Maja, se bom še jaz malo navezala na tvoje razmišljanje. Popolnoma se strinjam s teboj, da se moramo vsi skupaj zavedati, da smo SAMI odgovorni za zdravje in zase. Zato je tako zelo pomembno, da sodelujemo pri zdravljenju in da vemo, kaj se med zdravljenjem dogaja z nami in da čim bolje naštudiramo lastno telo in vse signale, ki nam jih sporoča.

Dobro bi bilo, da bi ob takšni preizkušnji res vsak iskreno in kritično pogledal sam vase in našel tisto, kar ga omejuje, žalosti, kar dela narobe in morda poišče vzork svje bolezni. Sama sem imela v času zdravljenja veliko časa, da sem se poglobila, raziskovala, kaj bi mi poleg konvencionalnega zdravljenja lahko še pomagalo, posvetovala sem se z različnimi strokovnjaki itd. In odgovornost nosila v svojih rokah. Za vsako odločitev posebej. In če kdaj ni šlo po načrtu, nisem krivila zdravnikov, sester ali kogar koli. Takrat sem se skoncentrirala nase in poskušala težavico odpraviti – najprej sama, če se je dalo. Pa ponavadi se je dalo, saj sem ob tem, ko sem si zaradi izkušnje bolezni podrobno spoznala svoje telo in njegovo delovanje, odzive na situacije v telesu,ponavadi z lahkoto pomgala iz težavic.

Podpora stroke, domačih in prijateljev je neprecenljiva, a ključna je vendarle odgovornost posameznika za njegovo zdravje.

Res je Dami sem mlada in pač pišem v svojem slegu, ampak ne vidim, da je kaj s tem narobe. Kot sem že povedala vsak ima svoje mnenje in svoje življenske izkušnje, ampak če nekdo poseže z grožnjami MOJI družini jo bom zaščitila z vsemi kremplji. In moj oče, ki vam je poslal ta mail je samo odgovoril na vaš post in VAM osebno povedal svoje mnenje. Logično, da zdravniki poznajo vse mogoče metode zdravljenja, saj dnevno poslušajo kam hodijo njihovi pacienti in s čim vse si pomagajo. In pač nekateri, ki razumejo fiziko in poznajo naprave g.Kobala vedo, da se pri določenih stvareh da pomagat. Naj vam samo povem kako je pri mojemu očetu začeka zginjati luskavica-prav zaradi teh”strojčkov” kot jim rečete vi. To pa zato, ker nastavi posebno frekvenco samo za luskavico npr. Pa tudi kar se tiče kemoterapij-jih je moj oče prenašal dobro. Nobene slabosti in vsega kar spada zraven in to vse zaradi g.Kobala. Ker ima nastavljeno frekvenco za kemoterapijo-in ta tanjša ovojnice, da lahko kemo lažje prodre v telo. js upam, da vam je kaj več jasno. Js zagovarjam vse kar bi mojemu očetu lahko izboljšalo in podaljšalo življenje, probali smo vse, ampak trenutna situacija je pa zelo žalostna. želim si, da bi lahko prevrtela čas nazaj in da bi vse te muke in trplenje izginilo. tako zelo si želim, da bi bilo vse tako kot je bilo. najhuje je ko se spomnem, da imam 4 leta staro sestrico in, da ne bo mogla doživeti vseh teh lepih trenutkov in življenskih naukov, ki sem jih js doživela z njim. njegovi napotki ob vseh nemogočih situacijah so mi vedno prišli prav. na koga se bom zdaj obračala…kdo me bo zdaj tolažil in mi pisal da me ima rad…predaleč sem šla…ampak, trenutno ko ga gledam tako boli…ne znam si predstavljat življenja brez njega…

Draga Spelci in Dami!
Kaj imata od tega da tako ostre besede padajo na forumu,ki je v pomoč bolnikom z rakom? ali vama pomagajo ti boji k boljšemu počutju?
Sama sem zbolela za rakom na dojki, bila operirana v marcu,12.08. imela zadnjo KT in se ne obremenjujem z raznimi dr.in pripravki za zdravje.
Ne rečem, da ne upoštevam zdravnikovih navodil, vendar upoštevam tudi nasvete drugih bolnikov z rakom oziroma ozdravelih od raka.(to je lepše slišati).
Med prevozom v Lj. na KT sem spoznala kar nekaj bolnikov z rakom, pa čeprav so bili že operirani in je bil rak odstranjen, so bili kar naprej črnogledi.Sama sem bila v OŠ znana kot GRAJSKI NORČEK, kajti ni bilo učitelja ali učenca, ki ga nisem znala spraviti v smeh, vendar vesta kaj? IMELI SMO SE SUPER ŽE PO SLABIH 20 MIN.Pogovor je stekel in bili smo že pravi prijatelji do LJ, v dobri uri in pol.Še vedno se ob srečanju pošalimo ali v LJ ali pa v domačem kraju.
Lansko leto je prijateljici umrl oče zaradi raka, kasneje sem sama izvedela da ga imam tudi sama, vendar sem bila bolj v skrbeh zaradi otrok, kajti imam dva sinova, stara sta 11 in 9 let. 21.07.08, ko sem bila sprejeta v bolnico v Lj zaradi KT na oddelku, se je smrtno ponesrečila prijateljica. Za njeno smrt sem izvedela šele nasledni dan, ko sem prišla domov.Kakšen šok ali ne? vendar sem ga preživela tako kot besedo rak, čeprav zaradi zdravil nisem mogla nikamor, sem se odločila, da grem za moj roj.dan na njen grob.To bo šele ta petek, ker sem rabila svoj čas žalovanja. Nikogar ne obtožujem, kajti v vsaki stvari iščem iskrico upanja, tako zase kot za njena dva otroka, ki sta ostala brez matere.
Na svetu smo zato da pomagamo drug drugemu.

Draga Spelca.
Ceprav si mlada( jaz sem 33 oziroma bom 34)ti bom nekaj svetovala,če pa boš to ušpoštevala je tvoja volja. Vsak dan naredi izjemen zase,za sestro in starše, pusti druge. Kreganje se ne splača.če rabiš pomoč pri premagovanju ovir z očetovo boleznijo se obrni na DOB(društvo onkoloških bolnikov), kjer ti bodo prisluhnili in pomagali. Če te bodo samo poslušali, ti bo že veliko pomagalo, boš videla.
Pogovori po forumih in internetu na sploh ne morejo prikazati človeškega strahu pred boleznijo .Vsak človek je nekaj posebnega,pa naj bo negativno ali pozitivno nastrojen na tem svetu.BOLEZNI PA SO NAJVEČJE TEGOBE NA SVETU, RAZEN LAKOTE, PRAV TAKO PA TUDI LJUDJE, KI NE ZNAJO POSLUŠATI DRUGE LJUDI,KAJTI MARSIKDO DA NA NAŠE ALI DRUGO MNENJE IZREDNO VELIKO, TAKO ČASA KOT DENARJA.

Mogoče je vse skupaj malce nepovezano, vendar KT dela svoje.

Spelci.Tvojemu očetu želim boljših dnevov in prav tako tudi tebi.Poskusi najti lepše utrinke v vsakem dnevu za svojo družino.