Pozdravljeni,

stara sem 23 let, s fantom sva skupaj 4 leta. On je zaposlen, sama sem še študent magisterija. Imam študentsko delo, zraven pa še delam doma, kjer ima oče podjetje. Prek podjetja imam spletno trgovino, da zaslužim še kak evro več. Za to potrebujem pomoč staršev, ker sama še ne znam vsega.

S fantom bi šla živet skupaj v najemniško stanovanje. Moji starši so proti, saj pravijo, da je najemnina – čez oken vržen denar. Nimava pa možnosti kredita ali druge možnosti, kjer bi lahko živela skupaj. Rada pa bi šla na svoje, da bi bila lahko samostojna.

S stroški bova prišla čez mesec. Kako pa naj povem staršem, da me ne bo več doma? Še vseeno bom morala hoditi nazaj domov – zaradi spletne trgovine. Ne vem, kako bodo to prenesli. Bojim se očitka, da jih zgolj izkoriščam.

Imam namreč tudi brata, ki je starejši od mene, ne razmišlja pa nič, da bi šel na svoje. Je pa bolj priljubljen pri starših, saj verjameta, da bo podjetje peljal naprej. Mene pa to ne zanima.
Vedno več naredim za hišo – hišna opravila, medtem ko brat nič, vendar je vedno on najboljši. Včasih imam občutek, da sploh nisem njuna hčerka, ampak zgolj nekdo, na katerega lahko streseta vso svojo jezo. Nekajkrat na leto se mami ne pogovarja z mano, včasih tudi z ostalim ne – ponavadi je to en brezvezen razlog (npr. grdi uhani, ki smo jih kupili za rd), mnogokrat ga niti ne vemo.

Ne vem kaj naj naredim, da bi lahko še kdaj za pomoč prosila starše, saj vem, da čisto brez staršev ne morem.
Pri fantu so bili starši zelo veseli, ponosni, ponudili so mu veliko pomoči, da ne bi kupoval pribora, posode, ki so imeli oni doma.

Prosim za pomoč…

ODIDI dokler lahko – ne veš kako grozljivo brezupno je, ko se ne moreš več zmisliti serije čudežev, da bi lahko bilo vredu, in samo še samomora nisi probala. ODIDI.
Ne bosta nehala stopnjevati, ti pa ne boš mogla popraviti.

