Starši naj bi svoje otroke imeli enako radi, če jih imajo se nekako strinjajo tudi z njihovimi življenjskimi odločitvami, če le niso preveč ekstremne.
Če so čustveno uravnovešeni se do odraslih otrok obnašajo enako, vsaj trudijo se za to, česar iz napisanega ni razbrati. Torej?
A po vašem obstaja kakšna racionalna razlaga za tako stanje kot je opisano v začetnem prispevku?

PS
retorična vprašanja[/quote]
Vse to je res. Vendar, če ima starš (hipotetičen primer) fiksno idejo, da mora njegov otrok postat doktor in enemu to uspe, drugi je pa daleč od tega, je to za starša lahko že tak ekstrem, ki ga ne more popolnoma sprejeti. Žal, taka je realnost.

Marko se hecaš?
Ljubezen staršev do otrok naj bi bila brezpogojna, kar v opisanem primeru očitno ni.
Ko/če boš imel več otrok boš imel katerega raje drugega boš pa malo na stran odrinil?

Vsak prst na roki imaš drugačen, a imaš katerega raje oz ti kateri ni všeč in bi si ga lahko odrezal?
Kdo lahko stori kaj takega?

Od kod odrasli osebi taka “fiksna ideja”? Se ti zdi to normalno?

Marko se hecaš?
Ljubezen staršev do otrok naj bi bila brezpogojna, kar v opisanem primeru očitno ni.
Ko/če boš imel več otrok boš imel katerega raje drugega boš pa malo na stran odrinil?

Vsak prst na roki imaš drugačen, a imaš katerega raje oz ti kateri ni všeč in bi si ga lahko odrezal?
Kdo lahko stori kaj takega?

Od kod odrasli osebi taka “fiksna ideja”? Se ti zdi to normalno?[/quote]
Lejga. :))
Zakaj bi jaz to delal? Zato, ker drugi? Jaz ne bi, eni pa to očitno počnejo.

To je za v učbenik! Hvala Marko! In prošnja vsem: širite dalje (žal nimamo lajkov in šerov 🙂

On_, tudi vam seveda hvala za prispevke. Povsem se strinjam, da so starši odgovorni za vzgojo otrok (in so predvsem oni “naredili” iz sina nekoga oz. “nekaj”, s čimer imajo težave) in da bi morala biti ljubezen staršev do vseh svojih otrok enaka (ne glede na to, kako družba gleda na njih – saj so, kot rečeno, prav oni odgovorni za to). To so moralne (in idealne) osnove, Marko pa piše o praksi…

Marko se hecaš?
Ljubezen staršev do otrok naj bi bila brezpogojna, kar v opisanem primeru očitno ni.
Ko/če boš imel več otrok boš imel katerega raje drugega boš pa malo na stran odrinil?

Vsak prst na roki imaš drugačen, a imaš katerega raje oz ti kateri ni všeč in bi si ga lahko odrezal?
Kdo lahko stori kaj takega?

Od kod odrasli osebi taka “fiksna ideja”? Se ti zdi to normalno?[/quote]
Lejga. :))
Zakaj bi jaz to delal? Zato, ker drugi? Jaz ne bi, eni pa to očitno počnejo.[/quote]

Zakaj bi to delal?
Saj si zgoraj napisal, ker boš imel pričakovanja, ki jih otrok ne bo izpolnil…
Iskreno mislim, da ti ne boš tak, se jih pa najde nemalo takih, ki želijo na svojih otrocih izživet lastne čustvene manjke. Pozabljajo/ne vedo, da so otroci samostojne osebe ne pa njihovo orodje za dosego lastnih ciljev.

Marko-ivan res pišem o idealih h katerim bi morali stremet ne pa iskat opravičila za naša neprimerna dejanja

Eh On_. Daj no, zberi se in preberi še enkrat kaj sem napisal. Nikjer nisem napisal, da so to moja pričakovanja. Saj ni sploh govora o meni in moji družini. Kaj ti pa je? :))

A si se čutil napadenega? Si že v obrambni poziciji al si se me samo odrekel (kot sogovornika)?

Čutim, da me povsem narobe razumeš, bereš oziroma me obtožuješ, da sem napisal nekaj, kar nisem. Kar je očitno, če pogledaš višje. Opazil boš tudi, da me je soimenjak povsem dobro razumel. 🙂
Če bi se te odrekel, kot sogovornika, ne bi debatiral s teboj. ???

Marko ti imaš pokvarjen senzor za občutke…. 😉 :)))

Marko in On_ ne glede na občutke, ki so pri ljudeh lahko zelo različni – odvisno od osebnega doživljanja in stanja notranjosti posameznika..-
morda sam naslov pove več kot vsebina pisanja. Odrasli otroci želijo ostati še vedno otroci svojih staršev, tako pa ostanejo še vedno na pričakovanjih nivoja otrok – starš, namesto pričakovanja na nivoju odrasli – odrasli. Z leti se vloge itak počasi skoraj nevidno menjajo. Tako je v naravi dano.
Niso to samo teorije o čemer piše On_, mislim, da je to kar v praksa običajnih ljudi, le da ne zmoremo videti in si s tem posledično priznati. Morda pa ne znamo teorije prevesti v prakso.