odprto pismo
V primežu proračunske mafije
BRECELJ Erik, Sob 22.04.2006
Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden.
Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku.
Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo.
Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi
servisa »izseliti« iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi l.
2002 inzaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem centru.
Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno. Koga naj dam na operativni
program? Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko
torej operiram v mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri
si skušam pomagati z opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku: pri
mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka, pri obupani ženski: mati
samohranilka, pri nebogljeni starki: tumor hitro raste, pri naslednjem: se
duši, pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja, pri zadnjem:
krvavi. Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni,
pa žal ni dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus
novi, ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo edina rešitev popoldansko in
sobotno delo, brez dodatnega programa in dodatnega plačila.
Če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven
rednega delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes občutki
drugačni. Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem, da imamo končano novo
stavbo s sedmimi operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu težko našli
par tudi izven naše države. V skladišču imamo do selitve zapečateno
vrhunsko opremo, ki pa je žal ne moremo uporabiti samo zato, ker še vedno
živimo v balkanski državi.
Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do
poplave v stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena
zgraditi novega kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj z bolniki
(nekateri so žal že pokojni) prisilili v gradnjo. Nepričakovano smo se
zaradi velike investicije soočili z ljudmi, ki so obogateli na račun
investicij v zdravstvu. Zaradi »nesodelovanja« smo bili deležni
nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani takratne politike.
Kljub temu, da smo v letih po poplavi povečali število operacij za skoraj
100%, smo ves ta čas dobivali le polena pod noge. Edina uteha so nam
bolniki in rezultati našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo boljši
kot v najbolj razvitih zahodnih državah.
Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske
konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah. Po dveh letih
razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v brezizhodnem
položaju. Miz, ki bi nam omogočile preselitev, očitno še dolgo ne bo.
Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo
opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki propada v
skladišču. Poleg tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru vsaj
150 milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si lahko privošči takšno
zapravljanje denarja.
Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne
moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga je
napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča nakup
operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali življenja
bolnim ljudem. Koga ščiti? Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je
na kožo dobičkarjev, ki z javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob
takih zaslužkih seveda lahko čakajo več let na rešitev razpisov in jih po
potrebi tudi sesuvajo in usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih
uradnikov in funkcionarjev. Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma
legalno blokirajo ustanove, ki naj bi služile državljanom. Škoda prostora,
da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje zaradi nakupa
operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi kupovali igralniške mize in ne
operacijskih, na katerih naj bi reševali človeška življenja. Če na žalost
ni bilo nič nenevadnega, da so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno
ribarili v kalnem, mi tudi sedaj počasi postaja jasno, da ti isti ljudje
počnejo to še naprej tudi pod sedanjo oblastjo. Žal je sedanja vlada
šibkejša od njih in zakona o javnih naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča
legalno korupcijo. Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu?
Prepričan sem, da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v
želji, da bi končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi
mize zaradi katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo razpisa.
Pa tega ne more oz. si ne upa.
Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na bolnike,
ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce. Prosim vas,
napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka. Opišite svoje
občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je, če v prenatrpani
sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo, kako je zjutraj čakati v vrsti
na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz počene kanalizacije, ter kako
izgleda »nakladanje« bolnikov v rešilni avto po snegu in dežju in prevoz v
Klinični center na operacijo, opišite, kakšen je občutek, ko prideš na
operacijsko mizo v premočeni obleki, kako se je »prijetno« v poletni
vročini po večurni operaciji peljati v rešilcu iz Kliničnega centra nazaj
v stavbo A – po razriti cesti, ki postoteri bolečino. Opišite, kako težko
je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški sobi ob umirajočem bolniku.
Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in
sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim
direktorjem, urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v stavbi
A, varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic. Ne pozabite pripisati, da ste
to doživeli v Ljubljani. Ti gospodje so sebe in mnoge izmed nas
prepričali, da se to lahko dogaja samo v neki od nas zelo zelo oddaljeni in
nerazviti državi.
dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana
Zaradi malignega limfoma sem se tudi sama zdravila na Onkološkem inštitutu. Imela sem veliko srečo, da sem vse kemoterapije prejela v novi stavbi na odd. H1 in preglede opravljala v novi stavbi D. Edino na RTG sem šla v t.i. “staro konjušnico” – v stavbo A. Že pritličje stavbe A, kjer opravljajo UZ-je in RTG-je, je name naredilo zelo negativen vtis. Nisem najprej pomislila nase (ker sem vedela, da bom tam le kakšno uro), ampak na medicinsko osebje, ki je tam zaposleno…. Res obupne razmere in sprašujem se, kako varno je sploh njihovo delo v tako zastarelih in majhnih prostorih, ki so sicer označeni z nalepkami “pozor sevanje” (ali nekaj podobnega). Človek ima občutek, kot da se bo vse skupaj samo podrlo… Takšne razmere v stavbi A sem doživela samo nekajkrat v času zdravljenja, zato se me niso tako hudo dotaknile. Vse do letošnjega tedna boja proti raku, ko sem v okvriu akcije Zavoda Med.Over.Net sodelovala v projektu Steklenička upanja za bolnike z rakom. Z gospo Andrejo Verovšek sva razdeljevali Stekleničke upanja med hospitalizirane bolnike na celotnem OI. Najprej sva obiskali stavbo D in oddelka H1 in H2, kjer so razmere dobre. Vsaj tako sem jih občutila jaz, ko sem bila tam na kemoterapijah. Stekleničke sva delili tudi v stavbi C, kjer so razmere prav tako kritične – tako za bolnike, kot za medicinsko osebje. Dejansko pa me je pretresel obisk v stavbi A, kjer ležijo bolniki, o katerih govori tudi odprto pismo dr. Breclja. Sama pri sebi sem pomsilila…. če bi se morala zdraviti v stavbi A ali C, bi se veliko težje spopadala z vsem skupaj, saj že same razmere delujejo destimulativno na bolnika. V sobi so pomešani vsi – tisti z dobro prognozo in tisti, ki čakajo na odrešitev. Zgodi se, da so pokakakni, zato se v sobi, kjer leži po spominu sodeč približno 10 pacientov, širi neprijeten vonj, ki se meša z vonjem po zatohlem, hrani, parfemi obiskovalcev,…. Ali pa… soba je polna obiskov, sestra umiva pokakanega pacienta, v kotu je nekdo pirklopljen na cevke in se ne odziva več v okolico…. okoli ene postelje polno ljudi, na sosednji postelji leži nemočna gospa in joka, ker ima raka…. Zasebnosti nobene.
Mislim, da je dr. Brecelj odlično in zelo doživeto opisal stanje. Uapm, da se bo našel še kdo, ki je dal vse to skozi in bo opisal kakšno svojo izkušnjo…
Že tako je nepopisno hudo ali pa še boljše GROZNO, ko izveš, da imaš raka. Potrebuješ ogoromno energije in volje, da se spopadeš z boleznijo in da ne obupuješ. Potem pa te pustijo še takole čakati… Ne znam si predstavljati, da bi morala sama čakati mesec in pol na operacijo malignega tumorja. In to na začetku, ko si že tako in tako poln dvomov, strah te je prihodnosti, ker ne veš, kaj ti bo prinesla, bojiš se smrti…. in potem še to negotovo čakanje. Sočustvujem z vsemi, ki jih je “doletelo” zdravljenje v stavbi A in ki čakajo na operacijo.
Upam, da se bo čim prej premaknilo naprej! Mora se! Tudi zdravniki in ostalo medicinsko osebje na OI si to zasluži! Krasni so, delajo čudeže v danih pogojih, trudijo se, da bi bilnikom olajšali trpljenje in jim omogočili čim bolj konfortno bivanje.