Najbolj me je zabolelo:
[I]Imam študentsko delo, zraven pa še delam doma, kjer ima oče podjetje. Prek podjetja imam spletno trgovino, da zaslužim še kak evro več. Za to potrebujem pomoč staršev, ker sama še ne znam vsega.[/I]
KAJ? kaj pa naj bi ti še znala, za status odraslega? A si mogoče mesija? Si reinkarnacija Zevsa? Kaj? Imaš študentsko delo, pa nehvaležnežu pomagaš zastonj, pa še spletno trgovino imaš, pa še družinska gospodinja si. Istočasno se ti fotr reži, da bo brat dobil podjetje – če bo on dobil, potem pa naj sam dela, halo?
Edino kar ne znaš, je samospoštovanje in izgovoriti besedico NE, ker si naučena, da zate ne velja.
Nimava pa možnosti kredita ali druge možnosti, kjer bi lahko živela skupaj.
Tu si tudi naučeno “butasta”: banka ne daje kredita – zanj potrebuješ zagotovilo: npr. Redno službo, nepremičnino, poroka – stvari, na kar se banka lahko usede + zdi se mi, da 10% vrednosti na računu.
*Reforma trga dela je bila pred več kot desetletjem (redne službe niso več kot gobe po dežju), ne me J, da tvoja starša tega ne vesta!
*če nisi osiroteli bogataš iz ameriškega filma, potem tudi nimaš “svoje nepremičnine”, pri 18ih – halo?!?! Ljudje če ne podedujejo imajo običajno “svoje” šele pri 45 ali kasneje (25 let+ 20let kredita), kaj? Pustimo stvari, kot so hrana in elektrika, (pa dopusti in kavice in avti)… Povprečna neto plača je 1k: 12 let in 1 mesec “čistega” za garsonjero (glej spodaj) brez ostalega. Kdo the F ima 1k EUR na mesec odveč med 13 in 25 in letom!?!? Vem, da se sliši, kot da se jezim nate – ampak dobesedno so te vcepljene mantre takšne kot če bi se enemu smejal, da ne more in ne sme plavat v bazenu z vodo do kolen dokler mu ne zrastejo škrge!
* porok ni nekaj vsakdanjega – ljudje imajo svoje kredite in hipoteke, pa tudi če ne – biti porok pomeni, da če kreditojemalec banki ne plača, moraš ti. Če ti starš ali stari starš ne gre na roko, potem NI MOGOČE – za nikogar!
* Garsonjera v LJ stara do 20 let je zdajle na nepremicnine (pika) net: 110; dve za 145 in ena za 165k. Povej, kdo si lahko privošči 145.000 € + prepis + stroški opreme od omare, sesalnika do kuhinjskega pribora pri 23ih , + redni stroški (voda, elektrika, ogrevanje, hrana).
Če ti tvoja starša dopovedujeta, da je za 23letnico pogoj za samostojno življenje takšno finančno stanje, potem te silita v samomor. In ja, silita v samomor. (Plus, da se vrtnimo v krogu norosti hipoteka – lastnina). Verjemi, da če je čudež in dobiš danes pogodbo za 30 let redne zaposlitve, kjer lahko daš 500 EUR samo za kredit, ti bosta starša norela z obrestmi, pa bi zadela Eurojackpot, pa bi se našlo 1001 pi*** od Ferrarija za “ljubečega” očka, ki ne more CPP upoštevati v “navadni kripi” pa kredit odplačati, pa investirati v družinsko podjetje za družino (kljub temu, da gre tvojemu bratu) in še in še in še – potem bi zmanjkalo potem pa najprej upsi hihi, potem pa spreobračanje preteklosti v “glej požreše, vse zapravila”.
Pa sploh še nisem začela kakšno nasilje sledi, če bi vidva s fantom zanosila.

ODIDI, KER SE TA VRATA VSAKO SEKUNDO BOLJ ZAPIRAJO.
Ne čakaj na popoln trenutek ampak na sprejemljivega! Če ima tvoj bratec vse privilegije otroka, naj ima še kakšno dolžnost! Bi ti svojemu otroku to naredila? Da mora en biti Pepelka in grešni kozel, drugi pa vse podeduje in je božje tele vsakič ko prdne?
Na list si napiši kaj so tvoji znanci dobili za popotnico v življenje, kaj je tvoj brat, kaj si ti in kaj misliš, da bi bilo prav pri današnjih pogojih… Pa se boš zgrozila, ko boš videla pod “znanka X” oba starša na minimalcu, sta ji dala svoj avto in začela hoditi z avtobusom v službo.; Znanec Y: starša zanj vzela kredit za opremo stanovanja na svoj ime, ker ima pogodbo za določen čas. Znanka Z: ko je povedala, da je noseča, so si zamenjali njuno hišo za njeno garsonjero, da bo ona imela službo bližje, vnuk pa vrtec.

