu lahko breme ali odvečnost ali nepotrebnost.

…”Možje slepo sledijo ženam”… Navadno tisti, ki so tako bili vajeni od doma, iz njihove primarne družine, ker so tako videli že svojega očeta. Ne dajajte vseh v isti koš.

…”ne vidijo staršev in se ne zavedajo kaj je prav in kaj ni”… In vendarle je to njihova stvar in njihovo življenje in njihova družina. Vsaka glava ima svoj prav.

…”To je skoraj v vseh družinah, predvsem tistih, ki živijo pri moževih starših.”… Torej tu tiči srž problema. Moževi starši!!

…”In kako se spopadajo snahe in sinovi? “… Vsak po svoje, včasih lažje, včasih težje. Z veliko mero vzajemnega spoštovanja in upoštevanja se marsikaj reši.

Skratka: živi in pusti živeti.
Bea

…”Kaj se dogaja s snahami, da odtegujejo vnuke?”… Kaj pravzaprav pa to pomeni, odtegujejo?? Saj so vendar njihovi.
Morda lahko pogledate na celotno zadevo, ki ji jaz nikakor ne bi rekla “odtegovanje” ampak čisto preprosto vzgoja in rast družine, tudi kot na povsem naraven proces, ki se sproži v mladih starših. Obeh, ne le v mamici. Gre za notranje usklajevanje, uglaševanje, postavljanje pravil, vrednot in norm. Tu pa stari starši nimajo kaj veliko iskati, sploh če jima mladi ne zaupajo oz. imajo drugačne poglede na vzgojo.

…”lahko bi bili v veliko pomoč mladim in vnuke bi imeli v veselje, a jim mladi tega ne dovolijo”… Kar nekomu pomeni pomoč, je drugemu lahko breme ali odvečnost ali nepotrebnost.

…”Možje slepo sledijo ženam”… Navadno tisti, ki so tako bili vajeni od doma, iz njihove primarne družine, ker so tako videli že svojega očeta. Ne dajajte vseh v isti koš.

…”ne vidijo staršev in se ne zavedajo kaj je prav in kaj ni”… In vendarle je to njihova stvar in njihovo življenje in njihova družina. Vsaka glava ima svoj prav.

…”To je skoraj v vseh družinah, predvsem tistih, ki živijo pri moževih starših.”… Torej tu tiči srž problema. Moževi starši!!

…”In kako se spopadajo snahe in sinovi? “… Vsak po svoje, včasih lažje, včasih težje. Z veliko mero vzajemnega spoštovanja in upoštevanja se marsikaj reši.

Skratka: živi in pusti živeti.
Bea

torej:
…”Kaj se dogaja s snahami, da odtegujejo vnuke? “… Kaj pravzaprav pa to pomeni, odtegujejo?? Saj so vendar njihovi.
Morda lahko pogledate na celotno zadevo, ki ji jaz nikakor ne bi rekla “odtegovanje” ampak čisto preprosto vzgoja in rast družine, tudi kot na povsem naraven proces, ki se sproži v mladih starših. Obeh, ne le v mamici. Gre za notranje usklajevanje, uglaševanje, postavljanje pravil, vrednot in norm. Tu pa stari starši nimajo kaj veliko iskati, sploh če jima mladi ne zaupajo oz. imajo drugačne poglede na vzgojo.

…”lahko bi bili v veliko pomoč mladim in vnuke bi imeli v veselje, a jim mladi tega ne dovolijo”… Kar nekomu pomeni pomoč, je drugemu lahko breme ali odvečnost ali nepotrebnost.

…”Možje slepo sledijo ženam”… Navadno tisti, ki so tako bili vajeni od doma, iz njihove primarne družine, ker so tako videli že svojega očeta. Ne dajajte vseh v isti koš.

…”ne vidijo staršev in se ne zavedajo kaj je prav in kaj ni”… In vendarle je to njihova stvar in njihovo življenje in njihova družina. Vsaka glava ima svoj prav.

…”To je skoraj v vseh družinah, predvsem tistih, ki živijo pri moževih starših.”… Torej tu tiči srž problema. Moževi starši!!