Če se vrnem nazaj, in preletim potek dogodkov pri ugotavljanju ženine bolezni me samo spreleti srh ko pomislim z kakšno vnemo in hitrostjo se je vse odvijalo..in če se nebi? Za postavitev diagnoze in tip limfoma je bila potrebna takojšnja operacija za odvzem bezgavk, zato je že ob izbruhu bolezni za samega bolnika in svojce zelo težko, da pa še potem moraš čakati na tako pomembne zadeve kot je operacija za poznejšo postavitev pravilne diagnoze in PRAVOČASNO zdravljenje pa si lahko samo mislim, tega mi ne more pojasniti noben “menadžer” . Razen če sam ne pade v podobno situacijo, ko bo videl svojca ali pa ljubljeno osebo ležati med umirajočimi na stari in uničeni postelji v kateri mu zadnjica že drsa po preparelem parketu, v sobi katera je v stavbi ki se že podira in si misli, da je imel srečo, ker so svojca lahko pravočasno operirali…………..!? Menim, da bi zadevo morali predstaviti bolj agresivno, širši javnosti , da bi se tako nekako posamezne inštitucije in posameznike “postavilo pred zid” in bi morali vsaj novinarju (Trenja..ipd) posledično pa vsem Slovencem in bolnikom če že ne svoji vesti pojasniti svoje početje. Seveda, bi pa tudi posamezna ministrstva in poslanci lahko bili bolj učinkoviti, in spremenili zakon o takšnih in podobnih razpisih, da bi se lažje oziroma urgentno reševali, ne pa da se kregajo za lanski sneg in vsekakor najti odgovorne za nastalo situacijo in če so bile kršitve jih tudi kaznovati. Ne pa polagati usode bolnih ljudi v roke zdravnikom in zdravstvenemu osebju, kateri delajo pod takšnim pritiskom in v takšnih pogojih, da se čudim kako še lahko vzdržijo…..navsezadnje pa se potem čudimo zakaj nam bežijo iz javnih zdravstvenih zavodov……. ker nekdo pred njimi ni opravil svojega dela kot bi bilo treba! Da_Re Še najbolj bi pa bil vesel če bi našli za te mize donatorje in bi se ti dosedanji ponudniki-beri povzpetniki dobičkolovci in izkoriščevalci- lepo obrisali pod nosom!
problem – tisti, ki ni dobil razpisa, se je pritožil. zakon mu daje to pravico. žal. prevelik je zaslužek na teh mizah, da bi pustili to mirovati. verjetno menijo, da se jim kaj takega ne more zgoditi in ne mislijo na ljudi, ki bi jih s temi mizami lahko rešli, ampak na money, money, money… obupno je prebrati tako pismo in videt, da zdravljenje obstaja, da je uspešno, samo prit ne morš do njega zaradi par govnarjev, ki prežijo na denar…
Lepo pozdravljeni
Pogosto berem vaša pisma in vas občudujem.
Imam izkušnjo s to sramotno zgradbo v kateri so zaposleni zelo srčni ljudje,ki delajo v nemogočih,nečloveških razmerah.Pred 5 leti sem imela v tej bolnici mamo,ki je čakala na operacijo vranice.Ko sem hodila na obiske k njej sem pogosto razmišljala o bolnikih in se spraševala,kako imeti
upanje na ozdarvitev v nemogočih pogojih.Toaletni prostori so naravnost ogabni.
Želim vam čim manj ležanja v bolnici in veliko lepih trenutkov.
Stančka
zacetek citata//
STA | 5. maj 2006
Drnovšek pozval Mollier k odstopu od pritožbe
Ljubljana, 05. maja (STA) – Predsednik republike Janez Drnovšek se je danes na Onkološkem inštitutu v Ljubljani z ministrom za zdravje Andrejem Bručanom in direktorjem inštituta Zvonimirjem Rudolfom pogovarjal o možnostih za čimprejšnjo rešitev zapleta pri dobavi operacijskih miz. Predstavil je dva predloga, in sicer da bi podjetje Mollier iz Celja odstopilo od pritožbe oziroma da bi čim prej popravili zakon o javnih naročilih, so sporočili iz predsednikovega urada.
Najhitrejša pot za rešitev zapleta bi po Drnovškovem mnenju bila, da podjetje Mollier, ki se je pritožilo na rezultat razpisa, odstopi od svoje pritožbe. To bi v najkrajšem času omogočilo nabavo operacijskih miz in preselitev Onkološkega inštituta v novo stavbo. V nasprotnem primeru bi se lahko vse skupaj še zavleklo, trpeli pa bodo bolniki, je dejal predsednik in pozval podjetje Mollier, da bolnikom pomaga in da odstopi od pritožbe.
S sogovornikoma se je pogovarjal tudi, da bi morala vlada in državni zbor na podlagi izkušenj z javnimi razpisi v najkrajšem času popraviti zakon o javnih naročilih. Ker je možnosti zavlačevanja in zapletanja po njegovem mnenju preveč, bi morali po hitrem postopku zagotoviti, da ne bo več prihajalo do takšnih primerov, so po predsednikovem obisku na inštitutu sporočili iz njegovega urada.// konec citata