odšel je
Predraga Tina
Tom je tudi odšel, pred dvema letoma med Božičem in Novim letom. Pogrešam ga, vse me boli in danes vem, da nikoli ne bo nehalo boleti. So pa trenutki, ko je bilečina malo manjša in so prav blagodejni za mojo dušo in telo.
Zakaj je odšel se nisem nikoli spraševala, ne prenašam pa: Za nekaj je bilo to že dobro! Za NIČ ni bilo dobro, za NIČ.
Vsi ostali bodo pozabili najn, bolečina pa se bo po tebi lovila še dolgo in takrat bo še težje.
Veš kaj je najtežje, ko si po dveh letih sesut, da te vsi te že malo postrani gledajo, saj ta ni normalna. Veter, ki si ti zgubila z njim, njih ni nikoli “pobožal”.
mama Ana
Tina!
Vem da boli in na žalost bo bolelo še bolj. V ponedeljek so minili trije meseci odkar je odšel moj najdražji, hudo je, vsak dan, vsak trenutek…
Bolečina je huda, včasih neznosna. Za žalost ni zdravila, le upamo lahko, da bo nekoč žalost malo znosnejša, malo manjša.
Naši najdražji pa bodo vedno živeli v naših srcih in naših mislih.
Tina,
žal mi je zate in zanj.
Ja, ta bolečina je neznosa in samo tisti, ki vse to občutimo na svoji koži lahko vemo kako je in se znamo o tem tudi pogovarjati, si dopustiti, da govorimo, govorimo, jokamo in si damo čas za jok in solze.
Ostali tega ne bodo nikoli razumeli in tudi mene zelo boli, ko, kot pravi mama Ana, ostali že nekako pozabljajo na vse kar se je zgodilo in te prav čudno gledajo in se čudijo, da še nisem prišla k sebi. Kaj pa je to??? Ja, mene boli, vsi ostali pa počasi to dajejo v zadnji predal svojih misli, za kar sama ne bom sposobna verjetno nikoli.
Je samo čas, ko neznosno boli in čas ko pa mogoče boli malo manj.
Od tebe bodo verjetno pričakovali, da boš takšna kot prej. Od mene to vseskozi pričakujejo in samo JAZ vem, da ne bom nikoli več ista oseba kot sem bila. To sem nekaterim tudi povedala, pa me gledajo malo čudno. Ja, NIKOLI VEČ NE BOM ISTA OSEBA, a tega oni žal ne bodo nikoli razumeli.
V meni je umrla tista druga polovica mene, ki mi je dajala smisel in moč za naprej. Od trenutka, ko je odšel moj mož pa je moje življenje samo še trud za moje otroke in obveza še neke mame, ki bo svoje otroke spravila na tiste prave poti. To bi hotel tudi moj mož in tako bom tudi storila, čeprav mi lahko verjameš, da velikokrat ne vem kako bom zmogla. Dan za dnem, počasi ….. pa pride tisti dan …..
Tina, oprosti, da sem ti izlila svojo bolečino.
Bodi močna, v svojih mislih imej tudi vse, ki nas je kruta usoda nekako povezala, nas zbljižala, čeprav samo preko tega “dragocenega” foruma, ki meni vseskozi pomeni nek pristan, kamor se lahko vedno zatečem, ko mi je hudo in kjer lahko mojo bolečino podelim z vsemi vami. Dragoceni ste mi vsi na tem forumu, prav posebno pa še tisti, s katerimi sem se že srečala in se verjetno še bom. Torej, ko ti bo hudo samo piši, piši …. meni je to pomagalo, da sem prenesla tiste grozljive trenutke, ko se res zaveš samote.
Objem, Nataša