Lepo pozdravljeni.
Leta in leta so se mi nalagale drobne zamere s strani staršev mojega moža. Pred dvema letoma pa sta zopet zagrešila nekaj, kar jima je močno zameril tudi moj mož. Za nekaj časa smo na moje veselje popolnoma prekinili “sodelovanje”. Starša bi rada sina nazaj in ga vabita, da bi ju zopet začeli obiskovati, to si močno želi tudi moj mož, ker svojo družino že hudo pogreša in jima je vse odpustil.
Jaz pa ne morem pozabiti, kakšne grdobije sta si privoščila, spominjam se samo slabih stvari in nič dobrega se nikoli ne morem spomniti o njiju. Vem, da tako ne more iti več naprej. Mož vsekakor mora zopet poiskati pot do njiju, ker ju pogreša. Želi pa, da tudi jaz pozabim na vse slabo, postanem prijazna do njiju in ju obiskujem.
Če se bo to zgodilo pa tudi vem, da se bo zopet ponovila stara zgodba, ko se bom počutila zaničevano in izkoriščeno z njune strani. Zopet bom morala požirati nove zamere…..Ne morem preboleti, da tako zlahka vedno zmagata.
Vem, da jima moram odpustiti, ker bo drugače moj mož zbolel od žalosti hkrati pa čutim, kot da bi s tem poteptala in popljuvala samo sebe.
Prosim vas, da mi svetujete, kako naj ugodim možu hkrati pa zavarujem samo sebe pred novimi razočaranji.
Hvala za čas, ki ste mi ga posvetili in lep pozdrav.

Popolnoma te razumem, tudi jaz nikakor ne morem odpustiti moževim staršem, čeprav velikokrat premišljam o tem. Pri naju dveh je tako, da gre mož z otrokom na obisk, včasih ga tudi varujeta, približno tri krat mesečno.
Zase vem, da še nisem pripravljena, z možem sva zmenjena, da mu ne težim, če obišče starše oziroma da mu takoj povem, če mi ni kaj prav.

ker sem tudi sama tašča, menda celo dobra, če moja snaha ne pretirava, si sploh ne morem predstavljati, kaj bi lakho naredila TAKO SLABEGA, da bi mi otroci obrnili hrbet.
Da sem sitna, vedo, da sem včasih tečna, tudi, da se mi kdaj prismodi kosilo ve že cela vas, da raje beerem kot likam..eh, iz tega dejstva se delajo norca odkar znajo reči ena+ ena…….
Res mi ni jasno, zaradi česa sploh lahko pride do konfliktov!

PS

osebno mi je veliko bolj všeč, da snaha “bolje” kuha od mene, saj mi zaradi tega dejstva velikokrat ni treba za štedilnik, ker moji hočejo jesti “pošteno” in ne kakšne moje “na hitro spackane svinjarije”
:-))))
Prav tako se mi grozno dopade, da nihče ne pospravlja tako zanikrno kot jaz.
Naj pač briše prah tisti, ki se na to delo bolje razume, ane?!
Tudi avta ne znam oprati tako kot se spodobi. zaradi tega razloga tudi mojega opere sin.-)))

Hojla stephanie, vidim, da si kot človek zelo OK.
Moja tašča pa je v vsem daleč nad nami vsemi. Za njo niti pometat ne znam dovolj dobro, da ne govorimo o perilu, vzgoji otrok, varčevanju…
Hudo me boli tudi njena skopost do najinih otrok – nazadnje (že pred leti) je svoji vnukinji (najihi hčerki) podarila za rojstni dan celih 500 sit, pri tem pa se je držale, kot da je spraznila vse svoje rezerve….
Pa saj sem že povedala, nalaga se mi bolečina na bolečino. Res sem bila srečna, ko nismo imeli nobenih stikov. Pa kako drugače se človek sploh lahko zaščiti pred takšnimi ljudmi.
Ker vem, da sem jaz popolnoma v redu in za svojo družino lepo skrbim, nisem pripravljena, da mi nekdo, ki nas samo izkorišča, ko neprestano zahteva neke usluge in pozornosti, ruši moj duševni mir.
Pa adijo stephanie, ostani takšna tašča kot si.