…”In kako se spopadajo snahe in sinovi? “… Vsak po svoje, včasih lažje, včasih težje. Z veliko mero vzajemnega spoštovanja in upoštevanja se marsikaj reši.

Skratka: živi in pusti živeti.
Bea

Mene pa zanima, kaj se je zgodilo z našimi otroki. Postali so bitja brez kakršnekoli čustvene inteligence, brez občutka dolžnosti do svojih staršev, ki jih poznajo samo tedaj, kadar kaj potrebujejo, drugače pa komaj čakajo, da njihovi starši pomrejo in da pridejo še do tiste lastnine, ki jo posedujejo starši. Da se med starimi starši in vnuki razvije čustvena vez, tega ne razumejo ali pa to celo izkoriščajo za to, da svoje starše mučijo. Ali te čudovite mlade družine resnično kaj pomislijo na čustva svojih otrok ter na to, kaj bo iz teh otrok nastalo. Kakšen odnos bodo imeli pa njihovi otroci do njih?
Vse generacije do sedaj, vključno z našo, smo vedeli, da imamo do svojih staršev tudi dolžnosti, čustvenih vezi med starimi starši in vnuki nismo trgali, ker je ta odnos pomemben tako za otroka kot za stare starše. Iz katerega razloga se danes bojijo mlade družine tega odnosa? Se bojijo, da bi njihov otrok imel rad še koga drugega razen njih? Zraven tega stari starši gledajo na življenje bolj zrelo in z več izkušnjami, večinoma so bolje izobraženi kot so bili njihovi starši ali celo bolje kot njihovi otroci (ravno v teh primerih je največ težav), svojim vnukom hočejo dati tisto kar je najboljše, kajti ravno vnuki jim predstavljajo največje bogastvo.
Vendar pa se čustvena hladnost in agresivnost, ki jo ti starši kažejo do svojih staršev, nato običajno nadaljuje tudi znotraj njihove družine. Že odnos med zakoncema je nenormalen: poln prepirov in nenormalnih odnosov (Ali pa so za današnji svet prepiri, poniževanje, izkoriščanje,skakanje čez plot, patriarhalni odnosi itd. postali popolnoma normalni). Nad otroki se v teh družinah kriči, se jih lasa, deležni so klofut in raznega poniževanja. Razumljivo, da je tretja oseba v teh družinah nezaželjena.

Tretji mesec teče odkar nisem videla svojih vnukov. V naši hiši živijo in kot tat oprezam za zaveso, da vidim, ko jih sin pelje v vrtec. Tako rada bi jih imela, se z njimi igrala se jim posvečala, dala ves tisti čas, ki ga zaradi gradnje hiše, službe pomankanja časa nisem imela za svoje otroke. Jaz nisem imela nikogar, ki bi mi otroke popazil.
Snaha je bila ljubosumna, ker me imajo mali radi, to sem nenehno opazovala, vendar, ker ni nič rekla nisem tudi jaz spraševala zakaj. Pa tudi upala nisem spraševati, ker je zelo na kratko.
Te mesece sem kar preživela, skušala odmisliti, se zaposliti, sedaj pa me zopet lomi.
Pripravljala sem adventne venčke, male priprave na Božič, kmalu pride Miklavž, peka piškotov, skratka vse bi imelo zame ogromen pomen, če bi to smela početi z vnuki. Vem radi bi bili z menoj a mami ne dovoli. Najhuje pa je, da meni ne reče, ne pove zakaj, ampak tu nastopi sin, ki ne komentira samo pove, da otroci ne smejo k meni.
Nikoli si nisem predstavljala, da bom to doživela.
Kolikor bolečine sem že doživela, me je naučilo, da sem okoli sebe naredila ščiti obrambo, ki me vsaj malo varuje, da me ne zlomi. Ne vem, če je to dobro, včasih mislim, da se nabira v meni in bo planilo ven v kakšni težki obliki ali bolezni. A drugače ne morem ne znam. Trudila sem se za te moje, hotela obdržati družino skupaj, a mi je ušlo. In praznikov se bojim. Vsak bomo na svojem koncu, vsi v bližini in zase vem, da se bom počutila slabo, prazno, prikrajšano. Morda bodo moji srečni, ko bodo sami. Morda bodo zanje to lepi prazniki. Morda pa sploh nimajo potrebe biti z družino in so si samozadostni.
Hudo, ker jih tudi povabiti ne morem. Ne vem, če bi prišli, morda le za pol ure da pojedo in bi odšli. To sem že doživela.
Ne nimam moči za kaj takega. Prižgala si bom svečko, gledala TV da preusmerim misli, in upam, da bom s tableto mirno zaspala. Vse samo, da ne bom razmišljala ZAKAJ TAKO.