Pa zelo resno mislim! Napiši si na list kaj sta ti dala več in kaj manj od sirotišnice! Da je dejansko TVOJE in s tem upravljaš kot te je volja! Zelo moderno je bilo, da so ta “mladi” adaptirali zgornje nadstropje hiše, da se je reklo “sva jima dala stanovanje”, dejansko pa bila otroška soba, kjer je “tvoja soba/dolžnost, moja hiša/privilegij”.
Zdi se mi, da je bilo par mesecev nazaj, ko je ena pisala na MON, da je kot ločenka z najstniško hčerko morala nazaj k očetu – morala vzeti kredit za popolno obnovo mansarde, plačevala vse stroške, poslušala kako ni nič od tega njeno, istočasno pa se je njen oče režal, (ne s temi besedami ampak s tem pomenom) “odslužena kur*a, vidiš – noben te ne mara” in “nimaš pravice nikogar pripeljati domov” – kako boš imel pri 40-50 resnega partnerja če živiš s pravicami 4-5 letnika?!?! Istočasno moraš in ne smeš, potem pa “ne vemo” zakaj ostane samo še samomor.
Pa kakšne orgije zlobe so sledile med komentarji – od tega “tvoj kredit za obnovo ne velja”, do “domišljava avša, breme si”, “njegova streha, njegova pravila”, en je celo začel, da starši dobro vedo o spolnosti svojih otrok – če te očka psuje z umazano gonečo psico, ker si malo pred menopavzo želiš resnega partnerja in ne življenja v kloštru; potem TO SI! (še vedno se mi v želodcu obrača, kako je lahko nekdo tako sprevržen, da svojemu odraslemu otroku, ne privošči ljubezni, družine in partnerja – ne samo, da je nekaj najbolj naravnega, je tudi 2/3 stopnja po Maslow-u takoj za fiziološkimi (dihanje, voda, hrana) (in varnostjo.)

Pa da ne bo takoj norenja “starši nismo dolžni” – ja, ste dolžni v okviru EVOLUCIJE narediti vse kar lahko, da so vaši otroci bolje preskrbljeni kot ste bili sami! Vaši starši se niso režali “jaz sem hodil v šolo med drugo svetovno vojno, zato lahko vsak dan do 3h zjutraj nabijam TV, ti pa moraš biti zjutraj naspan in hvaležen, da niso sirene!”.

@ Zmedena, malo sem se razpenila in razpletala, pa komentirala na predpostavkah, ki morda niso v tvojem primeru – za to se “delno” opravičujem, je pa moje mnenje vseeno isto – ODIDI ČE IN DOKLER LAHKO! Nisi prva in ne zadnja, ki ni imela ljubeče družine (na tistemu delu spektra kot si) – samo zato, ker družba smatra “neljubeče starše” za tabu in urbano legendo, ne pomeni, da ne ostajajo.
Odidi dokler lahko, če se še nikoli nisi mogla zanesti nanje zadnje (skoraj) četrt stoletja, če nikoli ni bilo dovolj, če nikoli ni bilo vredu, če je bila še popolnost “nagrajena” z izrazom gnusa in “naj ti bo, bomo smatrali za sprejemljivo – zdaj je to minimalni standard zate” (tako GRDO se ne dela z živim bitjem!) – potem tudi zdaj ne boš doživela filmskega čudeža, ko se v enem trenutku “vse spremeni” in je “vse drugače” in četrt stoletja vedenjskega vzorca “čarobno” neha obstajati in se izbriše iz obstoja in zgodovine.

“Haha, vsak je svoje usode krojač” – NE, vsak je ujetnik svojih preteklih izkušenj/usode, ki krojijo njegovo zmožnost samostojnega odločanja, te odločitve pa so tvoja odgovornost! Če si lačen, ker si na dieti je odločitev – če si lačen, ker ti zmanjka denarja za hrano je “usoda”, ki jo lahko krojiš v okviru svojih zmožnosti (če si zapil pol plače ali šel na Karibe lahko spremeniš, če si moral psu nuditi veterinarsko oskrbo ali pa ti je nekdo požgal dom, potem pa pač ne moreš kaj dosti).

Ne samo, da imaš vso moralno pravico oditi od doma za vedno, imaš dolžnost do sebe in drugih, da ju iz dna srca sovražiš in preziraš za tisto kar si zaslužita ter si zapriseči, da takšnega vedenja ne boš NIKOLI VEČ tolerirala ne do sebe ali drugih, niti od sebe ali drugih!
Tako se prekine krog čustvene in psihološke ZLORABE.