r

poznam ta sindrom “5 tisočakov:-)
recimo, da sem ga že doživljala na lastni koži, ampak bogpomagaj, tudi tkai ljudje morajo živeti.
Hudič e, če jih imamo mi “na grbi”.
Velikokrat, ko poslušam druge tašče, kako se pritožujejo, zmeraj rečem, da je dejansko škoda njihove energije……
Najhujši primerki so tisti, ki jim jaz rečem “gospodovalni”.
Ki mislijo, da so vse tiste ženske, s katerimi so se poročili njihovi sinovi, sinonim za neumnost….

kakšen pameten nasvet ti težko dam. v bistvu si zelo nemočna, ker moraš krmariti po razburkanem morju med možem in taščo. Čr bi bila jaz na tvojem mestu, bi poskusila doma ustvariti veliko dobre volje, kajti smeh je najboljše orožje – vsaj v tem trenutku- v tvojih rokah.
če te bo tašča videla čemerno, se bo počutila zmaghovalko in si bo zaželela še kakšnega dvoboja v katerim bi lahko zmagala.
če pa bo videla, da si ti dobre volje- pa zraven nje poskusi čimvečkrat objeti moža, se ga dotakniti, biti dobre volje, vsi ti znaki pa bodo kot “nož v njen hrbet”, saj bo psotala zmedena, ker ji bo njena podzavest povedala, da je nekaj hudo narobe, ker si ti še zmeraj, kljub njeni hudobiji, DOBRE VOLJE!

zelo bom vesela, če poskusiš moj (preizkušeni) recept, pa mi kdaj kasneje poveš, če je bilo kaj učinka!

Držala bom pesti zate.

Kako želim si, da bi bila taka Ženska moja bodoča tašča, kot Stephanie!!

Včasih nisem razumela, zdaj pa so mi popolnoma jasne šale o taščah-zmajih … jaz sem za mojo samo kradljiva k****, saj sem ji ukradla sina, ne želi me videti oz. svojemu sinu je jasno in glasno povedala, da v njihovo hišo ne smem, bodoči tast tako ali tako nima pravice do drugačnega mišljenja… doživlja histerične napade vsakič posebej, ko sin odhaja k meni, za vse zdravstvene probleme (ki se vlečejo že od preden so me sploh poznali) sem kriva jaz in moje vmešavanje v njihova življenja…, sinu sem itak oprala možgane, saj ne misli in dela več čisto po njihovo – žal me ni pustil…

Nimam kakega pametnega nasveta, začni z obiski, ampak naj jim mož že prvič jasno in glasno pove, kje so meje in če se bodo ponavljali z grdobijami, boste tudi vi ponovili bojkot.

LP!!

Edino smiselno je, da najprej pošlješ moža samega. Naj se pogovori in jim pove, kaj pričakuje od njiju. Naslednjič se jim pridruži še ti in tudi kasneje ni treba, da greš vedno z njim. Vsekakor pa mislim, da je pametno ostati na nivoju nedeljskih obiskov. Res obiskov. Vse drugo bo ponovno privedlo v konflikte, razen če se tašča spremeni.

Vendar pa kljub vsemu pomisli, da sta za prepir potrebna dva. Morda ne bi bilo slabo, da se tudi ti enkrat sama zglasiš na obisku in s taščo razčistiš. Morda pa sploh ni bilo nikoli mišljeno tako, kot si razumela. Včasih je treba nekaj čisto malega, da se stvari uredijo.

Vsekakor pa lahko rečem, da si snaha na mestu, če se kljub vsem zdraham zavedaš, da je za vajin medsebojni odnos pomemben tudi odnos med taščo in možem. Družina nista le mož in žena, družina ima svoje korenine in plodve. Če nekaj posekaš, se le težko popravi. Želim, da bi vam uspelo.