Seveda, sin te pozna v vlogi mame. V vlogi mame, ki se je ukvarjala s službo, gradnjo hiše, materialnimi dobrinami, njega pa je puščala vnemar. Torej ti kot staršu ne zaupa in noče, da bi tako, kot si z njim, ravnala tudi z vnuki. Mogoče ti jih je kdaj že zaupal, pa je videl, da ne gre. Zato se je odločil, da je bolje, da v vzgojo ne posegaš. Ali si prepričana, da ti preprečujejo stike z njimi, ne da bi ti naredila kaj hudo narobe?

pri nas je pa zgodba takšna: tašča zanalašč otroka zelo nahrani z jogurti in sladkarijmi pred kosilom. 100 sem ji že rekla da naj tega ne počne pa še vedno veselo otroka spodbuja k tovrstni hrani pred kosilom. To je zame čista ŽLEHTNOBA in nič drugega !!!

In da se boš potem tako razumel s taščo…ne hvala!!!!

Tvoj post, Bibalena, me je užalostil. Čutim tvojo žalost, čeprav te ne poznam.
Menim pa, da s tem, ko “kot tat oprezaš izza zavese”, da jih vidiš, ko nič ne rečeš in nič ne storiš, ne boš tudi nič spremenila. Ta apatični nič raje pretvori v energični in ljubeč premik k svojim naproti.
Če si ugotovila, da je snaha tista, ki vas razdvaja, je najbolje, da vso sliko obrneš. Naj vas združuje. Kako? Preprosto, pridobi si jo na svojo stran. Potrudi se jo spoznati, ugotovi, kaj ima rada, s čim se rada ukvarja, česa se veseli, podari ji kaj lepega, kar bi jo razveselilo. Ko se pogovorajaš s sinom o njej, ji daj morda kak prijazen vzdevek, morda je že beseda “mamica” lep nadomestek za ime, ker to bo on prenesel dalje, se razume. Daj ji vedet, da je sprejeta, dobrodošla, da jo imaš rada, ker ima ona rada tvojega sina. Ogovori jo brez strahu, nadeni si vesel obraz, posezi raje po kaki prijateljski gesti ali frazi, kot pa po materinsko-pokroviteljski. Če je v vajinem dosedanjem odnosu kakšna črna pika, se opraviči, hkrati pa povej, da veš, kako ji je, da razumeš njena čustva (četudi jih morda ne), da jo ceniš.
Morda za hip nehaj misliti na način jaz, jaz, jaz, jaz, ampak se skušaj identificirati z njo. Spremeni se, nehaj se skrivat za zavesami, stopi pred okno in jim pomahaj, pošlji ljubčke. Naredi ta venček, prilepi gor vabilo na družinsko peko piškotov in ga pogumno odnesi k njim, pozvoni, reci, da samo tole daš, da ne boš motila in čao, fajn bodite. Samopomilovanje te ne bo nikamor pripeljalo. Pokaži se, daj vedet, da si močna in pozitivna oseba. Ampak najprej moraš to dejansko začutit v sebi. Zato se pa nehaj smilit sama sebi in se še bolj odmikat družini.
Ni nujno, da bo šlo gladko, ampak vsak premik je bolje, kot to, kar imaš sedaj. Počasi, korak po korak, ne se vsiljevat, če vidiš, da je preveč, se umakni.

