Pozdrav.

Opažam, da sem postal zahteven v povezavi z ženskami.

Poslovno veliko sodelujem z ženskami, ker prodajam preko spleta, pa tudi moji dobaviteljici sta res zlati ženski, hvaležni, veseli, preprosti..

Na začetku zadnjega razmerja je nekdanja partnerica pokazala to hvaležnost in veselje, česar sem se..bal, ker karkoli je bilo povezano v preteklosti,vedno je bila neka manipulacija zadaj.
To žensko sem, ne glede na njeno preteklost in tudi moj način do nje, iskreno sprejel in se odločil, da naredim the best I can. Odločila se je, da gre.

Njen odhod je bil pravzaprav najboljša stvar, ker sem v tistem letu začel odločno in moško na vseh ravneh, tudi v odnosu z starši, kjer sem se odločil, da ju več nočem v življenju.
Spoznal sem, da imam izzive, vendar ob takih ljudeh ne morem postati boljša verzija sebe.

In do svojega 42.leta sem vedno izbiral ženske z problemi. Seveda, ker je moja mati na meni reševala svoje.

Odbijajo me mamice (dva odnosa z njimi sta bila zame dovolj, da sem čustveno umrl), ženske z živalmi, moškimi prijatelji..prav opažam netrpljivost.
Ustvaril sem standarde za sebe, katerih se držim, gradim, spoštujem in živim oz učim živeti vsakič dlje, kot iz dneva v dan.

Vem, da je edina rešitev iti v izziv, direktno. To tudi počnem, le pri odnosih nočem več, nočem bit znova uničen.
Vidim občutek strahu, saj, da sem obdržal neko normalnost, sem šel v pogovore z ženskami in pri mojih letih, bodimo iskreni, ne čakam; dovolj je pol ali enourni pogovor, kjer ugotovim, je to ženska, da se osebno srečava za pogovor ali ne.
Ne hodim na zmenke.
Nazadnje sem v Lisboni ob pogovoru ob kosilu povabil popolno neznanko, da ji pokažem lokacije, ki so jo zanimale, sprejela je povabilo z veseljem in moram reč, da je tistih 2-3 urice bilo prav prijetnih.
Samo pogovor in bivanje trenutka z normalno žensko.

Opazij sem, da postajam strog do svoje hčerke, ki je vse bolj na svojo mamo; zamuja, pozabljiva, nezanesljiva 16-letnica, ki pripoveduje o tem in onem lokalčku in ji direktno povem hvala, da si me povabila. Verjetno ta bolečina prihaja ob obljubah žensk in potem..nič.

Rad jo imam in ji velikokrat povem in pokažem s tem, da želim z njo preživet trenutke, jo peljat v Benetke, Lisbono.. pa odkloni češ:”Nimam časa”..
In v mojih ušesih zazveni “Nimam časa..zate.”

Tudi od nje se počasi oddaljujem. Včasih je potrebno, da se človek zaveda, da nekoga ni.

Od lani do sedaj si dajem zelo ambiciozne plane in jih dosegam.
Vsi so v zvezi z drugimi in tale zadnji z hčerko, da zanjo finančno poskrbim do njenega 26.leta (plan je do konca tega leta..mogoče pomlad drugo leto).
In potem….ne vem.

Spoznal sem, koliko zmorem ljubiti žensko, a je prisoten občutek strahu, da bom znova čustveno, kot mentalno..zaklan.
Ne zamerim ničesar, ker sva v zadnji vezi bila podobna skupaj poslana, da rešujeva svoje izzive, ampak še vedno..
smo samo ljudje iz krvi in mesa.

Na pobudo terapevtke sem nameraval it na skupinska srečanja na Polje EKI (ali nekaj podobnega).
Iskreno…ljudje so preveč leni za majhne spremembe, jaz pa v kratkem času naredil ogromne, sam, brez kogarkoli ob sebi, v fucking teških trenutkih, finančno, čustveno in mentalno.

Zadnje čase dosti pišem; predvsem mladim ženskam, naj za božjo voljo uporabijo glavo in ušesa in poslušajo moškega na drugi strani, da si z otrokom ne zaribajo življenja.
O tem sva tudi z hčerko veliko govorila.
Škoda je na osnovi enega seksa sebi uničit življenje.

Končam s tem; spoznal sem svojega osebnega hudiča, ki mi je pravzaprav dal vedeti, da se nič ne spoštujem. In ko se zbudi, ni lepih besed niti čakanja. Ko se nabere v notranjosti materiala za 40 let nazaj…ni tega ventila, da bi to ustavil.

Vedno in še sedaj občudujem pare, mlade, srednje in stare, kako se drže za roke.
Upanje ostaja, da to, čeprav še zadnjič, znova izkusim/va. <3

Hvala.

Kristian