Draga Lessy!

Hvala za vaše pismo, ki opisuje tako pogoste “lekcije” v medsebojnih odnosih: zamera, odpuščanje, postavljanje meja.

Morda najprej nekaj besed o zameri: pojavi se kot odziv na prizadetost, ko druga oseba v odnosu nekaj stori, kar je za nas boleče, nepričakovano, neprijetno (ali pa ne stori, mi pa smo si to želeli in pričakovali). Pravzaprav je naša prizadetost kot odziv na (ne)ravnanje drugega lahko spodbuda za nas, da prevetrimo svoja pričakovanja v odnosu in predstave o drugem, hkrati pa je lahko tudi signal, da je drugi (lahko tudi nevede ali nehote) prestopil mejo odgovornosti v odnosu. Zamero (in seveda tudi druga čustva) lažje obvladamo, če jih poznamo, zato tudi nekaj bolj teoretičnega o zameri.

Ker velikokrat v odnosih nismo sposobni (ne znamo, se bojimo) drugemu povedati, da nas je njegovo ravnanje prizadelo (kajti to pomeni, da se čustveno odpremo in spregovorimo o svojih občutkih), se zatečemo k zameri in z njo se čustveno (seveda lahko tudi verbalno oz. fizično) odmaknemo od drugega. Na ta način se psihično zaščitimo in postavimo mejo v odnosu.

Morda bi bila prva stvar, da pri sebi razmejite odgovornost v odnosu do staršev vašega moža: kaj je vaša odgovornost, kaj odgovornost vašega moža in kaj odgovornost njegovih staršev (katera dejanja, besede, misli, čustva, pričakovanja …). Skušajte biti pri tem čim bolj pravični in objektivni. Vaša odgovornost je gotovo vaša zamera do njegovih staršev in tudi to, da jim ne postavite ustrezne meje. Preden se lotite kakršnekoli komunikacije z njegovi starši, najprej v sebi “prevetrite” svoj odnos do njegovih staršev: kaj od njih pričakujete, kaj si želite, kaj vam ni všeč … Temu bi rekli ozaveščanje svojih potreb in omejitev pri postavljanju meja. Na osnovi ugotovljenega pa se skušate pogovoriti z moževimi starši. Možno je tudi, da se mož sam pogovori s svojimi starši in jim pove tudi kakšna so vaša pričakovanja in želje v zvezi z njimi.

Naj vam bo energija zamere v spodbudo za pogovor v smislu tega, da jo konstruktivno preobrazite. Nič vam ne bo pomagalo, če boste zamero gojili v sebi, drugemu pa ne povedali, kaj vas pri njem moti, katero njegovo ravnanje je za vas nesprejemljivo. Pogovor z moževimi starši vzemite kot eksperiment, ki ni nujno, da bo uspel, lahko se bodo odzvali tudi drugače, kot bi si vi želeli.

Če bodo moževi starši zaprti za komunikacijo, lahko svoje predstave, potrebe in pričakovanja izrazite tudi pisno. Razmislite pa tudi, kako se boste v prihodnje odzvali, če bodo moževi starši zopet naredili kaj takega, kar vam ni všeč (kaj jim boste rekli neposredno po njihovem ravnanju, da ne boste svojih občutkov zopet potlačili).

Poleg pogovora z moževimi starši vam bo v pomoč lahko tudi to, da malo “zmehčate” svoje predstave in pričakovanja o njih, skušajte jih sprejeti takšne, kot so, četudi so drugačni od vaših želja o njih. Verjetno si želite, da bi bili “takšni in takšni”, to jim lahko tudi poveste, vendar se v končni fazi oni odločajo, kakšni bodo. Vi pa kakšen odnos boste imeli do tega. Seveda se lahko odločite tudi, da moževih staršev ne boste obiskovali ali jih boste redko, mož pa ju obiskuje večkrat, če si to želi. Vsekakor rešitev, da bi vse skupaj pozabili in zopet postali prijazni do njegovih staršev za vas dolgoročno ni dobra, saj pomeni, da ne upoštevate svojih občutkov in meja. Zato le povejte, kaj vam ni všeč in česa si želite!