1b2a3b4i pa tole: za odnos s svojimi otroki sta odgovorna vidva z možem. Če vaju v svoji odrasli dobi ne “obravnavajo” kot bi vidva želela, je to izključno in samo vajina krivda. Ne obremenjuj s tem cele moje ali tvoje generacije. Eni znamo odlično držati skupaj ter imamo pristne družinske odnose, pa smo lahko generacijsko zelo različni. Ponekod to funkcionira, ponekod ne, ljudje smo različni, naša pričakovanja do drugih pa včasih presegajo lastno pripravljenost narediti korak naproti.
Si pa zelo nejasna, sprva rečeš, da so to “čudovite mlade družine”, potem pa rečeš, da se prepirajo, ponižujejo, kričijo, lasajo ter nasploh ponižujejo. Sama točno veš, katero družino si opisala. Če zmoreš, jim pomagaj, ne bodi pa zato nestrpna kar do cele generacije.

Pa še to: opravičujem se, ker se je moj zadnji post 3x pojavil. Imela sem težave s pošiljanjem, zbrisati pa ne morem. Moderator??

Lep pozdrav vsem, B.

jaz tista snaha bi spokala od te bajte prvo uro. Si ne predstavljam, da živim s takšno žensko, ki piše tele napol psihopatske sestavke. Pa ji je bilo že rečeno, da si je sama kriva. Če se ni ukvarjala s svojim sinom, sedaj ne more pričakovati, da ji bodo dali vnuke, da bi kao popravljala napake za nazaj. Pa to oprezanje in stokanje in razlaganje, kako je snaha ljubosumna nanjo. Seveda, vedno so drugi krivi, da je ona nesrečna. Če sama ni imela nikogar, da bi mu podturila otroke, mora pa ja razumeti, da si eni pa enostavno vzamejo čas za svoje otroke. Sin je bil prikrajšan za starše, zato sedaj noče ponoviti enake napake. Pa včlanite se že enkrat v kakšno humanitarno organizacijo, da bo končno nekdo imel nekaj od vaše dobrote!

Grem stavit, da se tudi na njenega sina težko zaneseš. Zanalašč skoraj ne bi rekla, bolj zaradi neumnosti.

Kot prvo, ne vem, kaj za vas pomeni to, da vam odtegujejo vnuke. Ali so pri vas 1x na teden? 1x na mesec? 1x na leto? Ali bi jih radi imeli ves čas pri sebi? Če živite blizu in se vas izogibajo, je sigurno je razlog za to. 100%!

Najbrž je kaj od tega:

– KOMANDIRANJE – Ponavadi je tako, da je od starih staršev neprestana komanda, kako bi morali vi delati z lastnim otrokom, kako se naj ga vzgaja, kaj lahko in kaj ne, kako bi moralo biti in kako ne… Ni važno, koliko izkušenj imate, ponavadi pa je še tako, da se svojih ”vzgojnih načel za vnuke” pri vzgoji svojih sinov niste nič kaj dosti držali. Pustite jim proste roke pri vzgoji, ne podirajte njihovega truda in ne solite jim pameti, saj so zdaj oni starši, odrasle osebe, ki so si ustvarile družino in zdaj so oni tisti, ki vzgajajo svoje otroke. Vaš čas za vzgojo je zdaj potekel, ne komandirajte jih.

– ZAVESTNO IGNORIRANJE navodil staršev. Npr. Če starši rečejo, da naj otrok pred kosilom ne je sladkarij, ne vem, zakaj je to tako težko upoštevat. Pa če je alergičen na mleko, se naj mu ne daje mleka na skrivaj in podobno. Imajo starši najbrž že dober razlog za to, pa četudi se vam morda zdi butast.

– POBIRANJE ZASLUG – kot je ena že zgoraj omenila – mladim gre zelo na živce, če se za vsako čuvanje in vsako najmanjšo uslugo še en teden po tem tolčete po prsih in se na vse pretege hvalite, kako ste zaslužni in kako bi brez vas vse šlo k vragu. Vam bodo kaj hitro pokazali, da se da tudi brez vas preživet.

– KRITIZIRANJE STARŠEV ZA NJIHOVIM HRBTOM- je tudi ena prej že omenila – če morate takoj vse bližnje in oddaljene znance obvestiti, kako čuvate vnuka, ker se starši bohve kje vlačijo, vam bodo naslednjič starši res prihranili to grozno breme.

– VZKIPLJIVOST – nekateri starejši so pač že starostno zoprni in temu primerno otrok ne prenašajo dobro. Mogoče se sploh ne zavedate, da ste taki, ampak vaši sinovi to zagotovo opazijo.

