Odsotnost moža
Pozdravljeni,
Potrebujem nasvet. Stara sem 31 let, mož 30, poročena sva 2 leti, skupaj pa sva dobrih 9 let. Vsa ta leta sva se imela lepo, 4 leta nazaj sva imela krizo, ampak sva jo uspešno in hitro prebrodila. Imava tudi 1 leto staro punčko, ki nama pomeni vse.
2 leti nazaj je mož sprejel službo v podjetju, ki pošilja svoje zaposlene na delo v tujino tudi po več mesecev skupaj. Ravno tu pa je moja težava. Jaz si želim ves prosti čas preživeti s svojo družino in vse bolj me moti, da je mož toliko odsoten. Vsako leto je bil zdoma 6 mesecev (na vsake 2 meseca pride domov na obisk za 2 tedna) in to me zelo mori. Opazila sem, da si želi uspeti v karieri in mu tujina pomeni izziv in na nek način uživa v tem. Sam je tudi priznal, da naju zelo pogreša in da mu je hudo, ker je ločen od naju, še posebej od hčere.Na začetku sem ga spodbujala pri tej odločitvi, a sem mu povedala, da me skrbi kaj bo z nama in da mi je hudo, ker bomo tako dolgo časa ločeni.Sedaj me pa to vse bolj moti in mori. Opažam, da se odaljujeva zaradi tega. Želim si, da bi lahko vse to mirno prenašala, kot druge žene njegovih sodelavcev, vendar ne morem in se bojim da ne bom zmogla. Mož mi pravi,naj potrpim še 3 leta, ko si nabere dovolj izkušenj.. Hudo mi je tudi, ker zamuja hčerino odraščanje. O tej temi sva se veliko pogovarjala in na žalost tudi kregala.Slišiva se vsak dan, vendar žal se zadnje čase veliko prepirava, ker mu vedno začnem težit zaradi ločitve. Sem slaba žena, ker ne podpiram moža ? Prosim vas za nasvet, ker ne vem kako naj ravnam.
macy
Spoštovani,
ko berem vaše pismo, je pri vas čutiti veliko nemoči in obupa, tudi strahu, kaj narediti, samo da bi se trenutna situacija spremenila. Čutite, da ste za vse sami, o veliko stvareh se morate odločiti sami, težko vam je, ni varnosti. Čeprav moža karseda najbolje razumete v njegovi odločitvi (in ga s tem podpirate), čutite, da ne zmorete več (sami). Ni življenje, o katerem ste sanjali. Moža močno pogrešate, želite si njegove bližine in stika, kar je normalno. Zagotovo očeta zelo pogreša tudi vajina hči, tu ni dvoma.
Je v tej temi sploh možen kak učinkovit nasvet? Bojim se, da ne. Še več, mislim da, ne glede na to, kaj bi vam zdaj rekla, se ne boste morali potolažiti ali pomiriti. Lahko bi vam rekla, da pojdite v družbo s prijateljicami, da poiščite hobije, ki vas osrečujejo, preberite kako knjigo, se zamotite, itd., a nič od tega vas ne bo zadovoljilo. Bo, a le začasno in navidezno. Nasvet poiščite pri sebi in si zaupajte. Vi hrepenite po družinskem življenju, po tem, da bi bil tudi vaš mož tam, da bi skupaj krmarili naprej v življenje, da bi videl hčerko odraščati, da bi vas vprašal, kako ste in se zanimal za vas. Je odsotnost vašega moža kakorkoli povezana z vašo preteklo življenjsko zgodbo, npr. da je bil tudi vaš oče pogosto odsoten? Če ja, je vaša bolečina od tam in še ni zaceljena. Čimveč se pogovarjajte z možem o tem, kako se počutite. Naj vas sliši v tem, kaj doživljate (in obratno). Tudi če ste jezni, besni, kar ste lahko, saj je prisoten le četrtino leta!, če ste žalostni, nemočni, naj vas sprejme in sliši v vsem tem. To vam bo dajalo moč, da vztrajate, dobili boste občutek, da je vredno, da ima smisel. Dokler boste lahko govorili o vsem, kar vas mori in dokler vas bo mož v tem zares slišal, boste lažje zdržali (on tudi). Ravno delitev medsebojnih izkušenj ohranjuje vez.
Zagotovo niste slaba žena, saj je doživljanje in občutki, ki vas trenutno spremljajo, najbolj naraven odziv na takšno situacijo. Pogrešanje, osamljenost, nezadovoljstvo, žalost, tudi jeza in bes, zakaj “ste mu dovolili”, zakaj je sploh prišlo do tega? Lahko da se zelo podobno počuti tudi vaš mož, čeprav je morda želja po karieri močnejša in ga trenutno bolj zaseda. Da se dnevno slišita in pogovarjata je v redu, naj se čimvečkrat pogovarja tudi s hčerko, saj tudi to predstavlja nek stik. Tudi vi hčerki pripovedujte o očetu, pokažite ji njegove fotografije, čeprav to njegove odsotnosti v čustvenem smislu ne bo nadomestilo, je pa bolje.
Če je možno, da vidve s hčerko moža večkrat obiščeta v tujini, ga dajta. Tako bo vaša medsebojna povezanost ostajala močnejša, saj so osebni stiki in bližina tisti, ki štejejo in pomirjajo. V celoti boste lahko občutili drug drugega. Hkrati se sprašujem, kako to, da niste šli v tujino (za določen čas) vsi skupaj, kot družina?
Čimveč pogovorov želim.