Bili so najlepši trenutki, ko sem te na novoletni zabavi lahko pobliže spoznala. Zaljubljena sem bila do ušes in kljub tej veliki razliki v letih sem verjela v naju, verjela sem v svojo ljubezen. Oh, minili so zelo lepi časi in bila sem ti sopotnica, pripravljena na vse, vse sem ti hotela nudit, vso ljubezen, ki sem jo premogla sem ti podarila. Bil si moj ponos, vse na svetu. Verjela sem, da se lahko nalezeš moje igrivosti in moje ljubezni, želela sem nadoknadit vso tisto pomanjkanje ljubezni, še iz tvoje preteklosti. Vendar je bila to moja največja napaka, ker niti za trenutek nisem pomislila nase. Hodil si mimo mene, prosila sem te da mi podaj roko in vse ostalo bi naredila sama, želela sem si priklicati tvoj žar v očeh, ki si ga zame imel na začetku, želela sem si tvoje pozornosti, samo mala malenkost do moje neizmerne sreče je bila potrebna. Opozarjala sem te nase tako ali drugače in nisi me mogel razumeti. Kako grozen občutek, sedel si ob meni, pa si mi bil tako daleč, dušilo me je, preživel si popoldan z menoj pa te ni bilo ob meni, vikendi na morju so bili le iluzija v resničnosti pa grozen poraz. In kar naenkrat sem začutila praznino v sebi, kar dušilo me je, ko sem bila v najinem domu, hotela sem ven hotela sem zbežati, čutila sem izčrpanost, želela sem si počitka, počitka, ki bi mi ponovno dal tisti občutek, da sem polna ljubezni zate, tisti prijetni občutek. Enostavno sem v transu vstala in odšla, odšla od tebe, ki si mi dal toliko lepih trenutkov in hkrati toliko bolečine, ker nisi znal prisluhnit. In sedaj iščem, iščem svojo ljubezen naokrog, iščem priložnost, da se najdem. In ne daš mi možnosti, v svoji žalosti sedaj in v svojem egoizmu ne vidiš kako boli mene, vidiš kako boli tebe. Jaz, ki sem te zapustila, jaz ki sem ti dala vse kar sem imela, sem sedaj v očeh vseh največja packa, umazana, pokvarjena. In, ko bi vedel kako boli, čutim praznino, čutim žalost. Kje sem jaz, tista optimistična, z nasmehom na obrazu in ljubeznijo v srcu? Zdaj sem le nekdo, ki te pogreša z vsem srcem, v glavi pa ve, da po tej poti ne more več…….

Tole je bila samo moja izpoved, zato, da sem dala ven iz sebe, vsem, ki pa čutijo podobno, pa: Glavo pokonci, po dežju, upam, da posije sonce
Pozdravček od Tuške