Pozdravljeni !

Mojemu očetu bodo morali zaradi raka na mehurju potrebno odstraniti celoten sečni mehur.
Prosila vas bi, če mi lahko malce podrobneje opišete na kašen način poteka operacija, ali je zelo zahtevna ter koliko časa traja ? Ali se pri odstranitvi mehurja odstrani tudi bezgavke in dele drugih organov ?
Kakšna je sama prognoza preživetja po odstranitvi mehurja ?

Lep pozdrav !

Spoštovani!

Kadar histološki izvid po transuretralni resekciji mehurja ugotovi prisotnost mišično invazivnega raka mehurja ali pa je tako imenovani »in situ« karcinom mehurja neodziven na druge vrste zdravljenja (instilacije BCG), ima bolnik največ možnosti dolgoročnega preživetja, če se opravi »radikalna« cistektomija. To je večji operativni poseg, za katerega mora biti bolnik sposoben. Pogosto se, pri starejših od 80 let, odločamo zgolj za obsevanje (in eventuelno kemoterapijo) – tako imenovano »ohranjanje« mehurja – vendar je v tem primeru mnogo večje tveganje, da pride do napredovanja bolezni – pojava zasevkov (metastaz) v jetrih, kosteh ali drugje v telesu, kar je neozdravljiv, končni stadij bolezni. Z odstranitvijo mehurja in področnih bezgavk pa je velika verjetnost (ničesar pa ni 100%), da bo bolnik sicer invalid (s telesno okvaro), vendar ozdravljen raka. Torej kar največja možnost, glede na današnje znanje, da zaradi zasevkov raka mehurja ne bo umrl v roku 3-5 let, ampak bo (sicer z nekaj posledicami operacije), živel naprej.
Približno napoved pričakovanega preživetja (pa še vedno zgolj statistično) je moč dati potem, ko je znan histološki izvid – približno 3 tedne po opravljeni cistektomiji.
Opis nekaterih značilnosti tipičnih primerov cistektomije pri raku mehurja (možne so razne variacije, kaj konkretno je predvideno in kaj možno pri posameznem bolniku je stvar pogovora med bolnikom, svojci in operaterjem ter odvisno od razmer v organizmu, kot se pokažejo med samo operacijo). Pri cistektomiji zaradi raka se navadno odstrani mehur, prostata, semenske vezikule in več ali manj bezgavk ob teh organih. Semenovodi se prekinejo – izliva semena ni več. Erekcija je prizadeta (poškodujejo se živci in žile za penis). V mehur vodita sečevoda iz leve in desne ledvice. Pred mehurjem se prerežeta. Torej je potrebno izpeljati sečevoda (urin) ven na drug način. Načinov je več. Najenostavnejši (vendar redek, zgolj pri zelo starih in prizadetih bolnikih, kjer mehur odstranjujemo s paliativnim namenom – npr. da zmanjšamo krvavitev iz neozdravljivo bolnega mehurja) je združitev sečevodov enega v drugega in prišitje tega na kožo – tako imenovana uretero-kutana stoma. Ker se ta pogosto zoži, jo uporabljamo zelo redko.
Najpogostejši način je tako imenovani Bricker. Gre za izpeljavo obeh sečevodov v izolirano črevesno vijugo, ki se izpelje na kožo v obliki stome. Bolnik ima vrečko na trebuhu, v katero ves čas priteka urin. Vrečko izprazni po potrebi, nekajkrat dnevno. Zamenja pa jo (odlepi in nalepi novo na kožo) npr. 1x dnevno ali pa uporablja dvodelni sistem, kjer je na koži podloga, ki jo zamenja npr. na 3 dni ali redkeje, vrečko pa pogosteje. O tem se kasneje (skozi leta po operaciji) redno posvetuje z medicinsko sestro, stoma-terapevtko, ki mu pomaga in ga oskrbuje z materialom ali z bolniki, ki so prestali enako operacijo v društvu stomistov. Pri tej operaciji gre za poseg na urotraktu ter na prebavilih (črevo se prekine in ponovno sešije skupaj – anastomozira – da se lahko njegov del, cca. 20 cm, uporabi kot vodilo za urin – stomo) – zato je taka operacija zahtevna in za bolnika težka.
Tretji način – najzahtevnejši – je tako imenovani ortotopni rezervar iz črevesa. Gre za to, da se uporabi cca. 60 cm končnega dela tankega črevesa, iz katerega se »sešije« rezervar, v katerega se nato všijeta sečevoda, rezervar pa se prišije na sečnico. Za tako operacijo morajo biti bolnikove ledvice dobro ohranjene, saj se njihova obremenitev (zaradi povratne resorpcije različnih snovi v rezervarju) poveča. Ta rezervar se (za razliko od mehurja) ne krči – za njegovo praznjenje – uriniranje – se mora bolnik naučiti »stiskati in napenjati s trebušno steno«, kar pa je pogosto neučinkovito, zato mora biti bolnik pripravljen, da se bo po potrebi sam kateteriziral. Veliko možnosti je, da bo, zlasti ponoči, urin uhajal (bolnik naj bi si napravil budilko in ponoči večkrat vstal in šel izprazniti mehur – polnega mehurja ne čuti – uriniral naj bi v določenih časovnih presledkih). Črevo, iz katerega je napravljen rezervar, izloča tudi sluz. Včasih si mora bolnik dnevno ali na nekaj dni sluz izpirati, saj lahko rezervar zamaši ali povzroči nastanek kamnov v njem.
Četrti način – sečevoda se izpeljeta v končni del debelega črevesa, ki se nekoliko preoblikuje. Bolnik urin odvaja skozi danko. Nauči se (pred operacijo je potrebno preveriti, da zapiralka zadnjika – sfinkter deluje) ločiti kdaj bo odvajal vodo, kdaj blato in kdaj vetrove. Pri tem načinu je problem, da stik urina z blatom v črevesju poveča tveganje za nastanek raka črevesa. Problem je tudi, če kontrola sfinktra popusti (kasneje v starosti) in bolniku uhaja urin pomešan z blatom.
Drugi načini izpeljave urina so redkejši.
Zapleti ob operaciji in tik po njej so zapleti po splošni anesteziji in klasični zapleti po večjih trebušnih operacijah – da so po operaciji težave s pljuči ali pljučnica ali strdek v žili ali pljučih ali da črevo ne začne normalno funkcionirati, da pride do vnetja ali ognojka… Kasneje se lahko zaplete z delovanjem ledvic – urin lahko ne odteka normalno ali zateka nazaj, kar lahko povzroča ponavljajoča se vnetja ledvic ali tudi slabšanje ledvične funkcije in druge metabolne zaplete. Redno je treba po operaciji kontrolirati tudi možnost ponovitve bolezni.
Glede časa trajanja take operacije – gre za eno najdaljših uroloških operacij. Traja lahko različno dolgo (odvisno od tega, kaj se najde “notri”, ali ima morda operiranec prekomerno telesno težo, obsežnosti bolezni, načina izpeljave urina, izkušenosti kirurga itd.). Danes smo (sem) pri nas tako operacijo pri izredno debelem bolniku delali 5 ur in pol, bolj izkušen kirurg bi jo najbrž napravil v 4 urah, nič nenavadnega pa ni, da taka operacija traja cel delavni dan – 7 ur ali celo več.