Res se ne hecam, ko ti zdajle rečem, nisi dolžna čustveno regulirati svoje starše in biti smetnjak za njihova negativna čustva: *zdaj se dereta, da ne odidi s fantom v najem, ker hočeta biti superiorna; potem se bo en pohvalil da ima končno prazno gnezdo – bosta jokala, da si luzerka v hotel mama, in kako ju skrbi tvoje gnitje in parazitiranje.
*bo umazana posoda v koritu bosta kričala “nisi sposobna, nič ne znaš”, ker hočeta pomito posodo in nočeta pomivati
*Bo treba na vrtu plevel cukat bosta norela, da sta stara in moraš za njiju skrbeti, pa si dolžna, pa sta ti plenice menjala; ko bo soseda na vrtu pa bosta magično ozdravela in se šla prodajat za garača, ki trpi za cvetlično gredo
* Pa norita najemnina je stran vržen denar – ne samo, da je tvoj denar, to da pri njima zastonj delaš v podjetju, ki gre tvojemu bratu in gospodinjiš, za kar bi morala drugim plačevati “ne velja” NIČ! “Hihihi, se zgodi”, a ne? To, da bi bilo 40eur na teden za čiščenje in 300eur študentskega dela plusa, če bi “delala drugje in ne doma zastonj – tu pa matematika ne velja. Ne pravim, da zdaj nihče ne sme doma pomagati – AMPAK HVALA PA SE IMA ZA REČI IN UPOŠTEVATI, DA NI DOBRA VILA PRIŠLA NA OBISK!
*Itd itd itd

Delaj z drugimi, kot želiš, da delajo s teboj, NI ENOSMERNO. Zato pa imamo zakonodajo in kazni: nočeš, da te povozi pijan voznik – ne vozi pijan za druge in se ne razjokavaj in zmišljuj izgovore za pijane voznike; ne moreš vplivati on prevzemati “krivdo” na/za dejanja drugih, na svoja lahko. Zato moraš pogledati preden prečkaš cesto (kar je tvoja odločitev), ne moreš pa preprečiti pijane vožnje drugih (kar je “usoda”).
ODIDI če in dokler lahko.

Še enkrat oprosti za dolg in razvejan zapis – veliko sreče v vsakem primeru: vsak si zasluži možnost ljubeče družine, varnega doma in stabilnega življenja; ne dobimo pa vsi enake pogoje in za enako ceno.

Iz prvega poglavja Gatsby-ja:
[I]
In my younger and more vulnerable years my father gave me some advice that I’ve been turning over in my mind ever since.

“Whenever you feel like criticizing any one,” he told me, “just remember that all the people in this world haven’t had the advantages that you’ve had.”
…
Reserving judgments is a matter of infinite hope. I am still a little afraid of missing something if I forget that, as my father snobbishly suggested, and I snobbishly repeat, a sense of the fundamental decencies is parceled out unequally at birth.
[/I]

Zivjo!
Sicer sem malo starejša, ampak sem bila v isti poziciji. Mislim, da je najbolše, če staršem razložiš, da gres na svoje, ker želiš lastno gospodinjstvo, ampak da to še ne pomeni, da nisi vec del njihove družine. In čeprav ne živiš doma, še vedno lahko dejaš v domačem podjetju in pomagaš okrog hiše, samo pač ne več vsak dan kot prej. Normalno je da ti starši pomagajo pri samoosvajanju in to ni izkoriščanje, ampak preprosto znak, da so oni dobro opravil svoje delo, kot starš.

Vidim da je veliko sodobnih staršev takih. Ti samo pejt in se ne sekiraj. Drugače boš stalno pod njuno komando in to ni prav.

