Preživeli smo lep minuli vikend in še veliko takih, potem pa mi kot strela z jasnega pove: “Odločil sem se da bom odšel stran zaradi druge, ki je z menoj noseča”. Ne morem opisati občutkov in bolečine. Skupaj sva gradila odnos na ruševinah starega. Oba sva imela za sabo razvezo in otroke. Jaz 1 otroka, on 4. Jaz stara 37, on 45.

Med šolskimi počitnicami sem odšla na 7 dnevne počitnice na morje zaradi respiratornih težav otroka in mene. V tem času si je po pričevanju zaželel žensko in seks ter preživel noč z njo. Ženska je bila sodelavka 37 let stara, osamljena brez otrok. Po enem mesecu mu sporoči, da je zanosila in našega skupnega življenja je konec. Odločil se je da se odseli in da bo začel na novo. Sodelavka je imela z njim odnose že v času prvega zakona. Ni bila edina, bilo jih je kar nekaj z daljšimi presledki. Preden sva se odločila za skupno pot mi je povedal za svoje skoke čez plot. O tem nisem imela najboljšega mnenja, a verjela sem (podkrepil z vzroki)- če se imava rada in da nama bo šlo, tega ne bo oz. se ne more zgoditi. Po najinem pogovoru, če mu je verjeti je dejal, da jo je zapeljel, ker je vedel da ga ima rada. Zatrdil je da se nista videvla in imela kontaktov. Tega mu ne verjamem.

Prosim vas, kaj mi svetujete glede na nastalo situacijo. Nazaj ga ne bo. Odšel je za vedno k drugi.Kako naprej? Pogrešam ga, čeprav me v srcu močno boli. Včeraj je bil še z nama, danes pa je z drugo.

Najino skupno žiljenje je bilo utečeno med delom v službi, doma in prostim časom. Nekako smo vižali in iskali čas za nas. Bili so tudi manjši prepiri, največkrat zaradi moje preobremenjenosti z delom doma in premajhne solidarnosti z njegove strani. Nič takega kar bi lahko vodilo v razpad zveze.

Dejstvo je, da naju je z mojim otokom zapustil čez noč. Ne razumem zakaj? Razumela bi, če bi se sprla do konca in ne govorila. Tako pa ga je vzela noč. Kot bi preminil v prometni nesreči (tako bi bila vsaj prepričana da me je imel iskreno rad), tako pa je huje, srečen bo živel z drugo in njunim otrokom. Vsi najin načrti so se izjalovili.

Spoštovana gospa,

verjamem, da pogrešate partnerja in življenje z njim, kajti vajina rana je bila ista in sta se že zaradi tega razumela. Ne vem sicer, koliko časa sta bila skupaj, ampak oba je bilo najbolj strah zapuščenosti oz. tega, da bo eden od vaju odšel iz odnosa. Že pred tem ste imeli podobno izkušnjo, ki jo morda še niste povsem preboleli, partner se je s tem verjetno večkrat srečal. Morda ste vi veliko stavili na ta odnos in ste se na partnerja čustveno navezali, medtem ko obratno tega ni čutiti. Še več, močno čutim, da je imel vaš partner vseskozi najmanj eno izvenzakonsko razmerje, kar v resnici nima nobene zveze z vami in čeprav pravi, da se je odločil, da odide, niti tega ni možno začutiti. Vaš partner je morda eden tistih ljudi, ki nenehno potrebujejo potrditve iz najrazličnejših zvez, na katere se nikdar čustveno ne navežejo, saj se prave, globoke bližine z žensko v resnici bojijo, je pa takšno funkcioniranje odraz njegove stiske, ki je očitno ne zna in ne zmore drugače razrešiti, kot tako da navidezno blaži svoje težke občutke v objemu drugih. Kadar nekdo vara, vara zaradi sebe in ne drugega.Čutiti je, da se je vaš partner že zdavnaj “odločil”, da ne želi biti več v vašem odnosu oz. da niti točno ne ve, v katerem odnosu bi bil, če bi bil. Želi si sreče z žensko, vendar jo išče na napačen način. Sama ne bi rekla, da je trenutno srečen, vi pa povsem na tleh. Morda je to navidezno ali začasno in prikrito. Vi svojo bolečino izrazite in jo dopustite začutiti, medtem ko vaš partner naredi vse, da je ne začuti – če bi jo, ne bi zmogel odhajati (svojo bolečino odigrava). Lažje mu je bilo zapustiti vas, kot da bi tvegal, da vi nekoč zapustite njega – tega strahu se oba najbolj bojita in je povsem naraven. Zanj pa je to ogromna bolečina, s katero se noče znova srečati. Morda se bo njegova “nova-stara” zveza nekoč tudi končala z odhodom, seveda pa bo največja žrtev domnevni otrok.

Kako naprej? Najprej morate poskrbeti zase, da boste lahko v oporo in na voljo tudi otroku. Poiščite in najdite si čustveno oporo zase: prijateljice, bližnje, strokovno pomoč…, nekoga, ki mu zaupate in ob katerem se počutite dobro, varno, da boste lahko izjokali najtežje breme in se soočili s spremembo. Če vam bi kaj pomagalo, če potrebujete odgovore, da bi vam bilo lažje, se lahko pogovorite tudi s partnerjem – naj vam pomaga razumeti, kako je do tega prišlo, kdaj sta se odtujila… Rabili boste moč in pogum za nove, včasih težke korake naprej v življenju, vendar vam bo šlo, ker ta situacija za vas ni nova in imate izkušnjo, da boste preživeli. Lahko si poiščete kakšno dobro knjigo, ki bo nahranila vašo dušo, ali pa samopomočno skupino s podobnimi izkušnjami. Če pa bi želeli globlje razčistiti s temi odhodi in zavrnitvami moških, ki vas prizadenejo, pa je na mestu terapevtska pomoč za delo na sebi.