Najbolje bo, da se o nedvomno veliko vprašanjih, ki se vam porajajo, pogovorite z zdravnikom, ki ga bo operiral ali z medicinsko sestro na oddelku, ki skrbi za takšne bolnike. Predvsem je potrebno izvedeti, kako bo predvidoma odvajal urin po operaciji in se na to, vsaj psihično, pripraviti. Če se pričakuje vrečko – stomo – je smiselno, da prej prebere katero od brošur o tem.
Če kadi, naj s tem, vsaj do operacije, takoj prekine. Če je suh ali je preveč shujšal zaradi bolezni, poskusite s prehrambenimi dodatki (Supportan ali podobni, dve plastenki dnevno). Če je “debel”, naj malo shujša. Naj skrbi za čimboljšo psihofizično kondicijo, če lahko, naj veliko hodi. Če ima sladkorno, naj sladkor natančno uravnava. Če ima visok pritisk, naj ga uredi z zdravili. Tako bo kar najbolj prispeval k svojemu okrevanju. Bivanje v bolnišnici po taki operaciji traja lahko 2-3 tedne, nič nenavadnega pa ni, da zaradi zapletov po cistektomiji bolnik v bolnišnici leži še dalj. Takrat bo (po prvih 2-3 dneh, ki je v pol-intenzivni negi), potreboval vašo oporo – redne obiske in spodbudo. Še bolj pa seveda po tem, ko bo zapustil bolnišnico.
Naj se tega ne ustraši – res je resno – vendar daje možnost, da bo še dolgo z vami. Vso srečo!