Najdi forum

odrasli otroci in starši

Kako se razumete z odraslimi otroci. Moja petdesetletna hčerka živi sama in redko prihaja na obisk.

Nerada ima medsebojne stike. Je neporočena in kolikor mi pove nima kakšne zveze.

Stalno dela, redkokdaj ima dopust, plačo nizko, regresa nobenega, trinajste plače nobene.

Mislim, da jo, privatnik, delodajalec izkorišča, toda ona pravi da ne.

Ali je smiselno, da se vtikam in poglabljam v njeno življenje. Imam jo zelo rada, vendar ona mene ne ceni.

Imam sina, ki ima petinštirideset let in živi z nama z možem. Ni zaposlen, nima partnerice, hodi po svojih poteh.

Vtika se v najino življenje, enkrat kritizira mene, drugič moža, še sama ne vem, kdaj je naše življenje skrenilo s prve poti.

Vem, da tako kot je, ni prav, včasih si pa mislim, da je le dobro, da ga imamo, saj poskrbi za vzdrževanje domačije, midva sva iz leta v leto manj okretna.

Naj ga pošljeva na svoje ali naj pustiva času čas.

Mož mi je umrl. Imava dva sina. Eden sicer dela, drugi pa je v VDC-ju. Mož ju je pogosto oba peljal v gozd, kjer sta mu pomagala delat drva, sedaj ostajamo vsi doma.

Oba sta zelo vzkipljiva in prepirljiva.

Vzdušje je tako težko, da bi se najraje odselila.

Ne vem pa, kam.

Kako jima pomagati, saj niti CSD niti VDC ne marata imeti opravka z njima.

Materinski čut mi ne da, da bi ju pustila umazana in lačna.

Dolga življenska doba je naredila svoje in tako ostajamo stari ljudje skupaj z našimi potomci, s katerimi pa se že po zakonu narave ne razumemo.

Razvoj gre naprej, mladi so naprednejši od svojih staršev, nas ne poslušajo in skušajo slediti svojim predstavam o življenju.

Seveda na tej poti tudi padejo in ko jim življenje nakloni pretrde udarce, se vrnejo k svojim staršem.

 

Tri otroke imam čez štirideset let.

Hčerka je odšla s starejšim, baje bogatim moškim, a je umrl in ji pustil dolgove. Vrnila se je domov.

Sin je spoznal Filipinko, šel z njo na Filipine, češ, da se da tam dobro živeti. Po razočaranju se je vrnil sam domov.

Mlajši sin se je dobro razumel z dekletom, a le takrat, ko ga je rabila, da jo je vozil naokrog. Dobila je drugega in odšla z drugim. Ostal je sam, razočaran do sto.

Sedaj smo vsi doma, saj se imamo po svoje radi, vendar vsak s svojimi mislimi, željami in razočaranji.

Po mnogih pregledih sva spoznala, da otrok ne bova mogla imeti. Odločila sva se za posvojitev.

Le kdor je to pot naredil tudi sam, ve, koliko poti je bilo potrebno narediti, da sva posvojila fantka. Vse sva poskušala narediti zanj. Kmalu po služenju vojaškega roka, sva spoznala, da fant ne prizna nobene avtoritete, da ne mara nobenega dela, da nikoli ne bo dobil zaposlitve, da tudi doma ne bo nič naredil.

Zlasti mož je popustil v strpnosti in z njih strogo postopal, tudi udaril ga je.

Fant je odhajal v svoj svet, družbe ni imel nobene in nekega dne se je pozno ponoči vrnil domov in obležal pred hišnimi vrati, mrtev. Baje mu je nekdo dal drogo.

Ostala sva sama , stara, utrujena in betežna.

Le kaj nama je tega bilo treba, se sprašujeva sedaj, ko imava ogromnih ur trpljenja, neprestanih skrbi, prečutih noči za seboj in nikogar, ki nama bi pomagal.

Edinega sina, ki sva ga imela, je dekle v poznih tridesetih letih zapustila. Postal je zagrenjen, nič ga več ne zanima, nikamor ne gre.

Veliko ji je pomagal pri delu na domu, nenadoma pa jo je delodajalec posvaril, da naj ga pusti. Po mojem zato, ker se njen delodajalec želi vezati z njo.

Kaj naj starši v takem primeru naredimo.

Ni priročnika, ki bi znal pojasniti ali naj posredujem ali ne.

Odgovor na objavo uporabnika
POSVOJITEV, 02.05.2024 ob 09:48

Po mnogih pregledih sva spoznala, da otrok ne bova mogla imeti. Odločila sva se za posvojitev.

Le kdor je to pot naredil tudi sam, ve, koliko poti je bilo potrebno narediti, da sva posvojila fantka. Vse sva poskušala narediti zanj. Kmalu po služenju vojaškega roka, sva spoznala, da fant ne prizna nobene avtoritete, da ne mara nobenega dela, da nikoli ne bo dobil zaposlitve, da tudi doma ne bo nič naredil.

Zlasti mož je popustil v strpnosti in z njih strogo postopal, tudi udaril ga je.

Fant je odhajal v svoj svet, družbe ni imel nobene in nekega dne se je pozno ponoči vrnil domov in obležal pred hišnimi vrati, mrtev. Baje mu je nekdo dal drogo.

Ostala sva sama , stara, utrujena in betežna.

Le kaj nama je tega bilo treba, se sprašujeva sedaj, ko imava ogromnih ur trpljenja, neprestanih skrbi, prečutih noči za seboj in nikogar, ki nama bi pomagal.

Nekako zelo hladnokrvno ste opisali svoj odnos s sinom, kar zmrazilo me je. In zaključek? Vi ste se tako žrtvovali, zdaj pa nimate niti osnovne pomoči na stara leta? Ste ga zgolj zato posvojili, ker ste potrebovali nekoga na stara leta? Saj verjamem, da je temu čedno tako v nekem smislu, ampak vi ste to privedli do krutega absurda, da je bil posvojen z konkretnim obetom do koristi od njega na stara leta. Njegov spomin ste reducirali na to, da je bil zguba in od njega ni bilo in ni nobene koristi. Neverjetno, po vseh letih, ki ste jih preživeli z njim. Jaz imam več za napisati lepega o moji preminuli mački, kot vi o sinu. Toliko. *sem ogorčena *

In o njegovi nad vse tragični in nenavadni smrti imate le zo za povedat, da je imel v nepojasnjenih okoliščinah? Nekako vas sploh ni zanimalo, zakaj in kako je umrl pred vašimi vrati. Sliši se prej kot demonstrativni samomor! Ali ste tudi to instrumentalizirali za svoj namen zgodbe, v kateri ste vi zgolj nedolžna žrtev?

Nikoli se ne neham čuditi človeški krutosti, ki verjame v svojo usodo žrtve.  Nadrealistucni cinizem. Človek je le orodje za potrebe drugih ljudi. Sam po sebi ni vreden nič, če ničemur in nikomur ne služi, ker mu ni nihče privzgojil osnovnih človeških vrednot.

 

New Report

Close