Pozdravljeni,

rada bi načela temo, ki me muči že en lep čas. Zanima me namreč, kako shajate s svojimi sinovi tam okoli dvajsetih let.Sin je star 21 let,študira in živi še doma. Včasih se mi zdi, da je še povsem otročji, čeprav bi bil on rad že odrasel. Velikokrat se zgodi, da nikakor ne prideva skupaj z mnenji in potem se on enostavno noče več pogovarjati.

Kako ostali shajate z njimi ?

Vsiljevanje mnenj “ta mladim” vsekakor ne pade na plodna tla, bolj ucinkoviti so tisti nasveti “okrog ri…. v zep”, sicer pa se iz lastnih izkusenj tudi veliko naucijo.

Moja dva sinova sta tam čez trideset let in oba živita doma. Oba brez službe, brez partnerk. Samo nekaj delata vsak po svoje na črno.
Oba izobražena, kup prošenj sta napisala, odgovorov skoraj ni, razgovori niso uspešni.
Kam naj ju pošljem ?
Velikokrat ne pridemo skupaj z mojimi mnenji, potem pa se konča s sporom, zato raje molčim.
Ne vem, kako naprej, njun način meni ne ustreza in ga ne razumem in ne odobravam.

Pa molči še naprej ali pa spregovori in naredi temu konec.
V tej zgodbi manjka očetovski lik.