Poleg članka Zakaj zamerimo in kako odpustite bi vam v naši knjigi Od čustvene inteligence do modrosti srca priporočil v branje in razmislek tudi članek z naslovom “Ne ni grda beseda”, ki govori o postavljanju meja.

Želim vam čim bolj konstruktivno reševanje izzivov!

Hvala za izčrpen in razumljiv odgovor. Verjetno je stvar prišla tako daleč res zato, ker sem v želji, da se staršem nebi kdaj zamerila, vsak nesporazum potlačila v sebi.
Če bi jim povedala, kaj si želim in kaj pričakujem pa tako vem, da me nebi upoštevali.
Kje lahko dobim vašo knjigo?

Pravite, da če bi staršem povedali, kaj si želite in pričakujete, da vas ne bi upoštevali. Razumem vas, verjetno imate s tem slabe izkušnje. Morda vseeno poizkusite – morda s pismom, če se vam zdi smiselno. Vaša odgovornost je, da jim sporočite svoja pričakovanja (seveda če želite), njihova pa, kako se bodo na to odzvali. Vaša pa zopet, kaj boste naredili z njihovim odzivom.

Knjigo Od čustvene inteligence do modrosti srca lahko naročite na naši spletni strani.

Srečno!

Zelo sem vesela, da se je oglasila tudi “tašča” in vsekakor obstajajo tudi “realne” oz. moderne tašče.
Jaz kot snaha prav težko živim s starši od moža, čeprav imamo ločeno gospodinjstvo, vhod skupen, zato ker imata svoje poglede in predvsem moža masirata, kaj je po njuno prav in kaj ne. Na primer, ni jim všeč, če gremo od časa do časa kam na obisk (to je res parkrat na leto), češ da prijatelji niso nič (onadva sta cele dneva sama doma in predvsem ata skozi nekaj prčka okoli hiše, mama pa skrbi za rože, vrt). On (mož, sin) seveda kdaj kaj reče, večinoma pa ne, ker ne pride daleč. Ne morem pa sprejeti dejstva, da me ne sprejmeta , čeprav sama dobro skrbim za otroke in moža (vse, kar paše v gospodinjstvo naredim sama, redno kuham, otroke imam nadvse rada in za njih tudi dobro skrbim. Nikoli me niso pohvalili, o tem raje molčijo. Bolje, da ne pripovedujem, kaj vse so mi že rekli, ker to presega vse meje zdravega razuma. in to me boli, ker vem, da sem skrbna in odgovorna mami, ne pohajkujem naokoli , iz službe prihajam redno domov, skuham, ni problema. Vendar pa oni ne vedo, kaj je komunikacija. Ujela sem jih že, kako sta me opravljala, kaj vse sem rekla možu, pa čeprav je lahko samo banalna stvar, npr. kaj bi lahko tisti trenutek naredil ali mi pomagal. Kolikokrat sem ga prosila za pomoč, ko se je dojenček drl, drugega sem pa previjala….. Ne, raje mi rečejo, da ga hočem imeti za copato. Itd. zelo grdo, nikoli jim nisem nič se odgovarjala, raje sem bila tiho, čeprav sedaj jim pa povem oz. se itak ne pogovarjamo, zakaj pa, saj karkoli rečem ni v redu…
In se ne bom njim uklanjala in ne bo mi šlo skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven, ker s tem samo sebi škodo delam, onadva me pa itak ne bosta marala, če bom hinavska ali pa če bom realna tako kot sem. Tudi moje mami ne sprejemata in se norca delata iz njene bolezni, ne vesta pa, koliko mora pojesti proti bolečinskih tablet za to, da se lahko malo nasmeji in je pri otrocih. To me skoraj še bolj boli kot ono drugo. Enostavno ne maram takih ljudi, ki vidijo samo sebe in imajo svoja prepričanja in ne odstopajo od njih… LP