Srečno vam želim pa vztrajajte naprej v življenju. Menim, da vas je partner imel rad, vendar vam drugače tega ni znal pokazati. Le toliko, kolikor ste to lahko zaznali. Na njegove bodoče načrte pa ne morete vplivati, kajti nikogar se ne da v nekaj prisiliti. Sedaj mislite na to, kako boste preživeli trenutne stiske in kar najbolj poskrbeli za otroka. Želim vam vse dobro na vaši poti, saj ste še relativno mladi.

Pozdravljeni,

zahvaljujem se vam za odgovor. Večkrat ga preberem. Oglašam se še zaradi ene težave s katero se spopadam.

Mi vsi trije (bivši, ta nova in jaz) smo vsi iste stroke. Naše poti se bodo v prihodnje gotovo križale, temu se moč ne bo izogniti. Bolj kot z potmi imam težave z ljudmi s katerimi vsi trije delamo, sodelujemo. Bojim se ko bo novica prišla na dan in bodo vsi izvedeli.

Obremenjujem se sramom, krivdo…zato da je ušel k drugi in me preveral krivim sebe. Strah me je tega, da bodo videli v meni grozno žensko in krivca za to, da je ušel k drugi, da me je zapustil. Strah me je zlobnih jezikov. Saj veste kaj pravijo …za vsak odnos sta potrebna/ odgovorna dva in tudi za neuspeh veze sta sokriva oba. Prosim svetujte mi, kako naj presežem to? Zadnjic sem se oglasila na njegovi firmi. Z težkim naporom sem opravila najnujnejše obveznosti in opravke. Ugotovila sem, da nista se razširila novice ( o najinem razhodu in njeni nosečnosti) .

Trudila sem se za naju. Prosila ga, da če bo začutil ohladitev najinega odnosa, odtujitev – naj mi pove, da ga bova oživila z iskanjem rešitev. Ves čas sem se bala ravno tega. Zgodilo se je še hujše, ne samo prevaral tudi spočel otroka z drugo.

Spoštovana,

očitno je krivda vaša šibka točka in vse, kar se v vašem življenju zgodi “slabega”, pa če ima povezavo z vami ali ne, je vaša prva reakcija občutek krivde, da ste vi krivi za nekaj, kar se je zgodilo. Očitno ste se takšnega načina funkcioniranja naužili kot otrok. Za veliko stvari, ki niso imele veze z vami, ste se počutili krivo ali na nek način odgovorno. In to breme ni bilo vaše, temveč od staršev, vendar z njim niso znali razčistiti, zato ste ga velikokrat vzeli nase. In to počnete še danes. Nevede se kar počutite krivo. Morate vedeti, da je nekdo, ki človeka prevara, v celoti odgovoren za to dejanje – prevaro. Lahko bi namreč izbral kakšen drug način, da razreši težave. Druga tema pa je vaš prispevek v skupni odnos, ki se je posledično izrazil kot odtujen, čustveno oddaljen, nezadovoljen. V ta odnos sta vsekakor oba s partnerjem prispevala največ, kot sta lahko, znala in zmogla. Z vsem, kar sta bila, čutila, doživljala. Vendar odločitev, da vas je partner prevaral in izbral drugo žensko, nima nikakršne zveze z vami, saj se je tako sam odločil, izbral pa bi lahko tudi katero drugo žensko, ki jo vi ne bi poznali. Zakaj si je to zaželel, ve samo on in če je ta odločitev pri njem že nekaj časa dozorevala, mu tega ne bi mogli preprečiti.

Ker ste, kot sem že rekla, dojemljivi za občutke krivde, slabo vest in s tem povezano nerodnost, sram, kar pomeni, da si zelo malo zaupate in tudi bolj malo verjamete vase, očitno čutite vse tisto, kar bi v resnici moral čutiti vaš partner, kajti ti občutki so dejansko spremljevalci njegove prevare. Tisti, ki vara, bi se moral soočiti s sramom, ponižanjem in nespoštovanjem, ki ga prinesejo takšna dejanja. Naj vas ne bo sram, da sta se s partnerjem razšla, saj je to povsem naravna človeška stvar. Ni nič sramotnega ali obsojajočega, verjamem pa, da vam je težko. Ljudje, ki so ljudje v pravem pomenu besede, vajinega razhoda ne bodo obsojali. Da bi zmogli dostojanstveno in karseda najbolje prenesti te prve mesece, se morate najprej znebiti občutkov krivde, in sicer tako, da začnete VERJETI, da niste krivi ali odgovorni za partnerjev odhod in prevaro. Ko boste te misli zares sprejeli, vam bo veliko lažje. V tem trenutku je predvsem pomembno, da ta razhod počasi izžalujete preko različnih pogovorov in zaživite življenje dalje. Tudi čas, ki bo pretekel, bo pripomogel k celjenju ran. Izkoristite priložnosti za druženje z vašim otrokom in na to težko izkušnjo poglejte z drugega zornega kota: kaj ste v tem odnosu vseeno odnesli, česa ste se naučili, kaj vam je prinesel.

Vso srečo na vaši poti želim!