Odpoved pomirjeval v zadnjem stadiju
Pozdravljeni !
Moja mati je stara 79 let in ima metastaze po vsem telesu. Tako je že slabotna, da samo še leži. Tablete proti bolečinam dobiva, zdravnica pa ji je ukinila antidepresive in prepovedala uporabo pomirjeval.
Rekla je, da če ji bomo dali pomirjevala, bomo odgovorni za to, da bo prehitro umrla. Zaradi tega zadnje čase zelo psihično trpi, saj se zaveda da ji ni pomoči. Zato skoraj ves čas, ko je budna, joče.
Zdaj pa me zanima ali je doktrina medicine takšna, da mora na smrt bolan človek čim dlje in čim bolj trpeti ? Govorim seveda o psihičnem trpljenju.
Pozdravljen g. Dejan,
To ni zadeva doktrine, ampak je zadeva politike. Koliko let je že obešen na spletu Predlog zakona o psihološki dejavnosti, pa ga še niso uspeli urediti. Ker takrat bom tudi jaz glasna, če se bo delala spet takšna sramota pred celim svetom, tako kot jo delajo z Zakonom o zdravilstvu.
Saj ljudje ne vedo več kaj je prav.
Ta zdravnica je zelo v redu in postopa odgovorno. Marsikdo bi še živel, če ne bi svojci pomagali s pomirjevali. Nekateri delajo to tudi zavedno. Ne samo to, da delajo odvisne, pri starejših je to poznano, da pride do paradoxnih reakcij, se pravi da delujejo ravno obratno. Osebno poznam tudi primere pri mlajših pri dolgotrajni uporabi (da zdravila proti strahu povzročajo strah)…
Mama je imela in ima še vedno vse možnosti, da se obrne z njenimi problemi na psihologa. Če bo hotela pomoč, jo bo dobila. Zdravnica ji lahko napiše napotnico k dipl. psihologu (plača zavarovalnica). Če mama tega noče, potem je to njen problem in ne problem doktrine. Seveda je tudi žalostno, če se s svojimi ne more tako pogovarjati, da se ji ne bi bilo potrebno jokati. Sorry, vem da je hudo.
Lahko pa poskusite tudi s konzultacijo homeopata, tudi homeopati se bavijo s psihološkimi problemi. On si bo lahko vzel več časa za njo in ji predpisal sredstva, ki ji ne bodo škodila. Tega običajno slovenska zavarovalnica ne krije, vendar se je treba v posameznih primerih posebej pozanimati pri ZZZS, ker je pri rakavih ali kroničnih bolnikih verjetno tudi v Sloveniji drugače.
Vzemite si tudi Vi dovolj časa za pogovore z mamo.
Lep pozdrav in vse dobro!
IE
Ta odločitev nima bobene veze s politiko. Poznam dosti primerov,
ko je bil zdravnik sočuten in je pacjentu olajšal trpljenje.
To kar dela ta zdravnica je nehumano ! Glede na stavek
“Marsikdo bi še živel, če ne bi svojci pomagali s pomirjevali”,
pa vidim da ste zdravniki popolnoma neživljenski. Kakšen smisel pa ima
takšno življenje ? Če človeku ni pomoči, mu vsaj olajšajte zadnje
dneve življenja. Sicer pa, TUDI VI se lahko znajdete v taki situaciji in zanima
me kako bi takrat razmišljali.
LP, Dejan
Spoštovani Dejan,
ko opazujemo umirajočega človeka, se počutimo ranljivo in nespodobno. Delamo vse na tem, da bi jim čim bolj olajšali trpljenje, ampak vse bolj se mi zdi, da delamo na tem, da bi olajšali bolečino nam samim.
Bila sem poleg tašče, ko je bolezen napredovala in vse do zadnjih ur življenja. Dali smo skozi vse faze jeze, optimizma, pa depresije in poslavljanja. Vmes, ko je bilo najhuje, smo z zdravnico uvedli antidepresive, ki so na taščo pozitivno vplivali. Ko je nastopila terminalna faza in so bile bolečine prehude, so ji antidepresive ukinili. Praktično pri tašči takrat sploh ni bilo več potrebe po AD, saj je večino časa prespala zaradi večjih doz morfija.
Sem pa že takrat prebrala malo morje prispevkov na temo terminalne faze (se pravi faze umiranja, ki lahko traja tedne, lahko dneve ali celo ure) in med drugim je zapisano tudi naslednje:
Glavni cilj oskrbe v terminalni fazi bolezni je zagotoviti dostojno kakovost umiranja, zato je potrebno najti ravnotežje med potrebnim in nepotrebnim medikamentoznim zdravljenjem.