Pozdravljena,

slišim tvojo stisko in videti je da nisi ravno v zavidljivem položaju. Za začetek pa bi ti vseeno rada povedala, da ti gre super. Si na prehodu novega obdobja, na prehodih v drugo življenjsko obdobje se ljudje pač srečamo z krizo. In tudi ti ji nisi uspela ubežati 🙂

Morda ti bodo v pomoč naslednja vprašanja:
– Si staršema že opisala situacijo, jima povedala kaj te skrbi?
– Si naredila morda kakšen plan kako bi spletna trgovina lahko tekla naprej tudi brez pomoči tvojih staršev? Je to sploh mogoče?
– Imaš kakšen plan svojega dela pri njih, ki ga boš predstavila staršema (kdaj boš delala, kje boš delala, kakšno bo tvoje delovno okolje, potrebujeta morda najemnino, kakšni so oz. ali so sploh njuni pogoji tvojega dela? Kaj jima ti lahko ponudis in kaj jima pač NE moreš)
– Kakšni so plusi in minusi tega, da boš hodila domov delat? Česa je več?
– Si vse minuse pripravljena sprejeti?

V napisanem slišim (morda se tudi motim? ), da se srečuješ z občutki manjvrednosti, odnos s starši te boli, srečuješ se z družinskimi prepričanji, ki so v neskladju z tvojimi (npr. pogled do najema).

Videti je, da se ti je veliko nabralo. Včasih tudi obisk kakšnega svetovanja/terapije nič ne škodi. Zagotovo bolj pomaga kot vsi komentarji ljudi iz foruma, ki niso iz področja svetovanja in dela z ljudmi ;).

Glede staršev si pa zapomni: DRUGIH NE MOREMO SPREMINJATI, SPREMENIMO PA LAHKO NAŠ ODNOS DO NJIH OZ. SAMI SEBE.

Srečno, vse bo ok! 🙂

Draga moja, nikar ne bodi “jaz”. Če imaš le možnost, pojdi, ne ostani doma. Ker za njih boš za vedno ostala zastonj delovna sila v vseh pogledih. Pri nas je bil poleg še alkohol, ki ga nihče ni reševal. Prepozno sem ugotovila, da moja pomoč (ker sem žal edina pomagala in je bila iz srca) po vsem tem času ne pomeni nič. Sem samo zastonj delovna sila, psihiater, čistilec, delavec, zidar, zdravstveni delavec, kuhar, itd…
Tudi sama sem dobila iste odgovore od staršev, da je najemnina skozi okno vržen denar, pa obresti za kredit, kaj ti je tega treba, ne vozi nikogar domov, itd…, ravno tako pa sedaj poslušam, da me nihče noče, da sem ostarela zavržena baba.
Sama delaš za kredit, v vsem tem času sta lahko srečna da delo imaš in se trudiš. Če ti hočeta pomagati, naj ti, drugače pa naj te pustita na miru(kar lahko samo sanjaš). Hvala bogu, je hčera odrasla in si ustvarila svojo družino. Vedno mi ne pravila….mami, srečna in sproščena boš šele, ko boš odšla od tam. Takrat boš končno zaživela. Vem da ima prav. Samo pri teh letih je morda zame že prepozno.
Zato ti povem, pojdi dokler lahko. Pa veliko sreče ti želim

PotrpljenjeJeVrlina je napisala dobre stvari, vidim, da jo je kar dvignilo, čisto jo razumem, ker je tudi mene.
Iti na svoje je nova izkušnja, nove izkušnje niso nikoli stran vržen denar. Iz izkušenj se učimo, a hočeš biti neveden Tomažek?
Starše postavljaš preblizu boga. Oglej si ta del predavanja:
https://youtu.be/kXi9bwI6cY8

Koga briga kaj hočejo tvoji starši.

Če jih tako skrbi najemnina, pa naj dajo denar za stanovanje. Atek naj pokliče svoje kolegico na banki, in naj gre za poroka.

Fletne garsonjera se že dobi za mali denar

Ko boš na svojem, ne bo pritiska. Ko bo stres selitve za tabo, ko se boš ustalila, ti bo prišlo kot še nikoli. Zapomni si moje besede. In takrat boš vedela 100% da si naredila prav in 100% ti bo žal da nisi že prej