ja tudi meni je težko govorit o takih stvareh. poznam vaše občutke ker sem bila tudi jaz že skoraj v temu. ampak to je bilo obratno. nisem se mogla upirat hrani. zapirala sem se vase. šele ko sem opazla kako moji bližnji trpijo zarradi mene, kako neprestano samo o meni premišljujejo, kaj delam sama ko sem doma . v bistvu kaj mi sploh je. po dolgem času sem spoznala(morda je bil zame to tako dolg čas) oziroma sem se začela spraševat: s čim si moji bližnbji to zaslužijo. kako sem lahko tako zlobna da jih obremenjujem še s svojimi težavami. včasih smo ljudje res krivični. oziroma niti ne pomislimo kaj delamo in kako uničujemo tdi ljudi okoli nas. morate se začeti zavedati svojih dejanj. no, in tudi meni je bilo jokanja in stokanja dovolj. stopila sem pred mamo in ji v oči po resnici vse povedala. in spoštovla je moje mnenje in poslušala me je. prvi korak ki ga morate narediti je ta , da se brez sramu zaupate osebi ki vas je pripravljena poslušat. vem da je težko. sam tega čez noč nikakor ne boste spremenile. ni treba da se sprejmete takšni kot ste. naredite nekaj da boste zadovoljni sami s sabo. da boste na koncu rekle uspelo mi je. odločitev je vedno le v vaših rokah. jst sm tudi premišljevala. in to skoraj en mesec da sem prišla do zaključka . da škodujem samo sebi in drugih in da nihče ne bo popravljal storjene napake ki jo delate sami. osnovna misel vsega skupaj je da si postavite cilj, ciljh zdravja ki vas bo popeljal v mišljenje da je življenje lahko tudi lepo. želim vam vso srečo

pišite pa lahko tudi kaj vprašate. prostovoljno vam bom svetovala

Kattix kar ne moram verjeti, da ti je tako hitro uspelo. Res prav ponosna sem nate. Ko bi le meni uspelo.

Se trudim in se lepo vsega džim, pa izvem, da sem se zredila. pač zgleda da bo moj boj bolj trdovraten kot tvoj. Tvoj uspeh pa mi bo v oporo.