Umirajoci imajo zelo nizko toleranco za simptome, predvsem zaradi splošne oslabelosti; te simptome je nujno potrebno omiliti. Opustimo vsa nepotrebna zdravila, osredotocimo se na tista, ki bodo pacientu omogocila kvalitetnejše poslednje trenutke življenja.
Kljucna zdravila v tej fazi postanejo analgetiki, antiemetiki, sedativi in anksiolitiki ter antiholinergiki. Ukinemo vsa ostala zdravila; antibiotike, antidepresive, odvajala, antiaritmike, antikoagulante, vitamine in podobno. Spremembe je potrebno pojasniti tako pacientu kot tudi svojcem; vcasih ne razumejo, zakaj naj bolnik preneha jemati zdravila, ki so mu zadnja leta omogocala kvalitetno in boljše življenje.
Verjamem, da poskušate pomagati na svoj najboljši način. Vsi smo bili na tej točki. Mogoče bi bilo dobro tudi to, da sami sprejmete položaj, v katerem je mama in se umirite, mogoče vam bo sledila tudi sama. Če vas opazuje kako ste vznemirjeni in ……, pripisuje krivdo sami sebi in je tudi sama vznemirjena. Seveda jo mora boleti spoznanje, da umira. Kljub vsemu pa lahko te zadnje tedne, dni izkoristi tudi drugače, v pogovoru z vami, z vnuki, če jih ima. Tašča je začela pisati spomine/prigode, za ktere nismo niti vedeli in nam je zapustila najboljši možni spomin. Seveda pa jok spada zraven. Tudi pri nas se je tašča praktično vsak dan razjokala, kar je razumljivo in jim je treba to pustiti in ne takoj zdraviti z antidepresivi. Jok in žalost sta sredstvi kako se bolnik spopada s svojim položajem.
No, to je predvsem moje mnenje in moja izkušnja.
Lep pozdrav
Dejan,
kakor sem jaz razumela, tvoja mama nima telesnih bolečin, ampak psihične. Moja mama ni imela raka in tudi nobene telesne bolezni, samo s pomirjevali jo je moja sestra spravila v smrt. Po tem je ponaredila njene podpise in sedaj je osamljena, nespoštovana, neljubljena, z dvema hišama in bolana od slabe vesti. Dala ji je uspavalne tablete in jo ponoči strašila. Mislim, da imajo zdravniki kar veliko odgovornost v predpisovanju takih zdravil, saj včasih ne vedo komu pomagajo, staršem ali otrokom.
In tako kot sta obe pred menoj že rekli, pogovarjaj se z mamo tako kot ona hoče, pa ne bo rabila ne zdravnika ne psihologa. lp
Žal, nismo pri koritu – karkoli bi naj to pomenilo. Ko so tašči predpisali antidepresive je bilo to zato, ker je bila nasilna in agresivna do sebe in drugih. Predpisali so jih šele po dveh terapijah s psihiatrom. Prenehala z njimi pa je osebna zdravnica sama, takrat, ko se je bolezen poslabšala in je prešla v terminalno fazo.
Sicer pa po vašem načinu pisanja sklepam, da so za vas edina pot le antidepresivi. Pojdite do kakega psihiatra in naj vam jih predpiše.
lp
Mislil sem da mi je odgovorila zdravnica, zato sem napisal “pri koritu”. Moja mati ne more vstati in ne skoraj ne govori. Popolnoma je obnemogla. Edino kar lahko je da se obrne v postelji pa še to komaj. Je samo tekočo hrano, pa še te noče. Naj jo takšno vlečemo k psihiatru ? Antidepresive je jemala in je vse skupaj nekako prenašala, od takrat, ko jih več nima, pa samo še joče. V čem je problem, da ne sme jemati antidepresivov, bom izvedel, ko bom končno prišel do zdravnice.
Kot sem vam že napisala, stroka zagovarja, da so v terminalni fazi bolezni antidepresivi nepotrebni. Tudi naši tašči so jih ukinili, ko se je stanje začelo slabšati, kar je bilo nekje 2 meseca pred smrtjo.
Pojdite do zdravnice in naj vam pove njene razloge. Sicer pa kako pa zdravnica vidi mamo – pride na dom? Naj takrat mama pove, da si želi terapijo nazaj. No, seveda, če zmore toliko govoriti.
lp