– ALKOHOL – Če ga radi srknete, se ga mal ‘nabrlizgate’, ga mal probate ali kakorkoli že temu rečete, oziroma tudi, če zanikate, da ste ga pili (pa vseeno smrdite po alkoholu) – definitivno ne bodo otroka radi pustili pri vas v varstvu. Razen če so nori. Enako velja za druge slabe zglede.

Saj je vse res kar pišete eni in drugi.
Mi živimo sami na svojem. Nikoli nismo bili v mansardi ne naši ne njihovi. Žal pa naš dom ni čez cesto. In tu se pojavi problem. Kdaj pridete, zakaj ne pridete, sem nekaj skuhala, da ne bodo otroci lačni. Ne zanima vas kako smo. Otroci (vnuki) nas pogrešajo…………Sami prikriti in odkriti očitki
Prav, vem,verjamem. Ampak a mi lahko kdo pove zakaj tovečno nabijanje slabe vesti, ker ne zmoremo priti tolikokrat, kot bi si naši ostareli starši to želeli. Res ne moremo. Otroci so v šoli, popoldan imajo kak trening, domov hodimo ob 5. Skuhamo kosilo, naredimo naloge. bog ne daj da imamo govorilne, zobarja, dohtarja, nastope, delavnice v šoli. Pri treh otrocih je to že zalogaj.
In če samo eden zboli ne moremo nikamor, a naj malega otroka samega doma pustmo ali naj ga peljemo ven?
Vedno ko lahko, pridemo naokoli, ampak žal je to za stare starše premalo.
In res raje skuham sama, kot da bi se vozila na kosilo na drug konec mesta.Med kuhanjem še kaj postorim. Ali je res tako zelo narobe, da smo radi skupaj doma?
Žal je ritem življenja tak. Tudi sama bi želela da je drugače.
Dragi stari starši PROSIM razumite, da je to kar vi razumete kot pomoč, velikokrat v breme mladi družini. Pa vas imamo radi in spoštujemo vas. Dajte spoštujte tudi vi nas.

Kaj pa vi rečete če vam samo dobronamerno omenimo npr. varovano stanovanje ali bogne daj dom za ostarele? Naj se ne vtikamo……Zakaj pa se vtikate vi in stalno nergate, naj pridemo živet k vam.
Pri 80. ih, z demco, alzheimerjem vi še vedno vztrajate v vaši hiši ogromnjači. In veste to je za nas breme. Vsaj mene stalno skrbi in imam slabo vest da vas puščam same. Ampak žal se moram odločati za skrb za vas ali za moje otroke. Kajmislite kako se s težkim srcem vsak dan znova odločam.

No upam da razumete, da ima vsaka medalja dve plati. In ne pozabite tudi mi vas imamo neizmerno radi.

Ponavadi je problem, da stari starši pri vnukih želijo popraviti za nazaj vse napake, ki so jih počeli pri svojih otrocih (ali če česa niso) in pogosto gredo v drugo skrajnost. Pogosto s svojo ustrežljivostjo in željo, da bi jih le-ti imeli radi izpodbijajo avtoriteto staršev in tako pogosto otrokom bolj škodijo kot koristijo.

Sama gledam primer moje tašče in hčerke od njene hčerke. Hči je želela vzgojiti svojega otroka, vendar ji je njena mama na vsakem koraku to onemogočila. Je želela tamalo navaditi na določeno uro za spanje, ampak njena mama je vedno…no pa naj še bo malo, pa saj naj bo pri nama, pa ni še zaspana bo jokala če jo daš spat. Potem kar se tiče hrane…. je rekla hči da ne sme spladic dokler ne poje kosila, pa njena mama…ja pa naj, saj bo samo malo itd. Skratka ni bilo stvari, ki bi obveljala od hčerke ker tašča najbolje ve. In punca je zrasla v eno “afno”, ki pri sedmih letih mora biti vse po njeno. Ona je najlepša, ljudje se še pogovarjat ne smemo ker bi morali vso pozornost njej posvečat, dobiti mora vse kar si zamisli, uboga čisto nič….. skratka zelo naporen otrok!!! Tašča pa je še vedno bolestno obsedena s tamalo…nujno 1x na teden mora pri njej spat in bog ne svar, da tamala izrazi željo da bi prišla npr. k nama ker gre njeno ljubosumje tako daleč, da straši otroka kako hudo mu bo pri nama.

Sedaj sem jaz noseča in moj je samo srečen, da ne živiva pri njegovih in bova lahko otroka vzgajala tako kot bova želela. Mene pa je strah, če bom ko bomo pri njej oz. skupaj imela avtoriteto in kako bo ko bo ta vnukinja od hčerke odrasla ali bo tašča s svojo posesivnostjo okupirala najine otroke….

Zakaj te to tako skrbi, če živite na svojem? Tudi če bo tašča tisto eno uro na teden otroku pustila jest sladkarije, mu to ne bo takšne škode naredilo, kot če bi jo vsak dan pred kosilom nafutrala s čokolado.

zelo dobro in zelo veseli-če bomo to dočakali,bomo tudi mi nekoč tašče in babice.ali se bo takrat katera spomnila tega bloga in svojih postov?

Dragi odrasli sinovi in hčere, prepričana sem, da še nobena generacija ni bila tako nasilna in kruta do svojih staršev kot ste to ravno vi. Poznate le svoje pravice, svoj lastni ego, čustva drugih vas pa ne zanimajo. To kar je Zorjak napisal za stare starše, bi jaz lahko napisala za svojo hčero in zeta. Črtala bi samo alkohol, dodala bi pa še težke grožnje, ki jih moram jemati zelo resno.
Svojo hčero in vnukinje sem imela zelo rada. Izgledalo pa je, da je mlade starše najbolj motilo to, da so me imele vnukinje rade. Prihajalo je do prepirov, očitkov, podlih laži in pred enim letom, ko je hči po takem prepiru ponovno odšla iz moje hiše, sem rekla, dovolj. Ponavadi sem jo po takšnih prepirih poklicala jaz in zadevo umirila, tokrat tega ne nameravam narediti, ker se je lani iz tujine vrnil njen oče, ki je verjetno tudi botroval prepiru. Hči ne pokliče, jaz tudi ne. Vnukinje sem videla nekajkrat v sredah popoldan, ko sem jih šla iskat v šolo. Žal so se pa vnukinje v zadnjem času spremenile. Sprašujem se tudi, če je sploh pravilno, da jih hodim iskat v šolo, če imamo s starši tako obremenjene odnose. Sedaj bodo počitnice, zato jih ne bom videla, drugo leto pa v šolo verjetno ne bom hodila.
Vem, da vedo, da me takšni odnosi ubijajo, vendar to želijo. Živijo v hiši, ki sem jo podarila hčeri, po moji smrti pa bi bila hči tudi moj dedič. Kako krivična zakonodaja o dedovanju. Otroci, ki hočejo biti vedno majhni in so prepričani, da morajo vse življenje le starši skrbeti za njih, sami pa so brez dolžnosti do svojih staršev, po smrti staršev postanejo še njihovi dediči. Razumljivo je, da jim ostareli starši postanejo odveč, želijo si samo še njihovo imetje.

Seveda ne smem delati krivice tistim, ki so vendarle ostali Ljudje in znajo imeti ustrezne odnose tudi s svojimi starši. V takih družinah so tudi vnuki srečni s svojimi babicami in dedki.

Y1x9mn
Tudi pri meni je isto. Odkar sem ločena, “držijo” otroci z očetom.” Jaz “bumber” sem jim dala pisat svoj delež.
Že sedaj mi govorijo, da mi v bolezni ne morejo pomagati (mi res ne), ker imajo svojo službo, svoje obveznosti in družine. Da naj grem kar v dom za starejše (ja, kdo bo pa plačeval, če imam minimalno penzijo), pač, odveč sem jim. (hvalabogu sem še dokaj vitalna, da poskrbim sama zase).
Vem, da je hudo, če svojih otrok in vnučkov ne moreš videti. Tudi moji trije otroci so takšni – ne pokličejo, me ne povabijo, ampak “žurajo” s svojim očetom in njegovo sedanjo. Vnučki so že stari okoli 10 let, so edini hodili k meni na obisk, sedaj jih ne spustijo več k meni (dedkov zakon).
Velika družina, pa ostaneš sam (po razvezi) – HUDO.